Letošnje leto sem božične praznike preživela na Koroškem pri mami in Kamiloju, tako kot lansko, je bilo pa letos bistveno drugače. Spoznala sem par krasnih ljudi, kar nekaj jih je Korošcev, tako da so hitro začele deževati ideje, da bi kakšno skupaj ušpičili in si popestrili lep sončen dan. Zaradi božičnih večerij, zajtrkov in kosil smo se končno uskladili, da se podamo na bližnjo Uršljo goro. Zjutraj me prebudi sonček in pozitivno pričakovanje dneva. Ob kavi prebiram Kilianovo knjigico, ki sem jo dobila v nagradni igri s tekom na Krim. Tako me mika, da bi tekla… Žal se nam ni mogel pridružiti Pero, zaradi strašnih bolečin v rami. Mi je pa iz Celovca prinesel moj novi tekaški nahrbtnik. Seveda me je zelo rajcalo ga sprobat, a sve z Darinko šle peš, Kristi in Robi sta pa tekla. Brez mene sta si lahko privoščila hitrejše korake in tako smo istočasno prišli na vrh, midve iz Ivarčkega jezera po Železarski poti, onadva okrog po cesti. V koči smo popili par pirčkov, pojedli vse mamine piškote ter tekli v dolino. Zelo lep dan! V Ravnah se ustavimo na kavi, pridružita se nam še Natalija in Pero. Hitro šibam domov, čakajo me s poznim kosilom, sploh se ne preoblečem saj gremo z domačimi takoj naprej na že skoraj tradicionalni nočni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža. Tako sem še nekaj časa preživela z mamo, sem imela kar malo slabo vest, da jo zmeraj kam popiham, pa šele dobro pridem domov. Včasih se je na pohod hodilo z baklami, sedaj pa je že par let prepovedano zaradi (ne)varnosti. Hodili smo z lučkami dobre tri ure, pri manjšem smučišču Bukovnik so nam pripravili manjši ognjemet. Preživim lep božični dan.

Naslednji dan se prebudim zgodaj, kot zmeraj, najbrž zaradi službenega bioritma. Planirala sem tek z nahrbtnikom isti krog, kot smo ga dan prej prehodili. Kamilo pa je imel željo, da gre z menoj na zrak in se ponudil, da me spremlja s kolesom in greva lahko do Slovenj Gradca, saj je ves čas speljana kolesarska pot ob glavni cesti. V prihodnosti imajo plan speljat pot ob bivši železniški progi vse do Velenja. Pa greva! Meni je važno samo, da sprobam nov ruksak 🙂 Imava se luštno, tek ni naporen, pot je ravna, nanese 16 km v uri 20 min. Sem zadovoljna. Skrbelo me je, da bom Kamiloju na kolesu prepočasna, a je bilo čisto vredu. Popoldan malo počivamo in hitro pride ura, ko je treba nazaj v Ljubljano, čaka me moje prvo dežurstvo :/

Za konec bi se rada zahvalila Božičku za prekrasno darilo. Enkrat sem slučajno omenila, kako zelo si želim knjigo Dušana Mravljeta, a se je ne da nikjer dobiti. Ampak Miha jo je nekje staknil in me presenetil. Hvala! <3 Sicer jo lahko preberete tukaj.