Velikokrat sem že želela napisati blog, odkar se je v naše življenje pridružila Hani, pa nekako nikoli nisem našla, ne bom rekla, da časa, bolj volje. Blog želim ohraniti v istem kontekstu, kot je bil do sedaj, o naših potovanjih in preživljanje časa v naravi ter športnih podvigih, in nikakor ne kot mamin blog s temami o porodu, opremi in razvoju dojenčka. Tri mesece po porodu sem se počasi začela vračati k teku (četrti mesec bolj redno), na sprehode sem pa hodila do predzadnjega dne pred porodom in od drugega tedna po porodu, tako da trenutno se fizično že kar dobro počutim in že nekaj časa tli v meni želja po kakšnem visokogorskem hribu, da nahranim svojo dušo. Toni ima več dni na teden redno delo, kar nam trenutno onemogoča daljši dopust, na žalost, ali pa na srečo, saj sicer verjetno sploh ne bi imela obstanka doma in bi bili skoz na poti. 🙂 Ko bom enkrat nazaj v službi, bom še kako hrepela po sedajšnji svobodi, to zagotovo. S Hani sem za njeno drugo mini svečko sama potovala v Radence, k babici na obisk za cel teden. Seveda sem bila napeta kot struna, ker ob njenem joku se težko skoncentriram na kako drugo stvar in nisem mogla vedeti kako bo prestala dvourno vožnjo, ampak je bilo super .. brez postanka, prespala skoraj vso pot. Pri štirih mesecih sva se sami peljali iz Krka, iz Malinske domov. Na morju sva bili že petkrat, a za največ tri dni. Sedaj, v višku sezone, me pa morje čisto nič ne mami. Sovražim gnečo na cesti, na plaži, vsepovsod… Tako da v naslednjem mesecu ali dveh samo na sever in blizu hribov! 😉

Toni je v petek pozno v noč še preurejal kombi. Zaradi dodatnega člana družine moramo imeti v kombiju tudi en zadnji sedež, kar nam sicer zelo zmanjša površino za prtljago in posteljo. Pridružila se nam je tudi Zara. Ob polnoči naju je Toni poklical na otvoritev kombija, ker še nisva spali. Čez celo površino kombija je zasnoval posteljo, pod njo pa prostor za prtljago, hladilnik, iz zadnje strani kombija pa je kuhinja, kot je bila prej. Ko je postelja postavljena, težko prideš do prtljage odspodaj, kar je minus in zgolj začasna rešitev, ampak trenutno mi je prioriteta, da dobro spimo in da ima Hani dovolj prostora. Prvi mini dopustek sem sicer planirala tako, da bomo nastanjeni v kampu v okolici Bovca ali Kobarida, vsak dan bomo šli na kak izlet na manjši hrib (do sedaj sva s Hani šli le še na Gradišče in Pristavo). Pa je načrte prekrižal vročinski val, 34 stopinj okrog Tolmina. Tako smo plane sproti spreminjali, ampak to pri nas ni nič novega. Prvi dan smo kampirali v Šobcu pri Bledu, da bo tudi Zara prišla na svoj račun in se lahko kopala v urejenem kopališču v kampu. Voda ima sicer 20 stopinj, tudi sama sem dvakrat šla v vodo, ampak komaj!! Je pa v tako vročem dnevu prav osvežilno. Nad Šobcem smo bili vsi navdušeni, imajo lepe urejene sanitarije, ogromno prostora, veliko sence, luštno se je malo sprehodit ob Savi Dolinki, edini minus so kar zasoljene cene – 42 eur smo plačali za eno noč. Popoldne nas je obiskala Tinči, moja Himalajska prijateljica. <3 Morala je plačati 4 eur za vstop v kamp oz. kopališče. Hani smo zvečer skopali v prenosni banjici Stokke (hvala Sabini za izposojo lupinice, soparnika za pripravo hrane, banjice, blazine za dojenje… skratka en kup uporabnih stvari, za katere bi odštela na stotine evrov).

Toni je naslednje jutro krenil iz kampa peš proti Trenti, kjer smo bili dogovorjeni, da se čez kakšnih sedem ur dobimo. Šel je po cesti čez Pokljuko do Rudnega polja – Vodnikov dom – Dolič – v Trento. Punce smo še malo hengale v kampu do poldneva, nato pa šle naprej. Že v Jesenicah sem morala ustaviti, saj je Hani neustavljivo jokala. Ok…lačna je. Peljemo se naprej, nič bolje… vreščanje na polno. Zara je ni mogla pomiriti. Se drugič ustavimo pri Hotelu Špik v Gozd Martuljku, malo se carljamo v senci. Končno zaspi, a mi je Toni pustil prazen tank in medtem ko tankam v Kranjski gori, se spet zbudi in vrešči… res je prevroče, smo sredi dneva, a vožnjo čez Vršič še moramo zdržati, pa smo v senčki in na hladnem ob Soči. Nekako ponovno zaspi, že se Zara oglasi, da ji je slabo in bo verjetno bruhala, če lahko ustavim. Omg, a je lahko še kaj? Sem si mislila, kako raje bi pohajkovala in švicala po Julijcih, kot tukaj v tem razgretem avtu, ob povečanem prometu in teh neskončnih serpentinah, ki jih lažje premagujem peš ali s kolesom. Po kakšnih treh postankih vmes, nekako prilezemo do Vršiča in tudi dol. Sparkiramo malo naprej od kampa, pri prijateljih, pogrnemo dekco, in začne se čista uživancija. Tukaj, ob Soči, pri Joži in Janezu je najlepše, raj na zamlji! <3 Hani ne zdrži na hrbtu niti minuto, cele dneve preživlja na trebuščku in opazuje svet okrog ter grizlja žirafo Sophie. Kmalu v vozičku zaspi, jaz si živce mirim z mrzlim pivom, Toni tudi, a za kazen, ker je imel tako lepo turo, more še pripravit kosilo. 😉 Toni naslednji dan ne bo treniral, zato predlaga, da grem jaz iz Lepene na Krn, počakajo me pa v Drežnici. Mi pa tokrat Hani prekriža načrte, saj prespi celo noč, do pol sedmih zjutraj in zaspi naprej do pol devetih. Pri zajtrku začne na polno pripekat sonce in mene kar mine v tej vročini in tako pozno štartat… pa še 4-5 ur me ne bi bilo nazaj. Predlagam, da grem končno na Svinjak, ki si ga pravtako želim že nekaj let, odkar sem ga prvič zagledala iz Bovca. Tri ure je markirana pot za gor in 1200 višincev, to bo pa ja šlo. Prvič po porodu sem se srečala z višinci, pol poti je šlo super, potem pa so noge že bile težke in sem se večkrat ustavila in malo zadihala. Pot se kar vleče, strmina pa se tudi samo še stopnjuje. V 98-ih minutah sem prisopihala na vrh, bila poplačana s prekrasnim razgledom in po kratki pavzi sem že odvihrala nazaj. Pri spustu sem orng nabila noge in kasirala s konkretnim muskelfibrom v naslednjih dneh. Potrebovala sem tričetrt ure iz vrha. Hani še lačna ni bila, pa sem že bila nazaj, super turo sem si izbrala. 🙂 Peljali smo se proti Kobaridu in Podbeli, v kamp Nadiža. Zari ni bilo tako všeč glede kopanja, ker je voda še bolj mrzla kot v Šobcu, sicer je pa kamp krasen, malo dlje smo edino hodili do wc-ja. Toni se je takoj znašel glede vode in nam namontiral na drevo kanister z vodo, da smo jo imeli pri roki. Bili smo v senčki, kar je v teh vročih dnevih najvažnješe. Ob večerih smo ponavadi kartali remi ali igrali Naseljenci otoka Catan. Naslednje jutro je Toni opravil trening na Kobariški Stol, slabe 4 ure, v kampu pa nas je že ujela nevihta. Kar dobro mi je uspelo namontirat cerado za streho, da smo vsaj bile na suhem. Za popoldne je bila slaba vremenska napoved za ta konec, zato smo se odpravili proti domu, sicer bi še eno noč prespali.

Mama mi je rekla: “Boga Hani, že more v kombiju spat.” 🙂 Ampak jaz mislim, da ji je bilo zelo všeč.. sicer tudi doma zelo lepo spi, zbudi se enkrat ponoči, na tem prvem preizkusnem mini potovanju pa je prespala noč tudi brez zbujanja. Vesela sem za to izkušnjo, tudi s petmesečno punčko lahko greš na lepe izlete, če si le želiš! <3 Komaj čakam, da spet naložimo kombi in gremo v neznano …