Po čudoviti izkušnji obiska Makedonije in glavnega mesta Bitole leta 2014, ko sva obiskala sedem najvišjih vrhov držav bivše Jugoslavije, sva se z veseljem odzvala povabilu na drugo izvedbo Pelister ultra trail-a (PUT), ki ga skupaj z ženo organizira Tonijev prijatelj Nenad iz Bitole. Spoznala sta se na teku po puščavi – Maraton des Sables. Sprva sem mislila teči samo jaz, a Toniju ni dalo miru… kljub premajhni količini treninga, ga je mikalo, da bi neobremenjeno tekel na najdaljši razdalji, 115 km in 7000 m vzpona. Ko sva rešila varstvo, z nami je šla še Tonijeva najstarejša hči Zara, sva se prijavila oba. Po tekmi smo imeli še en teden časa, ki ga bomo preživeli ob morju v Albaniji ter Črni gori.

Tekmo sva startala oba zelo utrujena. Zaradi preobilice dela ni bilo časa za počitek, vozila sva 12 ur izmenično čez celo noč, da je bilo čimmanj stresno za punce. Naša Dora ima dobro leto, ampak je zelo potrpežljiva in prilagodljiva na potovanju. Namestili smo se v centru Bitole, se sprehajali po mestu in se pripravljali na tekmo.

Ko je Toni na rivi že davno tega v Karlobagu kupil zvonček in po Velebitu tekel z njim, da je odganjal medvede, so se mu vsi smejali. Na PUT-u smo pa dobili v startni vrečki vsak svoj zvonček, ki smo ga iz varnostnih razlogov pred divjimi živalmi morali imeti pritrjenega na ruksaku. 🙂 Na startu dolge tekme nas je bilo komaj čez 20. Škoda, ker gre za res lep event s čudovito organizacijo, prelepo naravo in krasnim vzdušjem s strani prostovoljcev. Zdi se, da vsi dihajo za to tekmo! Prvi kilometri čez Bitolo so bili peklensko vroči, srečevali smo želve, ki so se prosto sprehajale po potkah. Presenečena sva bila nad zelo tekljivimi širokimi potmi. Seveda se je to hitro obrnilo, profil je namreč kazal na štiri nazobčene vrhove, dolge okrog 1200 m vzpona. Tekla sva skupaj, morda bi sama šla nekoliko hitreje, a čez noč je obema odgovarjalo, da sva bila po zares dolgem času sama skupaj. Kot v starih časih 🙂 Ko sva prišla na tranzicijo, sva izvedela, da so trije pred nama očitno zašli in da sva prva na tranziciji. To sva bila presenečena! Mene je zdelovala zaspanost, a nekako sva skupaj pregurala noč in se odločila, da bova skupaj vztrajala do konca. Toni me je presenetil, glede na zelo majno mesečno kilometrino, mu je šlo res super. Le na spustih sem ga malo kregala, zakaj se tako vleče, če ne gre hitreje? 😉 Zgovarjal se je na visoko travo in mestoma težko prehodne stezice. Več kot 30 dni je namreč neprestano deževalo in niso mogli celotne trase pokosit. Za našo tekmo se je naredilo prekrasno vreme, le teren je bil kar razmočen. Ves čas sva pričakovala, da naju kdo dohiti, a se to ni zgodilo. Na zadnjem dolgem spustu sva prvič oba v živo v daljavi videla medvedka, sprehajal se je točno po naši stezici, a ob najini prisotnosti odlaufal v drugo smer … torej zvonček le ni bil odveč v obvezni opremi. 🙂 Prva sva prečkala ciljno črto v športnem središču Nizepole. Prihod v cilj je bil eden najlepših v vsej zgodovini mojih tekov. Pred ciljno črto je bil dolg strm klanec, ki sva ga težko tekla, ampak sva “morala”, toliko ljudi naju je čakalo, z našimi puncami vred. Zara, Hani, Dora ❤. Ob spremljavi makedonske nacionalne glasbe in zvokih kravjih zvoncev, sva nasmejana in vesela skupaj prestopila cilj. Objemi in čestitke so deževale iz vseh smeri, od popolnoma neznanih ljudi. Vzdušje je bili fenomenalno! Prvič sem doživela, da so na cilju imeli v ponudbi brezglutensko pivo, kar je zame sploh bil raj. 🙂 Pa seveda neomejeno sladoleda, saj sta Nenad in Vijoleta lastnika tovarne Zermatt. Prišla sva ravno pravi čas, saj so se takoj na nebu začeli zbirati nevihtni oblaki in pričelo je grmeti, deževati. Strašna škoda za vreme, a proti naravi ne moremo nič. Tekma je bila ustavljena.

Naslednji dan smo bili povabljeni na otroške teke, kjer je tekla tudi Hani ter na zaključek/pogostitev, namenjen sicer prostovoljcem. Iz srca se zahvaljujem za to izkušnjo in prelep sprejem! Z veseljem se bova vračala v Bitolo, kjer imajo pravo srce za stezičenje. Ravno ta vikend je ekipa PUT-a v Kranjski Gori na Julijana trailu, a jaz že v Courmayeur-ju odštevam ure do starta Tor Des Geants. Je pa v Kranjski Gori na stojnici s pivom Toni in bo vsekakor poskrbel, da naši prijatelji iz Makedonije po tekmi ne bodo žejni 😉 🍻

Teden po tekmi smo uživali ob morju, ustavili smo se tudi v mestu Vlöre v Albanije, od koder je Genci Kapllani, ki sva ga spoznala na PUT-u. Veliko je snemal in takoj sem ocenila, da res uživa v trailu. Kljub jezikovni barieri, smo se odlično sporazumevali in se srečali v mestu na kavi. Naslednji dan nas je s čolnom peljal na izlet po morju in nam razkazal čudovito jamo. Zelo smo se imeli lepo! Hvala Genci za gostoljubje!