Articles Written By: katka_admin

Vse poti vodijo v RIM

SAN MARINO

Prva destinacija prvomajskega potovanja je bilo mestece San Marino – tretja najmanjša država v Evropi, za Monacom in Vatikanom. Odločila sva se za podoben način potovanja kot lansko leto po najvišjih vrhovih ex Jugoslavije. Toni ni ravno ljubitelj potovalnega kolesarjenja, pa še vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, da bi potovala bodisi peš bodisi s kolesom. V kombiju imava vso udobje, kuhinjo, tuš ter udobno spanje na peni. Prvi dan sva sparkirala v kraju Veruccio, da nisva šla po glavni cesti iz Riminija do San Marina, saj sem predvidevala da je le-ta zelo prometna. Toni je tekel, jaz sem šla s kolesom. In ga komaj dohajala! 🙂 7 km je bilo do mesta, neprestano navkreber po asfaltni cesti, na Mount Titano (749 m), kjer stoji to živahno mesto, polno ozkih tlakovanih uličic, trgovinc, turistov. Po mestu so razstavljeni roboti, ki so jih naredili iz odpadkov od motornih koles. Sprehodila sva se do dveh trdnjav okrog obzidja, tretja ni dostopna. Presenetile so me sprejemljive cene, kljub res velikemu številu turistov. Prijetno mesto za ogled v enem dnevu oz. kar v par urah!

vstop v državo San Marino, ni treba osebne pokazat! 😉
pogled na razgibano pokrajino

MONTE SIBILI
Zapeljala sva se naprej po regionalnih cestah in pristala v kraju Amandola. Napovedani so bili deževni dnevi, midva sva pa bila sredi hribov…v Parco Nazionale dei Monte Sibilli. Nikamor se nama ni mudilo, zato sva si privoščila res dolg spanec. Zjutraj nisva vedela kaj bi. Če bi bilo sončno ali vsaj bolj stabilno vreme, bi bila zgodba popolnoma drugačna. Je pa tukaj še moja poškodba, ki me bo zgleda oropala kakšnih pametnih treningov za celo leto. Pred seboj sem gledala en hrib, na višini 1706 m. Mimo naju je šlo kar nekaj kolesarjev. Kljub temu sem se odločila, da bom poskušala prvič po dveh tednih tečt, ni mi bilo do kolesarjenja… (zimski pohod na Begunjščico z derezami me je stal vnetja mišice tibialis anterior). S seboj sem imela kolo za primer, da še vedno ne bi mogla tečt. Nisem imela nobenega upanja, da bom prilezla na to dokaj nizko goro, a začuda je šlo čisto brez bolečin. Nisem želela pretiravati, zato sem šla samo gor in počasi dol, Toni pa je naredil dodaten 18 km krog, na Pizzo Tre Vescovi. Presenetil naju je sneg, na višini 1700 ga je bilo še čisto preveč. Čas, ko sem bila sama v dolini, sem izkoristila za branje knjige Športni gen na travi in žgočem soncu…a ta užitek je bil kratkotrajen, kmalu me je pregnala ploha.
Naslednji dan sva tekla na Monte Sibilli, čisto naključen hrib spet.. (v planu sem sicer imela Monte Vettore, ki je najvišji hrib Sibilinskega hribovja, visok 2476m). Vreme je bilo res obupno. Mont Sibilla je bil krasen trening, kljub vse slabšim rameram sva vseeno prišla do vrha, je bil lahko dostopen, nič nevaren. Megla je bila pa taka, da brez GPS-a ne bi vedela, kdaj in kje je sploh vrh gore. 🙂 Oba imava dobro opremo za dež, zato ni bilo nobenega problema. Nazaj grede sva šla po krožni poti in presenetil naju je plaz, ki je odnesel cesto. Zgledal je še čisto živ, so se kotalili kamenčki iz njega. Uspešno sva ga prečkala in po 22 km, 1270 višinci pritekla do avta. Sva se pa morala spet tuširat na mrzlem, saj je zapihalo, sončka pa itak ta dan praktično nisva videla. Prespala sva na idiličnem mestu sredi njiv.

Monte AMANDOLA

Rifugio Cita di Amandola
vrh

in je šel naprej…jaz pa nazaj do avta, ležat v travo in brat knjigico 

Monte Amandola = desni hrib
na poti do Monte Sibilli

plaz
hribi Gran Sasso
premikajoča se hiška 🙂

RIM
Zjutraj sem imela upanje, da bi tekla na hrib Monte Sabini, ki je po karti zgledal najbližji in najvišji v okolici Rima. Vidljivosti nobene, še en deževen dan. Nisva se obremenjevala. Ustavila sva se južno od Rima, blizu kraja Rocca di Papa, kjer sta dva jezera. Tekla sva okrog manjšega – Lago di Nemi in nadaljevala po poti Via Francigena ob drugem, večjem jezeru – Lago Albano, kjer ima Papež poletno rezidenco (v kraju Castel Gandolfo). Tekla sva dobri dve uri in postajalo je vse huje… kot da sva v  deževnem pragozdu, megla nama je vzela kakršnokoli vidljivost. Dobro da sva imela res dobro navigacijo (Orux map), drugače bi imela velike probleme se znajt po hribih. Četudi so markirane poti, so pa slabo shojene.
Zjutraj sva se zapeljala na Monte Cavo, a sem bila kar malo razočarana, saj spet ni bilo razgleda na Rim, zaradi nizke oblačnosti. Pa tudi vrh ni nič kaj panoramski, videla sva lahko le neko vojaško stavbo v ograjah ter oddajnike. Se je pa delal topel, sončen dan. Padla sva v kaotični promet blizu mestnega jedra. Kmalu sva našla zastojn parking. Oblekla sva se v tekaške cunje, se opremila z zemljevidi in opisom mesta ter domačim Stezičarjem ter stekla novi mestni avanturi nasproti. 🙂 7 km pa sva se znašla pred največjo znamenitostjo Rima – Kolosejem. Tek je bil izredno prijeten, saj sva večinoma šla čez park in po širokih cestah. Gneča za obisk Koloseja je že kljub zgodnji jutranji uri bila strašansko dolga, sva se hitro zadovoljila samo z zunanjim ogledom amfiteatra, kjer so uprizarjali gladiatorske igre. Naprej se je začel bolj sprehod čez mesto, saj se je vsepovsod trlo turistov. Rimljani so največje dosežke dosegli v arhitekturi. Izjemen pogled je bil na Forum – rimski trg, ki se je začel razvijati v času Julija Cezaja in je bil središče gospodarstva in politike. Nadaljevala sva proti Palazzo dei Conservatori, Piazzi Venezii, do najznamenitejše Fontane di Trevi, ki jo sicer ta hip prenavljajo. Legenda pravi, da more vsak obiskovalec Rima v fontano vreči kovanec, le tako se bo ponovno vrnil v Rim. Nisem vrgla kovanca v vodo, se bom pa kljub temu z veseljem vračala v Rim! 🙂 Sprehodila sva se do Španskih stopnic. Počivala sva na stopnicah, pila domače pivo in pomalicala. Tukaj se pa čas resnično ustavi, kljub veliki množici turistov. Uživala sem ob pogledu na ljudi, večina si jih je prineslo kaj za prigriznit in za popit in so se usedli na stopnice ter se družili. Pot naju je vodila proti Vatikanu. Nekaj časa sva tekla ob reki Tiberi. Kupila sva vstopnico za muzej, saj se nama ni ljubilo čakati v nepregledni koloni za vstop v Vatikan. Ena vstopnica je bila 16 eurov, sva pa se sprehodila čez Vatikanski muzej in Sikstinsko kapelo, ter doplačala 5 eurov za kupolo, od koder je fantastičen razgled na mesto. Na vrhu srečam našo administratorko, kar me čisto presuni – svet je res majhen!
Po Rimu sva pretekla 27 km, pa tudi avto je ostal cel, oropali naju pa tudi niso. 😉

megla pritiska, dež prihaja, Lago di Nemi
večji del poti je bil takšen, še slikat se ni dalo 🙂
jutro in zajtrk na Monte Cavu, pogled na obe jezeri, žal sva pa spet ostala brez razgleda na Rim – nizka oblačnost 🙁

Kolosej ali Flavijski amfiteater
Forum Romanum
krasna stojnica svežega sadja

Palazzo dei Conservatori

v tem rondoju pa ne bi rada vozila … čisti kaos…:)

Španske stopnice, Piazza di Spagna
ob reki Tiberi do Vatikana

SIKSTINSKA KAPELA v Apostolski palači, najzahtevnejše Michaelangelovo delo – stropna poslikava
pogled na Trg Sv. Petra in mestno okolico
Vatikanski muzej
Vatikanski park in Radio Vatikan

na kupuli srečala sodelavko…svet je res majhen:)
Bazilika Sv. Petra, gradili so jo 120 let

Palatin in zadnjih 5 km teka proti avtu

POMPEJI  in VEZUV

Čeprav je bil dan sončen in tudi za naprej je bila boljša napoved, pa vseeno ni bilo za v hribe. Sicer sem se s težavo sprijaznila, da ne bova hodila po Nacionalnem parku Gran Sasso z najvišjim vrhom Corno Grande 2912m. Res ni bilo vidljivosti, snega je pa še tudi preveč.
Zjutraj sva se znašla pred Pompeji. Leta 79 našega štetja je Vezuv izbruhnil in uničil nekatera mesta ob Neapeljskem zalivu, med njimi tudi Pompeje, danes eno najbolj znanih arheoloških središč na svetu. Pod večmetrskimi nanosi lave in vulkanskega pepela se je mesto dobro ohranilo in šele leta 1748 so ga naključno odkrili, ko je nek kmet zadel v bronast predmet. Odlično doživetje je bil obisk tega mesta, res da spet ogromno turistov, ampak ni bilo moteče…uživala sva po svoje in se na easy sprehajala.
Naslednje jutro sva opravila trening na vulkan Vezuv, ki je nazadnje izbruhnil v času 2.svetovne vojne, leta 1944. Dan prej sva šla na ogled izhodišča, saj so nama pred vhodom v Pompeje nalagali, kako nikakor ne moreva peš na Vezuv, da je treba z avtobusom, ki preko njihove agencije stane samo 20 eurov, na vrhu pa plačaš še ogled kraterja 10 eurov. Šla sva čez kraj Boscotrecase in naletela na zagrajeno območje, ravnokar so zaklepali park. Zelo prijazen fant nama je realno razložil situacijo. Da bi bilo možno iti peš, če te noben ne vidi, ampak zaradi varnosti, je park zagrajen in uradno se ni možno prosto  sprehajati, potrebuješ dovoljenje. Res greš lahko samo z avtobusom, ob devetih zjutraj pa odklenejo vrata. Zahvalila sva se za informacije, odprla Orux map in izdelala nov načrt. Zapeljala sva se v Terzino in čeprav mi ni bila lokacija najbolj všeč – ena široka ulica, na koncu stadion in ogromno ljudi se je vozilo gor in dol, nekateri so prišli hodit ali tečt ali balinat, večina pa jih je samo obrnila. Skuhala sva odlične testenine z šparglji v smetanovi omaki, ter se zaklenila v avto. Celo noč so se vozili v to dolgo slepo ulico in obračalil in še zdaj mi je neznanka kaj so tukaj iskali. Zjutraj sva mislila prestavit avto, a ker sva preživela noč, sva bila že čisto domača in zdelo se nama je varno. Stekla sva v jutro, pred šesto uro zjutraj. 7 km je vodilo do vrha, na višino 1279m (dobrih 1000 višincev). Kmalu se je začel hud kolenogriz, 300 višinskih metrov je bilo treba osvojiti na način: en korak naprej, tričetrt koraka nazaj…vulkanski pesek, skoraj huje kot v puščavi. 20 min hoje pred vrhom sva prišla do hiške in praznega avtobusa, kjer prodajajo karte, a seveda je bilo vse zaprto in nikjer žive duše. Stekla sva proti vrhu in pot ob vulkanskem kraterju sva prehodila sama ter se naužila razgleda na Neapelj, otok Capri, Pompeje. Zelo gosto poseljeno območje in če bo vulkan spet kdaj izbruhnil, bo to velika svetovna katastrofa. Si niti ne predstavljam! Uživala sem neskončno! Imeti vulkan samo zase, pa četudi zgolj za par minutk, to pa je nekaj! 🙂 Avantura in vzpon na Vezuv je maksimalno uspel, v dveh urah in pol sva bila gor in dol, preden so sploh odprli rampe. Preostali dan sva prevozila obalo do Amalfija, bil je 1.maj in gneča, da ni za opisovat! V eni uri sva se premaknila za dober kilometer. Žal nama je zmanjkalo časa za otok Capri, imava pa en kup čudovitih vtisov, in nove ideje za naslednji obisk!

večerja ob morju <3
dobro jutro!

Sonček po par dnevih in sušenje premočenih superg pred Pompeji 🙂

Amfiteater v Pompejih
uličice s pločniki

v ozadju Vezuv
Garden of the Fugitives – izkopana trupla v različnih položajih
Temple of Jupiter, desno Forum

Vespasijanov tempelj
Basilica, jo prenavljajo
Teatro Grande

VEZUV

testeninka party z šparglji, za jutrišnji napad Vezuva 😉

pod nama Neapelj

krater

žalostno..nič markirano..nič turizma…le prazne table

v dolino sva pa letela po luftu!! 🙂

obilen zajtrk
in en kup vulkanskega peska v supergih…

panoramska cesta do AMALFIja

smeti ob cesti niso nič čudnega
gosto naseljeno območje okrog Vezuva
območje Limončela 

TOSKANA
Na pol poti med Rimom in Firencami sva našla še en koščen raja na zemlji. Opoldne sva se preoblekla v tekaško opremo in opravila trening do vrha Mount Amiata, ki sem ga naključno izbrala na zemljevidu. Je nekako najvišji hrib na tem območju, čeprav visok zgolj 1732 m. Šele kasneje sem prebrala, da je gorovje v bistvu vulkan, drugi najvišji v Italiji, za Etno, ter, da so v okolici številna termalna središča z vročo termalno vodo. Bagno San Filippo, na jugu Toskane je bilo najino izhodišče. Želela sem iz kraja Abbadia San Salvatore, a naju je obvoz ceste peljal daleč naokrog tega mesta. Iskala sem alternativo in čeprav malo jezna, da se nama skoz kaj pripeti, sem si rekla, da bova pa pač šla iz naslednje možne lokacije – Bagni San Filippo. Vsaka stvar je v življenju za nekaj dobra, kar se je vnovič izkazalo. Okrog je bilo ogromno kamperjev in avtov, tako da sva komaj sparkirala. Verjetno kakšna prvomajska fešta. Midva sva šla po svoje. Na štiriurni trail, na Mount Amiato. Da ne omenjam spet, da bi brez navigacije bila pečena. Naredila sva dober trening, 31 km, Toni je mislil tečt še nekaj km naprej, preden bi ga jaz dohitela z avtom. Sama sem šla na ogled mesta pofirbcat zakaj je toliko avtomobilov in zakaj ljudje hodijo okrog v kopalkah in kopalnih plaščih. Niso ravno zgledali kot da grejo v urejene terme, vse je zgledalo bolj divje. Dobim klic od Tonija, da ne gre več tečt, da se greva kopat! 🙂 Naletela sva namreč na naravne terme – iz belih skal, ki sva jih videla že prej, je tekla vroča voda. Fosso Bianco je ena ožja soteska, ob desni strani je sprehajalna pot, vsepovsod so pa majhni bazenčki (ni za plavanje, bolj za namakanje). Noro dobro! Ogledala sva si vso sceno ter se namestila v majhnem bazenčku, dala uro pod vodo, ki je namerila 42 stopinj!! Savna…komaj sva zdržala. Je pa voda nižje v soteski bila vse hladnejša. Če bo kdo šel mimo, vsekakor priporočam obisk teh krasnih naravnih term! 
Od Siene sva bila oddaljena dobro uro vožje. Tam sva tudi prespala … parkirala sva ob obzidju v mesto, se sprehodila po centru do znamenitega trga Campo del Duomo. Čudovito vzdušje… Siena by night in končno za naju tudi malo nočnega življenja. Vsepovsod je bila živa glasba. Res sem uživala, čeprav malo žalostna, ker se iztekajo najini brezskrbni dnevi. Kar malo preveč sem pogledala v kozarec, zato jutranje tekaško raziskovanje Firenc ni bilo ravno plodovito. Dobro da je bil Toni v podobnem stanju. 😉 V Firencah sva bila zelo zgodaj, a kljub temu sem naletela na kilometrske kolone za muzej in katedralo. 🙁 Sem pa Tonija peljala na Ponte Vecchio (Stari most), ki je edini ohranjen most čez reko Arno in edini tudi preživel 2. svetovno vojno. Na njem so prekrasne draguljarne. Tekla in hodila sva čez glavne znamenitosti mesta in se počasi odpeljala proti domu…
To popotovanje ni bilo ravno razgledno, vreme ni bilo najboljše, a uživala sem neizmerno! Italija ponuja še ogromno kotičkov za raziskovanje in preživljanje dopusta.

STATISTIKA:
kolesarjenje = 20 km
tek = 136 km
prevoženi kilometri z avtom = 2485 km
stroški cestnin = 65 eur
stroški bivanja = 0 eur
stroški za vstopnine = 64 eur (Vatikan in Pompeji)

piknik placi pri vsakem Refugiu

42 stopinj – savna 🙂
iz skal teče vroča voda
Siena by night 🙂
koncert na Piazzi del Duomo, Siena
Zajtrk pri kraju v obzidju –  Monteriggioni
Palazzo Vecchio, kopija DAVIDa (Michelangelo) – Firence

Ponte Vecchio, najstarejši ohranjen kamniti most v Evropi
številne draguljarne na mostu

Ogledni turi po SPP

3. april : Petrovo Brdo – Porezen – Bolnica Franja – Kladje – Ermanovec – Bevkov Vrh – Sivka – Ledine – Idrija. 47,5 km, 2600 +, 3068 -, 8 ur 30 min.

Dan se je začel zgodaj, ob 6:05 sva že imela avtobus iz Idrije proti Mostu na Soči. Toni sploh ni zatisnil očesa do jutra, zaradi pivovarskih obveznosti. Par minutk po prihodu z avtobusom, sva že imela avtovlak iz Mosta na Soči proti Podbrdu. To logistično popotovanje je bila ena sama avantura…na avtobusu so mulci navsezgodaj imeli cel žur, en je igral na harmoniko, ostali toliko da niso plesali. Na avtovlak sva prišla zadnje sekunde, saj nisva vedela, da je to dejansko najin vlak – z enim majhnim vagonom na repu vlaka. V Podbrdu sva štopala in ustavil nama je prvi avto ter naju zapeljal do Petrovega Brda. Prijazen možak, sva pa poslušala, da tečt 100 km in delat takšne ogromne ture po hribih vsekakor ni zdravo za telo. Na Petrovem Brdu sva slekla povrhnje hlače in vetrovko, udarila z rokami petko in se nasmehnila dnevu… jutro je bilo strašno mrzlo, pod ničlo. Sončni žarki so že prijetno božali prezeblo telo, a ozračje je bilo še zmeraj hladno, ampak ko tečeš, ti je po par minutkah že čisto toplo. To turo sem izbrala, ker je bil napovedan sončen, jasen dan in sem si želela spočiti oči in “nahraniti” svojo dušo s panoramskim razgledom na naše najvišnje vrhove. Porezen je nudil res bajen razgled, pot je bila krasna, sicer še precej snega, a sva kmalu nataknila majhne derezice, s katerimi sva nato čisto suvereno tekla tudi po pomrznjeni podlagi. Pot do Bolnice Franje je minila hitro, čudovita mehka gozdna podlaga, en del pa je bil težje prehoden zaradi podrtih dreves. Načeloma je pot odlično markirana, a bolj za pohodnike kot za tekače. Nemalokrat manjkajo markacije prav na ključnih odcepih, kjer moreš izbirat med večimi smermi in seveda nama običajno uspe, da izbereva ravno napačno. Iz Bolnice Franje sva nadaljevala proti Ermanovcu in Bevkovem vrhu. Tukaj sva si privoščila daljšo pavzo, saj sem se počutila nekam izčrpano. Pomalicala sva, kar mi je kmalu povrnilo moči. Že od daleč sem videla vijolične lise na poljih, a nisem vedela kaj bi to bilo. Ko sva bila okrog Bevkovega vrha, sem videla, da so to ogromna polja spomladanskega žafrana vijolične barve. Obisk Bevkovega vrha je ravno v tem času najlepši, kar sem kasneje prebrala, prav zaradi žafranov. Tako kot pohod na Golico v mesecu maju, zaradi narcis. Najina pot je bila markirana za 17 ur 30 min planinske hoje. Čas sva razpolavljala, s tem, da sva imela vmes tudi pavze, nekajkrat sva iskala pravo pot, saj sva bila brez track-a, orientirala sva se zgolj po markacijah in opisu iz knjige SPP. 
Iz Sivke proti Ledinam je bilo precej asfalta, drugače pa celotna pot izjemno tekaška in lepa, po planinskih poteh. Problem je, da, ko si na SPP, tukaj verjetno ne moreš več tečt, saj je za teboj že izjemno dolga in težka pot. Pred teboj pa, glede na fizično stanje in hojo, je še pravtako izjemno daleč do morja, čeprav se zdi, da si že blizu cilja. 
Ljudi, ki sem jih videla na poti, lahko preštejem na prste ene roke. Iz Ledin sem mislila, da sledi le še spust do Idrije in sva “doma”, v kombiju, kjer naju čaka postelja, hladno domače pivo, hrana in počitek. Pa se je pot še kar vila v klanec, zelo strmem. Spust je pa tudi bil kar zahteven, strm. Ampak ratalo nama je, v Idrijo sva prišla z nasmehom. Jaz, lačna kot volk, sem napadla taščino orehovo potico. Zapeljala sva se v Koper, kjer sva zaključila ta prelep dan.

na vlak…Most na Soči
štart, kam? seveda gor v hrib 🙂
pot na Porezen

Koča na Poreznu

Porezen

pot do Bolnice Franje
Bolnica Franja

skrita opazovalnica v skalah 

čudoviti žafrani
Bevkov Vrh

čemaž
od daleč prihajava 🙂
pod nama današnji cilj: Idrija
6. april: Senožeče – Vremščica – Škocjanske jame – Podgrad pri Vremah – Artviže – Markovščina – Skadanščina – Slavnik – Prešnica – Petrinje. 49 km, 1830 +, 1980 -, 6ur, 30 min.
Melanholija bi me kmalu zadržala doma, a ker sem vedela, da se po dveh turobnih, deževnih in mrzlih dnevih obeta sončen dan, bi ga bilo greh ne izkoristiti, zato sem se zjutraj po sedmi uri usedla v avto in se zapeljala v Petrinje (Kozina). Na parkirišču me je čakal Mitja, z njegovim avtom sva se zapeljala v Senožeče, kjer sva štartala po primorskem delu SPP. Jutro je bilo precej raztrešeno, tako kot minula noč, in bi kmalu pozabila v Mitjatovi Ibizi ključe od mojega avta, ki naju je čakal na cilju v Petrinjah. Nekako si nisem mogla predstavljati, da bi prišla do cilja in šele nato ugotovila da sem brez ključev, zato sem se zahvalila višjim silam za to opozorilo! 🙂 Z nasmehom in židane volje sva tako stekla na Vremščico. Spet prekrasni razgledi vse naokrog, kar naju je kar poneslo proti Škocjanskim jamam. Navdušena nad potjo, ki je spet zelo tekaška. Ves čas sproščeno kramljava, kilometri pa kar letijo, čas do cilja se zmanjšuje. Cilj seveda ni končni cilj, ampak vsaka etapa. Tokrat ne zbiram žigov, sem le na ogledni turi. Enkrat, upam, da že letos poleti, se bom ponovno podala na to izjemno zahtevno in neskončno lepo pot v celoti.
Najprej do Artviž, nato do Slavnika… vmes pomišljam, da se pot malo vleče, a pravzaprav se nad pričakovanji znajdeva na vrhu Slavnika, kljub vsem pavzam vred. Na Slavniku spet brije burja, zato hitro “pobegneva” v dolino, v koči še prej natočiva usahnjene bidone. Koča je nabito polna ljudi. Čudovita pot vodi iz Slavnika, še bolj čudovito in posebno jo naredi naletavanje snega… najprej sem mislila, da so to kaki beli cvetovi, a se je izkazalo, da je res sneg… Zna se zgoditi, da bo poleti tukaj izjemno vroče in bom še kako mislila na te blagodejne snežinke! 🙂 Sledilo je par kilometrčkov iz Prešnice do najinega cilja, a resnično je celotna pot minila izjemno hitro, dobrih 6 ur. Planinske hoje je za 14 ur. Padel je predlog, da se okrepčava v gostilni Mahnič, kjer menda varijo domači pir… ni me dvakrat treba prepričevat, za domač pir sem pa vedno! 😉 Odmislila sem, da zgledava skrajno čudno med ljudmi, lepo oblečenimi za praznično kosilo. Dejansko sem se počutila mnogo bogatejše od ljudi v prostoru, v večini s premnogimi odvečnimi kilogrami, čeprav sem imela s seboj le par evrov v plastični vrečkici od robčkov, z umazanimi supergami in ne ravno najlepših dišav. 🙂 Ampak za seboj nešteto lepih razgledov in novo izkušnjo, kar človeka res obogati. Postregli so nama vrhunsko hrano, imajo ogromne porcije za nizko ceno ter seveda odličen domač pir. Par steklenic sem ga vzela za domov, za Tonija, ki se ta dan žal ni pridružil skupnemu teku. Hvala Mitja za družbo in spremstvo na turi! 
Start v Senožečah
pogled na Nanos v ozadju

Vremščica
imam eno samcato željo… zvon je pozvonil…upam, da se mi le-ta izpolni

proti Slavniku…

vetroven vrh na Slavniku
v ozadju Snežnik, osamelc z belo kapico 🙂
v ozadju morje in cilj SPP, v Ankaranu.

Transgrancanaria 2015

Na otoku Gran Canaria sem preživela kratkih 5 dni, a polno doživetih… že novembra smo se prijavili na tekmo Transgrancanaria, midva s Tonijem na najdaljšo razdaljo… 125 km z 8.600+ višinci. Na fb smo ustanovili skupino in se začeli pogovarjat o tekmi. Osem nas je prejšnjo sredo odpotovalo proti Milanu na letalo. Joli, Miha, Simon, Robi, Andreja, Mojca in midva. Prvotno fenomenalno vzdušje ob prihodu na otok mi je pokvarila novica, da apartma ni dovolj velik za vseh osem oseb, kot so nam predhodno zagotavljali, zato sva midva dobila ločen apartma in to 10 minut hoje vstran. To me je zelo potrlo, saj sem si želela, da stanujemo vsi skupaj. Nastanila sva se v mnogo manj svetlem in prijetnem apartmaju, kot je bil njihov, z razgledom na zapuščen bazen brez vode in ne na morje. Preostanek večera smo prespali. Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj, naspana od res dolgega spanca ter se podala na plažo, ujet sončni vzhod. Iluzorno je bilo pričakovati, da bo Toni šel z menoj. Bosa sem hodila po mivki in opazovala ljudi ter prebujajoče se jutro. Oblekla sem tri plasti dolgih rokavov, zunaj pa so vsi bili v hratkih rokavih. Na poti nazaj se ustavim v trgovini po svež kruh in grem k našim v apartma Danubio na zajtrk. Odpravimo se v Maspalomas, oddaljen od nas 6 km, po štartne številke. Toni sporoči, da bo prišel pozneje popoldan za nami. Z Mihatom sva oba prijavljena na 125 km in čakava skoraj eno uro, da prideva do svoje vrečke z štartno številko, čeprav vrsta sploh ni dolga. Tri tedne pred odhodom sem pisala organizatorjem mail s prošnjo, če me lahko prosim prepišejo na krajšo razdaljo, ker sem čez zimo bila praktično brez treninga zaradi poškodbe. Odgovorijo, da to žal ni mogoče, da že imajo sestavljeno listo. Škoda…če bi me prepisali na 83 km, kar bi sicer še zmeraj bilo veliko zame, bi imela pa večje možnosti, da pridem do cilja. Kljub vsej brezupni situaciji sem se odločila, da bom štartala, z zavedanjem in sprijaznitvijo, da skoraj ni variante da pridem do cilja. V zadnjih treh mesecih sem pretekla nekje toliko km, kot je dolga celotna tekma v enem kosu. Da o višincih ne govorim… jih je skoraj toliko kot če bi potegnila črto od morske gladine na vrh Mount Everesta. Ne Expoju smo srečali edinega Hrvata Stiven Vunića z ženo in hčerkico, je šel na razdaljo 83 km. Zvečer smo šli na predstavitev celotne trase ter predstavitev najboljših prijavljenih tekačev. Na oder so poklicali prvih 50 ali 60 tekačev, ne vem, a med njimi sva bila tudi midva s Tonijem. To me je seveda totalno presenetilo.. Toni me je kar vlekel naprej, naši prijatelji so kričali in ploskali, jaz pa, preden sem se zavedala kaj se dogaja, sem že stala na odru. Toniju sem na uho šepnila, da mi bo to še drago plačal! 😉 Joli je kasneje pripovedovala, da je imela čisto solzne oči, Simon in Miha sta pa tudi bila oba čisto ponosna in z nasmehom do ušes… Situacija je res hecna, samo smejimo se ji lahko. 😉 
sončni vzhod visoko nad oblaki <3
679 km/h šibamo 😉
pristanek na letališču Gran Canaria
čakamo bus 66 za Playo del Ingles
naslednji dan sončni vzhod na obali <3

Faro

majstore! na soncu ustvarja iz peska…

Playa del Ingles
domač pir, Tropical

gremo po štartne številke…
uf, se je počasi premikala vrsta za kat. Transgrancanaria
manjka Toni, ki počiva v apartmaju…
najboljši ultra tekači 
na oder sva poklicana tudi midva s Tonijem, s štartno številko 58 in 59
Naslednji dan, v petek, 6. 3. je bil dan D. Zvečer ob 23:00 je bil štart na 125 km (jaz, Toni in Miha), v soboto zjutraj ob 7:00 na 83 km (Simon) ter ob 10:30 na 45 km (Joli, Mojca, Andreja in Robi). Toni je cel dan preždel v apartmaju, jaz, nemirna duša sem se pa popoldan sprehajala po plaži in sipinah. Počitek gor ali dol, cel dan v apartmaju bi se mi strgalo. Zvečer so nam naši zaželeli srečno pot in nas polupčkali, mi trije pa smo se odpravili na dolgo pričakovano dogodivščino. Joli in Robi sta nas pospremila do avtobusov v Maspalomasu, ki so nas zapeljali v mesto Agaete, na štart. Pred tem še skočim za palme na wc, saj vem, da bo vožnja trajala uro in pol. Ko pridemo v Agaete, piha za znoret in prav zebe me… zvlečemo se v en lokal, kjer spijem kavo. Razpoložena sem super, čisto brez pričakovanj, a čutim, da me je strah. Ne vem kaj bo z mano. Bom sploh lahko tekla? Se bom pravi čas ustavila ali bom poškodbo še poslabšala? Zadala sem si samo to, da če bom čutila bolečine v okviru poškodbe, takoj odneham. Ne bom reskirala zdravja zaradi te tekme. Dovolj imam tekaške abstinence, tako rada bi spet začela normalno tečt… Prebijali smo se za štartno črto, Toni me kar naenkrat začne vlečt v prve vrste, Miha gre nazaj. Sama sem v dvomih kam naj grem. Sledim Toniju in se znajdem v elitni skupini, ločeni s trakom, ostali so par metrov odzadaj. Omg…tokrat Toniju ne prišepnem, ampak mu kar naglas povem, da ga bom “…”, kako me lahko spravlja v tako zadrego, ko pa ve, da skoraj nič nisem tekla zadnje mesece in da ne morem med temi ljudmi štartat. Šele po par pretečenih kilometrih sem začela razmišljati, kakšna super izkušnja je to bila, morda se več ne bo ponovila in ne more je prav vsak doživet, in bi jo morala vzeti za hec, a tisti moment za štartno črto sem se počutila strašno grozno, obupano, totalno nesamozavestno. Vse v meni je pokalo po šivih od nesigurnosti in strahu. Ampak kmalu se je začelo odštevanje in štartali smo. Bala sem se prehitrega štarta, a sploh ni bilo problema… sama sem tekla počasi v svojem ritmu, takoj so me začeli množično prehitevat. Šli smo zelo tekoče. Vzdušje je bilo fenomenalno, ogromno navijačev v prvih kilometrih, takoj se je začel vzpon…Vila se je kača rdečih luči pred menoj in belih luči za menoj.. prvič na tej tekmi je bila v obvezni opremi tudi  rdeča lučka odzadaj na nahrbtniku. Zelo romantično in lepo. Končno sem se sprostila, noga je bila ok, tekla sem in sopihala v klanec. Že prvi vzpon in prvo dolino sem čutila utrujenost. 🙂 Seveda, čisto neutrjena. V začetku je bilo zelo vroče, soparno, slekla sem vetrovko in si na vseh postojankah močila slan pot iz obraza. Razmišljala sem, kako vroče bo šele čez dan. Ampak se je okrog tretje ure zjutraj situacija obrnila, začel je pihati močen veter, ki ni ponehal vse do konca najinega potovanja na Kanarcih. Lotevala se me je rahla zaspanost, a vse do jutra so bile misli precej pozitivne…počasi sem tekla oz. hitro hodila in nisem čutila poškodbe. V Fontanales, na 45 km, sem prišla zjutraj pred sedmo uro, tik pred štartom kategorije Advanced. Tam me je pričakal Toni, ki je že odstopil. Štartal je mnogo prehitro, je mislil, da se bo izšlo, a to mu je bila dobra izkušnja, da brez ogromne količine mesečnih kilometrov ne bo nikoli mogel dobro odtečt tako dolge tekme. Se je pogovarjal z Carlos Sa-jem, ki je na vrhu lestvice ultra scene in preteče 200 km/teden. Toni mi reče, da Mihata še ni bilo pred menoj.
Po par metrih me prehitijo tekači, ki štartajo na 83 km. Znajdem se v gneči in doživljam še eno štartno evforijo. 🙂 Tečem podobno kot ostali, kljub temu, da je za menoj že dolga noč, več kot maratonska razdalja z okrog 4000 višinci. Čez čas me pokliče znan glas in objame me Simon, ves navdušen, da se srečava. Je zelo zagnan in videti spočit, zato ga kmalu pošljem naprej, naj gre svoj tempo. Sama sem se že kar matrala, noge so postajale vse težje, srčni utrip je bil vse nižji. Pot je bila krasna, teren težaven, dan vetroven in oblačen, brez razgledov. Moj um je pa začel brest v temačno cono, razmišljala sem kako neznansko daleč je še cilj, mene pa že sedaj tako bolijo stegenske mišice. Na eni ravnini po asfaltu sem se sprijaznila s tem, da z menoj res več ni vredu, saj več nisem mogla tečt po ravnini. Vsak korak je bil boleč. Klicala sem Tonija in ga pripravila na to, da je tudi zame tukaj nekje konec in komaj čakam da se konča ta kalvarija. V dolino, pred okrepčevalnico Tejeda, na 73km, sem še komaj tekla. Nalašč sem šla izredno počasi, z vmesno hojo, saj sem želela, da me dohiti Miha (Toni mi je sporočil, da je v Fontanales prišel 10 min.za menoj). Zaželela sem si malo družbe in da malo odmislim svoje pesimistične misli. V Tajedi si natočim kavice in razmišljam, kako se bom vsedla nekam, odprla pir in poiskala prevoz za Maspalomas (ciljni prostor), nakar zagledam Simona v enem kotu sedet. 🙂 Vzel si je malo daljšo pavzo, zgledal je precej bolj utrujen, kot v štartu. Medtem mi je Toni sporočil, da čaka na tranzicijski točki na avtobus in da če želim me počaka in greva potem supaj. Ok, zmenjeno, ampak to zame pomeni še vsaj 3 ure hoje, skoraj 2000 dodatnih višincev. 🙂 S Simonom začneva hodit naprej, Mihata ni od nikoder. Mi je pa kmalu žal za to odločitev.. zakaj nisem že v Tajedi odstopila? Veter piha na polno, stegna so boleča. Je pa res, da je to bil daleč najlepši del celotne poti in mi nič ni žal, da sem šla naprej… skupaj sva zgurala do vulkanske skale, 80 metrov visoke, Roque Nublo z mega razgledi vse naokrog. Na tem mestu se končno srečamo z Mihatom. Tudi on je precej utrujen. Sledil je še kar mukotrpen spust do tranzicije na 83 km. Tam me je pričakal topel objem mojega Tonija. In moje mučenje se je tukaj končalo. V enem kotičku svojih misli sem razmišljala, da bi z njima nadaljevala naprej do cilja.. ostalo je še “samo” 45 km in “samo 1600” višinskih metrov, kar je res mala malica od tega, kar je bilo za nami. Prehodila sem namreč že 7000 višincev v teh 83-ih km! Problem so bile stegenske mišice, že hudo načete in nisem zmogla več teka. Vedela sem, da bo naša hoja trajala neskončno dolgo, kar moj um ni želel sprejeti. V resnici sta res za ta zadnji del potrebovala še 12 ur in v cilj prišla okrog treh zjutraj, dve uri pred limitom. Kapo dol za takšno vztrajnost, voljo in motiviranost! Bravo fanta! Simona je menda čisto pobralo in vnel se mu je gleženj, a ga je Miha zmotiviral do cilja. Obžalujem, ker nisem doživela prihoda v cilj, sedaj razmišljam, da bi mi ta lahko bil dosegljiv, a za ceno res hudega trpljenja! In tega ne smem obžalovati… upam, da bo še veliko takšnih priložnosti z uspešnejšim zaključkom. Z veseljem se bom še vračala na Transgrancanario! Organizacija in vse ostalo je štimalo v nulo. Čestitkem ostalim našim članom ekipe, ki so vsi prišli v cilj! Predvsem čestitke Andreji, ki je lani pretekla prvih 21 km na Ljubljanskem maratonu in se na Kanarcih prvič srečala z razdaljo 45 km in trail terenom! Čestitke tudi Mojci za njeno prvo maratonsko razdaljo! In Robiju, ki je praktično brez treninga z nasmehom pritekel v cilj! …Pa naši Joli, za nesebičnost! <3 Vsi ste bili odlični, hvala vam za družbo!
gremo na štart, objemi za srečno pot… <3
štartala med elito… slika s Krupicko
pa še slikca s Tonijem in gremoooo…štart!
na 71 km, Tajeda
Roque Nublo, 1813m, 80 m visoka vulkanska skala

srečanje z Mihatom

tranzicija na 82 km, Garanon, 7000 višincev, moj odstop.
v cilju prva od naših maratoncev: Andreja Nagode! Bravo! 
kmalu za njo še Joli in Mojca, ter Robi
with Carlos Sa, drugouvrščen na 45 km
Naslednji dan smo šli na razglasitev najboljšim tekačem. Zmagal je Litvanec Grinius Gediminas s časom 14 ur 23 min, kar je tudi rekord proge. Prva ženska je bila pričakovano Nuria Picas s časom 16 ur 53 min. Zase sem vsekakor vesela, da sem prišla tako daleč kot sem, brez da bi zaradi tega moje fizično stanje bilo kaj slabše. Muskelfiber je hud, a to je najmanj. S Tonijem sva se že naslednji dan sprehajala po sipinah iz Maspalomasa do Playe del Ingles. Doživela sem en majhen delček puščavskega vtisa. Najino potovanje se je zaključilo v ponedeljek zjutraj, veliko raje bi pa še ostala na Gran Canarii. Toliko vsega je ostalo neraziskanega… čisto prehitro so se obrnili dnevi. Vsekakor je bila zame nepozabna in lepa izkušnja. Spet sem se naučila veliko novega. Življenje je prekratko in nepredvidljivo. Bogatejša sem za eno super dogodivščino in hvaležna za novo dragoceno izkušnjo.

zmagovalci
zmagovalke
neomejena količina pira v ciljnem šotoru… 😉
hrane in pijače v izobilju…
Toni nas zabava s svojim humorjem
po kosilu še sprehod do Farota
boleča ramena od ruksaka

ostali s taksijem domov, midva pa peš čez sipine, cca. 5km

<3
life is beautiful

v ozadju svetilnik, Faro

let nazaj domov, čisto prehitro 🙁
pogled na Alpe <3
kratkočasenje

Torino, iz zraka
Milano, iz zraka

Sončni vzhod na Peci II.

Letos je na Koroškem potekal že 27. tradicionalni zimski Matjažev pohod na Peco (2125 m). Naš Kristi, ki je na ta dan praznoval svoj rojstni dan, je letos dobil kipec Kralja Matjaža za svoj 25. vzpon! Temu se pa res reče tradicija. Sama sem se na povabilo koroških prijateljev odzvala šele drugič, tudi tokrat smo šli na sončni vzhod. Ne rečem, da je bilo po petkovi dopoldanski službi (in četrtkovi celodnevni), pakiranju, dolgi vožnji proti Črni na Koroškem in večernemu druženju do poznih nočnih ur v karavli (dolina Tople), kjer smo prenočili, to enostavno! Sploh ne. Po dveh urah spanca smo se napakirali in ob 4:05 začeli z nočnim pohodom. Vsa čast Perotu, ki je spal celih 15 minut in se nam pridružil, kot vodja in navigator. Dobro mi je poznana pot iz Mitneka na Peco, mi smo pa bili od tega izhodišča oddaljeni 10 km. “Boljše da grem z vami, kot pa da vas še dva dni po Peci iščejo!” je rekel, in šli smo, jaz, Ana, Pero in Kristi. Pero je res dušica, večer prej nam je spekel skutino pecivo, ki smo ga zmazali v par minutah. 
Sama sem štartala bolj meditativno, še zelo zaspana. Naredili smo krožno pot, z obeh strani je kar dobro markirana. Hoja je bila občasno precej  težavna, saj je skorja nad snegom včasih zadržala našo težo, večinoma se pa je udiralo, ko si že želel stopit z drugo nogo naprej.  Za vzpon smo potrebovali 2 uri in pol, dobrih 1000 višinskih metrov. Na vrhu je strašno pihalo in čeprav smo se že pred tem dobro oblekli, nas je hitro zazeblo, predvsem v prste. Ana in Pero sta kmalu šla v dolino, proti Mali Peci in Domu na Peci, s Kristijem sva pa še kakšnih 10 minut čakala na tapravo vzhajanje sonca, ki je bilo ob 6:55. Malo prekmalu smo prišli na vrh in res težko je bilo zdržat gor, nikjer zavetrja, veter je pa pihal menda 70 km/h. Nas je kar prestavljalo. Ampak sva dočakala pogled na  žarečo kuglico. <3 Prelepo! Par slikic in gasa v dolino, ostala dva člana odprave sta naju čakala na toplem v Domu na Peci. Kar precej smo se zadržali v koči, čeprav je bil prvoten plan, da se ob devetih zjutraj pridružimo tečajnikom na plazovni delavnici. V karavli (kjer smo prespali) in na bližnjem travniku so imeli tečaj varnega gibanja v hribih na snegu, pod mentorstvom turnega smučarja, gorskega vodnika Roka Zalokarja. V koči je bilo toplo, udobno, nazdravljali smo na Kristijev rojstni dan in tako je minilo precej časa. Zbiralo se je vse več pohodnikov. Obiskali smo še votlino Kralja Matjaža, ki je od koče oddaljena 15 min. hoje. Legenda pravi, da  so drugi kralji bili ljubosumni na piljubljenost Kralja Matjaža in so se združili v boj proti njegovi vojski, zato se je le-ta umaknil v votlino pod Peco, kjer sedaj spi. Ko se mu bo brada sedemkrat ovila okrog mize, bo prišel ven in na Koroškem ter še kje drugje bodo spet zavladali dobri časi. 
Uživala sem v hoji podnevi, v snegu, na sončku… bil je res prekrasen dan! V karavlo smo se vrnili šele po poldnevu, na poti srečali Tonija, ki se je odpravil na trening, čeprav mnogo krajši, kot je nameraval. Naporen in dolg večer je bil! 😉 V karavli nas je čakal odličen golaž ter popoldanski počitek..končno! Spali smo kot ubiti par ur, zvečer se pa zapeljali v Mežico, kjer je potekal 4. Koroški outdoor filmski festival (KOFF). Letošnji izbor ni bil ravno po mojem okusu, preveč so se nizali akcijski posnetki, predvsem iz turnega smučanja, premalo je bilo pa zgodbe. So se pa vsekakor tudi letos izjemno potrudili z dogodkom in nas lepo pogostili. Hvala družba korošcev za povabilo in hvala ostalim, ki smo se zbrali in skupaj preživeli prekrasen vikend! Z veseljem se bom zmeraj vračala tako na sončne vzhode, kot zahode v družbi teh odštekanih, prekrasnih ljudi! <3 

Dom na Peci
pred votlino Kralja Matjaža

3. Tektonik ultra 124

Zanemarila sem svoj blog. Zadnja objava je bila v prvih dneh meseca novembra. Ampak imam tehten razlog. Poškodba, ki sem jo staknila na “Istra v vašem srcu” na polovici proge (verjetno je pa posledica hribovske ture na zasneženo Mojstrovko v istem tednu), je čisto ustavila moje gibanje. Gibanje mi pomeni življenje. Če ne tečem, sem ena navadna tečka, le na pol živa. 😉 Sem pa na letošnjem Tektoniku ultra 124, ki je potekal že tretje leto zapored v začetku januarja, dobila nov razlog za pisanje blog posta, čeprav tokrat poti nisem pretekla, temveč tekače spremljala z avtom. Sicer tudi s to objavo zamujam za dober mesec. Ampak če ne bom nekaj začela pisati, bodo moje Rozince ostale čisto pozabljene.
Moj support na Tektonik-u, vsaj prvo etapo, ni prišel ravno do izraza, saj sem v prtljažniku vozila  gajbo Stezičarja. PIKA. Nobenega čaja, piškotov, karkoli, kar se za okrepčevalnico spodobi. Zgolj pivo, bil je pa precej hladen večer! Prihitela sem direktno iz službe in niti nisem imela časa karkoli pripravljat, ljudje so se pa kmalu po četrti uri začeli zbirati v klubu. Na okrepčevalnici nekje na polovici poti sem šele dojela, kako hudo sem ga pobiksala – prvi, ki so šli mimo mene (Žiga X Gombač, Luka in njegova dva prijatelja…), noben od njih ne pije alkohola…grrrr… biti support sploh ni enostavna naloga! Morda je celo težja, kot pretečt določeno razdaljo. Zasekirala sem se tudi za Tadejo Krušec, ker je jo je zelo zazeblo in zgubila je ekipco ter tekla sama. Ampak jo je Ivan pogrel z vročim čajčkom. In vsa sreča, da je bil Ivan z menoj, saj sem s kombijem nasedla na poledenelem snegu sred hriba na Polževo in me je rešil iz te godlje.
Se mi je pa en kamenček odvalil od srca prav na tej glavni okrepčevalnici, saj sem videla, da se imajo vseeno fajn, čeprav so nekateri nevede začrtali malo drugačno pot, kot je bila mišljena. Po zaključku teka smo se dobili v klubu pri Toniju in sproščeno klepetali. Večer je bil namenjen Tonijevemu rojstnemu dnevu, ki ga je imal 4. januarja. Bi se spodobilo, da bi ga presenetila vsaj s tortico, kot sem ga zadnji dve leti, a je slučaj nanesel, da je on, kot že ničkolikokrat doslej, presenetil mene. Od sile je ta moj fant! 😉 Ta dan so pretekli 22 km, čemur je sledil večer ob narezku, slaščicah, dobri glasbi, druženju in Stezičarju. Pridružila sta se nam še Maja in Iztok, kasneje tudi Boris, tako da smo bili res pestra super druščina.
Žiga X Gombač nas je nek trenutek večera, preden se je odpravil domov, vse pozval k posluhu in se zahvalil za druženje med tekom in za nova poznanstva. Med nami, tekači, se mi zdi, da je zmeraj super vzdušje. Takšni smo, pozitivci! 😉 Z enim ušesom sem poslušala njegov govor, in šele ko je iz vrečke potegnil neko knjigico A4 formata, na platnicah katere sem zagledala sebe, sem se šele zavedla, da gre za neko resnejšo stvar, kot je samo zahvala, da smo se skupaj zbrali na teku. Vsak izmed nas piše neko posebno zgodbo, tole tukaj je bila moja zgodba. Besedo je predal Toniju in pozval mene, da se mu pridružim bližje. Toni je razložil, da gre za tiskano verzijo mojih blogovskih zapisov. Prva stran se začne s Tektonik ultra 124 januarja 2013, ko sva se spoznala in se zaključi z zadnjim mojim blogom, sončnim vzhodom na Stenarju, novembra 2014. Prebral je par stavkov, besede so se mu zatikale, zato je predal knjižico in besedo meni. Na tem mestu moram omeniti, da me je njegovo dejanje tako ganilo, da nisem mogla več zadrževati solz. Teden je bil izredno težak. Tako v službi, kot doma. Mogoče so zaradi tega še bolj popustili ventili. Solze so kar lile iz oči. Spomnila sem se trenutka po božični večerji, ko sem slučajno brskala po najinih skupnih slikicah po blogu in izrazila željo, da bi raje najine prekrasne spomine imela nekje natiskane v en fascikel, da bi lahko večkrat prelistala in obujala spomine. Veliko lepih trenutkov sva že doživela skupaj v teh dveh letih najine skupne poti. Prebrati sem morala nekaj iz knjižice: “Pa dej kar na zadnji strani začni!” reče. Na zadnji strani je pisalo:
9. – 13. januar 2015
3. Tektonik ultra 124
Toni vpraša Katko: “Katka, bi se poročila z mano?”.
Zaprla sem knjigo in v tistem šoku sploh ne vem kako sem reagirala. Žiga je edini vedel kaj se bo zgodilo, Toni mu je zadnjih par km teka do cilja razkril in ga vprašal če bi mu pri tem kako pomagal. 🙂 Zato je tudi nastala slika odspodaj. Toni je pokleknil pred menoj in iz majhne rdeče škatlice se je svetil prstan z diamantkom. Ponovil je stavek iz zadnje strani knjige. Omg. Kaj takega še v sanjah nisem pričakovala. Vsi so si oddahnili, ko sem rekla: DA 😉
Tudi ostali so bili ganjeni in happy za naju. Ves preostali vikend je bil zame v znamenju neke čustvene emocionalnosti in topline. Škoda, da nisem bila z njimi med tekom. Smo pa sobotni dan uživale s puncami v suportnem kombiju in je bilo res prima! V soboto sta se nam pridružila še Inot in Mitja, ter Simon in Leon okrog poldneva, v nedeljo pa je bila že slabša vremenska napoved in so tekli samo Toni, Brane in Boris. Brane je bil edini, ke je v celoti pretekel vse tri etape. Bravoo!! Vtisov je bilo preveč, da bi se spuščala v detajle, meni se je itak cel vikend in še naslednje dni vrtel samo okrog zaroke. <3 
Preživela sem nepozaben vikend. S Tonijem se vam vsem prisotnim zahvaljujeva za družbo. Posebej sva pa vesela, ker vam je bil tako všeč najin Stezičar! 😉

Foto: Žiga X Gombač
<3
knjigica blogovskih zapisov

Sončni vzhod: Križ – STENAR (2501 m)

V petek zjutraj, na prost dan, smo bili dogovorjeni, da se odpravimo na sončni vzhod na Triglav. Najprej je odpovedal eden, nato drug in potem še tretji, tako da sva ostala sama s Kristijem. Bolj pozno sem se odpravila od doma in šele ob 2:55 zjutraj sva štartala iz izhodišča. Zadnji trenutek sem si dokončno premislila in zapeljala v dolino Vrata, namesto v Krmo. Mikalo me je nekaj novega, pot na Stenar, kjer še nisem bila. Kristija je verjetno malo skrbelo, saj tudi on ni poznal poti in noč ni ravno primerna za raziskovanje po visokogorju. Podnevi zgledajo stvari popolnoma drugačne, vsaj vidiš kje hodiš. Brala sem komentarje, da je pot na Stenar čez Sovatno slabo markirana. Midva z markacijami nisva imela težav, sva pa izbrala pot čez Bivak 4 in Križ. Noč je bila jasna, nebo zvezdnato. Vsake toliko sva se ustavila, ugasnila naglavne lučke in občudovala zvezdice. Obožujem hojo ponoči, edini minus je, da ne veš kje hodiš, ne vidiš okolice. Je pa nepopisno lep občutek, ko se naenkrat začne daniti, ko vidiš krasne rumeno rdeče barve na obzorju in se ti pokaže narava…obdajajo te vrhovi…ne vem kako drugače naj opišem svoje stanje, kot da se mi je mešalo od veselja, srček je bil poln evforije in zadovoljstva. 🙂 Če bi šla čez Sovatno na Stenar ali če bi se manj ustavljala, bi sončni vzhod pričakala na vrhu Stenarja, tako sva pa obtičala na Križu, ko se je začelo daniti. Stena Stenarja nama je zastirala pogled na sončni vzhod. 🙁 Ampak nisem se preveč obremenjevala, kljub vsemu se je naredil prekrasen dan in jutro je bilo čudovito. Na vrhu Triglava se je pa zbirala kapa oblakov, tako da nama res ni bilo žal, da nisva šla na Triglav, saj bi se znašla v megli za dobro uro, preden se je zjasnilo. Stenar ponuja res fascinanten razgled na naš najvišji vrh in njegovo severno steno. Za moje pojme je včasih lepše opazovati iz daljave eno prekrasno goro, kot pa stati na njej sami. Lep razgled je tudi na številne sosednje vrhove: Dolkovo Špico, Škrlatico, Razor, Cmir, Bovški Gamsovec, Pihavec…
Ob sedmih zjutraj, ko bi sicer šele nastopila z službo, zjutraj verjetno gledala nekatere nezadovoljne obraze ter čutila stiske nekaterih naših bolnikov zaradi hudih bolezni, ki jih doživljajo, sem bila tukaj in zdaj, obdana z najlepšimi razgledi, v popolni tišini, brez ljudi daleč naokrog. Kristi je pravi entuziast za sončne vzhode in uživa v hribih. Zato je bil super družba in ostalim, ki niso šli z nama, je lahko žal! 😉 Nekaj je bilo snega, bistveno več kot sem ga pričakovala, a ni bilo nevarnosti in nisva potrebovala derez, sva pa jih za vsak slučaj imela s seboj. Varnost je vedno na prvem mestu. Glede varnosti je obvezna oprema tudi zemljevid (sploh po neznanem terenu), imela sem pa tudi tri pare rezervnih baterij za naglavno svetilko. In to sploh ni bilo neumno, saj so mi vse polnilne baterije odpovedale in sem dejansko morala odpreti še tretji paket – navadnih baterij. Napovedan je bil zmeren veter in občasno me je precej zazeblo. Sem pa ponoči hodila samo v dolgi majčki, je bil povečini kar konkreten vzpon in je hitro postalo toplo. Skupno sva prehodila 2000 + višinskih metrov, si vzela res veliko pavz za občudovanje okolice in številnih gamsov ter kozorogov, zato sva za celotno pot potrebovala 9 ur. Pri sestopu iz Stenarja sva poiskala zavetrje v travici, si privoščila malico in pirček. Ura še ni bila 8 zjutraj. 🙂 Ker je bil še cel dan pred nama, sva obiskala še Bovški Gamsovec in šla čez Luknjo nazaj v dolino Vrata. Pri slapu Peričnik sva se udobno namestila na sončku, odprla pivo in tako je bilo prijetno, da sva oba zaspala za slabo urco. Temu se pa reče martinčkanje na sončku! 🙂
Toni si je zadnji trenutek premislil in ni šel z nama, zaradi ene manjše poškodbe mečne mišice. Raje si je privoščil več počitka, da se poškodba dokončno sanira. Ob treh popoldan sem prišla domov, čakalo me je kosilo in razvajanje. <3 Ker mi je manjkala cela noč, sem zvečer zelo zgodaj zaspala. Sobotni dan sva preživela doma. Redkokdaj sva doma in prav lepo je bilo preživeti na easy dan. Sem pa popoldan opravila intervalnih 10×1 km. Prvič sem se takšnega treninga lotila sama in po treningu bila zelo zadovoljna, da mi je uspelo in to nad pričakovanji. Doma me je spet čakalo kosilo in že pospravljeno stanovanje… <3 Nedelja je bila pa delovna. Od jutra do večera v službi. Po tako lepi izkušnji in prijetno izkoriščenem prostem dnevu je pa vsekakor lažje delati in živeti v nekakšni rutini vsakdana. 
Prekrasno doživetje in res super truper razgledna tura, priporočam!
levo Stenar, desno Triglav, iz Križa
Kriški podi in spodnje Kriško jezero
Stenar 

Razor, osvetljen s prvimi sončnimi žarki

Triglav in njegova severna stena
proti Bovškemu Gamsovcu

kozorogi pod Pihavcem, na poti do Luknje

Valamar trail 2014

Prejšnjo soboto je v Rabcu potekal lep tekaški dogodek – Istra 100 milj je dobila mlajšega bratca – Valamar 73, 53, 21 in 13. Kar se mene tiče, ni bilo nobene dileme izbrati dolžino teka, brez pomišljanja sem se prijavila na najdaljšo razdaljo, 73 km. Teden je spet bil naporen v službi, pa tudi pretekli vikendi niso ravno bili izkoriščeni za namen počitka. Dva tedna prej smo tekli na Učka trail-u, prejšnjo soboto sva pa sklenila kar dolg in prelep tekaški krog iz Savice, čez Komno na Krn ter čez planino Razor in Vogel nazaj do Savice – 55 km, 3300 višinskih metrov. 
V petek 3.10. sva direktno po moji službi šla proti Rabcu. Vožnja je bila malo daljša, zaradi cestnih del pri Uncu. Zvečer sva dvignila štartne številke in malo poklepetala, srečala sva kar nekaj poznanih ljudi. Ko sva se vrnila v kombi, par sto metrov od prizorišča pri hotelskem resortu Valamar, sem na hitro na kup pripravila nahrbtnik in obleke za naslednji dan. Kuhanja večerje se je lotil Toni, jaz pa hop v horizontalo, mešalo se mi je od glavobola, preveč vsega se je nabralo čez dan. Tableta je zgleda kmalu zagrabila, sploh, ko sta se nama pridružila Tadeja in Ivo, in smo spili en “pre race beer”, sem bila že skoraj ok. 😉
Noč je bila prekratka, a spala sem kot ubita. Hitro napoči čas, ko je traba vstat, ni kaj. Sledi jutranja rutina pred tekom – oblačenje (vmes že prvi skok za grmovje), kuhanje kavice, priprava napitka v bidon, še drugič skok za grmovje, iskanje stvari za Tonija (enkrat išče ključe, nato ne najde telefona, itn;)), hitenje na štartni prostor… Tam je bila zbrana že vsa druščina, nekateri so šli na krajše razdalje, nekateri na daljše, nekateri so bili pa tokrat prisotni kot volunterji. Res lepo je bilo videti po dolgem času moje prijatelje. Odkar živim na Dolenjskem, se žal z nekaterimi čisto premalo vidimo. 
Ob osmi uri se je začelo odštevanje in stekli smo na pot. Kar dolgo pot, 73 km. Razmišljala sem, da me najmanj devet ur ne bo nazaj. Razmišljala sem tudi, a mi je bilo treba na ta tek? Telo me namreč nagovarja k počitku, k branju knjigice, za katero ni časa med tednom, k brezdelju, ki si ga tako redko privoščim. 
Prečudovit sončen dan smo imeli, takšnih je bilo malo to leto. Že jutro je bilo prijetno toplo, čez dan pa kar malo prevroče za tek. Zjutraj sem se počutila še čisto polomljeno, a na srečo kmalu ujela lep tekaški ritem, brez da bi se kakorkoli matrala. Med tednom ne tečem veliko in sem bila fizično spočita. V Labinu, v prvih kilometrih sem zagledala najhitrejšo od punc, Jeleno. To me je precej presenetilo. Tekla sem za njo in ocenila, da lahko držim njen tempo. Kmalu so se pa pojavile neke jezne psihične borbe v mojih mislih. Vem, da so šle samo na račun pomanjkanja časa in preobremenjenosti. Nekaj kilometrov je šlo po isti trasi, kot lanskoletna Istra 100km/milj – proti Koromačnem. Skušala sem uživati v že poznani trasi. A vzpon na Gora Glušići me je spet prizemljil. Res težek vzpon zaradi otežkočene hoje – kot neko melišče z večjimi kamni, pa precej strmo se je vzpenjala pot. Ta del sva tekla/ hodila skupaj s Tonijem Lekšetom. Rekel je, da imava zelo dober tempo in me sigurno nobena ne bo na tem delu dohitela. Sama nisem imela občutka, kako hitro greva. Dolgo časa nobenega nisva dohitela, noben ni naju. Od Skitače na 32-em do Bartići na 51-em km sem mislila bolj ali manj samo na to, da bi raje ležala nekje na obali v Rabcu, poslušala valovanje morja, z mrzlim pirom ob sebi in prebirala knjigo Ultrablues. Naposled sem se le sprijaznila, da bo treba še pač malo tečt do tovrstnega ugodja in se še malo pomatrat. Se mi je pa nato čisto spontano odprlo, sploh ko smo drugič prišli v Labin (58 km) oz. par kilometrov prej. Labin se mi je prikazal čisto iznenada, ko ga še najmanj nisem pričakovala. Ta del je bil precej tekaški, res pa je,  da si moral paziti na vsak korak zaradi skalnatega terena. Višincev je bilo skupno okrog 2500, najvišja nadmorska višina terena je bila pa 500 metrov nad morjem, torej vzponi niso bili ne vem kako dolgi, so bili pa težki, prav zaradi terena. Zadnjo uro sem si prižgala mp3, kakšni dve leti že nisem poslušala glasbe med tekom. Playlista je že zelo stara, komadi stokrat preposlušani, a kar kocine so mi šle pokonci ob določenih komadih, ki so me včasih spremljali med tekom – takrat sem glasbo potrebovala kot stimulacijo, da sem sploh lahko tekla. 
Ko sem začela dojemat, da mi je zmaga v ženski kategoriji na dosegu roke, sem skušala še več stisniti iz sebe. Ves čas sem sicer gledala za sabo, kdaj se bo katera kje prikazala. Jelena je imela res super tempo kar nekaj začetnih ur (do 30-ega km smo tekle skupaj) in ves čas sem tekla z zavestjo, da ni ravno dosti za menoj. Proti koncu sem srečala Leona in razveselil me z odgovorom, da imam še samo slab kilometer do cilja. S Franc Ferdinandi v ušesih, totalno evforična, sem s časom 8 ur 24 minut prišla v cilj. Kot prva ženska na najdaljši razdalji ter 7. absolutno. Spraševali so me kako je šlo in odgovarjam, da super. Na koncu je itak zmeraj vse slabo pozabljeno. 🙂 Iskala sem Tonija.. nikjer ga nisem videla, običajno mi gre nasproti že na progi, ali me vsaj pričaka v cilju. Čez nekaj trenutkov priteče iz klanca proti ciljnemu prostoru z dvema piroma v roki, ves zaskrbljen. “A si ti po kakšni bližnjici prišla, da si prej v cilju? Ali kako? Jaz sem ti šele čez kake pol ure nameraval iti nasproti! ” Malo sem ga presenetila, glede na težavnost terena je pričakoval, da bom potrebovala veliko več časa… 
Srk Alba so se spet zelo potrudili z organizacijo tekaškega dogodka. Nekateri so sicer  pripovedovali, da so parkrat zašli na poti … meni se je proga zdela izjemno dobro označena. Tudi sama sem kdaj spregledala oznake in skoraj zašla, večinoma takrat ko sem se s kom pogovarjala in bila zato nepozorna na okolico. Ampak proga je bila dobro označena. Ne predstavljam si te organizacije, kako speljat tak dogodek, da vse štima… res vse pohvale organizatorjem, predvsem Alenu Paliski ter volunterjem, ki so poskrbeli za nas pred, med in po tekmi! Z Marjanom Z. sva dobila za 1. mesto športno uro Suunto Ambit 2. Dobila sem tudi štartnino za prihodnje leto na Valamar trail-u. Zelo sem vesela nagrade. Splačalo se je malo pomatrat. 😉 Hvala! Upam, da se bo v bodoče tudi v Sloveniji nekaj premaknilo glede trail tekov… imamo tako krasno naravo, možnosti za res lepe teke nešteto! 
Čestitke vsem tekmovalcem, na vseh razdaljah in hvala prijatelji moji, za super druženje vse do poznega večera! <3

REZULTATI: RaceBase

Tekaški krog: Savica – KRN (2244 m) – Planina Razor – Vogel – Savica

Krn se mi je od nekdaj zdel posebna gora, z značilnim strmo odsekanim vrhom je viden daleč naokrog in ga je skoraj nemogoče zgrešiti. Že dolgo časa sem si želela obiskati tudi Krnsko jezero, pa še ni bilo priložnosti. Do Krnskega jezera je mogoče priti iz treh strani, iz Kobariške (iz Drežnice ali Planine Kuhinja) , Bovške (Lepena) ali Bohinjske (preko Komne). Midva sva kombi sparkirala na parkirišču pri Savici in s tem izbrala najdaljšo pot do Krna, preko Komne – planinske hoje je za 7 ur in 45 minut. Od Savice do Komne vodi 48 označenih serpentin, ki sva jih sekala po bližnjicah. Že pred kočo na Komni sva zavila v desno proti koči pod Bogatinom. Tukaj se je začel bolj tekaški del, jaz se sicer nisem počutila najbolj pri močeh, zelo sem bila zaspana. Več je variant do vrha, a midva sva se držala SPP. Prejšnjo noč smo ponočevali pri Maji in Iztoku v Radovljici in sva šla spat šele ob pol treh zjutraj (o količini popitega alkohola ne bi :)). Iz izhodišča sva štartala šele ob pol desetih zjutraj. Če bi bilo po moje, bi bistveno prej. Jutra v hribih so nekaj najlepšega…

Večina današnjih planinskih poti okrog Krna je zelo lepo speljanih po mulatjerah, ki so jih zgradili za oskrbovanje fronte. Krn ima namreč bogato zgodovino iz 1. svetovne vojne. Nekaj je še vidnih ostankov bodečih žic in ostankov železja iz Soške fronte.

Relativna višina med Soško dolino in vrhom Krna je 2000 metrov. Zato je Krn naš najvišji ali vsaj eden izmed najvišjih vrhov po nadmorski višini, ki jo pridobiš v enem kosu. S Krna imaš krasen razgled na vse strani. Na vzhodu Karavanke, na zahodu Kanin in Dolomitske vrhove. Na severu pa visoki vrhovi Julijskih Alp – Mangrt, Jalovec, Prisojnik, Škrlatica, Triglav…. Južni del – dolino Soče in proti Primorski nama je žal zakrivala megla. 
Celotna pot je bila dolga 55 km, 3400 + višinskih metrov. Planinske hoje je za dobrih 20 ur, midva sva večji del poti tekla in sva krog sklenila v slabih enajstih urah. Tekla sva v udobnem tempu, si vzela čas za pavzo na vrhu Krna, prav tako v koči – Gomiščkovem zavetišču, in še večkrat med tekom. Iskala sva izvire vode, za prihodnje ture po tem ozemlju. Nikamor se nama ni mudilo. Že dolgo nisem tako uživala. Razgledi so bili prekrasni, dan topel, na trenutke mi je bilo prav prevroče. Spoznala sem še en izjemno lep delček poti SPP – vse od Komne na Krn in iz Krna do Vogla pot namreč poteka po slovenski planinski tranzverzali. Do prihodnjega leta bom pretekla/prehodila celotno pot, sploh primorski del mi je še vedno čista neznanka. Iz Krna proti planini Razor sva šla precej hitro glede na časovni okvir planinske hoje, ki je bil zabeležen kot 8 ur. Ta pot je izjemno tekaška, hrana ki sem jo zaužila na vrhu je začela delovati in naenkrat sem bila polna energije. Proti planini Razor sva opazovala dolino proti Tolminu. Jasno se je videla cerkev Javorca, kjer sva bila v mesecu maju na izletu. Cerkev so zgradili avstro-ogrski vojaki, v spomin na padle iz 1.sv.vojne. Zelo lepi kraji.
Zadnjo uro naju je ujela noč. Iz vrha Vogla sva tekla do Žagarjevega grabna proti gondoli in še zadnjih 5 km po asfaltu do cilja. Če bi vedela, da je pot po Žagarjevem grabnu tako zaj.. (nasuti kamni, ki se ti kar valijo pod nogami in je vsak korak pod rizikom, da padeš), bi skoraj raje šla dol z nihalko. Ampak sva preživela. Preživeti je bilo treba še tuš na prostem in čakanje, da se skuha večerja. Nato pa končno zaslužen padec v horizontalo in počitek do poznih ur naslednjega dne.
V prihodnje si želim še več takšnih doživetij… kjer ni gledanja na uro, ni nobenih pravil, ni tekmovalnosti. Je zgolj neokrnjena narava in sva midva. <3

Krn, daleč v ozadju
Krnsko jezero (1391 m)

vrh <3
planike

proti planini Razor, Voglu, Savici.

Učka trail 2014

S Tonijem sva enkrat pa nekem naključju na vzhodu Istre našla zalivček z večimi prednostmi. Težje je dostopen, zato tudi v glavni sezoni manj obiskan. Lega za ribolov dobra, ima pa tudi dve super mesti za parkiranje kombija, kjer sva spala tudi že po več noči skupaj. Zalivu rečeva “najin zaliv” in večkrat se vračava, koordinat pa ne izdam! 😉 Vsakič se na poti tja ali nazaj ustaviva in opraviva trening na Učko. Zato je obema ta 1396 metrov visok hrib priljubljen in obisk dogodka Učka trail, skorajda ni bil pod vprašajem. Letos je potekal že drugič, razdalja in celotna pot je bila ista. Za drugo leto pa se menda obeta daljša različica. Prijavila sem se na razdaljo Green, 41 km in 2350 + višinskih metrov, možno pa se je bilo prijaviti tudi na krajšo – Blue, 25 km in 1250 + višinskih metrov. Na Green nas je teklo 56, na Blue 105 tekačev. Prijavljenih je bilo sicer več, a niso vsi prišli.
V Mošćeničko Drago sva prišla že v petek zvečer in deževalo je na polno. Ni bilo nekega lepega občutka, da sva na morju. Čeprav nisva imela volje kuhat v dežju, sem vseeno pripravila porcijo testenin, Toni pa je medtem šel iskat najine štartne številke. Zraven štartne številke je še prinesel nove Speedcrosske, da jih sprobam in naslednji dan kupim, če mi bodo všeč. Ravno dan prej sem ugotovila, da je na starih totalno uničen profil, pa še strgane so – mezinček mi v celoti ven gleda. 🙂 Model je bil moški, a sem se vseeno odločila, da jih vzamem in bom naslednji dan v njih tekla. Glede na dež, sem vedela kakšno progo lahko pričakujem – in Speedcrosske so top superg za blaten teren! Takoj po večerji sva se zabubila pod odejo in naslednjih 11 ur se razen, da sem ponoči šla parkrat na wc, nisem niti premaknila. To je bil pa rekorden počitek pred tekmo! Prebudila sem se v sončno jutro. Ponavadi si večer pred tekom pripravim kaj bom oblekla in prištimam ruksak, tokrat si nisem čisto nič pripravila in niti ne bom opisovala jutranje panike, saj nisem vedela, kje mam stvari, nogavice kot nalašč dvoje right, nisem pomišljala koliko tekočine bi imela s seboj in kaj od hrane…
Na štartnem prostoru sem zagledala kar nekaj poznanih obrazov. Vsi veselo razpoloženi. Kmalu se je začelo odštevanje in vsi so se zapodili. Štartala sem bolj odzadaj in počasi začela. Časa za ogrevanje pred tekmo ni bilo. Nekaj metrov smo tekli ob obali, kmalu pa zagrizli v klanec in po 800-ih stopnicah vsak po svoje sopihali. Vmes se je pot zravnala in je bil čisto tekaški odsek, a jaz sem premalo “agresivna” in večinoma kar tečem za kom, ne da bi ga prehitela, čeprav bi ga neštetokrat lahko in mi pravzaprav gre na živce, da gre tako počasi. Že na desetem kilometru, na prvi okrepčevalnici v Podmaju, kjer so se odcepili Blue-jevci, so mi rekli, da sem prva od žensk, kar me je zelo presenetilo. Pričakovala sem, da me bo vsak čas katera prehitela, a se to ni zgodilo. Vse do vrha Vojaka mi je presenetljivo hitro minilo, klance sem bistveno lažje premagovala, kot lansko leto. Do Vojaka je ura kazala, da je za menoj dobrih 1500 višincev. Torej jih ostane “samo” še 850. Narava je prekrasna. <3 Malo je oblačno, pade par kapljic dežja, malo je pa sončno in že skoraj vroče. Uživala sem v teku iz vrha Učke proti Poklonu, kjer je bila druga okrepčevalnica. Še naslednjih 5 km sem imela zelo dober občutek, pot je bila zelo lepa, sicer precej težek teren, blaten in razmočen od obilnega dežja v prejšnjih dneh. Nove Speedcrosske so mi dale varen in samozavesten korak, dolina mi ni delala težav. Zadnjih 15 km se mi je začelo vlečt, nisem več čutila taprave energije, čutila sem, da počasi popuščam. Začela sem kalkulirati s časom in ugotovila, da bom težko prišla v cilj v času 5:15 ali prej. Upala sem, da ne bom še bolj “crknila” in bi se čas podaljšal nad pet ur in pol. Jedla sem več kot običajno, a še vedno daleč premalo. Tistih “samo” 850 višinskih metrov se od Poklona naprej kar precej vleče, misliš si, da si počasi na poti proti cilju, a pot je skoz razgibana, gor in dol dobrih 20 km. V cilju me je pričakal moj Toni in malo tekel z menoj. Na koncu je bil četrti, ker ga je Ivan Blečić zadnjih par metrov naskrivaj pošprintal. Toni je gledal nazaj, a ker se je Ivan “skril” med ljudi, ni opazil, da je tako blizu za njim. Lansko leto sta z Goranom Modrušanom tekla okrog 4: 14, a štiri minute izgubila, saj sta se izgubila vmes, ker so neki zlonamerneži odstranili trakce. Rekord proge tako pripada Marjanu Zupančiču, čeprav sta lani oba, Toni in Goran tekla morda še bolje. V cilju je vladalo prijetno vzdušje. Vse povprek smo si čestitali, se objemali, se pogovarjali. Naš Aljoša Smolnikar je zmagal v kategoriji Blue. Lansko leto sem tekla 5:40, letos torej 20 minut bolje. Rezultata sem bila vesela, čeprav sem potihem pričakovala boljši čas. Na koncu pač več ni šlo, nobena od punc me ni priganjala, z moškimi pa ne tekmujem, mi je čisto vseeno koliko jih je pred menoj, ker so itak klasa zase. 🙂 Spoznala sem nekaj novih ljudi, preprostih in prijetnih. V hotelu Mediteran so nas pogostili z odličnim kosilom, počakali smo na razglasitve. Dobila sem svoj prvi pokal, za prvo mesto v ženski kategoriji. Nikoli nisem bila športnica, tečt sem začela 2009, pred tem nisem bila nikoli nič aktivna. Raje smo se zadrževali v parku v Radencih in počeli neumnosti.V tretjem letniku srednje šole sem zaradi neopravičenih ur dobila ukor pred izključitvijo. Največ neopravičenih ur pa se je nabralo ravno zaradi špricanja telovadbe.
Zvečer sva se premaknila v Lovran in izvedela za dobrodelni punk festival na pomolu. Bilo je zelo malo ljudi, zato sva vmes še skočila na pico v Delfino, tam imajo res dobre pice. Ta večer sem se še bolj zaljubila, kot že ničkolikokrat…s Tonijem lahko počnem karkoli, grem kamorkoli…in imava se super. Življenje je res čudovito, samo prepustiti se mu moreš, in ne preveč komplicirat! 😉
Nedeljo sva izkoristila za uživanje in počivanje na plaži. Tonija sem iz postelje “vrgla” že ob svitu. Bil je prekrasen sončen dan, takšnih je letos res malo. Veliko ljudi se je kopalo v morju, a meni kaj takega na kraj pameti ni prišlo…brrr..je mrzla voda. Sva pa igrala Scrabble cel dopoldan. Imela sem obupno slabe črke in vse igre izgubila. Na poti domov me je popadla takšna lakota, da sva v bližini Logatca sparkirala nekje v gozdu in si spekla perutničke ter pripravila obilno skledo zelene solate in fižola. V vazi (bidonu) na mizici me je čakalo presenečenje – šopek rož (praproti in listja). 😉 
Preživela sem še en nepozaben vikend!
Zmagovalci GREEN:
Marjan Zupančič (Slo): 4: 11: 26
Dejan Grm (Slo): 4: 13: 21
Ivan Blečić (Cro): 4: 19: 10
Katja Kegl (Slo): 5: 19: 58
Chloe Schmitt (Fra): 5: 45: 27
Tea Đurek (Cro): 6: 08: 55
Zmagovalci BLUE:
Aljoša Smolnikar (Slo): 2: 10: 56
Damir Mesec (Cro): 2: 14: 53
Klemen Matkovič (Slo): 2: 15: 51
Suzana Alberini (Cro): 2: 41: 17
Tinkara Skamen Šerkezi (Slo): 2: 45: 58
Danjela Ivančič (Slo): 3: 07: 12
VEČINA SLIK: Paulo Dukić, FB

štart

zmagovalci Green
zmagovalke Green
šopek in kosilo na poti domov <3

Ultra Trail Du Mont Blanc – CCC (100km)

Ultra Trail Du Mont Blanc (UTMB) je elitni gorski ultramaraton v idiličnem kraju pod najvišjo goro v Alpah, v Chamonix-u v Franciji. Poteka okrog Mont Blanc-a, dolg je 100 milj oz. 167 km, z 9600 višinskimi metri vzpona in spusta. Ostale kategorije so še CCC (101 km, z štartom v Courmayeur-ju v Italiji, ima 6100 višinskih metrov), TDS (119 km, 7250 višinskih metrov), PTL (295 km, 26500 višinskih metrov – dva ali trije so v skupini) ter OCC, kategorija, ki so jo dodali letos, z štartom v Švicarskem kraju Orsieres, dolg je 53 km, premagati pa je treba 3300 višinskih metrov.

Ko sem se lansko leto prijavljala na tek, nisem mogla izbrati kategorije UTMB, saj nisem imela dovolj točk. Posebnost tega teka je namreč, da z določenimi tekmami pridobivaš točke, ki so kvalifikacijske za prijavo na UTMB. Ampak zbranih 7 točk, kolikor jih je do sedaj bilo potrebnih za UTMB še ni garancija, da si potem prijavljen na tekmo. Kasneje sledi žreb, zaradi velikega zanimanja in prijavljanja tekmovalcev iz celega sveta, je pa vsako leto manj možnosti, da te sploh izberejo. Jaz sem se lahko prijavila zgolj na “lumpi tek”, torej CCC. 😉 Ne vem, a je bil tudi v tej kategoriji tako močen naval, ali ne, v glavnem jaz sem bila izbrana in ko sem plačala račun za 143 eur ter poslala zdravniško potrdilo, sem bila pa čisto zares sprejeta. Posebej se na ta tek nisem pripravljala, saj so bile v mojih mislih skoz kakšne druge stvari, najprej Lavaredo Ultra trail v Dolomitih meseca junija, nato tek na najvišji vrh vsake države bivše Jugoslavije julija in nenazadnje SPP v začetku avgusta. Toni me je skoz nagovarjal, naj se skušam prepisati na UTMB. Vedela sem, da sem sposobna pretečt 100 km in te razdalje sem se tudi veselila, 100 milj s toliko višinskimi metri se mi zdi pa res ekstremna in dolga pot.
Vsaka daljša tekaška izkušnja te nauči nečesa novega, vsakič se soočiš z nekimi drugimi težavami in če ti jih uspe premagati, dobiš debelejšo kožo in si naslednjič na dobri poti, da težave spet lažje premagaš. Ali pa tudi ne. Kajti na tako dolgi poti moraš biti pripravljen na vse, zgodi se lahko marsikaj nepričakovanega. Sedaj, po tej izkušnji v Chamonixu že kar vem, da se bom prihodnje leto prijavila na UTMB! 😉

Vedno se mora zgoditi nekaj, kar poveča mojo negotovost in mi povzroči skrbi. V torek, 3 dni pred štartom sem šla na jutranji tek in po treh kilometrih sem začutila krč v levi zadnji stegenski mišici, par metrov sem še tekla naprej, a se je zraven krča pojavil še pekoč občutek. Takoj sem se ustavila in počasi hodila domov. Pred menoj je bilo 21 urno dežurstvo, takoj zjutraj po službi pa dolga pot v Francijo. Skoz po malem sem čutila mišico in bila zaskrbljena, kako bom sploh lahko tekla. Naš fizioterapevt mi je svetoval (niti ne svetoval, ampak zapovedal!) 2 tedna strogega počitka, potem pa, da bo vse vredu. Yeah right, čez 3 dni štartam 100 km tek v Franciji! Na ta odgovor je samo odkimal, žal ne bo šlo. Ohjoj. Ni bilo kaj za razmišljat, tja grem, če pa ne bo šlo tečt, bom pa vsaj Tonija spremljala in navijala zanj. Tako sva v sredo zjutraj potovala proti Franciji. Vozila sva počasi, nisva šla čez tunel (70 eur za kombi) temveč čez prelaz Simplon, in ob devetih zvečer prispela v Chamonix. Vse naokrog je bilo parkiranih ogromno avtodomov, zato se nisva sekirala. Parkirala sva na parkirišču, 200 metrov oddaljen od prostora za prevzem štartnih številk ter kakšen kilometer od štartno/ciljnega prostora v mestu. Res top lokacija, tik zraven naju je bila postavljena pipica z vodo, par metrov stran pa urejen wc ob sprehajalni poti. Kasneje sva izvedela, da mesto ne zmore zadostiti prenočišč za vse tekmovalce, zato ne komplicirajo s spanjem v avtodomovih. Pot, s cestnino vred naju je stala 240 eur, torej 120 na osebo. Hrano sva imela vso s seboj, “hladilnik” je bil poln mrzlih pirov. Utrujena od vožnje, sva se kmalu ulegla. Zaspala pa nisva. Ob odprtih vratih sva se tiščala en k drugemu, noč je bila prijetno hladna in kar predla sva od ugodja. Nebo, osvetljeno z miljardami zvezdic, vidni obrisi mogočnih gora naokrog…tako mistično, čudovito in romantično… <3

Naslednji dan zjutraj se nisem mogla načuditi kje sva. Dan tako prekrasen, vroč in brez oblačka. Nebo je bilo polno padalcev. Pristajali so na travniku precej blizu naju. Kot okamenela sem sedela ob kavi in občudovala okolico. A je to res Mont Blanc? Tako “blizu” nas? Čas se mi je ustavil, tukaj, s takim razgledom, sem bila presrečna.
Ampak treba je bilo po opravkih.. šla sva po stojnicah s športnimi znamkami ter po stojnicah z predstavitvami tekaških ultra dogodkov po svetu. Tukaj so se nama svetlikale učke…kar povsod bi šla. 🙂 Popoldan sva dvignila štartno številko, na srečo ni bilo nobene gužve. Natančno so pregledali vso obvezno opremo. Dobila sem kartonček za avtobus, ki me bo naslednje jutro odpeljal na štart iz Chamonix-a skozi tunel v Italijanski Courmayeur.  Na kartončku piše 6:00, štart je pa ob devetih. Želim se pogoditi za kasnejšo uro, spanec bi mi res veliko pomenil, a ni bilo mogoče – ostale ure so že oddane. 🙁 Naenkrat sem postala neznansko utrujena, od službe, vožnje, celodnevnega šetanja po mestu in po kosilu sem mislila samo še na počitek. Toni je bil dogovorjen, da pride na novinarsko konferenco ob šestih. In ne vem točno na kak način mu je spet uspelo, da je še mene zvlekel v to godljo. Tako sem namesto počitka, izgubila dve dragoceni uri na tej konferenci. Prevajali so v tri jezike in stvar je zato trajala neznansko predolgo. Ko sva se že ob mraku vrnila, me je čakalo še pakiranje ruksaka, hrane in oblačil za tek. Noč je bila spet obupno prekratka, budilka me je vrgla izpod tople odeje ob 5:00.
Na avtobusu sem spala, vozili smo se dobrih dvajset minut. Sem mislila, kako bom v Courmayeurju spila kavo, pa je nisem. Za kavo je bila dolga kolona, ni se mi ljubilo čakat, zato sem se ulegla v en kot in za dobro uro in pol še malo zadremala. Vsepovsod smo ležali, komaj si lahko še našel svoj kotiček. Ko sem se prebudila, je bila kolona za kavo še večja. Počasi sem se sprehodila do štartnega prostora. Pa je prišel ta trenutek! Moje misli so bile zaskrbljene.. od torka nisem čisto nič tekla in najbolj me je bilo strah, da bi spet čutila krč in že v prvih kilometrih morala odstopiti. Vzdušje na štartu je bilo noro. Veliko navijačev, dan je bil prekrasen, topel. Seveda se se vsi kar precej zapodili, jaz sem pa zavestno štartala počasi in previdno… samo da lahko tečem, to je zmaga! In res, kilometri so se vrstili počasi en za drugim, o bolečinah ali krčih ni bilo ne duha ne sluha. Juhej! Me pa čudi ena druga stvar – teža nahrbtnika. Škoda da ga nisem stehtala, ampak verjetno je bil težak okrog 4 kg. Nismo imeli tranzicije, zato smo vso potrebno opremo in hrano morali nositi s seboj. Možno bi bilo imeti support na treh točkah – Champex-Lac, Trient in Vallorcine. Ni problem nositi stvari, problem je, ker me Toni preveč razvaja in večinoma me oropa vseh težkih stvari, tako da nisem več vajena teže nahrbtnika. 🙂 Tekla sem počasi in obtičala v koloni, težko je bilo prehitevat zaradi ozke poti. Po eni strani mi je pasal počasen tempo, po drugi strani bi pa sama šla vsaj malo hitrej. Nekateri so mi šli blazno na živce s kolovratenjem s pohodnimi palicami – eni res nimajo občutka za druge. Sem opazila, da velika večina uporablja palice, le redki smo bili brez. Jaz jih enostavno nisem vajena, sigurno bi mi pa na tako dolgi in višinsko zahtevni tekmi prišle prav. Prvih par ur teka sem bila še zaspana, misli so bile kar omotične, upala sem, da kje pridem do kave. In res…na 27-em km, Arnuva, nam ponujajo kavo! Sicer je prevroča, ampak za to kavo si pa vzamem čas in jo v miru spijem. Nato dobim prvi telefonski klic, kliče me Toni.  On pakira, ob pol šestih zvečer ima štart na 100 milj. Rečem mu, da mi ne gre ravno olimpijsko, da sem zaspana, ampak pot je pa super lepa! Opomni me, da naj ne pozabim na hrano! 🙂 Zagrizem v klanec, na nadmorsko višino 2500 m, nato pa je sledil precej tekaški del do La Fouly na 42.km. Matjaž mi je pošiljal sms-e iz vsake kontrolne točke, ki nas je zaznala s čipom in merila vmesne čase. Po 27. km sem bila na 37. mestu., po 56. km sem bila na 24. mestu, 336. mesto skupno. Sama nisem mislila na čas, uvrstitev ali karkoli…važno mi je bilo, da ne bo tistega zoprnega krča in da brez težav pridem do cilja. Na 67. km, po enajstih urah teka, mi je Matjaž napisal zadnji sms, nato se je menda sesul strežnik: “22. mesto, 229 skupno, 15 minut za 20., 1ura 40 min. za prvo. Hudo velik napredek. Dajmo!” Po tem sporočilu se mi je vzbudila tekmovalnost in rekla sem si, da sedaj pa ne bom popuščala in se bom potrudila ohranit tak tempo še naprej. Toni je napovedal, da če bo vse ok z menoj, bom za 101 km potrebovala 17 ur. V začetku sem zaostajala za tem planom že skoraj 25 minut. V drugi polovici sem se počasi začela približevati in na zadnji večji kontroli, v Vallorcine, bila celo 6 minut prej. Sem pa zadnji del spet upočasnila, sploh v zadnji hrib sem bila že kar utrujena. Toniju sicer gre izdelava planov odlično od rok, že na Lavaredu je skoraj do minute natančno napovedal moj prihod v cilj. Pri tem planu sam končen čas ni tako pomemben, bolj je pomembno, da si vnaprej določiš koliko časa potrebuješ od ene do druge kontrolne točke z okrepčevalnico. Okrepčevalnice so med seboj oddaljene včasih slabo uro, včasih pa tudi skoraj tri ure. Na podlagi plana točno vem koliko vode rabim nositi s sabo. Navsezadnje voda pomeni najtežjo težo v nahrbtniku.
Razgledov smo bili prikrajšani, saj je bilo oblačno. Tik pred nočjo pa je začelo deževati in deževalo je bolj ali manj skoz naslednjih par ur. Na kontrolni točki v Tientu sem oblekla nepremočljivo jakno in prižgala naglavno svetilko. Teren nam je pa namočilo v nulo. Blatna pot, spolzki kamni, luže povsod… Je bilo kar pestro, še dvakrat smo se povzpeli na višino čez 2000 in gori je v kombinaciji z vetrom kar precej zahladilo. Potem je bilo pa spet vroče. Dolgčas skratka ni bilo! 🙂 Do zadnje kontrole – La Flegere – 1863 m – se je kar vleklo, teren je postal težak, me je spominjal na Pelister v Makedoniji, kar naenkrat skalnata pot. Nato je sledilo še zadnjih 8 km spusta proti Chamonix-u. A to je pomenilo še vsaj 50 minut teka. Pojavili so se mi žulji zaradi nenehne vode v supergah. V zadnjem delu sem prehitela še tri punce. Opazila sem, da so nekateri imeli slabe lučke in tako je res težko tečt po nepredvidljivem terenu. Jaz sem svojo naglavno svetilko Led Lenser odprla do konca in sem videla skoraj tako dobro kot podnevi. V zadnjo dolino je kar letelo. Ko sem zagledala most in reko, sem začutila takšno evforijo. Še par sto metrov in sem v cilju! Ura je bila dve ponoči, ampak navijačev se ni manjkalo. Mesto je bilo mirno, v primerjavi z dnevom, ampak kljub temu je bilo še vedno veliko ljudi in vsi so ploskali in me spremljali v zadnjih korakih do cilja. Res prelepo! V cilju mi nič ni pasalo, tudi pivo sem po par požirkih zlila vstran. Stegenske mišice so me bolele takoj, ko sem se ustavila in hud muskelfiber je trajal naslednje tri, štiri dni. V postelji sem se komaj obračala, vsak gib je bil boleč…spati nisem mogla, od vseh občutkov, sreče, ker sem precej lahkotno in brez večjih težav premagala 100 km. Pa na Tonija sem nenehno mislila. Kaj bi dala, da bi ga lahko močno objela in mu nekako vlila moči, da preteče UTMB, kot si želi. Skoz sva bila na vezi, ampak ob osmih zjutraj mi je sporočil, da nima smisla, da gre naprej, da nima volje se tako matrat kot lansko leto. Čez slabi dve uri sva tako bila spet skupaj… predčasno.:) Chamonix ponuja toliko možnosti za razne aktivnosti in občudovanje okoliških lepot… ampak jaz žal nisem bila sposobna počet drugega kot ležat v travi na sončku ter navijat za prve tekmovalce, ki so prihajali v cilj po stotih miljah…
Na CCC nas je teklo 1945, 261 žensk in 1684 moških. Žensk je na cilj prišlo 182, moških 1241. Jaz sem s časom 17 ur in 4 minute dosegla 13. mesto v ženski kategoriji in 134. mesto absolutno. Teklo nas je pet iz Slovenije. Peter Macuh na TDS, jaz na CCC, ter Miro Režonja, Stojan Košmerl in Toni na UTMB. Toni je odstopil v Courmayeur-ju. Peter, Miro in Stojan so prispeli do cilja.
Čestitke vsem našim!!!
Chamonix

pregled obvezne opreme

predstavitev favoritov za zmago
Michael Wardian in Toni
tik pred štartom

prekrasne tekaške poti in razgledi…
Carlos Sa tik pred ciljem UTMB, 8.mesto.
najin štiridnevni camping na prostem 😉
Page 8 of 17« First...«678910»...Last »