Po četrtkovem precej napornem dežurstvo (29 ur v UKC-ju) sem se čisto slučajno dogovorila z Borisom, da greva na večerni tek okrog Bleda, ob petih popoldan je bil start 48 urnega dogodka okrog Blejskega jezera, posvečen naši vzornici Ruth. Zaradi poškodbe, ki kar ne izzveni, nisem imela kakšnih tekaških planov, razen da odtečem krog ali dva za Ruth ter pozdravim svoje prijatelje. En krog okrog jezera je dolg skoraj 6 km. Kristi nas je vsake toliko opozarjal naj malo ustavimo konje, da smo prehitri, pred njim je bilj cilj namreč še neskončno daleč – dokler ne pade dol. 🙂 Bila sem res vesela in zadovoljna, saj že skoraj dva meseca nisem toliko tekla in šlo mi je super, brez bolečin. Dobro da je Boris po petih krogih rekel, da ima dovolj, saj je nameraval naslednji dan odteči še maraton, in sva se ustavila, počasi poslovila, ostali pa naprej v vedno bolj mrzlo, mirno noč. 

Never give up-ovci smo “naročili” suh, krasen vikend ter s skupnimi močmi izpeljali uspešen, nepozaben dogodek. Zbirala so se sredstva za študij Pie Podgornik, deklico Zaro s cerebralno paralizo ter nekaj sredstev je bilo zbranih za Tačke pomagačke. V soboto mi je bilo kar hudo, ko sem gledala slikice na FB in me ni bilo zraven. Najbrž sva se zato s Tonijem odločila nedeljo izkoristiti na Bledu in ne na morju – bliža se čas, ko bom spihala prah iz kolesa, juhuuu. 🙂 Sicer sva se zelo pozno odpravila od doma, a je bilo še vseeno dovolj časa za 6 fantastičnih krogov. Vsak krog sva imela manjši postanek, okrepčilo in rekla par besed z našimi tekaškimi prijatelji. Dan je bil krasen, sončen in poln sprehajalcev, tako da smo malo cikcakali in tekli po cesti. Ni bilo moteče, saj je vzdušje bilo res enkratno.

Čestitke Never give up ekipi, vsem tekačem in pohodnikom (bilo nas je čez 700), ki so pripomogli k uspešnemu športno – humanitarnemu vikendu na Bledu. Se vidimo spet prihodnje leto!