Brooks Istra Trek, Barban 2013

V soboto zjutraj sva se odpravila proti Barbanu, kjer se je odvijal letošnji že tretji treking Alpe Adria Trekking Cup, na katerega sva se v navalu evforije prijavila po uspešno zaključenem Škofjeloškem trekingu, teden prej. Brez oklevanja spet na ultra kategorijo, cca 45 km. Čez teden sem dvakrat tekla na tekaški stezi, tako pogledala dva dobra filma, saj drugače ni časa za filme. Zvečer še enkrat 2 uri, drugič 3 ure spininga, konec tedna pa sem se počutila precej utrujeno, da sploh ne omenim neprespanih noči in stresne službe. Po treh urah spanca naju je zbudila budilka, skuhala sva kavo za na pot in že se je mudilo proti morju, na štartni prostor.

Štart je bil zame spet čista zmeda, čisto nepripravljena, sploh nisem vedela, da smo že začeli, imela sem štartno številko 4 in naenkrat slišim: “Katja, ti si naslednja, za Tadejo! ” Vidim Tadejo, ki že teče, omg, čez 15 sekund pa sem na vrsti jaz. Že v začetku skoraj zgrešim smer, kar me čisto iztiri. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila terena, da tečemo po bodečih brezpotjih, vse ožjem žbunju, nadenem si rokavice, saj sem takoj cela popraskana. To je moja druga treking izkušnja in hitro mi je postalo jasno, da bo full težje kot v Škofji Loki. Vsakič se česa naučim, naslednjič bom bolje pripravljena. To sicer zmeraj rečem, pa zmeraj pride do kakšnih novih nevšečnosti. 🙂 Tovrstni teki, orientacijski, so me čisto fascinirali, vsebolj se oddaljujem od teka po asfaltu, a potrebujem še veliko znanja in izkušenj, da bom sigurna vase in se orientacijsko bolje znašla. Kasneje gazimo po blatu, vodi, nekateri padajo na rit… noro dobra dogodivščina, tudi nenehne mokrote v supergah se navadim. Na Istra Treku sva naredila kar nekaj nepotrebnih kiksov, pa tudi par zelo dobrih potez. Pred kontrolno točko 8 sva že mislila, da sva totalno zabluzila v gozdu, a naposled le zavijeva na glavno cesto, na srečo že v vas Bašić. Toni po telefonu ureja službene stvari, jaz tečem počasi naprej. Iz Jurićevega Kala do KT8 doživiva presenečenje – sploh nama ne gre slabo, mimo naju gredo vse moje glavne konkurentke, do kontrolne točke pa imava samo še kakšen kilometer – to pomeni, da sva zelo blizu ostalih, da nisva toliko zaostala kot sva mislila. Upanje se vrne, sploh pa moč v noge, paše mi tečt po ravnem in v dolino. Vrneva se po isti poti in na poti do KT 10 že prehitiva vse tri punce, ki so pred menoj. Ta del poti nama gre zelo dobro, saj je čisto tekaški. Problem se pojavi pri KT14 in nato KT15, obe nama vzameta precej minut, preden ju najdeva in tukaj me spet vse prehitijo nazaj. Zadeva postane zelo zabavna. Jaz, Marija in Meta se izmenjujemo in se prehitevamo. Zadnji vzpon, dobrih 200 metrov višinske, midva pospešiva, hodim hitro kot lahko in pridobiva dve minuti prednosti (Tonijevi strokovni izračuni :)). Ampak tokrat sreča ni na najini strani, saj zgrešiva zadnjo kontrolno točko (17) v vasi Puntera, pretečeva cel krog okrog vasi in tako zgubiva vso prednost, ki sva jo pridobila. Marija in Božo ravno zapuščata KT, ko midva šele prideva do nje. Zdaj bijemo dvoboj, Meto izgubimo, mi pa na polno naprej. 🙂 Pri teku sva hitrejša, a je prekratka pot do cilja, da bi še lahko pridobila nazaj izgubljeno minuto. Samo še kilometer naju loči do mrzlega pira. Malo si očitam za napake na poti, sploh za zadnjo KT, saj je na koncu šlo samo za dobro minutko zaostanka, ki jo je imela Marija v prednosti zaradi kasnejšega štarta. Za Istra Trek sva potrebovala 52 km, 7 ur 38 minut in okrog 1600 višincev, kar mi je prineslo 2. mesto v ženski kategoriji ter 14. mesto absolutno. Hitro jo popihava v kombi, na polno zakuriva, preoblečeva totalno mokre in z blatom prepojene cunje, odpreva še en pir in se relaksirava od precej napornega dneva, sploh ker nama primanjkuje spanca. Zgleda, da mine precej časa, saj me pridejo iskat do avta naj pridem na podelitev, saj me čakajo že 20 minut. Jej, jej, jej, zmeraj ista pesem zaradi zelenih bidonov. 🙂 Nazaj gledano, nama spet tako hitro mine tek, pa čeprav sva “oddelala” skoraj cel šiht. Bolj zadovoljna in predvsem srečna kot sem ta trenutek, ne morem biti. Spoznala sem človeka, kakšnega sem si lahko zamišljala le v najlepših sanjah. Sedaj živim te sanje. <3

Večer zaključiva v Flirt Baru, pri sponzorju. 🙂 Super dan, večer in ves dogodek. Pohvale in čestitke organizatorjem ter bravo bravo vsem tekačem, da smo kljub slabemu vremenu, megli, dežju, vztrajali do konca in v cilj prišli z nasmeškom!! Se vidimo 4. 5. na Grobnik trekkingu!