Osvojiti koroških pet vrhov (Uršlja Gora, Smrekovec, Raduha, Olševa in Peca) sem si želela že nekaj časa. Tistemu, ki mu to uspe v enem dnevu, torej v 24-ih urah, postane član koroškega kluba – K 24. Septembra 2012 bi lahko šla z Mihatom in Kristijem, a sem bila na kolesarjenju v Španiji, kasneje pa tudi ni bilo prave priložnosti. Sicer sva s Tonijem za prejšnji vikend načrtovala malo drugačno avanturo, a sta mi Kristi in Barbara, ki sta pot prehodila teden dni pred nama, spet prebudila željo po K 24. Čakala sva na vremensko prognozo, ki je obetala vroč, sončen vikend – prvi pravi  poletni vikend v letošnjem letu. Brez oklevanja sva se začela pripravljati na pot. Žal sem bila preveč obremenjena v službi, zato se je Toni mnogo bolj pripravil, nama sprintal karte in naštudiral celotno pot. Šla sva v petek takoj po službi. Spet je bil noro stresen dan in nikakor nisem mogla izklopiti in preklopiti na čisto drug film. Do Črne na Koroškem sva se peljala čez Jezersko, Pavličevo sedlo, Solčavo, kajti na prelazu Bukovniško Sleme (med Raduho in Olševo, na 53-em km) sva si postavila tranzicijsko točko. Self supported adventure sva imela. Med smreke sva “zakopala” vrečke s hrano in 6 litrov vode. Tranzicija je bila kakšen kilometer naprej od najvišje ležeče kmetije pri nas – Kmetija Bukovnik, 1327 m. Tam sva si želela skuhati kosilo, a naju je napadel velik roj muh. Šla sva naprej v Črno na Koroškem. Na kavi v baru Lunder, kjer hranijo knjigo vtisov popotnikov na K 24 sem šele dojela, kakšen izziv naju pravzaprav čaka zgolj čez par ur. Precej pozno še kuhava večerjo – testenine, kakopak. “Katka, daj mi pir iz one tamale hladilne torbe, prosim!”, odprem jo, in pograbim več plastenk vroče vode, namesto mrzlega pira – že doma se je spomnil, da se nama zvečer ne bo ljubilo pogrevat vode za tuširanje. Toni je še pakiral, pomil posodo, pospravil, jaz sem pa takoj po večerji padla v komo, čez dobre štiri ure bo zvonila budilka. 🙁 Če bi štartala tako kot jih večina, okrog desetih ali ob polnoči, mislim, da poti ne bi preživela, tako sem bila utrujena in zaspana. Da se čimbolj naspiva, je bila najboljša odločitev. Tako sva štartala ob 4:40 zjutraj. Nisva potrebovala prižigat čelke, se je že delal dan. Do Uršlje gore (2 uri 15 min) sem bila še malo sitna, na pol v snu sem tekla in korakala v hrib ter se spraševala zakaj hudiča si tako natempiram cel teden in potem še vikend!?! Na vrhu Uršlje Gore – Plešivec (1699 m) sem se ozrla naokrog, naredil se je prekrasen, topel dan. Občudovala sem krožno pot, ki je pred nama, vidni so bili vsi vrhovi, ki jih moreva še istega dne obiskati. Celotna pot mi je postala smiselna in negativne misli so zamenjale evforijo in veselo pričakovanje te nore dogodivščine. Za nič na svetu ne bi zamenjala za preležan vikend na kavču, kar sem si še par trenutkov prej želela, kajti toliko prekrasnih panoramskih razgledov med tekom in hojo, čudovitih poti, desetine kilometrov grmičevja še nezrelih borovnic je neprecenljivo doživetje, čeprav je istočasno vloženo precej napora. Iz Uršlje gore sva tekla previdno proti Smrekovcu. Kmalu je pot postala lepa, široka, tekaška, morda sem zato postala nepazljiva, se dvakrat spotaknila ob korenino in pošteno padla, je padlo tudi nekaj krokodiljih solz. Odrgnila sem si koleno, hujši je pa bil udarec v levi bok – do konca poti ni popustila bolečina, a ni bilo hujšega, na srečo sem lahko tekla. Ta del poti je bil dobro markiran, razen na vrhu Smrekovca so markacije izginile. Menda vsi ne grejo na vrh, ampak do Koče na Smrekovcu – ker na sami poti ne pobiraš štempiljk, nama je bilo v interesu obiskati vse omenjene vrhove in ne koče. Malo sva šla off road po grmičkih borovničk, pa sva hitro bila na drugem vrhu tega dneva, po šestih urah, na Smrekovcu (1577 m). Dobro razpoložena sva nadaljevala proti Raduhi. Le – te sem se najbolj veselila, ker še nikoli nisem bila na vrhu, sploh pa je ta pot del Slovenske planinske tranzverzale, ki jo nameravam v prihodnosti pretečt/prehodit, zato mi je vsak delček poti bil zanimiv in navdušujoč. Nek orientacijski plan, ki nama ga je Toni pripravil je kazal, da bi okrog enih popoldne morala že biti na Raduhi. Oznake planinskih poti sva razpolavljala – v povprečju sva potrebovala polovico manj časa, kot je bilo predvideno za planinsko hojo, če se je le dalo, sva tekla. Pot do Koče na Loki se je strašno vlekla, bila je resnično dolga, obletavali so naju roji muh, a na srečo niso bile hudo nadležne. Srečala sva se tudi z slabše očiščeno potjo podrtih dreves zaradi žleda. V kočah se nisva rabila ustavljat, saj sva imela dovolj hrane s seboj, vodo sva pa točila v potokih in izvirih na poti…bilo jih je čisto dovolj, nikoli nisva ostala brez vode. Skupno sva nosila tudi do 5 litrov vode… malo sva pretiravala, a res je bil vroč dan, čez 30 stopinj. Voda je bila dostopna na večih mestih zaradi večjih padavin v preteklih dnevih, v poletnih vročih suhih dnevih, pa na te izvire verjetno ne gre računati. Iz Koče na Loki do vrha Raduhe je vodila kar zahtevna skalnata pot… to naju je precej upočasnilo in sva komaj v prišla v predvidenem času. Saj se nama nikamor ni mudilo, a tega plana sva se držala kot da je nekaj svetega. 🙂 Tukaj prvič malo zalutava…ampak track v uri naju usmeri na pravo pot. Z navigacijo drugače nisva imela težav. Je pa priporočljivo imeti track v uri, da ti v primeru nesigurnosti pokaže pravo pot in ne zgubljaš časa in energije z iskanjem. Vročina je pribijala na polno, spila sem ogromno vode, apetita pa ni bilo nobenega. En sendvič s pršutom sem mlela skoraj pol ure, nato pojedla par tiramisu piškotov, tudi to je trajajo sigurno pol ure. Nobena hrana mi ni pasala, a vedela sem, da je potrebno vnašat kalorije, če ne, bom obnemogla. Na vrhu Raduhe (2062 m) sva naletela na zaplate snega. Cele kepe snega sem si vtirala med lase in se močila, tako mi je bilo vroče. Zelo lep razgled z vrha. Spust z Raduhe mi je šel dobro, čeprav je pot še zasnežena in je bilo treba iti previdno. Od kmetije Bukovnik naprej, naju je med smrekami čakala tranzicija. Vse je ostalo celo. Čisto preveč sva nabasala vreče s hrano, zato je ruksak postal bistveno težji za naprej. Pojedla sem par banan – edina hrana, ki mi je šla. Toni je ustavil mimoidoči avtomobil in prosil, če nama nese smeti v dolino, kajti pred nama je še dolga pot in nimava kam odložit smeti. Gospod je najprej vprašal, če ima v vreči dinamit, pol pa je v smehu seveda prijazno ponudil pomoč. Noge so že bile malo težke, a počasi sva tekla proti Olševi. Tudi na tem hribu še nisem bila, sem se veselila razgledov iz vrha. Ampak do tja je bilo treba grizt kolena celo uro in pol – res huda strmina za že utrujene noge. En čas sva še tekla po grebenu do vrha – Govca (1929 m), ki je ponujal res prekrasen razgled. Na vsakem vrhu si vzameva čas za občudovanje kroga, ki ga delava ter za par slikic in posnetek. Peca – zadnji vrh nama je že zelo blizu, a še zmeraj tako daleč – nekako imava splaniranih še 6 ur do cilja (Črne na Koroškem) iz Olševe. Zanimivo teče čas na tako dolgih poteh: po eni strani se ti šest ur zdi tako malo: “uf, še samo en vrh, pa sem na cilju”, po drugi strani pa: “Še 6 ur!!! hodim jih pa že 11 in pol, omg, to je še tako dosti!”. Vsekakor morem rečt, da je do Črne čas blazno hitro minil. Vzpon na Peco je sicer bil že čisto matranje. Glede na razmere sem šla še vedno normalno, nisem se ustavljala, ampak zdelo se mi je, da hodim po polžje. Kar omotična sem bila od izčrpanosti. Toni je zgledal še tako svež in hiter, včasih pomišljam, če je to človek ali ima morda kak motorni mehanizem v sebi!? Ko sva prišla na Peco, sem mislila, da je to to, da bo kmalu vrh.. pa je pisalo še 45 min. do Kordeževe glave. Peca je lahko zelo nevarna gora, to sem šele sedaj razumela zakaj. Sama Peca je široko območje večih podobno visoko vrhov, še takšni poznavalci se v megli in slabem vremenu hitro izgubijo. Po pripovedovanju prijateljev sva bila dobro pripravljena na ta del poti, s kompasom v žepu, a sva imela idealne razmere, jasno vidljivost. Precej je bilo sicer še snega, ki se je hitro topil v tako vročem dnevu in sproti so se brisale vse sledi. Na najvišjem današnjem vrhu – Kordeževi glavi (2125 m) sem čutila takšno olajšanje, zadnji, čisto ta zadnji vzpon je bil za mano. Noro! Počutila sem se kot da sem na cilju. Vedela sem, da do doline bom pa že prišla, to je to! Zanimivo – zelo izčrpana za klance, v dolino sem pa tekla brez težav in hitro, je ostalo še dovolj energije za tek na koncu. Imela sva 1uro 50 min. časa, da krog skleneva pod 17-imi urami. Zdelo se mi je nemogoče, da ujameva ta čas, tudi Pero in Kristi sta se strinjala, da bova potrebovala kakšne 2 uri do Črne, težko manj. V obeh je zatlela tekmovalna iskrica in sva šponala v dolino. V uri in pol sva bila iz Pece v Črni. Jaz sem cel čas imela v glavi, da moreva priti do desete ure zvečer, dokler je odprt bar Lunder, da se vpiševa v knjigo in ne, da moreva priti pod 17-imi urami. 🙂 Zadnji trije kilometri so bili mukotrpni, po asfaltu in s predrtim žuljem na stopalu. Pri krožnem prometu, kjer sva zgodaj zjutraj štartala, sva ustavila ure, ki je pokazala: 89 km, 5154 m +, 5148 m –, 16 ur 44 minut. Pričakal naju je Pero. <3 V lokal Lunder smo šli na pivo. Še pol ure do zaprtja lokala, ampak mi smo ostali dlje – na tem mestu se opravičujem gospodični, verjetno smo jo zelo jezili, a je bila tako uvidevna. Želela sem napisati par stavkov v knjigo, pa so bile misli preveč zbegane. Nisem se spomnila tudi ene pametne stvari. Pivo mi pa tudi ni pasalo in sem ga pol pustila. Pot je prekrasna, srečava le peščico ljudi na poti, a te ko srečava, vejo zakaj sva tam. Vsak naju vpraša, če sva na K 24. Vsekakor se še vrnem v te prekrasne kraje, če bo vse po sreči, že zelo kmalu, na SPP.

Noč je bila zelo dolga in boleča. Obračala sva se, kot dva čevapčiča na žaru, strašno se mi je razbolel levi bok od padca. Na srečo se prej stuširava, čeprav za to dejanje porabim zadnje atome energije, a tako prešvicana, lepljiva in smrdeča bi imela še slabše prespano noč. Kmalu po sedmi uri zjutraj sem prosila Tonija, da se dokončno zbudiva, ker enostavno nisem mogla več ležati. Zelo sem mu bila hvaležna, da me je razumel. Rad bi dolgo spal in počival, jaz ga pa ob tako nemogočih urah mečem iz postelje. Šla sva na jutranjo kavico v Lunder, še vedno je vladala velika zmeda v glavi, a malo sem se vseeno razpisala v knjigico. 🙂 Nato sva se zapeljala par km naprej ob Meži, kjer sva prejšnje jutro tekla in si nagledala mesto za piknik, prišla sta mamica in Kamilo “k nama” na obisk. Bil je prekrasen dan, končno se mi je povrnil apetit in sem dobro nadomestila izgubljene kalorije z dobrotami iz žara. Hvala vama za obisk! Dan sva s Tonijem zaključila na Kodeljevem, na zaključku dobrodelnega projekta 10 krogov za 10 nasmehov… po dolgem času sem videla moje drage prijatelje na kupu. <3 Kaj naj še rečem… zelo naporen, a prekrasen, nepozaben vikend!!

VIDEO: https://www.youtube.com/watch?v=B-VHxyFGLjY

Start: Črna na Koroškem
Uršlja gora: 2uri 15 min
Smrekovec: 6 ur
Raduha: 8 ur 38 min
Olševa: 11 ur 30 min
Peca: 14 ur 10 min
Cilj: Črna na Koroškem: 16 ur 44 min

postavitev tranzicije med smreke pri Bukovniškem Slemenu

večerja, tuš, počitek v petek zvečer

start v Črni na Koroškem

..že se dela dan…

pogled iz Uršlje gore na Raduho, Olševo, Peco

borovnice

iz Slemena na Smrekovec

vrh Smrekovca

iz Smrekovca proti Raduhi

borovničke, borovničke, borovničke in moj Toni 🙂

posledice žleda na poti do Raduhe

vrh Raduhe

iz Raduhe po snegu…proti Olševi

Koča pri Grohotu

tranzicijski vrečki in voda

greben Olševe

vrh Olševe – Govca

razgled na Kamniške alpe

zadnji vrh – Peca <3

na cilju, slikal: Pero

nedeljski piknik with my family <3