Dan prej (20.4.) je v Tivoliju potekal že 5. Formaraton, zadnji dve leti sem se ga udeležila (
2011,
2012) letos pa nisem tekla, sem se šparala za treking v nedeljo. Lahko bi si zadala samo par krogov, a vem, da v tako krasni atmosferi ni meja, popustijo zavore, krogov bi bilo mogoče preveč in bi v nedeljo bila utrujena. Tako sem bila navijač (pa še to slab :)). V senčki smo hengali, kartali, se zabavali in preživeli zelo lep na easy dan z našimi prijatelji. Bravo vsem, ki ste tekli in pridno nabirali kroge ter čestitke TF za ponovno (že peto) ekipno zmago! Naslednje leto se nas pa pazite, NGU-jevcev! 😉
 |
| Never Give Up demotivacijska postojanka 🙂 |
 |
| Štefan vse najboljše!! |
 |
| Photos by Leon Grenko |
Naj se vrnem na nedeljski treking: zgodaj zjutraj zvoni budilka, hvala bogu sva zvečer vse napakirala, na hitro popijeva kavo, pograbiva stvari in že se je mudilo. Boris naju čaka, veselo razpoloženi šibamo proti Iškemu Vintgarju. Odlično vzdušje že na štartu, v ultra kategoriji (cca. 40 km) nas ob deveti uri štarta 18 tekačev, pohodna (cca. 10 km) in aktivna kategorija (cca. 20 km) imajo start kasneje. Imam občutek, da ne bo težko priti do prve kontrolne točke, a se že uštejem, prepozno prečkamo reko Iško, prebijamo se po njeni desni strani, na levi pa markirana pot. :/ Pridemo do skal, ki nam ne dovoljujejo več napredovanja, zato smo primorani prečkati Iško. Brrrr…je mrzla. Ampak nič hudega. Četrto prečkanje Iške nas pripelje do KT1. Končno. 🙂 Pot se začne vzpenjati po gozdni markirani poti. “Glej, kakšna lepa markirana pot!” rečem. Toni nezadovoljno odgovori, da je pot že cel čas markirana, mi pa tako zabluzili in izgubili najmanj 15 minut. Nič hudega: začetek slab, konec dober! 😉 Ko se pot zravna, končno stečemo. Za hip me skrbi kako bo šlo, malo pa še so utrujene noge iz Istre. A pravzaprav me tek oživi in super mi gre. Na KT 2 izvemo, da je v vodstvu ženska, z 19 minut prednosti. S Petrom M. in Borisom nadaljujemo pot skupaj. Na KT 4 zadnjič vidiva Petra, Boris zaostane malo prej, ostaneva sama. Po makedamski poti tečeva do Stražarja (794 m). Tečeva dokaj hitro, najbrž tukaj pridobiva precej prednosti, saj par metrov do vrha Stražarja srečava Marjana in Martina, ki sta v vodstvu, kmalu za njima prehitiva Renato, ki je do takrat v vodstvu v ženski kategoriji. Evforija naju spet nese po zraku. V momentu, ko razmišljam, da to stanje ni vredu, saj sem nepozorna na okolico, se spotaknem ob kamen, po zraku me nese in padem naprej, z desnim kolenom pa močno udarim v skalo. Strgane hlače in odrgnine so še najmanj, pretrese me hud šok od samega padca, bolečina je pa tako močna, da se mi temni pred očmi, sili me na bruhanje. Panično začnem hlipati. Toni mi pomaga vstat, takoj vidim, da ni poškodbe, samo bolečina in šok, ki pa hitro mineta. Do naslednje KT hodim, je zelo blizu, ta čas se pomirim. Tečeva naprej, koraki so previdnejši, počasnejši, a sem pomirjena, čutim, da ne bo večjih težav… če hodim, so kolena sicer malo okorela, pri teku pa super, zato se skušam čimmanj ustavljat. 🙂 Kmalu sledi ravnina po barju, tukaj veliko pridobiva, saj tečeva brez težav, za seboj pustiva še Aleša, s katerim se prej nekajkrat srečamo. Toni je sedaj tretji. Na KT10 nama povejo, da sta prva dva kakšnih 10 minut pred nama. Uf, super, ampak niti na kraj pameti mi ne pade, da bi ju lahko dohitela, niti ju ne loviva. Čudovito sva razpoložena, saj nabirava KT kot po tekočem traku. Pred KT 13 zagledam Marjana in Martina…”Wtf…Toni poglej!” Meni se kar smeji, vse bolj zabavno postaja. 🙂 Že prej se odločiva, da bova reskirala in tukaj ubrala bližnjico direktno po gozdu. Onadva gresta po poti naprej, ne vidita, da sva midva za njima. Trudim se hoditi hitro, da bi Toni pridobil prednost, a strmina je huda, čutim težke noge, ne gre hitreje. In kmalu zagledam konkurenta, kako nama sledita. Zavem se, da je za Tonija sedaj zmaga izgubljena, škoda, sem pa obenem nepopisno zadovoljna, ko me dohiti Marjan Z in se ne more načuditi, da naju vidi, najprej vpraša, če sva poštemplala vse kontrolne točke. 🙂 Bil je prepričan, da najmanj 15 min. ni nobenega za njima…in le minutka nama je manjkala, da bi jima res ušla, samo zagledat naju ne bi smel, Martinu je namreč vidno začel upadati tempo. In akcija naprej, Marjan se nama pridruži. Sedaj smo trije, jaz z dvema norcema! Dajem jima čas za nabiranje moči za finalni dvoboj. 😉 Pot je krasna, čeprav ju komaj dohajam in se malo matram, zelo uživam, vem, da se približujemo cilju in zadnji KT. Imamo srečo, da nam g. Jože pove, da je skrita za skalo, sami bi jo najbrž zgrešili. Toni in Marjan se od zadnje KT poženeta v dir. Meni se še kar smeji, kakšen razplet je to danes! Upočasnim tempo in previdno ter počasi grem proti cilju, sedaj se mi pa nikamor več ne mudi. Upam, da oba živa prideta do cilja, kajti tempo je živalski, pot pa zelo nevarna in strma. Naenkrat moje umirjene misli prekine vzklik: “Katka, pridi, pridi!”.. in zagledam Tonija, ki sedi na skali in me čaka z dvema piroma v rokah. Aaaa…kričim nazaj, kaj dela tukaj, zakaj ni že v cilju!?! :)). Skušal je prehiteti Marjana, a že zaradi vsaj 6 kg težkega ruksaka sta bila v premoči. Kakorkoli, tazadnja akcija je vsem popestrila dan in sigurno ga ne bomo zlepa pozabili. Na koncu se je nabralo 45 km, 1580 višincev, 5 ur 33 minut. V cilju seveda zaslužen pirček in henganje…kmalu se prikaže še Boris, ki je šel kar po bližnjici v Iški Vintgar, da bi čimprej lahko skupaj pili pir. 😉 Imeli smo se krasno, vzdušje sproščeno. Sledil je topel obrok, razglasitev rezultatov in kmalu proti domu. Naslednja postojanka je bil Flirt bar, pri sponzorju, v Ivančni Gorici. Še kar se nismo mogli poslovit, zato se ustavimo v Salonu. Lačni smo že, dolg dan je bil, sedaj bo pa res od tukaj treba naravnost domov! 🙂 Hvala Boris za krasno družbo, čestitke vsem tekačem ter organizatorjem za odlično izpeljan dogodek!! Mogoče se pa vidimo to nedeljo na Krku – Encian Krk Trail&Trekk, karte so že zunaj, steza bo označena, dobro prehodna in tekaška.
