Blog Archives

Južna Amerika – PERU 2019 – 3.del

Po vzponu na Chachani bi nas pot morala voditi proti Boliviji. Priznam, ko smo se začeli pogovarjati o potovanju, sem se najbolj veselila prav Bolivije! Ampak zaradi političnih sporov v državi, protestov in nemirov, smo dali varnost na prvo mesto in ostali samo v Peruju. V Arequipi smo zgodaj zjutraj (ob petih) prevzeli avto Toyota Fortuner in se zapeljali proti Punu in najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu  – jezeru Titicaca (300km) in dobrih 5 ur vožnje. Titicaca leži na višini 3809m. Cesta je zelo lepa, razgledna in s številnimi vicunami ob cesti. Po kakšnih dveh urcah smo se ustavili na zajtrku, nekje na višini 4000m, Teja je dobila najboljšo juho (Caldo de galina), kar smo jih jedli, bogato z mesom in zelenjavo. V Punu smo šli na tržnico na kosilo, naročila sem Lomo saltado (15solov za vse tri), nakupit nekaj darilc, kajti tukaj je res pestra ponudba peruanskih suvenirjev, puloverčkov iz alpake in vsega živega… Če smo že tukaj, smo morali na otoke iz plavajočega trsja UROS – s turistično ladjico so nas zapeljali na otok 69. Imam brata po imenu Uroš, zato sem bila vesela, da sem obiskala ta kraj, in imela njega v spominu. Najprej ti povejo nekaj o teh plavajočih otokih, te peljejo v eno od hišk, kjer pričakujejo, da vsak kupi kak izdelek, ti zapojejo pesmico o jezeru Titicaca, nato te peljejo s čolnom narejenim iz trsja na glavni otoček, kjer je restavranček. Čeprav je vse skupaj res skomercializirano, smo se mi imeli zelo luštno in nam je bilo fajn. Pleme Urus je v inkovskem času pobegnilo pred njimi in si zgradilo plavajoče otoke iz trstike – tatore, ki obilno raste v plitvem obalnem delu jezera. Trstiko uporabljajo zudi za izdelavo čolnov, hiš, drugih uporabnih izdelkov. Za bolj pristno izkušnjo je menda boljše iti na otok TAQUILE, kjer so znani po kakovostnih in najlepših tradicionalnih oblačilih iz Peruja, štrikajo pa moški. Moški si tudi sami pletejo posebne kape, samski nosijo bele, poročeni pa rdeče. Mi smo bili v Punu čisto na hitro, saj nas je pot vodila naprej v PITUMARCO (dodatnih 300km), zgodaj naslednjega dne pa na Rainbow mountain oz. Vinicunco. V Pitumarco smo prispeli ponoči in se malce lovili z iskanjem sobice, jaz sem predlagala, da prespimo kar v avtu. Tega noben ni slišal. 🙂 Za ovinkom na glavnem trgu smo našli hostel in se namestili. Ni mi bilo do mrzlega tuša in sem ta del preskočila, imeli smo pa wi-fi in sem lahko domačim poslala par slikic in lepe pozdrave.

Rainbow mountain

 

Ob štirih zjutraj je že zvonila budilka. Tokrat se mi pa res ni ljubilo vstat, še dobro, da je Teja vzela stvar resno in smo tako vseeno zgodaj šli na pot.  Splačalo se je! Cesta zelo lepa, panoramska s prelepimi razgledi, res da tudi malo adrenaliska, ozka, s prepadi. Ampak Ivo je odličen voznik in sploh ni bilo strahu in dvoma, da bi lahko imeli kakšne težave. Na rampi smo plačali za vhod, potem plačali še dvakrat – 10 solov za Mavrično goro, ter 10 solov za Montano Royo. Imeli smo najlepši možen dan, jasno, lepo, sončno. Pogled na sosednji pobeljen Auzangate (6384m) je veličasten! Tukaj se da narediti čudovit pardnevni treking. Malo smo se čudili kako je šele en avto na parkirišču, a bomo res med prvimi gor? V zadnjih par letih je Mavrična gora postala zelo priljubljen kraj za turiste, dnevno sprejme tudi čez tisoč obiskovalcev. Prej je gora bila prekrita s snegom in niso vedeli kako lepa pravzaprav je. Njene mavrične barve lahko pripišemo oksidaciji mineralov, kot sta železov oksid in železov sulfid. Iz parkirišča je čisto malo hoje na razgledni vrh na Rainbow mountain, na višini 5036m, vsekakor manj kot eno uro. Treba je upoštevati visoko nadmorsko višino, čutiš, da ne gre hitreje. Videli smo zakaj je parking skoraj prazen, ker večina turistov pride iz druge strani, kraja Cusipata. Bili smo pravi čas, da smo ubežali množici turistov, prvi tistega dne obiskali Montana Royo .. čudovita gora s prekrasnim razgledom na rdeče gore v kombinaciji z zeleno travo in modrimi jezerčki ter barvo neba .. res barvito, posebno, prelepo! Okrog desetih se je gora spremenila v mravljično, in ne mavrično, kot je skoz govoril Ivo. 😉 Za nazaj grede smo peljali eno ženico, v zelo slabem stanju v bolnišnico v Pitumarco. Žal ni razumela niti besede angleško, mi bolj slabo špansko in nismo vedeli kaj točno ji je, samo, da je zelo slabo in da more k zdravniku. V manj kot eni uri smo bli v Pitumarci, Ivo je vozil hitro, kot se je le dalo, po mojem smo vsi molili, da preživi to divjo vožnjo. Na koncu nam je še hotela plačati par solov za vožnjo! Omg, srčno upam, da se je ta njena situacija dobro rešila. Pitumarca nam je bila strašno všeč, niti enega turista, niti ene gostilnice, kjer bi lahko šli na kavo in našli wi-fi, da pokličem Hani. Tako sem se usedla pred vrata našega hostla in poklicala domov. Mimo so hodile ženske s pisanimi culami, nosile otročke .. Hani pa vse to z zanimanjem opazovala in me spraševala kaj je to, kaj je tisto. 🙂 Šli smo na predobro kosilo k ženici kar sredi glavnega rondoja. Plačali 12 solov za vse tri (manj kot 4 eure). Brat Uroš mi je medtem pisal, če mu lahko prinesem kapo s cofkom, na kateri piše Cusco. Škoda, da mi ni pisal en dan prej, veliko tega bi se našlo v Punu. In tako smo se po dveh urah vožnje iz Pitumarce znašli v kaotičnem Cuscu. Šli smo v glavni market v nabavo. 🙂 Minilo je par ur, preden smo bili spet na poti proti našem naslednjem cilju: Abancay, ki je na poti proti Nazci (Cusco-Nazca =700km in 14 ur!!). Želja je bila čimprej priti v Nasco. Mislila sem, kako bom trenirala, ko bomo imeli svoj avto, pa je tempo bil strašen, razdalje enormne, nadmorska višina velikokrat tudi, in na koncu ni bilo kaj dosti s tekom.

 

Pozno smo prispeli v Abancay in točno ob polnoči sem prejela prvo čestitko za rojstni dan. Tukaj sem imela svojo sobo in zgodaj sta me prišla zbudit Ivo in Teja in presenetit z uhančki, vsak svojimi, ki sta jih izbrala prvi dan v Pisqu. 🙂 Moja rojstnodnevna želja je bila, da gremo na en dober zajtrk. Po sicer slabih navodilih gospe iz recepcije (ker ne razumemo dobro špansko), smo presenetljivo z lahkoto našli hotel EL TURISTA, kjer smo si privoščili res dober zajtrk. Pretežni del dneva smo se vozili, vendar že ob šestih zvečer prispeli v Nazco. Vmes smo šli na kosilo, ponovno na zelo visoki nadmorski višini. Cesta je bila panoramska, prelepa! Ivo je v Nasci ustavil sred ene ulice in ne bi se mogel bolje odločiti, desno smo imeli hotel, v katerem bomo prespali, levo čez cesto urad za nakup letalskih kart za ogled nasca linij ter 200 metrov naprej Hotel, kjer bo čez eno uro predavanje o teoriji nastanka nasca linij (Planetarium Maria Reiche). Juhuu … vse top! Ta dan nam je res vse čisto gladko steklo. Preživela sem čudovit rojstni dan! Po predavanju smo šli na krompirček in pivo ter razglabljali o linijah. Kmalu bi začela verjeti, da so kaj takega res naredili vesoljci!:)

NAZCA LINIJE – NAZCA ČRTE oz. GEOGLIFI, ki smo si jih z manjšim letalom ogledali zjutraj ob osmih, brez zajtrka, kakor so svetovali. Cena letala je 80 dolarjev na osebo, traja pa pol urce. Gre za serijo geometrijskih oblik, tisoče črt in velikih risb živalskih figur (kondor, opica, papagaj, kit, kolibri, kuščar, pajek, lama…) zgrajene na puščavskih tleh, vidne pa le iz zraka, z letalom. Tri figure so vidne iz stolpa ob Panamericani, preko kuščarja celo gre cesta, kar me je zelo presenetilo, videla pa sem šele iz letala. Figure so velike okrog 100m, pa tudi 300 metrov! Čemu so risbe služile, kdaj so jih naredili, kako so nastale, je predmet razprave, čisto pravega odgovora namreč še vedno ni. Več kot 40 let je črte raziskovala Maria Reiche, vse do svoje smrti l.1998 (stara je bila 95let), po njeni zaslugi spadajo pod UNESCO zaščito. Zaradi suhega podnebja in rdečega puščavskega kamenja ter svetlejše zemlje, so se črte tako ohranile. Puščava Nazca je ena najbolj suhih pokrajin na svetu, bolj suha od Sahare, kajti tukaj dežuje pol ure na vsaki dve leti. Marija je z metlo čistila linije, prekrite z gramozom. Risbe so izdelane v plitkih brazdah, globokih največ 30 cm, v katere se je tisočletja nanašal rdečkast oksidiran prod. Po odstranitvi zgornje plasti se razkrivajo linije na svetlorumeni kamniti podlagi. Nekateri menijo, da so linije nekakšen astronomski koledar oz. pripomoček za sajenje in žetev pridelkov, morda pa gre za pristajalne steze za vesoljske ladje? Drugi, da so ustvarjene za bogove, ali da gre pravzaprav za veliko zvezdarno, pa še več je predvidevanj. Po zaslugi Marie Reiche je l.1955 preprečila izdelavo namakalnega sistem, ki bi povsem uničil risbe. Izdala je tudi knjigo “Skrivnost puščave”, z denarjem, zasluženim od knjige pa sama plačala stražarja v puščavi, da jih ne bi ljudje uničevali. Linije so očitno bile njeno življenjsko poslanstvo. Fascinantno, kako je ta gospa hodila po tisti puščavi z metlo in raznimi pripomočki v roki, pa lestvijo dneve in tedne in leta, in pometala linije, merila in računala in raziskovala … Vsekakor se splača pogledati to svetovno čudo!

pred letom

tek ob puščavi, Paracas

 

Po Nazci smo se peljali v Paracas. Ne vem, ali sem obžalovala tudi Maraton des Sables Peru, ki se je pričel ravno ta dan, ko smo mi bili v bližini, ali ne. Malo me je strah teka po puščavi, ker ne prenašam najbolje vročine. Ampak vsekakor je želja, da se enkrat lotim tudi takšnega izziva. Najraje bi se ga sicer s Tonijem, ki ima že veliko izkušenj iz puščave. Vključno z Nasco in vse naprej se nam je zdelo kot območje, ki sploh ni spominjalo na Peru. Vse nekako bolj moderno. V Paracasu sta Teja in Ivo šla s turistično ladjico na otoke Ballestas, jaz pa tečt proti polotoku – Peninsula de Paracas. Vsi smo uživali. Jaz po dolgem času tekla, nekih 20 km ob puščavi, otoki Ballestas so pa tudi krasni za ogled, saj na njih živijo morski levi, Humboldtovi pingvini, kormorani in številne druge ptice. Ptic je res ogromno, saj je menda tudi rib tukaj ogromno. Sledilo je kakšnih 250km po Panamericani do Lime, ter kar nekaj časa, da smo se prebili čez Limo. Ivo pravi, da je vožnja čez Limo bila zanj najbolj adrenalinska! Hupanje, iz vseh smeri promet, noben te ne spusti, če si sam ne izsiliš prednosti, avto ali avtobus pa se ti približa tudi na milimeter. Na cestah povsod nekaj prodajajo. Ogromno je ljudi in prometa … skratka pestro, a jaz sem uživala odzadaj. Teja najbrž malo manj, ker je navigirala pa še lulat jo je neskončno tiščalo. Ivo je pa skoz morali biti skoncentriran in spremljati promet na vse strani. Iz Lime je bilo pred nami še 400 km do Huaraza. Zanimivo je bilo opazovati kako se iz puščave spet dvigamo visoko. Prespali smo v manjšem kraju Cajacay, kamor smo prišli že ponoči. Zgodaj zjutraj pa naprej na prvi ogled, ki smo ga izbrali. Zaradi slabše vremenske prognoze, smo se sproti prilagajali z načrti. Planiranje tega območja sem imela čez jaz. Žal nisem mogla izpeljati vsega, kar sem si želela in zadala. Smo pa v treh dneh videli največ kar smo lahko, popoldan je namreč ponavadi deževalo, ali se vsaj čisto zaprlo nebo. Če bi bilo vreme bolj ugodno, bi popolan izvedli še kakšen izlet. Razgledov nobenih! 🙁 HUARAZ je izhodišče za številne trekinge po Cordilieri Blanci, lahko tudi večdnevne. Mi smo delali dnevne izlete, saj je vse dokaj blizu, in veliko bolj enostavno če imaš svoje prevozno sredstvo!

PASTORURI GLACIER (5250m)– eden največjih ledenikov v Cordilieri Blanci, ki je zaradi globalnega segrevanja v zadnjem času izgubil veliko količino ledu in ga menda čez nekaj časa več ne bo. Ob glavni cesti sta nas ustavila dva “štoparja”, starejša gospa in gospod, ki sta šla prodajat suvenir ob vhodu v park in nas prosila, če ju lahko zapeljemo. Morali smo kupiti vstopnico za narodni park Huascaran (30 solov=8 eurov). Gospod nas je ustavil tudi za nazaj. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, ob sestopu smo doživeli dež, sneg in sodro, ampak vseeno je bilo lepo! Krožna pot, tlakovana in zelo urejena. Žal mi je da nismo poiskali votline v katero se lahko gre pod ledenikom. Smo pa na poti videli največjo rožo, bromelijo na svetu, Puya Raimondi (queen of the Andes).

Pastoruri ledenik

LAGUNA PARON (4155m) – prespali smo v Yungayu, v mestu, ki ga je l.1970 uničil potres – potres je namreč sprožil zemeljske plazove in zasul celo mesto, umrlo je več kot 60.000 ljudi. Zgodaj smo se zapeljali v Caraz in od tam še samo hrib, da smo prišli do rampe, kjer plačaš za vstop. Odpla se je ob 7ih, mi pa smo na izhodišču bili že kakšno uro prej. Hvala bogu, ker sicer bi morda Ivo peljal še naprej (do Lagune Paron se namreč da priti z avtom), tako smo pa mi vso pot prepešačili. Po Orux mapsu sem videla da je ves čas steza, ki večkrat prečka cesto. Pozabila sem natančne podatke, mislim, da smo v eno smer prehodili 8km in kakšnih 700 višincev. Mene je pogled na turkizno modro laguno osupnil. Prelepo, če bi bilo popolnoma jasno, bi bilo pa nebeško. Žal so oblaki prekrili pobeljene vrhove, a nič zato, bilo je prelepo! S Tejo sva se povzpeli še na razgledišče, se zapeljali s čolnom po jezeru, saj smo čakali, da pripravijo nekaj za pojest, bili smo sestradani. Za zajtrk pa smo dobili trdo kuhano jajce in kuhan krompir. Njami. Ampak doma kaj takega ne bi bilo tako okusno. 😉 Vse je bilo perfektno, le Ivoja je že drugi dan bolel zob in nič ni spal.

Laguna Paron, RAIDLIGHT in Sport2people

 

LAGO 69 (4600m) – iz Yungaya smo se peljali proti Lago LLanganuco, kjer pustiš avto in nadaljuješ peš. Ivo se je odločil, da ne gre z nama, saj že drugo noč ni spal in ga preveč boli zob. Dalo bi se narediti čudovit krog in se nazaj grede vrnit čez Nevado Pisco base camp. V agenciji so nam rekli da je to dvodnevni treking, a glede na izkušnje iz agencij ter pregled zemljevida, vem, da je to lahko lep enodnevni krog. Ker Ivo ni bil v dobrem stanju, sem to misel takoj opustila. Že tako naju je 5 ur čakal v avtomobilu, da sva se midve naužile te prelepe narave. Pot je zelo urejena, s prelepimi slapovi, očitno res zelo obljudena (midve sva ob sestopu sicer srečali kakšnih 50 ljudi), natančno markirana, vsake toliko je tabla koliko kilometrov je še do jezera. Sprva sva imeli slabo vreme, vse v oblakih. Za nazaj pa se nama je kar precejšnji del narave odprl. Hvala! Žal mi je, da Ivo ni šel z nama. Meni se je zdelo prekrasno, morda celo lepše kot Laguna Paron. Jaz sem bila prva tega dne pri jezeru in 15 minut uživala v popoli tišini  (edino enkrat je tišino zmotil plaz iz ledenika, kar je bilo scary, ampak sem nekaj podobnega že slišala v Everest Base campu). Takrat me je sicer zaskrbelo za Tejo in sem ji šla nasproti, a je kmalu prisopihala izza ovinka. Ni lahko življenje na višini! 🙂 Ponovno sva prehodili čez 700 višincev. Ob povratku me je Teja počastila z mrzlo Cusqueno, počutila sem se evforično in prelepo. Hvala za prelep izlet! Ivo je v avtu imel savno in ko se je preoblekel, avto ni vžgal. Ne vem zakaj in kako, a očitno smo spraznili akomulator. V roku pol ure smo zrihtali, na srečo je kmalu mimo pripeljal en avto in gospod je v avtu imel priključne kable. Aleluja! V Yungayu smo pobrali preostalo prtljago in odpotovali proti Huarazu. Malo smo se sprehodili po mestu, nakupili zadnje drobnarije in prespali še zadnjo noč v Peruju! Tukaj smo prišli tudi do tortice, tako da smo moj rojstni dan oficielno zaključili. 🙂

Lago 69

Naslednjega dne smo po zajtrku šli proti Limi, zvečer ob šestih moramo pustiti avto. Čez dan smo imeli postanek za kosilo in namakanje nogic v Pacifiku. Seveda srečna, da bom kmalu zagledala mojo princesko in Tonija, obenem pa že željna novih dogodivščin in polna idej, kam bi lahko potovala s svojo družino. Upam, da nam uspe že to leto! Hvala Teji in Ivotu za nepozabno izkušnjo in najboljše možno praznovanje rojstnega dne!! Muchas gracias mi amigos! :*

 

Južna Amerika – PERU 2019 – 1.del

Če sem že kdaj razmišljala o Južni Ameriki, sem o Patagoniji. Da smo letos novembra odpotovali v Peru, nobeden od nas pravzaprav ne ve točno zakaj, glavni krivec pa je vsekakor Ivo, ki je v teh krajih preživel najlepši dopust v življenju pred 18-imi leti (v veliko čast si štejem, da je njegov drugi naj dopust moja Slovenska planinska pot – videl je pa že dobršen del našega prelepega planeta Zemlja :)). Tonija je vprašal, kam bi me peljali za moj 34-i rojstni dan konec meseca novembra in Toni je bleknil: v Nepal. Zaenkrat je Himalaja moja nr.1 destinacija na svetu. Neskončno hvala srček moj, da si sploh pomislil na kaj takega. Lahko bi rekel npr.Sicilija, ki mi je prav tako všeč in bi lahko šli vsi skupaj za kakšen teden. Ne. Ti me pošiljaš na dopust daleč, samo, brez vaju s Hani, za tri tedne. Ker veš, da moje nemirno srce hrepeni po čem takem, in da vsi skupaj zaenkrat nimamo pogojev. Tukaj je še moja mama. Brez njenega potrdila, se za kaj takšnega sigurno ne bi odločila. Vzela si je cel teden dopusta in 12 dni (od 21-ih, kolikor sem bila odsotna) preživela pri nas s Hani. Nimam besed za to nesebično dejanje. Hvala! Zelo težko sem sprejela odločitev, da sploh grem. V začetku si nisem predstavljala, da bi lahko bila tri tedne brez moje male princeske. Istočasno kot je srček trepetal ob misli na novo eksotično deželo in potovanje, ga je stiskalo ob vsemogočih negativnih mislih in strahovih glede še ne triletne hčerkice, ki bo brez mamice doma. Ker sem še vedno zaposlena zgolj za polovični delovni čas (teče zadnji mesec tega privilegija:)), mi je potovanje predstavljalo tudi finančni problem. Nazadnje sem pa odločitev sprejela in danes mislim, da je bila edina pravilna – “vzemi vse, kar ti življenje ponuja”, tega me je naučila Teja, njo pa njena teta. Hvaležna sem za vse, kar se je zgodilo! Bogatejša sem za zelo veliko in dragoceno izkušnjo. Hvaležna vsem, ki so vpleteni v zgodbo, ki sem jo lahko doživela. Predvsem Teji in Ivoju, da sta me tako široko odprtih rok povabila in vzela s seboj! Počutim se, kot, da sem rojena pod srečno zvezdo …

Letalsko karto smo nabavili mislim da šele tri tedne pred odhodom. Takrat sem se tudi cepila proti rumeni mrzlici (35 eur,zaščita je doživljenjska), čeprav za ta predel Peruja niti ni obvezno, bolj za tropski deževni gozd. Uredila sem tudi turistično zavarovanje pri Planinski zvezi za področja nad 3000m (kategorija A, 55eur, velja sicer celo leto, vendar le do decembra). Plan za Peru je skreiral Ivo in s Tejino pomočjo sta rezervirala prvi del potovanja. Za drugi del potovanja smo načrtovali Bolivijo, plan je pa žal padel v vodo zaradi protestov v državi. Ne bi bilo varno in nismo reskirali. Sama zelo obžalujem, da nismo šli tudi v Bolivijo. Najbolj sem si želela videti največjo slano puščavo na svetu Salar de Uyuni ter številne barvne lagune na visoki planoti (Altiplano) z roza flamingi v ospredju, če bi čas dopuščal pa še San Pedro de Atacama v Čilu – kakšen treking po najbolj suhi puščavi na svetu. Ampak varnost je na prvem mestu! Peru je tako ogromen, da je še tri tedne, kolikor smo bili mi, premalo za samo to državo. Je dvajseta največja država na svetu. Peru je čaroben, barvit, pester – na zahodu se razteza puščava ozko vzdolž ob obali, ki se naglo dviga v Ande (Kordilijera) in vrhove čez 6000 metrov, na vzhodu se pa Andi strmo spuščajo v Amazonsko nižino, ki zajema pravzaprav 60% ozemlja. Najvišji vrh Peruja je Nevado Huascaran (6768m) v Cordilleri Blanci.

Iz Zagreba smo 16.11. leteli v Pariz, nato v Limo (11ur), kjer smo par urc prespali in zjutraj iz Lime z notranjim letom potovali v nekdanjo prestolnico in srce inkovskega imperija, v čudovit CUSCO (3400m). Pričakovala sem prastaro letalo in let podoben, kot je bil iz Lukle v Kathmandu, a na naše presenečenje, je bilo letalo sila moderno in lepo. Z občudovanjem sem iz okna opazovala hribovito pokrajino s številnimi jezeri – Ande. Dva dni smo preživeli v Cuscu (popek sveta). Še isti dan smo se peljali na panoramsko vožnjo po Sveti dolini Inkov – Sacred Valley, v Pisac (ob nedeljah čudovita živahna indijanska tržnica) in Ollantaytambo – zadnji kraj v Sveti dolini, ob reki Urubambi. Glavna arheološka najdba Inkov je seveda Machu Picchu – od l.2007 ena izmed sedmih čudes starega sveta na svetu. Povsod so bile gostilnice s ponudbo guinea pig- pečen mali morski prašiček, kot nekakšna specialiteta, ki si jo na mojo srečo nismo privoščili. 😉 Naslednji dan smo preživeli peš okrog Cusca – dva km nad mestom znamenita trdnjava natančno klesanih velikih kamnitih blokov – Saqsaywaman, z razgledom na Cusco in okoliške hribe. Enodnevna vstopnica stane 70 SOL, cena za vse utrdbe okrog Cusca pa 130 SOL=35eur. Kako se lahko kamni, visoki tudi do 6 metrov in težki tudi čez 100  ton, tako tesno prilegajo drug drugemu, da ne prepuščajo niti igle vmes, pa brez malte, je še dandanes skrivnost. Vsako leto 24. junija se tukaj odvija največji festival v Peruju in drugi največji v J.Ameriki (za karnevalom v Riu) INTI RAYMI, praznovanje sonca, ki privablja množice turistov, mislim, da je cena vstopnice kar zasoljena – čez 100 dolarjev na osebo. Pachatutec – prvi Inka, je ustvaril Inti Raymi z namenom praznovanja zimskega solsticija oz. enakonočja, ki je zazanamoval prvi dan novega leta v inkovskem koledarju. Enakonočje se zgodi sicer 21.6., ampak po inkovskem verovanju sonce ostane na istem mestu do 24.6., ko se končno dvigne. Popoldne smo šli na božansko kosilo, jedli meso alpake in se sprehodili še po mestu. Prve dni se mi je zdelo, kako je Peru drag! Imela sem predstavo kako bo vse poceni, potem pa cene takšne kot pri nas ali še dražje .. kmalu smo ugotovili, da se da na tržnicah in dobesedno na cesti pri domačinkah, jesti zelo poceni in celo najboljše! Ta kosila oz.obroki so bili zelo ugodni – tudi 12 SOL za vse tri, kar je manj kot 4eur, medtem, ko so cene v restavracijah za turiste tudi desetkrat dražje! Vsekakor se cene z nenehnim naraščanjem turizma precej dvigujejo. Cene javnih prevozov, vlakov so za turiste izjemno visoke! Za domačine seveda veljajo druge cene. Preden smo šli v Peru, sem prebrala kar nekaj blogov in priporočil, zapomnila sem si tudi to, da je treba paziti, da ne ješ sveže zelenjave in sadja, ker vprašanje kako in kje to umivajo. Mogoče celo nekje v jarku v umazano rjavi vodi. Nekateri si tudi zobe umivajo z ustekleničeno vodo. Mi smo bistveno manj komplicirali. Zobe smo umivali z vodo iz pipe, jedli smo solato v restavraciji in si kdaj tudi privoščili sadje v sadni kupi (kakšne jagode noter bi že lahko bile vprašljive), tudi sladoled sem jedla. Vodo je pa res treba kupiti. Razen kake enkratne driskice enkrat v celem potovanju, nobenemu ni bilo nič.

Zvečer smo šli na brifing za štiridnevni SALKANTAY TREKING, ki je bil pred nami zgodaj naslednjega dne. Čeprav nisem ravno ljubiteljica skupin, vodenih izletov ipd., sem imela takoj prijeten občutek, da bo super in lepa dogodivščina. Vodič Franc mi je bil takoj zelo všeč, skoraj vsak stavek je zaključil z : “chicos” :). Nekako, kot da smo njegovi otroci, kakorkoli, bilo je prisrčno.  Ob 4ih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali v Mollepato (2857m), kjer smo imeli bogat zajtrk in še malo naprej (Challacancha 3651m), na izhodišče trekinga. Lahko bi rekla, da so nas odložili kar nekje, sredi ceste. Večina turistov najbrž izbere tridnevni INKA TRAIL, oz.v zadnjem času kar enodnevne izlete do Machu Piccha (izgovori se Maču Pikču). Mislim pa, da je ravno to, da si na večdnevni poti in za nagrado dobiš Machu Picchu, nekaj najboljšega! Goro Salcantay (6271m) Indijanci častijo že tisočletja. Za nas je treking bil zanimiv, ker je daljši, prehodili smo čez 80 km, in  ker smo šli čez prelaz 4600 m (Salkantay pass). Trenutno turistična sezona sploh ni na vrhuncu, temu primerno je tudi naša skupina bila maloštevilčna. Prvi dan le pilot Dale in Pia iz Kanade, naslednji dan sta se pridružila še mlada zdravnika Niki in Pete iz Južne Afrike, ki me je po zunanjem izgledu strašansko spominjal na mojega brata Uroša. Prvi dan smo spali v steklenih iglujih v kraju Soraypampa (3869m) – Salkantay Sky Camp, popoldan se za aklimatizacijo še povzpeli na prelepo jezero Humantay Lake (4200m). Predstavljam si, da je poleti (meseca junija in naprej) noč tukaj čarobna, s pogledom na Mlečno cesto iz zastekljenega igluja. Mi nismo imeli razgleda, saj so nebo prekrivali oblaki. Trenutno je v Peruju deževna doba (ki traja od novembra do aprila, največ padavin je od januarja do aprila, od maja do oktobra je suha doba), sicer smo imeli idealne pogoje in temperaturo za hojo, pri njih je sedaj poletje, razgledi pa zato malo okrnjeni. Drugi dan trekinga smo zgodaj šli čez prelaz Salcantay. Konkretno se je poznala višina (4600m!). Sama na srečo nisem imela večjih težav, zgolj bolj počasen težek korak in sapo, kar je čisto normalno, Ivo pa je imel močen glavobol že dan prej in zato izpustil Humantay Lake, s Pio sta do prelaza Salcantay šla s konjem. Naj bi potrebovali 4 ure do prelaza, sama sem potrebovala 2 uri 20 minut, Dale pa še par minutk manj. Franc nas je nazival z “superhikerji”. V Wayracmachay (3906m) smo imeli kosilo, nato se spustili do kraja Chaullay (2870m) – Andean huts, preproste hiške, pokrite s slamo, brez elektike. Na višini 3800 m smo se prvič srečali s komarji! 🙂 Mi optimisti pa brez repelenta proti komarjem. A si ga ni bilo težko izposoditi, saj nobeden ni šel na pot brez. Narava se je v hipu izjemno spremenila, iz skal smo prišli v tropski deževni gozd in v naši idilični vasici z Andskimi hišicami smo bili obdani s številnimi rožami, drevesi in sadeži. Prvič smo se lahko kockali (Jumb), kajti Ivo je na nižji nadmorski višini ponovno zaživel! Bili smo nekje na višini Triglava. Tretji dan smo ponovno štartali zelo zgodaj, običajno vstajanje kmalu po četrti uri, saj je pred nami bil dolg dan in več kot 30km hoje po razgibanem terenu. Ob peti uri je že bilo svetlo, znočilo pa se je okrog šestih zvečer. Zjutraj so nam, tako kot ob vsakem obroku, lepo pogrnili mizo s tipičnim pisanim peruanskim prtom in jo bogato obložili s hrano. Pričakovala sem več skromnosti glede menija, so nas pa razvajali z več hodi. 🙂 Upanje, da bom domov prinesla kakšen kilogram manj, je hitro izpuhtelo – hrana je bila božanska, moj apetit pa nenasiten! Že zjutraj so nas pogostili še s torto, saj se je del ekipe poslovil – “horseman” bo odpeljal svoje konje dolgo pot nazaj (nosili so nam potovalke s svojo opremo, kot nekakšna tranzicijska torba na TOR-u :)). Od tukaj naprej smo v civilizaciji, poti so dostopne z avtomobili. V kraju Playa Sahuayacco se je poslovil še kuhar, Fredy. Pred tem pa s pomočnikom, zelo luštnim 19-letnim fantom shuhal še zadnje božansko kosilo za nas pohodnike. Ta dan smo hodili po izredno lepi poti v tropskem gozdu z bogatim rastlinjem in sadeži, na postojankah pa pili najboljši sveže iztisnjem sok iz svežega sadja EVER! Srečevali smo banane, mango , papajo, granadile, avokado… Po kosilu smo sami zmleli kavo, saj smo bili na območju kave. Franc nam je pokazal vse faze pridelovanja kave. Ta trenutek so sadeži še bili zeleni, zrela kava ima rdeče sadeže. Z manjšim avtobusom smo se peljali v Hidroelectrico(1771m). Peljali smo se po čudovito razgledni poti na same nasade banan! Žal mi je bilo, da nisem izpustila kosila in to pot, dolgo kakšnih 20km, pretekla. V Hidroelektriki lahko kupiš karto za vlak, ki pelje v Aquas Calientes (t.i.Machu Picchu pueblo), ali pot ob železniških tirih prehodiš sam in s tem prišparaš 60 dolarjev, koliko stane karta za to kratkotrajno vožnjo z vlakom. Mi smo pot pretekli, 12 km in kakšnih 200 višincev do prelepega kraja Aquas Calientes, saj smo želeli v terme, po katerih je kraj tudi dobil ime. Pred vhodom si lahko sposodiš brisačo in kopalke za nekaj solov, če jih slučajno nimaš. Terme so bile vredne obiska, čeprav je treba pričakovati veliko turistov in se namakaš v tisti prijetno topli vodi kot v konzervi za sardine. V mestu te iz vseh strani posiljujejo z meniji v restavracijah, ampak kljub vsemu je to res prijetno in prelepo mestece, v zadnjih letih se je sicer turizem tako zelo povečal, da je pridih mesta zelo moderen. Ivo ga praktično ni spoznal po 18ih letih. Precej smo zabluzili v termah in po mestu, ki je tudi raj za nakupovanje in komaj smo našli pravi naslov našega hotela, da so nas napotili v restavracijo, kjer smo imeli večejo in brifing za “most important day”, kot nas je Franc skoz opominjal.

Začel je razlagati, da si bomo po večerji šli kupit vstopnico za avtobus, ki nas bo zjutraj ob 4:30 peljal do vhoda. Cena enosmerne vožnje je 12 dolarjev, kar sploh ni tako malo. Gre namreč za zgolj 7 km dolgo pot (morda še manj) po serpentinah, serpentine pa seka direktna pešpot. Franz je rekel, da je “impossible”, da pridem peš, da šele ob petih odprejo rampo in potem ne bom v eni uri prišla do vhoda, saj je pot dolga 5 km in 400 višincev. Z Ivojem sva stopila v akcijo, pregledala pot na Oruxu in ocenila, da mi bo vsekakor uspelo, da ta pot nikakor ne more niti biti dolga 5km! Mogoče Franzu ni bilo všeč, da grem peš, ampak tole fijakanje z busi in plačevanje na vseh koncih mi pošteno gre na živce. Ponavadi smo sobo imeli vsi trije skupaj, tukaj sem pa kraljevala v svoji sobici in kot ponavadi, spala kot angelček. 🙂 Zgodnje vstajanje, s Tejo sva šli istočasno iz hotela, ona na bus, jaz s čelko v tekaški korak proti vhodu, ki je od Aquas Calientesa oddaljen 2km. Prehitevala sem kar nekaj pohodnikov, kar mi je dalo vedeti, da sploh ne bom edina na pešpoti. Ena za menoj, medtem ko smo čakali v vrsti, je v angleščini prosila, če nas res ne bi mogel prej spustit, saj je ona mislila, da bo na Machu Picchu doživela sončni vzhod! Ata se je nasmejal in rekel, da nikakor ne in bilo je konec pogajanj, gospodična pa ostala vidno razočarana, saj bi lahko vsaj pol ure dlje spala. 🙂 Med čakanjem sem pojedla vso malico, ki smo jo dobili za s seboj – “breakfast to goo” Ker je moj korak hiter, nikakor pa ne tekaški, takoj prehitim tiste štiri pred menoj in enostavno sem presrečna, vzhičena, očitno bom danes prva, ki bo zagledala to čudo sveta! Ko pridem pred glavni vhod, ni nikjer žive duše. Potrebovala sem 30 minut in 38 sekund. 1,7km in 370 višincev! Upam, da bo v bodoče Franc znal svojim turistom navesti točne podatke, sem mu vse natančno pokazala na uri! 😉 Kakšno minutko za menoj pride en starejši gospod in mi čestita, ker sem ta dan prva na tem kraju. Oba sva zelo vesela in ponosna, tudi iz njegovih učk sijejo iskrice veselja. Na tem mestu vam povem, da se ne splača z busom, da je hoja bila čisto preveč fajna, v nulo dobro označena, ves čas po stopnicah sicer, ampak veliko lepše je do določenega kraja priti sam, peš, kot pa da te nekdo dostavi tik pred vrata. In ta kraj je prav gotovo nekaj posebnega. Največ mi je pomenilo, da sem pogled na to prelepo mesto imela sama, brez turistov. Vsekakor svetujem obisk mesta zgodaj zjutraj. Vstopnice so namreč od 6:00-12:00 ali od 12:00-18:00. S seboj je obvezno treba vzeti potni list, kajti brez potnega lista te ne spustijo noter že pri spodnji kontroli na mostu. Šele za menoj so počasi pričeli kapljati ljudje, kasneje, okrog desete, enajste ure je pa povsod bilo že prepolno ljudi in s Tejo sva se hitro pobrali nazaj proti Aquas Calientesu, kjer naju je čakal Ivo.

Dan za ogled Machu Piccha, ki od l.1983 spada pod UNESCO svetovno dediščino in kamor v največji sezoni menda pride tudi 7000 ljudi! Machu Picchu je ostal vojaška skrivnost, nekako je skrit med strmima gorami Putucosi, Huayana Picchu (Mlada gora) in Machu Picchu, (Stara gora), Španci ga niso nikoli odkrili, zato je najbolj ohranjena zapuščina Inkovske civilizacije.  Zakaj so ta kraj zgradili (l.1450), in zakaj po približno stotih letih nenadoma zapustili, se točno ne ve, verjetno je bil nekakšno poletno počitniško mesto za inkovsko plemstvo (v deževni dobi verjetno ni bil naseljen). Inki niso poznali knjižnega jezika, zato ni zapisov. Sredstvo za sporazumevanje so jim bile vrvice z vozli (kipu). Leta 1911 ga je odkril ameriški raziskovalec Hiram Bingham (vodič Franc nam je povedal, da je domačina podkupil za 1 SOL, da ga je pripeljal na ta kraj, pokradel vse kar je bilo vrednega, nato pa ga predstavil širši javnosti). Pri projektu so ga podprli univerza Yale, Kodak ter National Geographic. Po tem svetem kraju ga je pospremil Pablito -11 letni deček, zato Pablito velja kot prvi guide-vodič v Peruju). Menda sta ob odkritju kraja tam živeli dve družini. S Tejo sva se povzpeli tudi na sosednjo goro – Machu Picchu mountain (3061m), dodatnih 500 metrov višje. Cena navadne vstopnice je 65 dolarjev, z obiskom bodisi hriba WaynaPicchu ali Machupicchu mountain pa 80 dolarjev, obeh ne moreš obiskati. Mislim, da se zelo splača povzpeni na eno od teh dveh prelepih gora. Resnica je menda takšna, da se ta kraj, kjer so Inkovske razvaline pravzaprav imenuje nekako drugače “Jahtapata – City over the clouds” (ne vem kako se pravilno zapiše, to pišem po pripovedovanju Franca), Machu Picchu je gora nad mestom, kamor sva šli midve. Veliko ljudi ne ve kje je Peru, še manj kje je Cusco. Praktično vsi pa vejo, da obstaja Machu Picchu. In zato je nemogoče spremeniti to ime v Jahtapata. 😉 Mojega duha je burila misel, da bi tekla v kontra smeri INKA TRAILa in šla do Sun Gate-a in Winay Wayna ter nazaj, če bi bil ob meni Toni, bi mu to sigurno predlagala in tudi on bi sigurno bil za ušpičit kaj takšnega. Če bi vprašala Franca, bi mi itak rekel, da je impossible. 🙂 Najbrž pa je res impossible, ker bi slej ko prej bila kakšna kontrola dokumentov in vstopnic in me ne bi spustili nikamor. 🙂 Za nas tekače so takšne razdalje pravzaprav zelo kratke in dostopne.

Kraj je definitivno naredil lep vtis name in vesela sem, da smo ga obiskali! Na poti nazaj me je strašansko mikalo, da bi našla pot iz mesta na Putucusi (happy mountain, ki jo je omenjal Franc). Ampak trenutno se na njo ne da. Ne vem ali zaradi nevarne poti, ali kot nam je Franc razlagal, da sta lansko leto dva turista na vrhu seksala in posnetek objavila na you tubu, po tem pa so prepovedali dostop na goro. 🙂 Kakorkoli, kdor bo šel v prihodnosti v te kraje, spomnite se na Putucosi, jaz bi vsekakor šla! V Aquas Calientesu smo skupaj šli na kosilo in pivo Cusquena (660ml), popoldne pa z vlakom v Ollaytantambo. Vožnja je bila čudovita, ob reki Urubambi, mi pa smo spet kockali in se imeli zelo fino. S Tejo in Ivojem je vse tako enostavno in nič ne komplicirata, zato sem tako rada z njima. V Ollaytantambu nas je čakal kombi, ki nas je v poznih večernih urah pripeljal nazaj v Cusco. Tukaj so se naše poti razšle. Dale, Pia, Niki in Pete so počasi šli nazaj proti svojemu domu, za nas pa se je končala šele prva dogodivščina, pred nami je bilo še celo potovanje. Nismo uspeli niti dobro premleti Salkantay trekinga, že smo pakirali nahrbtnike za letalo – zgodaj zjutraj smo namreč leteli v Arequipo.

prelepo

Categories