Namibija je dolgo bila moja željena destinacija, zanjo so me najbolj navdušili zapisi Zvoneta Šeruge. Ali vzeti na potovanje tudi starejšo hči Hani, edino to je bilo vprašanje!? Potovanje ni poceni. Toni me je podprl pri odločitvi, čeprav mi je predlagal, da za ta denar grem raje sama na dve, tri tekme po svetu iz UTMB serije. Odločila sem se, da bi izkušnjo iz Afrike raje delila z mojo princesko, kot šla sama na katerokoli tekmo. Mi bo žal?

Potovanje je z lahkoto izvesti v lastni režiji, Namibija je prijazna država za potovanje, najameš avto 4×4 in greš, uradni jezik je angleščina. Ceste so pravzaprav odlične, glavne štiri smeri asfaltirane, vse ostalo makedam, ki ga “plužijo” in vsaj, kjer smo se mi vozili, je bil dober! Viza za vstop v državo se uredi na Dunajski ambasadi, po novem je možno tudi on-line, sicer ni najbolj enostavno, na AMZS se dobi mednarodno vozniško dovoljenje za 24€. Sama sem morala na upravni enoti urediti še rojstni list hčerke v angleškem jeziku, podpis moža, da se strinja, da na potovanje vzamem hči. Potrebovala sem pa tudi kopijo njegovega osebnega dokumenta. Ker se noben ni javil, da bi se nama na potovanju pridružil, sem kontaktirala agencijo Shappa. Ko se Katka nekaj odloči, to tudi izvede. Lahko bi čakala še leto, dve ali tri … morda bi od potovanja Hani odnesla več, ampak ne! Morda me čez leto, dve ali tri več ne bo. Življenje je nepredvidljivo. Zakaj nebi šli že za letošnje božično novoletne praznike? Hvaležna sem za podporo moža, ki potovanju niti malo ni nasprotoval. Podprla me je tudi moja mami. “Bom jaz z Doro doma, malo bo pa pri babi na počitnicah, bova že!” je zaključil Toni.

Namibija je res očarala! Dežela, velika za 40 Slovenij, prebivalcev pa ima zgolj malo več kot je nas, 2,5 milijona. Prebivalstvo je skoncentrirano v glavnem mestu ter na severu države, kjer so pogoji za življenje boljši. Zaradi puščave Namib je druga najmanj poseljena država na svetu, takoj za Mongolijo. Neodvisni so od l.1990. Prvi dnevi so bili zame še kar stresni, ponoči nisem spala zaradi laringitisa, ki ga je Hani prebolevala že pred odhodom (sicer skoz zdrava, teden pred odhodom zbolela!). Na dan odhoda je bilo stanje veliko boljše, ne pa še optimalno. S seboj sem vzela “pol kovčka” lekarne. 🙂 Leteli smo Benetke -Frankfurt – Windhoek, cena letalske karte pa poletela v nebo, 1100€/osebo, za Hani 100€ cenejša. Leteli smo ponoči in vsaj meni in Hani je let hitro minil. Prvi dan potovanja smo prevzeli avtomobile Toyoto Hilux 4×4 ter nabavili hrano za prva dva večera ter zajtrk v supermarketu. Cene v trgovinah so kar podobne našim. Kot zanimivost, se ob sobotah od 13-e ure naprej ter ob nedeljah in praznikih v trgovinah ne da kupiti alkohola. Vsak večer je bil en avto zadolžen za pripravo večerje in zajtrka za 21 ljudi. Naš avto, št.1 (Hani nas je poimenovala ŽELVE) smo bile zadolžene za prva dva dni. Bile smo edini avto od petih, ki je bil brez hladilnika, to nam ji na celotnem potovanju bil pravzaprav edini minus. Soseda Zdenka, Hani, Monika in jaz smo uspešno obvladovale vožnjo po levi ter se vseskozi odlično zabavale. Največ sva vozili midve z Moniko. Uživala sem! In neskončno sem vesela, da se je prav Monika javila, da bo z nami tremi skupaj v avtomobilu! Prevozili smo 3300 km, a niti enkrat mi vožnja ni bila mučna ali dolgočasna. Pokrajina se je spreminjala, opazovala sem naravo in občasno animirala Hani, da je tudi njej čas med vožnjo hitro mineval. Animirali sta jo tudi Zdenka in Monika, upam, da jima ni bilo odveč. Avtomobili med seboj smo komunicirali preko voki tokija, vozili smo drug za drugim. Na makedamski cesti je bil kar izziv zaradi prašenja. Spali smo pretežno v šotorih na avtomobilski strehi, z lahkoto se odprejo in sestavijo. Meni je bilo najlažje, da sem zlezla na streho in uredila prenočišče. Trikrat smo spali v postelji. Po odhodu iz glavnega mesta Windhoek je sledila dolga in luštna vožnja do Sesriema, z nami je bil vodič Dejan (Dejan je bil v tistem avtu, kateri je tisti dan bil zadolžen za pripravo hrane). Prvi dan smo naleteli na pokvarjen avto in domačinom smo pomagali zamenjati gumo. Še sreča, v avtu je bilo namreč vsaj 20 otrok, med njimi dva novorojenčka. Mislim, da nam je ta dobrosrčnost prinesla srečo za celotno potovanje. Bili so hvaležni, menda jim tri ure ni ustavil nihče. Naj še omenim, da je bilo z izjemo v Walvis Bay-u ob Atlantiku, vsak dan zelo vroče! Nad 30°C in tudi do 38°C. Trenutno je v Namibiji deževna doba, a razen kapljica na vsakih 10 minut v glavnem mestu, dežja nismo doživeli. Nasploh velja Namibija za deželo z najmanj padavinami v podsaharski Afriki. Kamp je bil vrhunski, punci (Hani 6let in Lučka 9let) sta popoldan preživeli v bazenu, Lučkini starši ter midve z Zdenko pa ob kozarcu mrzlega piva, v senčki. Bil je sproščen in res lušten popoldan, vsi ostali so se odločili za prelet sipin puščave Namib. Vedela sem, da Hani raje izbere bazen, meni je pa tudi ustrezalo tako. Bi šla tečt, a je bilo peklensko vroče! Zvečer smo pripravile večerjo, riž z piščancem in arašidi v sojini omaki. Bilo je odlično, glavna kuharica Zdenka, midve z Moniko pomočnici. 🙂 Moniki je sicer kuhanje bilo odveč in ji je povzročilo stres. Ampak mislim, da smo super izpeljale svojo nalogo! S seboj sem imela svoje brezglutenske testenine, kosmiče ter pakiran kruh, v trgovinah v Namibiji nikjer nisem našla brezglutenske ponudbe.

Zgodaj zjutraj smo se povzpeli na čudovito sipino v Sossusvleia in s Hani sva z užitkom tekli navzdol. Nato pa se sprehodili do verjetno najlepše slike iz razglednic – Deadvlei “mrtvo močvirje” v puščavi Namib, kotanja z belo glino v narodnem parku Naukluft. Deadvlei je obdan z vajvišjimi sipinami na svetu, od 300-400 metrov. Drevesa so umrla, ker ni bilo več vode. Name je narava naredila močan vtis, sem pa pol poti do tja nosila 25kg težko Hani, očitno je prej na sipinah pustila vso svojo energijo in se ji ni dalo več nikamor. 😅 Še dosti prilagodljiva je bila glede na razmere. Na srečo smo imeli tudi drug dan Dejana v avtu, da je on zvozil ta sicer kratki odcep po pesku, obvezen 4×4 pogon! Pred vožnjo je treba spustiti malce zraka iz gum. Na največjo sipino Big Daddy se žal nismo povzpeli, je kljub zgodnji jutranji uri bilo že peklensko vroče. Pri povratku smo obiskali kanjon v bližini Solitaire, kjer so opice Damjana oropale za Birkenstock natikač. 🙂 Naslednji dan smo kampirali v pravtako odličnem kampu blizu kraja Solitaire. Hani je zelo uživala z želvami, jih hranila, vse poimenovala in se čisto zaljubila v te živali. Pripravile smo testenine s tunino omako in koruzo. In naše kuhanje se je s tem končalo, do konca potovanja smo se pustile strečt, ostale smo pa tudi same punce v avtomobilu, brez sopotnika Dejana.

To noč sem morala ukrepati s sirupom dexamethasona, saj je Hani kar hlastala za zrakom, se celo noč premetavala, bila nemirna, stokala, nasploh je bila situacija zaskrbljujoča. Me je stiskala tesnoba in skrb, zato sploh nisem zatisnila očesa. Takoj po sirupu je mirno zaspala. Zjutraj pa najprej šla do želv in vse do odhoda bila z njimi. Bila je čisto brez glasu, tekom dneva se je povrnil. Popoldan smo se z quodi vozili po sipinah v Swakopmundu, večjemu mestu s palmami in nemško arhitekturo. Hani je z menoj bilo prepočasi in je šla k inštrukturju, da sta se peljala malo hitreje 🙂 Zaradi pozne večerje v restavraciji v Walvis bayu, smo zelo pozno prišli do kampa, kjer smo prenočili v apartmajih. S Hani sva edini dobili dvoposteljno sobo. Ob Atlantiku je bil hladen zrak, kar mislim, da je njenim glasilkam prav dobro delo. Prva noč, ki jo je mirno prespala in začeli so se bolj sončni dnevi za naju, predvsem zame, moja skrb je iz dneva v dan postajala manjša. Zjutraj smo kajakirali med morskimi levi, videli smo tudi veliko pelikanov, flamingotov, delfine, šakale in hijeno, ki so oprezali za svojim plenom, mrtvimi morskimi levi. Šakali so v tropu, hijene pa samotarke in hrano iščejo ponoči. Imela sem željo plavati v Atlantiku, a me je hitro minila. Zaradi hladnega zraka iz Atlantika in puščave na drugi strani je obala več kot 300 dni na leto v megli, se pa popoldan razkadi in posije sonček.

Popoldan smo se peljali proti Spitzkoppe, ki nas je vse totalno navdušil! Čudovita skupina zaobljenih granitnih vrhov, po katerih je zelo lepo hodit/plezat. Krasen kamp, krasna pokrajina, na enega izmed vrhov smo poplezali za čudovit sončni zahod, medtem ko je avto št.2 pripravljal božično večerjo – chili con carne. Imeli smo skritega božička, z lučkami okrasili bližnje bodičasto drevo, Hani pa je od doma vzela prtičke s slikico Božička in nam pripravila lepe praznične pogrinjke. Ta večer je bil eden mojih highlightov v Namibiji. Zjutraj sem celo par kilometrov odtekla po kampu, čeprav so poročali, da se v bližini potika črna mamba. Zjutraj smo si ogledali poslikave Bušmanov, prijetna vodička nam je povedala tudi par stvari v click language-u. Božič smo preživeli pri Himbah, prišli smo pozno popoldan, pripravili so nam tradicionalno večerjo. Sama sem sicer pričakovala, da se bomo družili ob ognju in spekli kozo. 🤪 Večerja je bila čisto preveč bogata, podobna naši prehrani, od solat, mesa, krompirja, riža, nekakšne polente iz zdroba. Prespali smo v bližnjem kampu, z Zdenko sva zadnji šli v posteljo, od blagodejnega posedanja ob ognju ter domačega zvarka mojega tasta. Z Denisom sva zjutraj odtekla par lahkotnih kilometrov. Po zajtrku smo se ponovno oglasili pri Himbah in čeprav so nekakšen “The Living Museum”, mi je bilo všeč. Morda bi bilo zanimivo obiskati Himbe okrog kraja Opuwo, pač nekam, kjer bi bili ljudje bolj pristni. Pokazali so nam običaje, kako se mažejo z okro in mastjo, ki jih ščiti pred soncem in insekti, kako se “umivajo” z dimom – v posodo z zelišči dajo nekaj tlečega oglja in počakajo, da se dim dvigne. Z vodo se ne umivajo. Njihovi domovi so preprosti, stožičaste oblike, zgrajeni iz blata, gnoja in palminih listov, gradijo jih ženske. Moški imajo več žena, ljubosumnosti ni. Živijo zelo dolgo, so zelo zdravi, za razliko od Bušmanov, katerih življenjska doba je malo čez 50 let. Hani je raziskovala okrog hišk in se lovila z otroci. To mi je bilo res lepo. 🥰 Za konec so nam zapeli in zaplesali, nakupili smo spominke. Naslednji dan je narisala sliko, otroka (Himbo) z nakitom in kito nad čelom (to imajo punčke) ter njihovo tradicionalno hiško. Sliko je podarila Tanji za rojstni dan. Na potovanju smo praznovali tri rojstne dneve naših sopotnikov – Nastja in Katja 28 let, ter Tanja okroglo 40 let!! Moram pohvalit Hani, da prelepo riše! Njene slikice me zmeraj navdušijo. 🥰

Sledil je tri dnevni safari v nacionalnem parku ETOSHA, velik za celo Slovenijo. Spali smo v treh kampih: Okaukuejo, Halali ter Namutoni. Vsi so bili vrhunski, z bazenom, kar je puncama bilo ekstra všeč! Res veliko časa sta preživeli v vodi in se zabavali. Vsak popoldan in dokler niso zaprli parka (19:30) smo šli še na krajši safari, vsak po svoje, nekateri so raje ostali v kampu, drugi so imeli zadolžitev kuhanja večerje. Vozila je Zdenka, punci sta bili skupaj v avtu, veliko smo peli, včasih sta risali, tudi računali (matematiko smo trenirali tudi na potovanju ;)) in opazovali smo živali … springboke, gnuje, kuduje, zebre, žirafe, nosoroge, levinjo, slone, različne ptice, monguse… Najboljši mesec za safari je sicer september, oktober. Sedaj je v Namibiji poletje in za živali je prevroče. Highlight v safariju je bilo srečanje s slonom. Zdenki, ki je vozila, sem naročala naj pelje še bližje in še sem in še tja, da bom naredila čimboljšo fotko in nenadoma je slon bil le še 2 metra vstran od nas. Hani se je ustrašila, sosednji avto z Lučkinimi starši pa tudi in so zapeljali vstran, po voki tokiju je Aleša rekla, da se Damjan boji. Šele takrat nama z Zdenko kapne, hm, morda smo pa res šle preblizu, lahko slon morda stopi na avto? 🤔 Umaknile smo se in Hani ter Lučko spravile na varno. Babnice zmešane, kajne? 🤭😅 Ob večerih smo opazovali živali ob napajališčih v kampu, nekateri pa so šli na nočni safari in prav vsi so nad to izkušnjo bili zelo navdušeni!

Zadnji sklop potovanja in verjetno tudi najlepši, je bil obisk najstarejšega ljudstva na svetu – Sani oz. Bušmanov, Grmičarjev – “možje iz grmov”. Se spomnite filma Bogovi so padli na glavo? Najprej so nam ob vhodu pogledali, če imamo v hladilnikih kaj mesa, ki ga ni dovoljeno pripeljat v vas. Malo pred tem smo ustavili in meso strpali pod sedeže in povsod, samo v hladilnikih ni ostalo nič. Avto št. 4 je pripravljal večerjo tudi za Bušmane. Pripravili so žar in solato (trgovino smo izropali mesa 🤣). Sprva je Matjaž želel skuhati golaž, a žal v trgovini nismo dobili govejega mesa za golaž. Otroci so nas takoj obdali, iz grmovja in vseh smeri so kot od nikoder kapljali. Prosili so nas, če imamo kakšno žogo. Druge igrače jih pravzaprav ne zanimajo! Potrebujejo hrano, zvezke, šolske potrebščine ter obleke. Njihovo življenje je bilo težko, izseljevali so jih zaradi rudnikov, modernizacije, Nemci so nad njimi izvajali genocid. V začetku 20.stoletja je bilo pobitih več deset tisoč avtohtonega prebivalstva. Pred 100 leti je bila izdana zadnja dovolilnica za lov/pobijanje domačinov. Cel popoldan, večer in jutro smo preživeli v njihovi družbi, sprejeli so nas z odprtostjo in s prijateljskim pozdravom. Govorijo zanimiv jezik, sestavljen iz besed in klikov. Zelo lepo jih je bilo poslušat in opazovat. Drugače so nomadi, živijo v skupnosti in se selijo tja, kjer je hrana. Zelo dobro se spoznajo na rastline. Lovijo z lokom in sulicami. Hani si je namesto nakita kupila en njihov lok. Divjakinja moja, ustrezalo ji je tudi, da se v Afriki ni bilo treba vsak večer umivat. 😅 Čeprav smo se skoraj vsak dan imeli priložnost umivat, tudi sama nisem tega izkoriščala. V tej vasi, kjer smo bili mi, jim je vlada po koroni zvrtala vodni vir iz podtalnice. Bila sem srečna, po drugi strani pa žalostna, prazna. Tako pristni, zadovoljni in nasmejani so, vsem nam je dalo mislit, da tako pristna čustva mi zelo težko izvabimo iz sebe, večinoma imamo res zategnjene obraze, smo nesproščeni. Imamo veliko materialnih dobrih, eni manj, drugi več. A tako iskrenih in povezanih odnosov, kot smo jih imeli priložnost spoznati v njihovi skupnosti niti približno ne in v bistvu smo eni veliki reveži! Pomagajo si in skrbijo drug za drugega. Družijo se, ob večerih se zbirajo ob ognju, plešejo in pojejo. Bušmani so plesali in peli ob ognju za nas, mi pa jih v zameno naučili plesat račke, Tanja in Monika sta bili pobudnici. ❤ Hani mi je spala v naročju ob ognju. Pozabili smo, kaj je v življenju res pomembno. Zapiramo se vase, zajebavamo drug drugega v glavo in se pehamo za materialnimi dobrinami, namesto z otroci in družino smo nenehno v službah, zakaj? Nas bo to osrečilo? Jaz sem se čisto izgubila v življenju, ni mi všeč kam nas vodi sodobni tok življenja …

Pri Bušmanih smo si ogledali njihovo preprosto vasico, šolo, predstavili so nam njihovo življenje, lov in nabiralništvo. Po obisku je sledila dolga, celodnevna vožnja s postanki do zadnjega kampa na poti, Düsternbrook Guestfarm. Prispeli smo v temi, saj smo malo zalutali. Nas, želve nič ni motilo, vse to je del potovanja! Zjutraj smo občudovali lokacijo in sam kamp, ki je imel najboljši bazen na vsej poti! Peljali smo se na ogled leoparda ter nilskih konjev. Ob prihodu iz izleta sem odtekla peklensko vročih 6 km, menda je bilo varno, mi je pa takoj en springbok stekel čez cesto. Po teku sem se ohladila v bazenu s prekrasno panoramo. Hani se je ta čas že naplavala. To je življenje! Zadnji dan leta 2023 😊

Praznovali smo v glavnem mestu Windhoek, šesterica najvzdržljivejših do pol petih zjutraj v Urban kampu, kjer smo prvi dan pričeli afriško avanturo in jo na istem mestu tudi zaključili. Krasen kamp, spali smo v šotorih, v postelji s komarniki. Kljub temu so me prvo noč popikali komarji, načeloma je zelo malo komarjev in naj ne bi bilo malarije. Plesali smo in peli na mizah in se sred noči namakali v bazenu. Bilo je nepozabno! Skrbelo me je, kako se bom znašla v skupini dvajsetih ljudi z vodičem in moram reči, da je vse bilo perfektno! Pohvale vodiču Dejanu, ki ni bil samo vodič, pravzaprav je potoval z nami. Res, da smo se kdaj malo čakali in več časa porabili ob postankih, da smo se vsi zbrali, a saj smo na dopustu! Ko je Hani bila zdravstveno boljša, se nisem več obremenjevala z ničemer! Hvala za družbo ekipca moja, vsi, brez izjeme ste dali delček v mozaik, da si bomo potovanje zapomnili za vso življenje! Ne, ni mi žal, da sem s seboj vzela Hani, sva imeli ene tri trenutke, ko sem se sicer spraševala o smiselnosti le-tega, a vedno se je zaključilo dobro in ponosna sem, da je moja punčka tako prilagodljiva in sva se imeli skupaj super. Prvega dne novega leta 2024 so me prebudili njeni sladki nežni poljubčki na lička, v mehki postelji s snežno belo posteljnino, to je bil res lep moment, kljub malo težki glavi. 🙂 Sicer tudi spanje v šotoru ni bilo slabo. 😉 Takoj sva šli do bazena in izkoristile še zadnji dan počitnic na toplem. Popoldan sem nostalgično, sama peljala naš avto do rent-a-car-ja na drugem delu mesta, kjer smo avtomobile vrnili in med vožnjo podoživela našo popotovanje po tej krasni, raznoliki deželi. Na poti smo imeli enkrat gumi defekt in en avto od petih je čisto crknil. Agencija je uredila in dostavila drug avto še isti dan. Še šli nismo iz Namibije, že sem jo pogrešala. 🙂 Se pa tudi veselila svojih doma, predvsem moje druge male princeske Dore, ki naju je zagotovo pogrešala, kot sva midve tudi njo. ❤ Hani je, če druga ne, že pri rosnih šestih letih ugotovila, da je povsod lepo, a doma najlepše. 😊