Blog Archives

Maraton treh src RADENCI 2019

Leta 2011 sem v domačih Radencih pretekla svojo prvo maratonsko razdaljo, lansko leto po dolgih letih ponovno šla na cestni maraton v svoj domači kraj in ga pretekla z osebnim rekordom (3:09), letos pa se ponovno prijavila, predvsem zaradi svojih domačih navijačev. Maraton zame pomeni 42 km. Zgolj teden dni pred maratonom sem tekla na Ultra Trail Vipava Valley – sicer na najkrajši razdalji, 30 km.Ta tek mi je šel odlično, počutila sem se še bolj odlično, zato se tudi nisem prav pretirano tekaško šparala in vedela sem, da bom plačala neko ceno na maratonu v Radencih, saj se bom težko čisto regenerirala in se dovolj spočila v enem tednu.

V petek, na testeninki, ki so jo v Radencih uvedli prejšnje leto, sem bila gostja in z Emilom Šmidom sva imela sproščen pogovor o mojih tekaških začetkih, o Slovenski planinski poti ter drugih dolgih tekih. Dan prej sem se zbudila z močno bolečim grlom in slabšim počutjem, na srečo pa ni bilo vročine. V petek sem si v službi kontrolirala vnetne parametre, ki so bli skoraj v mejah normale in bolj kazali na virozo. Cel dan sem se “zdravila” s propolisom, Neo anginom in praženim sladkorjem z mlekom. Zjutraj na dan maratona je bil Toni skoraj prepričan, da ne bom šla na start, tako slabo sem menda izgledala. Pa sva se po zajtrku vseeno odločila, da greva, skupaj, po občutku, počasi, pa četudi bova štiri ure tekla. Bo kar bo!

Ker nisem lovila svojega osebnega rekorda, to sem vedela, da je v trenutni situaciji nemogoče, sploh nisem razmišljala o supergih. Obula sem trail copate Raidlight Responsiv ULTRA, ki so se mi čisto super obnesle tudi na asfaltu. V startnem boksu sva se spoznala s Tešky-evim kolegom Matjažem, s katerim smo skupaj potem tekli kakšnih 30km. Start je bil hiter, bila sem tudi bolj slabo ogreta. Toni me je ves čas prigovarjal, naj greva počasneje, a je kar nekako letelo, čeprav počutje od vsega začetka ni bilo najbolj optimalno. Že na četrtem kilometru proti Gornji Radgoni, so se mi vsiljevale negativne misli.. kako mi je težko, kako so noge težke, kako bom to sploh lahko zdržala do konca, kdaj bo že konec? Ampak namesto, da bi orng popustila in morda celo uživala v tekaškem koraku, sem grizla neki svoj tempo brez popuščanja. Presenetilo me je, da smo polmaraton pretekli s časom 1:32, podobno kot sem ga lansko leto, s tem da sem se lani počutila bistveno boljše in lahkotno. Toni mi je podajal bidon s tekočino, gela sem pojedla samo dva, ker mi niso pasali. Še vedno sem razmišljala kako hudiča bom zdržala še enkrat toliko, ko pa sem že zdaj tako utrujena? Vedela sva, da bova maraton končala, čas je bil celo nad vsemi pričakovanji, tako, da tudi če zahodiva, nič hudega. Definitivno je to bil moj najtežji maraton. Škoda, ker sem zbolela, kajti vreme je bilo pa kot mi pisano na kožo! Optimalno, v Radencih je namreč velikokrat v tem času že peklensko vroče za tek! Pri ponovnem vstopu v Avstrijo, nekje po Gederovcih je Matjaž zaostal, midva pa sama naprej. Bil mi je dolgčas, kilometri so sicer hitro bežali (to mi je super, saj na gorskem teku običajno grejo veliko počasneje), pa vseeno se je pot začela neznansko vlečt. Tonija sem vprašala če bi mi kaj zapel, pa je šel raje na Youtube in mi spustil pesem od Koale Voice, Nič me ne boli 🙂 Imela sva s seboj denar, če bi omagala, bi pa šla v Pivohram k Golarju na odlično pivo Bevog. Ni bilo treba, sva kar rinla naprej proti Radencem. 🙂 Pred nama je bilo še 8km. Dolgih, težkih, ampak z vsakim korakom sem bila bližje moji mali Hani in to me je motiviralo. Vedela sem, da me z mojo mamo pričakujeta v cilju, pravtako moje drage prijateljice in sošolke iz osnovne šole, ki vsakič navijajo zame. Ko sem jih zagledala, je bilo zame zelo čustveno. Potem pa zagledam še Boruta Rojca in Marka Kosija. Hvala vsem za navijanje in vzpodbudo! In že pritečeva do mamice, ki nama je čez ograjo podala Hani. Vsi trije skupaj smo z nasmehom prečkali ciljno črto! Bila sem presrečna, da sem zmogla. Čas je bil 3ure 10 minut, kar sem zjutraj mislila, da bo nemogoče doseči. To je tudi zadostovalo za 4.mesto. Več dobrih tekačic je bilo na polmaratonski preizkušnji, ki je veljala za državno prvenstvo. Skoraj sem ostala brez glasu. Poiskali smo naše punce, ki so nas že čakale s penino in pivom. Nazdravljanje pa se je nadaljevalo cel popoldan, do noči. Toni je vmes mogel domov se malo odpočit, maraton je tudi njega kar izčrpal. Pomagal je meni, sam pa premalo pil in nič jedel. Hvala srček, bil si dober zajček!! 😉

Bil je prelep dan z mojimi najdražjimi! Hvala! Se vidimo spet prihodnje leto, ko bo maraton treh src organiziran že 40-ič.

Categories