Nazadnje sem pisala o tem, kakšen kup nesreče sem. Ampak me je realna situacija spet spravila na realna tla in mi dala vedeti, kako dobro nam gre in kako srečni smo lahko, za vsak dan posebej! Zadnjič je umrla ena gospa, pričakovali oz. “čakali” smo na ta izzid, ker ni bilo rešitve. In malo pred iztekom turnusa gledam na monitor, kako vitalne funkcije počasi upadajo do asistolije – ravne črte. Spet druga, mlada gospa pa je ležala možgansko mrtva in se je čakalo, da se vse zorganizira za darovanje organov – to je vse kar lahko v svojem življenju še naredi dobrega. Vse v istem dnevu, pa še več. Najhuje od vsega pa mi je gledat poslavljanje svojcev. Kako stojijo ob postelji in jočejo. In ko pridem domov, imam to v mislih in razmišljam, kako nekateri ljudje trpijo ta trenutek. Kakšno izgubo so utrpeli, koga so izgubili. Zato jemljem nazaj besede, ki sem jih zapisala zadnjič! Premalo se zavedamo, kaj imamo. Vedno znova pozabljamo. Ukvarjamo se s tako nepomembnimi stvarmi. Vsakodnevno poslušam zgodbice iz družinskih življenj, kako si drug drugemu gredo na živce, ker en ne pospravi stvari tako kot bi drug želel in drug gre ven s prijatelji in to drugemu gre na živce, ker on pa ne hodi ven, ker ima doma tolko za delat in nima časa ipd.. Skratka, posegamo v življenja drugih (ampak na slab način), jih želimo spreminjati po svoje in stresamo svojo slabo energijo naokrog. Komaj sem si izborila en teden dopusta za prvomajske praznike in komaj, res komaj čakam, da spet sedeva na kolo in greva samo naprej, čeprav samo za par dni. Pogrešam občutek svobode na kolesu. Nasploh pogrešam svobodo. Službe so nas zasužnjile, delamo vedno več, plačani smo vedno manj, odnosi v službah so vse bolj nemogoči. In malo obžalujem, da sem se vpisala na fax, ker mi tudi to jemlje svobodo. Grebemo se za nekimi položaji, skoz se moramo nekomu dokazovat, namesto da bi samo uživali v naravi in živeli v sožitju. Samo to si želim, notranjega miru!