Prvo Rozino  sem dobila za rojstni dan od moje ljube prijateljice Tine R., da mi bo vlila pogum za dokončanje diplomskega dela, ki me je obremenjevalo dve leti. Naslednjo Rozino sem dobila od Tine H., z istim namenom. Zagovor diplome sem 15.2. opravila z odliko. Rozini sta bili ves čas pred menoj na mizi. Bil je čudovit dan, sicer deževen in oblačen, a zame, za mojo družino in za moje prijateljice zelo sončen in radosten. Zahvalila bi se vsem, ki so me tako lepo presenetili, v naši mali kuhnici nas je bilo 14 punc in Simon, ki je imel vse pod kontrolo, skrbel je, da so bili vsi kozarci polni, sproti pomival in bil dobre volje kljub našemu babjemu vreščanju. 🙂 Simon je tako čudovit. Po zagovoru nas je (mene, mojo mamo in brata) peljal v Piazzo (kjer imajo najboljše pice, s polnozrnatim testom!) na kosilo in seveda pivo, ki sem ga komaj čakala po vsem tem stresu. 🙂 Probleme s pogumom imajo tudi na videz zelo samozavestni ljudje, zato svoje nebeške sestre predajam naprej, svojim najbližjim. Sedaj so pri Martini, ki ji želim, da uspešno opravi s svojimi strahovi. Ljudje smo sposobni premostiti velike prepreke, a nam včasih zmanjka poguma in zaupanja vase. Če se sami ne moremo, pa naj nas Rozine premaknejo iz kavčev, izpred TV-ja v naravo, na zrak, in nam pomagajo pri reševanju, soočanju ali spopadanju se z raznimi težavami, ki se nas pestijo. Seveda je vse odvisno od nas samih, ampak zavest, da nekdo bdi nad teboj, je lahko samo dobrodošla.

Nebeške sestre prodajajo v Mladinski knjigi in so čudovito darilo za vaše najbližje!

Naslednja naloga nebeških sester: mi pomagati preteči maraton. 🙂 S Simonom sva se pripravljati začela šele po novem letu,  kot vmesni test greva na 11. Mali Kraški maraton, ki je 27.3.2011 v Sežani. Če uresničim svoj trenutni cilj, polmaraton preteči v 1:45, se prijavim na Maraton treh src, ki je v Radencih 21.5.2011 in ima najdaljšo tekaško tradicijo pri nas, letos bo potekal že 31.-ič! Radenci so moj rojstni kraj in je noro dober feeling teči po cestah, ki jih poznaš zgolj iz vožnje z avtomobilom, avtobusom ali s kolesom. Lansko leto sem tukaj pretekla svoj prvi polmaraton, letos pa upam na uspešno pretečena dva takšna kroga. Maj se vsebolj približuje. Pred slabim tednom sva pretekla najdaljšo razdaljo do sedaj- 30 km, po Poti spomina in tovarištva. Bilo je čudovito, naslednji dan brez muskelfibra, sem pa čutila vsako celico v telesu kako je polna življenja. Tek je postal bistven dejavnik pozitivnega razmišljanja tudi v temnih dneh.

Praznovanje diplome. Simon blažen med ženami 🙂