Katka.run
Category: Uncategorized
Trening za SPP
Dva tedna pred začetkom SPP se nama je ponudila priložnost, da opraviva zadnji dolg trening po hribih, in to skupaj, midva. Babi je prišla v varstvo k najini princeski. Toni je kot ponavadi imel zvečer še veliko opravkov glede pakiranja, tako da sva od doma krenila točno ob polnoči in malo pred drugo zjutraj štartala iz doline Vrata. Namen je bil preživeti noč brez spanca. Vožnjo sem izkoristila za kratek spanec, saj sem bila čisto povožena od celega delovnega tedna in prav mi je prišla kolona za Karavanke, da se je tudi nama pot nekoliko podaljšala. Nekako si nisem predstavljala, kako bom prestala noč.
RAZOR
Najprej sva se povzpela na Luknjo in po transverzalni poti šla proti Kriškim podom. Nadaljevala sva proti Razorju, kjer sva lahko ugasnila čelke. Noč mi je bila kar naporna zaradi zaspanosti. Sicer sva imela odprte vse možnosti, da zaspiva za kakšne pol urice v travi, skalah, .. kjerkoli, če bo kriza. Toni ni bil zaspan, zato sva lepo napredovala naprej. Proti jutru sem vzela eno kofeinsko tabletko. Ne vem kaj je pomagalo, a s pričetkom dneva, sem se zbudila tudi jaz. Na Razorju je bilo kar hladno, sam sončni vzhod sva zamudila, a uživala v razgledih na visokogorske hribe. Slikica ali dve in nadaljevala sva proti Prisojniku. Na odcepu za zadnje Prisojnikovo okno sva sklenila dogovor, da greva po spodnji poti, transverzalni, zgolj zato, da jo spoznava in primerjava z drugo, čez okno, ki jo že poznava. Spustila sva se za 400 metrov, na višino Vršiča in potem po sicer markirani, a čisto neshojeni začetni poti hodila proti vrhu Prisojnika. Priključila sva se slovenski poti, za spust sva izbrala grebensko. Lažje bi bilo obratno. A nama je bilo vseeno, namen je bil trening, čimveč višincev in plezanja po skalah. Na SPPju bom vsekakor šla čez zadnje okno, to, da sva se spustila tako nizko, me je psihično demotiviralo.
IZ PRISOJNIKA
Prisojnikovo prednje okno
Mislila sva nadaljevati iz Vršiča na Jalovec, a sem Tonija začela napeljevati, da Jalovec izpustiva, saj bo treba še nekako priti do avta. Imela sem občutek, da mi bo zmanjkalo moči za tako dolgo turo, ampak samo na račun zaspanosti. Takoj na spustu iz Vršiča do izvira Soče po poti alpe adria sem oživela in šlo je super naprej kljub vročini. Prelepa pot! Malo sva obžalovala, da nisva šla na Jalovec, a sva si pustila odprte možnosti, da za konec dneva greva še na Triglav, ali kam drugam, če bova pri močeh. Od izvira Soče sva po Soški poti tekla do Zadnjice. Še ena čudovita pot. Ni bilo čutiti hude vročine, saj sem se na vsake toliko osvežila v mrzli Soči. V Zadnjici sva imela krizni sestanek: kam greva pa sedaj? Na Luknjo, Kriške pode, Prehodavce ali Dolič? Izbrala sva neko srednjo varianto in šla na Kriške pode, kjer sva bila že zgodaj zjutraj. Vzpon se mi je zelo vlekel, saj sem bila nenehno žejna. Imela sva veliko vode s seboj, a jaz sem hrepenela po neki mrzli pijači. Pričela sva sanjati o mrzlem pivu, ki si ga bova privoščila v koči. Po slabih treh urah hoje s kar nekaj postanki, sva naposled prišla do piva in ležalnika z razgledom na Trento 1300 metrov nižje. Vau … res je lepo in odlično se imava. Ko je treba ponovno izbrati možnost povratka do Vrat, sva se kar na pamet odločila, da greva do Bivaka IV, namesto do Luknje … tam sva že danes bila, ne ljubi se nama po isti poti nazaj. Kmalu se nama je povetilo, da sva ponovno izbrala precej daljšo pot. 🙂 nič hudega… bova že. Pred nama je še bilo nekaj vzpona proti Križu s prelepim razgledom na Zg. Kriško jezero ter Triglav in okoliške gore, nato pa 1300 metrov spusta do avta. Na izhodišče sva prišla ob 22ih. Zadnjo uro so se mi v obraz zaletavale vešče, zaradi soja svetlobe naglavne svetilke.
PROTI KRIŽU
sonce zahaja za Razorjem
Preživela sva res čudovit dan … 20 ur na poti. Nabralo se je 50 km in okrog 5000 višincev. Babi je že zjutraj poslala sporočilo, da imava čas do nedelje popoldne, da je Hani super, in končno sva enkrat sva bila neobremenjena s časom in skrbmi. Vsekakor sva imela plan enkrat ponoči prispeti domov, vsaj jaz, Toni bi z lahkoto še bluzil. 🙂 Testirala sva nespanje, hrano, superge, tempo … za SPP. Najtežji del poti je bila vožnja domov. Preveč zaspana oba, se nisva mogla skoncentrirati na vožnjo. Večkrat sva se ustavljala. Ko sva za dobro uro prespala blizu Kranja, sem se prebudila z bolečim desnim gležnjem. Celo leto sem bila brez poškodb in kakšnih večjih težav, kaj je sedaj to …!?
18.8. se podajam na neskončno dolgo pot, okrog 570 km iz Maribora čez hribe do Ankarana, po SPP. Včeraj sva prehodila majhen, a eden zahtevnejših delov te poti. Edina želja je, da ne bom imela težav z gležnjem … vse ostalo bo šlo. 😉
Pridružite se mi, uro, dve ali cel dan ali več dni … kakorkoli, vesela bom vaše družbe!! Toni bo ažurno objavljal, kje se bom nahajala.
Se vidimo nekje v hribih!
Eiger ultra trail 2018
Moja letošnja tretja tekma v World tour seriji ultra tekov – Eiger ultra trail E101 v Grindelwaldu v Švici.
Zadnji dnevi pred odhodom so bili namenjeni počitku, a sem si sama zakomplicirala življenje in garala od zgodnjega jutra do pozne noči, tako v službi kot doma s prenovo kletnega prostora, vmes preživljala čas s Hani. Mama je bila skoz v pripravljenosti za varstvo in šele zadnji dan pred odhodom sem začela razmišljati, da bo morda res najboljše za vse, če greva v Švico sama. V sredo ponoči med polfinalno tekmo v nogometu sva krenila na pot, Hani pa ostala doma v svoji posteljici z najbolj skrbno babi na svetu. Prišla sva do okolice Benetk in spala do jutra. Oba sva bila preutrujena za vožnjo. Popoldne smo praktično istočasno prispeli v Grindelwald z Uršulo in Drejko, smo se pa nenapovedano srečali že prej na počivališču za tunelom Gottard. Skupaj smo našli zastojnski parking blizu centra mesta nasproti cerkvice, kjer smo v naslednjih nočeh prišparali kar nekaj frankov, ki bi jih sicer lahko zapravili za prenočišče v hotelu ali kampu. Na drugi strani ceste pa še javni wc, odprt 24ur/dan. 
Imeli smo super lokacijo s pogledom na Eiger, si pa ne predstavljam kako bi tukaj krotila Hani .. bilo bi nemogoče, saj je postala prava mala raziskovalka in v sekundi dvajset odlaufa v svojo smer. Tako, da sem neskončno hvaležna moji mami, da je pripravljena priti k nam, biti z njo, po vrhu pa se ji posveča maksimalno!! Hvala!
Vse bi lahko bilo idealno. A ni bilo. Toni je takoj po prihodu šel na trening do naše 3. okrepčevalnice, na First .. idilično jezero v osrčju Švicalskih Alp. Ta čas smo mi spili pre race beer z Joli in Mihatom ter Uršulo in Drejko, ter si pričeli kuhat večerjo. Po večerji je naposled prišel trenutek, da sem se končno lahko ulegla … Počutila sem se brez atoma moči. In ne mine par minut po tem, ko se s treninga vrne Toni, z željo spit kakšno pivo in brkljat po kombiju in prestavljat škatle prav pod posteljo.
Ponovno sem začela nergat, tako kot že cel dan in še dneve prej. Toni pa verjetno prvič, kar ga poznam, čisto znori. Dosti ima mojega teženja, jaz pa imam tudi dovolj vsega. Naslednja dva dni sva imela tiho mašo. Bravo midva, končno sva sama, lahko bi uživala na polno, midva pa si takole uničiva dopust. Naslednji dan ni bilo nobenega prigovajanja naj jem, jem in še enkrat jem, nič mi ni pomagal pri pakiranju, niti časovnega plana tekme nisem dobila, kot ga ponavadi. Tak da sem vse naredila po svoje, veliko bolj površno kot se zadeve loti Toni in konec dneva sem ugotovila, da je moj karbolovding bolj slab. Vse skupaj je bilo bolj brez pomena, priznam, da sem razmišljala celo v smeri, da greva kar domov. Dobro, da tega nisem rekla na glas, ker bi se Toni verjetno v tistem momentu čisto strinjal.
Startali smo ob 4:00 zjutraj. Potlačila sem žalost, ker sem se na štart morala odpravit sama, ampak vseeno vesela, saj sta z menoj bili Uršula in Drejka. Neizmerno občudujem njuno povezanost! Objamemo se in si zaželimo srečno. Pri prebijanju v začetne vrste srečam še Mihija. Start je sredi noči in vse poteka precej mirno. Naj bi nas bilo 600 tekačev na najdaljši razdalji 101 km z 6500 višinci. Ko sem prvič pogledala na uro, je pokazala da že 25minut tečem po vzpenjajočem se asfaltu, preden smo šli na ožjo gozdno stezico. Pristala sem v strnjeni koloni, a se nisem kaj dosti obremenjevala, morda mi je bil prepočasen tempo, a bolje tako, kot da porabim preveč energije že v začetku.
Do prve kontrolne točke Gr. Scheidegg smo prehodili dobrih 1000 višincev, jaz pa čisto po nepotrebnem nosila s seboj dva polna bidona … okrepčevalnice so bile zelo pogosto. (Toni bi mi sigurno zračunal, da ne potrebujem toliko s seboj). Na prvi kontrolni točki dohitim Mihata in zaželiva si srečno, kaj več se nama očitno ne ljubi pogovarjat. Mene že začenja preganjati misel na to, za kateri grm se bom skrila. Vse do tranzicije na 50-em km nisem imela najboljšega občutka v želodcu in večkrat sem morala na wc. Je pa bil ves čas problem, ker je bilo polno tekačev pred in za menoj in zelo malo primernih mest, da se lahko skriješ. Že itak sem bila bolj klavrno razpoložena, pa še Kanarci se očitno ponavljajo..groza! Na Faulhorn-u (2681m), naši najvišji točki me je zazeblo, nebo se je zaprlo, naenkrat ni bilo več razgledov, rahlo je začelo deževati in pihalo je. Oblečem jaknico, a je na spustu spet takoj toplo. Tudi razgledi se ponovno odprejo, stezice in narava je v tem delu prekrasna. Sploh razgledi na Interlaken, jezera in okoliške hribe me čisto očarajo. Nekako sem prestala do polovice poti, čeprav sem imela na zadnjem dolgem spustu do Tonija, ki me je čakal na polovici, že čisto nabite noge. Pred tem me je enkrat poklical in povprašal kako mi gre. Malo sem pojamrala, da imam neverjetno težke noge za dolino in je rekel, naj se ne sekiram, da je videl, da so res zoprno strme poti in da je to normalno, naj samo čim bolj počasi in se prišparam za kasneje. Ok, očitno se bova vsaj ogovarjala, ko pridem do dogovorjene točke. Doma sem imala samo 4 treninge spustov … prvič iz Krvavca 1000 višincev in sem cel teden komaj hodila, kaj šele tekla. Nato še trikrat po 1000 višincev. To je to, zmanjkalo je časa za več, cestni maraton v Radencih me je oropal treningov nabiranja višincev. Na Eigerju sem že do tranzicije v kraju Burglauenen nabrala 3546 spusta in verjetno je že sama ta cifra krivec, da sem imela uničene noge. Ampak pred menoj je še enkrat toliko kilometrov in še skoraj enkrat toliko višincev za gor kot za dol! … a sem jaz normalna?
Na tranziciji mi Toni pomasira noge s hladilnim mazilom in zamenja bidone ter doda par Winforce gelov. »Katka, na Kleine Scheidegg, na 77-em km te bom spet pričakal, le počasi sedaj v klanec in čuvaj se, dolga je še!« Ok, očitno je med nama vse ok. Bil je čisto noter v tekmi, in spremljal prednosti, zaostanke , .. Iz tranzicije se je pot vzpenjala do onemoglosti … pred menoj je bila še težka pot, najprej do Wengna, nato Mannlichen na 2224m. V klanec sem ujela en svoj ritem in skušala ohranjat nek pulz, da mi ni preveč padel. Spomnila sem se besed druge Hanikine babi Majdice : »Daj vse od sebe!«, ker ve, da na vsak cilj pridem preveč spočita. In res sem skušala odslej dat več od sebe. Cilj je bil priti do cilja, za mojo mamo in za Hani in Tonija, ki se vsak na svoj način žrtvujejo zame, da sem lahko sedaj tukaj. Kasneje sta mi punci rekli, da sem imela 3.najhitrejši čas spusta na Alpigen v ženski kategoriji. Toni me je začel kar naprej klicarit, jaz pa spet pizdakat v telefon, da se ne morem pogovarjat, saj nimam zakupljenih podatkov in to me bo precej drago stalo, in še trikrat sva se srečala na okrepčevalnicah. Vsaj napitkov mi ni bilo treba več mešati. 🙂
Sporočil mi je, da bom z lahkoto med deseterico, če tako nadaljujem, kar se je meni zdelo neverjetno, saj sem imela občutek, da grem precej slabo, punc pa tudi nobenih nisem prehitevala. Spust je zares letel .. še Toni mi je komaj zbežal naprej. Na Alpigenu, na 86 km me je ujela nevihta. Hitro sem vzela košček banane in odbrzela naprej. Za seboj sem slišala grmenje, malo kasneje pa prejela Tonijev klic, da sem imela srečo, saj so za menoj ustavili tekmo zaradi nevihte. Vseh 10 km spusta spusta iz Eigergletcherja mi je šlo odlično. Prispem na 93. km in gospod me prijazno ustavi, da je tekma prekinjena. Ojej, očitno tudi za nas. Kar žal mi je, saj mi je šlo res super, končno! Ne vem kako dolgo smo sedeli v garaži, zaprti pred dežjem in čakali na razplet .. “Katka, samo tri so v cilju, vse ostale so s teboj tam gor, vidim po GPS-u, bodi ready, če vas bodo spustili naprej! Ni še konec tekme!” Joj, ta moj Toni. Naposled so se odločiti skrajšati tekmo za zadnjih 300 višincev in 6km, ter nas poslali po bližnjici direktno v cilj. Toniju niti nisem imela časa javit kdaj sem štartala. Šla sem na polno ta dva zadnja kilometra in za šalo prehitela ostale punce, ki so startale celo pred menoj in v cilj pritekla kot absolutno četrta. Na koncu spet mešani občutki … zadovoljna, ker sem videla s kakšno lahkoto sem pritekla v cilj, ter žalostna, ker očitno spet nisem dala dovolj od sebe, pa še v cilju me ni pričakoval Toni. Razumljivo, ni vedel, kdaj nas bodo spustili naprej in čakati bi moral na dežju …Sta mi pa iz balkona mahali in pošiljali poljubčke Joli in Amelie. Sprehodila sem se do kombija, kjer me je čakal Toni. Bilo mu je hudo, ker me je zamudil, a nič za to .. še bodo priložnosti. V nahrbtnik sva strpala par stezičarjev in jaz sveže cunje ter gel za tuširanje – ponovno bom izkoristila vroč tuš v hotelski sobi 302 pri Joli. Pričakali smo še ostale, nato mi je Toni pripravil romantično večerjo pod zvezdami. Žela sem svojih 5 minut slave, saj so vsi mislili, da sem v cilj prišprintala kot četrta. Dopoldne naslednjega dne so že popravili rezultate in dejansko sem bila 9. v ženski konkurenci s časom 15 ur 38 minut. Ciljni šprint ni bil dovolj za stopničke, potrebno bo še naprej pridno trenirati za kakšen boljši rezultat. Vesela sem, da sem se uvrstila med deseterico. Eiger ultra trail vsekakor spada med lepše teke, na katerih sem bila, odlično organizirane in maksimalno je poskrbljeno za varnost na sami progi. Stezice so res da tekaške, a jaz sem jih doživela kot kar zahtevne. Vzponi in spusti so ponekod zelo strmi. Vsekakor pa priporočam to doživetje! Škoda, da je za nas bila tekma skrajšana.
Za konec zahvala moji mami za nesebično pomoč! Hvala Uršuli in Drejki za prekrasne skupne trenutke z razgledom na Eiger! Hvala Toniju, da me je prenašal in spremljal. Čestitke in hvala za tuš družini Markovič … prekrasni ste!! ♡
Velebit in morje v začetku maja
V ponedeljek 31.4. smo po moji službi potovali proti Severnemu Velebitu, pravzaprav brez posebnega plana. Želela sva združiti morje in hribe, moja dodatna želja je še bila, da se ne vozimo predaleč, saj imamo na voljo zgolj štiri dni. Vpetek se moramo vračati zaradi sobotnega dogodka v Ljubljani – Teka trojk z Žiga X Gombačem. Vozili smo se skoraj tri ure, in se sparkirali čisto blizu prvega cilja: Zavižana. Neznansko sem bila ponosna na svojo malo punčko, kako brez težav je prenesla vožnjo, čisto nič spala in povrhu ni bila sitna. Na koncu jo je zmanjkalo in samo prestavila sva jo iz stolčka na posteljo, ob previjanju in preoblačenju se sploh ni zbudila in spančkala naprej. S Tonijem sva sedela zunaj ob pirčku in polni luni ter opazovala zvezde. Bilo bi popolno, če ne bi bilo kar hladno na nadmorski višini okrog 900 metrov. Zgodaj zjutraj smo se prestavili do vhoda v nacionalni park Severni Velebit – Babić Siča, plačali vstopnino 80 kn, si pripravili zajtrk in šli peš na Zavižan (1594m). Možen je dostop z avtomobilom do vrha po 7 km dolgi makedamski cesti, a jaz sem komaj čakala, da se sprehodimo po samotnih in še precej zasneženih stezicah ter uživamo v razgledu na kvarnerske otoke. Vidljivost sicer ni bila najbolj brilijantna, a vseeno je bilo krasno. Na Zavižanu je planinski dom in najstarejša meteorološka postaja na Hrvaškem. Hani je uživala ob pogledu na table z opisi divjih živali, volkov, lisic, orlov, medvedov, ..midva malo manj 😉
Mislila sem na Pio in Andreja, ki trenutno hodita po poti Via Adriatica Trail …dobrih 1000 km dolgi poti od Rta Kamenjak v Istri do Prevlake naprej od Dubrovnika. Hodimo po območju, katerega bosta čez par dni tudi onadva obiskala. Zelo sem si želela, da bi se naša pot nekje prekrižala. Popoldne smo se odpeljali v že znan kamp Raša pri Sv.Juraju, zgolj zato, ker smo lahko sparkirani praktično na plaži tik ob morju. Toni je nalovil ribic, midve pa namočile nogice v mrzlo morje (namerili smo 16 stopinj!)
Hani je cel popoldan in naslednje jutro premetavala kamenčke in hodila naokrog praktično brez prestanka. Prespala je vso noč, ob šestih pa rutinsko vstajanje. Zjutraj smo se pejali proti Karlobagu in na Baške Oštarije.
Preživeli smo najlepši možen dan, Hani je bila na ta dan stara 15 mesecev. Sparkirali smo se na prekrasni planoti, nekje ob Premužičevi stazi s pogledom na Kizo. Po krajšem pohajkovanju na vrh Kize (1274m) in nazaj smo preživeli ves popoldan na sončku, na dekci, v naravi. Kuhali smo in lenarili.
Hani je imela ogromno prostora za raziskovanje in hojo, bilo ni skoraj nič prometa, ljudi zelo malo (nekaj jih je zaključevalo dvodnevno turo po 50km dolgi Premožičevi stazi). Koliko je pa kač naokrog, pa raje nisem razmišljala. 😉 Zjutraj smo se zaradi vetra prestavili na par sto metrov oddaljeno lokacijo in v miru pojedli zajtrk. Toni je nabral regrat za solato. Poslal me je na trening po Premožičevi stazi, “kakor dolgo želim”, je rekel, s Hani sta pa šla z vozičkom proti Karlobagu. Najprej je nameraval gor in dol po asfaltni cesti nazaj do kombija, na koncu me je pa res klical po dobri uri treninga, da sta na glavni cesti proti Karlobagu, saj ni nobenega prometa in naj ju dohitim s kombijem, ko bom konec. Moja tura je bila prečudovita in vsekakor si v bližnji prihodnosti želim pretečt to pot, sicer precej nesproščena zaradi medvedov in kač, saj sem bila sama. Srečala nisem žive duše. Oboji smo pretekli 16km, ko sem ju dohitela, Hani pa mi ob snidenju naklonila tako čudovit nasmešek, da so mi stopile solze v oči. Očitno ji ni hudega. Hvala sonček moj, da je s teboj vse tako enostavno! (zaenkrat … se zavedam, da pri otrocih nikoli ne veš kaj te čaka:)).
S Hani sva se peljali v Karlobag s kombijem, Toni pa preostalih par kilometrov pretekel. Medtem sva oba dobila sms od Žigata, da ne more z nama na Trojke, če imava kakšno zamenjavo. Krizni sestanek: Toni reče: “Žiga me je zdaj zajebal, ker nisem s seboj vzel dovolj pira!” 🙂 Meni je pa iskreno tudi zelo odgovarjalo podaljšati dneve ob morju, tako da zamenjave sploh nisva iskala. Imeli smo se res čudovito. Prespali smo ob morju v Karlobagu, Toni se je pripravil za ribolov, jaz pa uspavala Hani in končno prišla do svojega časa, da v miru spijem pivo in zapišem par vrstic v dnevnik, že zaslišiva neko žvižganje in v momentu neurje. Pa je splaval po vodi tako ribolov, kot moji načrti, lilo in treskalo je na polno. Kraj ni bil ravno najbolj primeren za kampiranje na črno, Hani se je ponovno zbudila ob svitanju dneva, tako da smo se zelo zgodaj premaknili naprej proti Paklenici in glede na slabo vremensko napoved za hribe, smo ves dan prebili v kampu Šibuljina.
Oba sva popoldne izmenično šla na krajši trening. Hani je šibala sem in tja po kampu, jaz jo pa lovila ves dan. Zelo izčrpujoče, zvečer, ko zaspi in imam nekaj časa zase, pravzaprav kmalu zmanjka tudi mene. Toni je lovil ribe iz pomola, menda je bil bolj slab plac za lovit, a vseeno smo se naslednji dan mastili z ribami, bilo jih je vsaj deset (orada, šparji in bukve). Moj Toni res zna presenečat. <3
Peti dan našega pohajkovanja smo šli na Alana. Alan (1414m) je prelaz, ki povezuje Jablanac in Liko ter vmesna točka Premužičeve staze, kjer pohodniki običajno prespijo v planinskem domu. V tem potovanju nam ni uspelo še na Mali Alan, soroden po imenu, vendar čisto na jugu Velebita, nad tunelom Sveti Rok. Vsekakor ostaja naš cilj v prihodnosti.
Namesto teka trojk, sem opravila trening iz Jablanaca, 300m nmv višje, kjer se cesta odcepi z Jadranske magistrale, na Alana. V dobrih dveh urah sem pretekla 21km in 1000 višincev.
Toni je prestavil kombi na vrh, a je preveč pihalo in se spustil na višino 600metrov ter mi s Hani šel nasproti z vozičkom. Ponovno smo se odpeljali v kamp Sv. Juraj za 20 eur/noč. S Pio in Andrejem smo se dogovorili, da se naslednji dan vidimo nekje na poti na relaciji Krivi put – Vratnik. Neznansko sem se veselila. Kot zakleto sicer Toni ta večer ni nalovil popolnoma ničesar (ker sva si žela pripraviti ribice za kosilo še za njiju). Sta pa na srečo ravno na Krivem putu dobila nebeško oskrbo srčnih ljudi, spala v topli postelji, se stuširala s toplo vodo in uživala v gurmanskih dobrotah, vse to prvič po desetih dneh.
Kakšni dve uri smo hodili skupaj, Hani malo v ruksaku, malo v vozičku, nato pojedli izvrstne kalamarje in pečen krompirček iz Tonijeve kuhinje v gozdu. Hotel s petimi zvezdicami! Solato – regrad in čemaž, smo nabrali sproti med pohajkovanjem. Čudovito smo se imeli in čas je čisto prehitro minil. Želim jima lahek in varen korak vse do cilja.
Preživeli smo prekrasne dneve, kljub ne ravno perfektnemu vremenu. Potovati z majhnim otrokom je pravzaprav čisto enostavno, če si sam ne delaš nepotrebnih skrbi. Neskončno se veselim naših nadaljnih odklopov v naravi, v sredini avgusta se pa podajam na svojo avanturo – Slovensko planinsko pot iz Maribora do Ankarana …
Cena 6-dnevnega potovanja: 200 € za vse tri (všteto čisto vse: gorivo, cestnine, 3xnočitev v kampu, hrana).
100 milj Istre
 |
| Slovenska ekipa v Umagu |
 |
| Foto: Iztok Deželak |
Na letošnji Transgrancanarii sem imela večja pričakovanja kot 14. mesto med ženskami, zato sem se že na poti s Kanarcev prijavila na Istro 100 milj, kot nekakšen popravni izpit. Verjamem, da se to sliši noro … ponovno 125 km plus še en maraton… a tako zgledajo popravni izpiti? 🙂 Dobro, da imam podobno norega moža, ki me pri teh stvareh več kot 100% podpira. Moji mami sem samo namignila, da razmišljam o nastopu na Istri, že se je ponudila, da si bo vzela dopust in te tri dni preživela pri nas v Šentvidu s Hani, midva pa naj brezskrbno opraviva s tekmo. Seveda bi jo raje imela ob sebi, a dogodki so se odvijali v smeri, da sva se proti Umagu res odpravila sama in sem prvič bila za toliko časa ločena od svoje male princeske. Po Transgrancanarii sem bila kar lep čas precej povožena, tako, da so treningi v zadnjem mesecu bili bolj kratki, v mesecu marcu sem pretekla zgolj 258 km. Rekordno število mesečnih kilometrov sem dosegla v januarju, in sicer 450 km, sicer pa povprečno tečem krepko pod 400 km mesečno. Ko se pogovarjam z drugimi, v večini trenirajo veliko več. Kaj se bo zgodilo na 100 miljah Istre z menoj, mi je bila neznanka, saj sem se prvič podajala na tako dolgo pot. Misli na tako dolgo preizkušnjo so me spremljale ves mesec in bolj se je bližal dan D, bolj so mi poletavali metuljčki v trebuščku. V službi me je par ljudi vprašalo, na koliko kilometrov grem, a si nisem upala odgovoriti, sem rekla, da povem, ko preizkušnjo prestanem, ker 168 km in 6500 višincev pretečt, je razdalja, ki je marsikomu nepredstavljiva, na nek način je bila nepredstavljiva tudi meni.
Istra 100 milj iz leta v leto raste, uvrstili so se v Ultra Trail World Tour serijo, kot ena izmed 19.-ih tekem po celem svetu v ultratrailu. Na štirih razdaljah se nas je letos udeležilo 1652 tekmovalcev (Yellow = 41km, Green = 67km, Blue = 110km ter Red = 168 km). Sama sem izbrala rdečo, najdaljšo razdaljo, z 6500 višinci. Na startu v Labinu nas je bilo v petek popoldne ob petih 373 tekmovalcev.
V Umag sva prispela v četrtek pozno popoldne, na prevzemu startnih številk pa je že bila taka kolona, da se je čakalo vsaj eno uro. Šla sem zvečer tik pred uro zaprtja, a kljub temu čakala 50 minut. Je pa čas izredno hitro minil ob prijetnem kramljanju s Klaro, Alenko in Matjažem. Moj namen je bil, da se čimbolj spočijem in se dobro naspim, zato sem hitro padla v horizontalo in tako ostala vse do pol desetih dopoldne, ko je sonce začelo močno pripekati v kombi. Sredi noči sem sicer imela še par seans karbolovdinga. Sledil je dolg zajtrk s Čampatovo ekipo, opoldne pa sva se počasi premaknila proti Labinu, kjer bo ob petih popoldne start. Tako mi je pasalo počivat, zato sem skoraj uro in pol dolgo vožnjo prestala leže na postelji v kombiju in opazovala oblake ter pokrajino in se relaksirala… težko opišem stanje, kako sem se počutila. Pojma nisem imela v kaj se podajam in občutila veliko strahospoštovanje pred potjo, ki me čaka.
Šele v Labinu sva začela pripravljati moj nahrbtnik, a razen prve pomoči, nepremočljive jakne, naglavne svetilke, pravzaprav ničesar nisem potrebovala. Toni me bo pričakal na vseh okrepčevalnicah, razen na Prodolu (25-i km), tako, da hrane nisem jemala s seboj, WINFORCE napitke in gele bom dobivala sproti. Nahrbtnik ni bil težak, sem pa skoz nosila 1,5 litra napitka, saj so razdalje med okrepčevalnicami zame v povprečju pomenile okrog dveh ur. Na startu je bilo ogromno poznanih ljudi, zaželeli smo si srečno pot, postavila sem se v drugo vrsto in si samo še želela, da se avantura prične. Imela sem štartno številko 12, na hrbtno stran s profilom pa mi je Toni začrtal časovnico za 23 ur.
Start je bil hiter, težko sem se bremzala, a vedela sem, da se moram, saj pred nami je neskončno dolga pot in prehiter start res ni pameten. Pridružila sta se mi Beli in Žiga X in kar lep delček poti smo pretekli skupaj. Več ljudi je navijalo zame ob poti, kar mi je dalo vsakič nov zagon in me kar poneslo naprej, hvala vam moji navijači! Prvič sva se srečala s Tonijem v Plominu, kjer je bila super okrepčevalnica s polno glasnih navijačev. Oskrbel me je s polnimi bidoni, saj se vse do Poklona na 41 km ne bova videla. Ko se je začelo nočiti, sem začutila rahlo zaspanost, najraje bi šla kar spat, za nami pa še 3 ure teka niso bili. Skušala sem odmisliti zaspanost, sicer se mi slabo piše ponoči, noč bo res dolga. Po petih urah (kot običajno) dohitim Teškya, pred njim navkreber hodi Roko, Belija pa kar odpihne naprej. Z Rokojem nadaljujeva skupaj vse do vrha Učke, Vojaka, nato pa odbrzim naprej. Par sto metrov pred vrhom oblečem jakno, saj je zelo vetrovno in mrzlo, sicer je pa nič ne potrebujem, mi je celo noč prijetno toplo. Potrebujem nekaj samote, saj sem do sedaj skoz bila v družbi. Na Poklonu je tako krasno vzdušje, glasno navijanje, pa še Oskar in Borut sta tam. Toni mi preda mp3. Sledili so izjemno tekaški kilometri, ujela sem svoj ritem in uživala v teku. Toniju sem prepovedala, da mi omenja karkoli o moji uvrstitvi, zaostankih, nič nočem vedeti, samo v svojem ritmu preživeti noč. Sporočim mu, da gre vse super, nič me ne boli, ni nobenih težav, le stegenske mišice so že kar utrujene, ni neke lahkotnosti. Glede na to, da vsi zmrzujejo in da sem v kratkih hlačah, mi svetuje, da si gor potegnem nogavčnike, ki sem jih sicer ves čas tekme imela spuščene na gležnje. Morda bodo s tem mišice bolj sveže, če jim bo toplo. Na Orljaku nas popiše prostovoljec s postavljenim šotorom in zakurjenim taborniškim ognjem in mi pove, da sem tretja ženska. Vau, sem bila namreč prepričana, da sem približno šesta, koliko sta pa pred menoj, pa še zmeraj nisem vedela. Ure minevajo in minevajo, čas si tokrat krajšam z glasbo. Določene pesmi me tako dvignejo, da kar poplesujem zraven in prepevam v temni noči. Ponoči imam za par ur priklopljeno uro na usb polnjenje, da se mi bo ohranila kontinuiteta celotne poti. Še v temi pridem v Buzet, kjer me čaka presenečenje, za sosednjo mizo zagledam drugouvrščeno Alenko. Bila sem prepričana, da ima več prednosti, a mi je kasneje Toni rekel, da sem bila več okrepčevalnic za njo zgolj par minut. Noge več niso najbolj sveže in misel, da sem šele na dobri polovici poti je smrt za psiho! Sicer še nimam nobenih težav in razen, da mi blatni deli poti pošteno najedajo živce, sicer zelo uživam v vzponu na Hum, kjer je 100-i km! Pri večkratnem prečkanju potoka, dvakrat v celoti stopim čez gležnje visoko v vodo. Dokler sem prišla do Tonija, so se mi že posušili, zato se nisem preobuvala, kar je bila napaka, saj sem kasneje pridelala nekaj žuljev na račun mokrote v supergah. Na Humu prvič zagledam v avtomobilu moža od Francesce Canepe, ki me opazuje. Očitno ni tako daleč naprej. Toni mi sporoči, da sem se ji približala na 20 minut, in, da je zaznala nevarnost in očitno “stopila po gasu”. Jasno mi je bilo, da nimam nobenih možnosti za zmago, a že to, da je začela bežati pred menoj, je bil dober občutek. 🙂 Je svetovno znana trail tekačica in ima 100 ITRA točk več od mene. Dolgih 16,7 km do naslednje okrepčevalnice v Butonigi se vlečejo in vlečejo v neskončnost. Naenkrat zagledam v daljavi zeleno majico, ki šiba proti mostu in si mislim, to je sigurno Ivi! Na tej točki so se nam prekrižale poti iz krajših prog. Pospešim, da bi ga ujela in ga vsaj na hitro pozdavila, a mi uide za kakšni dve minuti. Dobim pa objem od Matjaža in Drejke team-a! V Butonigi zadnja leta kot prostovoljki že standardno skrbita za utrujena tekače Uršula in Drejka. Končno ujamem še Belija in Franceskoja. Pred nami je še 50 km in skoraj 2000 višincev, moje psihično počutje pa čisto počasi leze navzdol … že Beliju in Frenku pojamram, da se mi enostavno več ne ljubi tečt. Odštevam kilometer za kilometrom, na srečo si okrepčevalnice sledijo pogosteje, da se vsaj kaj dogaja, ker sem že tako naveličana vsega. Za mojo psiho postaja nepredstavljivo, kako dolga pot je že za menoj in kako daleč še pred menoj … večkrat si ponovim, da na 100 milj več ne grem nikoli! Ok, v istem zamahu vem, da se bom sigurno slej ko prej prijavila na UTMB, sedaj, ko imam končno spet dovolj točk. 🙂 Glasba mi več ne paše. Malo se zamotim z opazovanjem ta hitrih tekačev iz Green proge, ki me prehitevajo vse od Butonige. Tudi s krajših prog kmalu zahodijo, občasno kakšen hitrejši steče mimo, sicer pa kar sledim tempu ostalih. Zadnjih 21km je bolj ali manj tekaških. Hoja mi paše, ampak tek… ojooj, kdaj bo že ta cilj! 🙂 Vmes enkrat se stresem na Tonija, ker čutim, da me priganja, da se približam Franceski, a jaz imam voljo samo do cilja, v tempu, ki ga pač trenutno zmorem in nič več … na koncu tečem še komaj dobrih 9 km/h, več pač ne morem iztisniti iz sebe. Zadovoljna sem, ker vem, da mi bo uspelo do cilja, o uvrstitvi pa sploh ne razmišljam. Po mojem smo zmagovalci vsi, ki smo prečkali ciljno črto! Kar ne morem verjeti, ko mi mama po telefonu pove, da sem 15. absolutno. Tudi Toni mi poroča, da množično odstopajo, naj samo zdržim po svoje in bom super uvrščena. Ko že zagledam sredi neskončnih polj ciljni prostor in zastave v Umagu, se mi ulijejo solze. Blizu sem, pa še vedno tako daleč. Upam, da me pričakuje Hani, čeprav dvomim v to. Ko si jo zamišljam, kako spokojno spančka doma v svoji posteljici, jokam kot dež. Večkrat mislim na mojo princesko in vsakič se mi orosijo oči. Mama me sprašuje, zakaj potem hodiš na take stvari, če se potem cmeriš? 🙂 Ja, težko je odgovoriti na to vprašanje. Sledim svojim sanjam, ker vem, da bom le na ta način lahko dobra mama, dobra pač po svojih najboljših zmožnostih. V cilju me pričakajo moj Toni, prijatelji, znanci. Pričakata me Anita in Živa, hvala!! Neskončno sem vesela, ker mi je uspelo, ker sem uspešno premagala to dolgo, neskončno lepo pot iz Labina v Umag. Za celotno pot sem potrebovala 23ur 25 minut , dosegla 2. mesto v ženski kategoriji ter 13. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 261, odstopov je bilo 112, kar je zelo veliko! Vsekakor se bomo vračali, naslednje leto je sicer na vrsti Toni! 😉 Hvala Vesni za vroč tuš v njihovem hotelu. Zvečer se me je lotila takšna utrujenost in zaspanost, da sem še komaj stala pokonci.
Čeprav se mi je že mudilo k moji Hani, sem po premisleku in posvetovanju z mamo vseeno ostala v Umagu do naslednjega dne in počakala na razglasitev. Hani se je imela čisto super s svojo babi. Zjutraj smo se sprehodili do centra na kavico z razgledom na morje. Sledila je analiza Slovencev … zavzeli smo skoraj cel parking, toliko nas je bilo. Verjetno je prav to tisto, kar nas vsebolj vleče na tovrstne dogodke … v družbi tako izjemnih ljudi je vedno biti lepo. Vsak je spisal svojo zgodbo. To šteje v življenju. Bogatejša sem za izjemno izkušnjo, hvala Toniju, da me pri temu podpira in moji mami, da mi omogoča. Končala sem brez večjih težav, v naslednjih dneh se mi je malo zagnojilo pod nohtom palca, ki bo odstopil in to je najhujša posledica. Verjamem, da mi je pomagala krema Akilein NOK in Akileine losijon za učvrstitev kože, s katerima sem mazala noge zadnja dva tedna. Ko sem na cilju sezula nogavice, sem sicer imela par žuljev, a med tekom jih nisem čutila. Mišice so presenetljivo super. Naslednji dan sem skoraj normalno hodila in v ponedeljek normalno šla v službo. Par dni pač ne bom šla peš v 8.nadstropje in izjemoma ta teden koristim dvigalo. Ponovno se se mi obnesli Winforce napitki in geli, ki so mi dajali energijo skozi celo tekmo. Dobro tudi, da sem se odločila za kratke hlače in kratko majico ter nogavčnike in rokavčnike. V dolgih hlačah bi mi bilo vsekakor prevroče.
Doma me je pričakal najlepši prizor na svetu … moja mala princeska, ki je hodila po dvorišču in mi podarila najlepši nasmeh, ko me je zagledala. Za objem skoraj že ni bilo več časa, saj mi je morala pokazati, kako je napredovala v hoji v zadnjih treh dneh, in naprej važno postopala po dvorišču. 🙂
 |
| zajtrk |
 |
| Labin, v ozadju Učka |
 |
| Slovenska ekipa |
 |
| start |
 |
| Butoniga 117-ikm |
 |
| cilj |
 |
| prve tri, Franceska Canepa, jaz in Klara Bajec |
 |
| slike: Drejka team in Toni |
Dobrodošli na mojo novo stran!
Moja nova stran je še v delu.
Vse moje dosedanje bloge lahko preberete na tem naslovu http://katka005.blogspot.si/
Marjan Zupančič – rekord Slovenske planinske poti (SPP)
In nov rekord je … 7 dni 8 ur in 9 min
 |
| Porezen |
Zapis Špele Zupan na TURNI.SI:
 |
| ponoči sem našla 5 jurčkov:) |
 |
| Socerb |
 |
| pred seboj že vidimo CILJ |
V Socerbu se nam je pridružilo še nekaj ljudi, a sem pozabila imena. Ko smo pridobili predzadnji žig v Tinjanu (v klanec smo šli zelo hitro, za vzpon smo potrebovali 25 minut), so se nam pridružili še Marjanov brat, Valentin od TGSportlife in še nekaj drugih. Vsi pozitivno naravnani, smo odgnali dež, ki je bil napovedan. Ves dan smo imeli sonce. Marjan je vidno trpel zadnjo uro. Zanj kar ni in ni bilo konca.
 |
 |
| Petrovo Brdo |
 |
 |
| iz Slavnika v Prešnico |
 |
| iz Petrinj proti cilju, v Ankaran |
Vse poti vodijo v RIM
SAN MARINO
 |
| vstop v državo San Marino, ni treba osebne pokazat! 😉 |
 |
| pogled na razgibano pokrajino |
Naslednji dan sva tekla na Monte Sibilli, čisto naključen hrib spet.. (v planu sem sicer imela Monte Vettore, ki je najvišji hrib Sibilinskega hribovja, visok 2476m). Vreme je bilo res obupno. Mont Sibilla je bil krasen trening, kljub vse slabšim rameram sva vseeno prišla do vrha, je bil lahko dostopen, nič nevaren. Megla je bila pa taka, da brez GPS-a ne bi vedela, kdaj in kje je sploh vrh gore. 🙂 Oba imava dobro opremo za dež, zato ni bilo nobenega problema. Nazaj grede sva šla po krožni poti in presenetil naju je plaz, ki je odnesel cesto. Zgledal je še čisto živ, so se kotalili kamenčki iz njega. Uspešno sva ga prečkala in po 22 km, 1270 višinci pritekla do avta. Sva se pa morala spet tuširat na mrzlem, saj je zapihalo, sončka pa itak ta dan praktično nisva videla. Prespala sva na idiličnem mestu sredi njiv.
 |
| Monte AMANDOLA |
 |
| Rifugio Cita di Amandola |
 |
| vrh |
 |
| in je šel naprej…jaz pa nazaj do avta, ležat v travo in brat knjigico |
 |
| Monte Amandola = desni hrib |
 |
| na poti do Monte Sibilli |
 |
| plaz |
 |
| hribi Gran Sasso |
 |
| premikajoča se hiška 🙂 |
Zjutraj sva se zapeljala na Monte Cavo, a sem bila kar malo razočarana, saj spet ni bilo razgleda na Rim, zaradi nizke oblačnosti. Pa tudi vrh ni nič kaj panoramski, videla sva lahko le neko vojaško stavbo v ograjah ter oddajnike. Se je pa delal topel, sončen dan. Padla sva v kaotični promet blizu mestnega jedra. Kmalu sva našla zastojn parking. Oblekla sva se v tekaške cunje, se opremila z zemljevidi in opisom mesta ter domačim Stezičarjem ter stekla novi mestni avanturi nasproti. 🙂 7 km pa sva se znašla pred največjo znamenitostjo Rima – Kolosejem. Tek je bil izredno prijeten, saj sva večinoma šla čez park in po širokih cestah. Gneča za obisk Koloseja je že kljub zgodnji jutranji uri bila strašansko dolga, sva se hitro zadovoljila samo z zunanjim ogledom amfiteatra, kjer so uprizarjali gladiatorske igre. Naprej se je začel bolj sprehod čez mesto, saj se je vsepovsod trlo turistov. Rimljani so največje dosežke dosegli v arhitekturi. Izjemen pogled je bil na Forum – rimski trg, ki se je začel razvijati v času Julija Cezaja in je bil središče gospodarstva in politike. Nadaljevala sva proti Palazzo dei Conservatori, Piazzi Venezii, do najznamenitejše Fontane di Trevi, ki jo sicer ta hip prenavljajo. Legenda pravi, da more vsak obiskovalec Rima v fontano vreči kovanec, le tako se bo ponovno vrnil v Rim. Nisem vrgla kovanca v vodo, se bom pa kljub temu z veseljem vračala v Rim! 🙂 Sprehodila sva se do Španskih stopnic. Počivala sva na stopnicah, pila domače pivo in pomalicala. Tukaj se pa čas resnično ustavi, kljub veliki množici turistov. Uživala sem ob pogledu na ljudi, večina si jih je prineslo kaj za prigriznit in za popit in so se usedli na stopnice ter se družili. Pot naju je vodila proti Vatikanu. Nekaj časa sva tekla ob reki Tiberi. Kupila sva vstopnico za muzej, saj se nama ni ljubilo čakati v nepregledni koloni za vstop v Vatikan. Ena vstopnica je bila 16 eurov, sva pa se sprehodila čez Vatikanski muzej in Sikstinsko kapelo, ter doplačala 5 eurov za kupolo, od koder je fantastičen razgled na mesto. Na vrhu srečam našo administratorko, kar me čisto presuni – svet je res majhen!
Po Rimu sva pretekla 27 km, pa tudi avto je ostal cel, oropali naju pa tudi niso. 😉
 |
| megla pritiska, dež prihaja, Lago di Nemi |
 |
| večji del poti je bil takšen, še slikat se ni dalo 🙂 |
 |
| jutro in zajtrk na Monte Cavu, pogled na obe jezeri, žal sva pa spet ostala brez razgleda na Rim – nizka oblačnost 🙁 |
 |
| Kolosej ali Flavijski amfiteater |
 |
| Forum Romanum |
 |
| krasna stojnica svežega sadja |
 |
| Palazzo dei Conservatori |
 |
| v tem rondoju pa ne bi rada vozila … čisti kaos…:) |
 |
| Španske stopnice, Piazza di Spagna |
 |
| ob reki Tiberi do Vatikana |
 |
| SIKSTINSKA KAPELA v Apostolski palači, najzahtevnejše Michaelangelovo delo – stropna poslikava |
 |
| pogled na Trg Sv. Petra in mestno okolico |
 |
| Vatikanski muzej |
 |
| Vatikanski park in Radio Vatikan |
 |
| na kupuli srečala sodelavko…svet je res majhen:) |
 |
| Bazilika Sv. Petra, gradili so jo 120 let |
 |
| Palatin in zadnjih 5 km teka proti avtu |
Zjutraj sva se znašla pred Pompeji. Leta 79 našega štetja je Vezuv izbruhnil in uničil nekatera mesta ob Neapeljskem zalivu, med njimi tudi Pompeje, danes eno najbolj znanih arheoloških središč na svetu. Pod večmetrskimi nanosi lave in vulkanskega pepela se je mesto dobro ohranilo in šele leta 1748 so ga naključno odkrili, ko je nek kmet zadel v bronast predmet. Odlično doživetje je bil obisk tega mesta, res da spet ogromno turistov, ampak ni bilo moteče…uživala sva po svoje in se na easy sprehajala.
Naslednje jutro sva opravila trening na vulkan Vezuv, ki je nazadnje izbruhnil v času 2.svetovne vojne, leta 1944. Dan prej sva šla na ogled izhodišča, saj so nama pred vhodom v Pompeje nalagali, kako nikakor ne moreva peš na Vezuv, da je treba z avtobusom, ki preko njihove agencije stane samo 20 eurov, na vrhu pa plačaš še ogled kraterja 10 eurov. Šla sva čez kraj Boscotrecase in naletela na zagrajeno območje, ravnokar so zaklepali park. Zelo prijazen fant nama je realno razložil situacijo. Da bi bilo možno iti peš, če te noben ne vidi, ampak zaradi varnosti, je park zagrajen in uradno se ni možno prosto sprehajati, potrebuješ dovoljenje. Res greš lahko samo z avtobusom, ob devetih zjutraj pa odklenejo vrata. Zahvalila sva se za informacije, odprla Orux map in izdelala nov načrt. Zapeljala sva se v Terzino in čeprav mi ni bila lokacija najbolj všeč – ena široka ulica, na koncu stadion in ogromno ljudi se je vozilo gor in dol, nekateri so prišli hodit ali tečt ali balinat, večina pa jih je samo obrnila. Skuhala sva odlične testenine z šparglji v smetanovi omaki, ter se zaklenila v avto. Celo noč so se vozili v to dolgo slepo ulico in obračalil in še zdaj mi je neznanka kaj so tukaj iskali. Zjutraj sva mislila prestavit avto, a ker sva preživela noč, sva bila že čisto domača in zdelo se nama je varno. Stekla sva v jutro, pred šesto uro zjutraj. 7 km je vodilo do vrha, na višino 1279m (dobrih 1000 višincev). Kmalu se je začel hud kolenogriz, 300 višinskih metrov je bilo treba osvojiti na način: en korak naprej, tričetrt koraka nazaj…vulkanski pesek, skoraj huje kot v puščavi. 20 min hoje pred vrhom sva prišla do hiške in praznega avtobusa, kjer prodajajo karte, a seveda je bilo vse zaprto in nikjer žive duše. Stekla sva proti vrhu in pot ob vulkanskem kraterju sva prehodila sama ter se naužila razgleda na Neapelj, otok Capri, Pompeje. Zelo gosto poseljeno območje in če bo vulkan spet kdaj izbruhnil, bo to velika svetovna katastrofa. Si niti ne predstavljam! Uživala sem neskončno! Imeti vulkan samo zase, pa četudi zgolj za par minutk, to pa je nekaj! 🙂 Avantura in vzpon na Vezuv je maksimalno uspel, v dveh urah in pol sva bila gor in dol, preden so sploh odprli rampe. Preostali dan sva prevozila obalo do Amalfija, bil je 1.maj in gneča, da ni za opisovat! V eni uri sva se premaknila za dober kilometer. Žal nama je zmanjkalo časa za otok Capri, imava pa en kup čudovitih vtisov, in nove ideje za naslednji obisk!
 |
| večerja ob morju <3 |
 |
| dobro jutro! |
 |
| Sonček po par dnevih in sušenje premočenih superg pred Pompeji 🙂 |
 |
| Amfiteater v Pompejih |
 |
| uličice s pločniki |
 |
| v ozadju Vezuv |
 |
| Garden of the Fugitives – izkopana trupla v različnih položajih |
 |
| Temple of Jupiter, desno Forum |
 |
| Vespasijanov tempelj |
 |
| Basilica, jo prenavljajo |
 |
| Teatro Grande |
VEZUV
 |
| testeninka party z šparglji, za jutrišnji napad Vezuva 😉 |
 |
| pod nama Neapelj |
 |
| krater |
 |
| žalostno..nič markirano..nič turizma…le prazne table |
 |
| v dolino sva pa letela po luftu!! 🙂 |
 |
| obilen zajtrk |
 |
| in en kup vulkanskega peska v supergih… |
 |
| panoramska cesta do AMALFIja |
 |
| smeti ob cesti niso nič čudnega |
 |
| gosto naseljeno območje okrog Vezuva |
 |
| območje Limončela |
To popotovanje ni bilo ravno razgledno, vreme ni bilo najboljše, a uživala sem neizmerno! Italija ponuja še ogromno kotičkov za raziskovanje in preživljanje dopusta.
STATISTIKA:
kolesarjenje = 20 km
tek = 136 km
prevoženi kilometri z avtom = 2485 km
stroški cestnin = 65 eur
stroški bivanja = 0 eur
stroški za vstopnine = 64 eur (Vatikan in Pompeji)
 |
| piknik placi pri vsakem Refugiu |
 |
| 42 stopinj – savna 🙂 |
 |
| iz skal teče vroča voda |
 |
| Siena by night 🙂 |
 |
| koncert na Piazzi del Duomo, Siena |
 |
| Zajtrk pri kraju v obzidju – Monteriggioni |
 |
| Palazzo Vecchio, kopija DAVIDa (Michelangelo) – Firence |
 |
| Ponte Vecchio, najstarejši ohranjen kamniti most v Evropi |
 |
| številne draguljarne na mostu |
IškAAdventure trek 2014
 |
| Slovenska ekipa na Istra 100 milj, na startu v Labinu |
Naj se vrnem na treking IškAAdventure. Letos zemljevid ni bil objavljen večer prej, kot je običajno, temveč smo ga prejeli tik pred štartom, ob prijavi. Štartalo nas je 18 tekačev v ultra kategoriji, skupno nas je bilo okrog 100. Nižja udeležba na tem trekingu kot sicer, tudi zato, ker se je na isti dan odvijalo več tekaških dogodkov – 8urni Formaraton v Tivoliju ter Najlepši Najtežji polmaraton v Škofji Loki. Na začetku so napovedali malo drugačne pogoje, težji treking, a presenetljivo dobro nam je šlo, vsaj v ultra kategoriji. KT 7 ni bilo, ker se menda medvedka z mladičem že par dni sprehaja tod okrog. 🙂 KT 14 ni bila vrisana in smo na KT 9 dobili navodila kje bomo našli točko – moral si vrisati azimut med točkama. Na krajši razdalji so malo pojamrali, da so težko našli KT, veliko bluzili, višincev pa nabrali skoraj toliko kot mi na daljši razdalji. Do 16-ega km smo vsi tekli bolj ali manj skupaj, malo smo se ločili, spet smo iz različnih smeri prišli skupaj. Sem imela občutek, da bomo cel treking kar skupinsko odtekli. A med iskanjem KT 14, v gozdu pred Rakitno, sva dobila priložnost, da pobegneva ostalim, prva sva našla jaso in pašnik, na kateri je bila naša nevrisana kontrolna točka. Od tukaj naprej sva bila v vodstvu, čeprav sem vedela, da ostali niso daleč za nama. Vse nama je šlo zelo tekoče, čeprav nisem imela občutka, da sva hitra, da nama gre dobro. V klance sem čutila precej težke noge, verjetno še posledica prejšnjega vikenda na Istra 100 milj. Zgrešila sva pa predzadnjo KT, šla predaleč naprej od linije daljnovoda, ne bi ga pa smela prečkati. Tako sva izgubila dobrih 10 minut, bilo je potrebno nazaj v strmi klanec. V tem času sta naju prehitela Ana in gospod Stanko, kar izveva na živi kontroli, KT 20: “Kakšno minutko pred vama sta dva šla mimo!” reče gospa. Toni se je na vse zagnal naprej, jaz pa za njim, čeprav sem že čutila pošteno utrujenost. Kmalu sva ju ujela, pa še nekaj prednosti sva imela zaradi kronometerskega štarta, a kljub temu je bil zelo napet finiš. 🙂 Bili smo zgolj še kilometer pred ciljem. Na srečo sem kmalu zagledala preljubi hipodrom – ciljni prostor. Prišla sva prva v cilj, po 37-ih km, 1600 višincih, s časom 4 ure 50 minut. Luštno smo se imeli. Po zaključku in razglasitvi rezultatov ter okrepčilu s krožnikom odličnih testenin, sva se dobro razpoložena zapeljala še v Tivoli, kjer so ravno zaključevali 8urni Formaraton. Naša ekipa Never give up je zasedla drugo mesto z skupno pretečenimi 513 km, zmaga je spet šla v roke Tekaškemu forumu. Super je bilo videt prijatelje na kupu, nekatere po dolgem času, smo iz vseh koncev in se težko zberemo vsi skupaj. Čestitke vsem, za vsak pretečen krog! Tudi spoznavni družinski obiski na Koroškem in v Prekmurju so bili uspešni. Preživela sem čudovit vikend. V ponedeljek sva šla na krajši trening ob Muri. Seveda ne po moji standardni poti, je treba kako ušpičit, ko sva skupaj. 😉
 |
| briefing |
 |
 |
| oba bila izžrebana za ogled filma v Koloseju |
 |
| Tivoli, Formaraton |
Brtonigla Adventure trek 2014
 |
| karta za mestno orientacijo za začetek trekinga |
 |
| Titov trg, Koper, start |
 |
 |
| kakšno veselje, da sva brez težav prečkala mejo….:) |
 |
 |
 |
 |
 |
| v cilju |
Zagorje trekk, Zabok 2014
 |
| start |
 |
 |
| orientacijska karta trekinga s kontrolnimi točkami |
 |
 |
| zvončkov in noric neomejeno na poti…:) |
 |
| zmagovalci vseh treh kategorij |
 |
| zmagovalci kategorije ultra |
