prvi žig na Ljubljanskem gradu

Za Slovensko turnokolesarsko pot (STKP) sem prvič slišala na potopisnem predavanju Pie Peršič in Andreja Martinčiča, ki sta jo poleti l. 2016 prva prevozila v kosu. Par dni pred njima jo je sicer prvi sploh končal Marko Vidmar, žige je zbiral daljše obdobje. Gre za 1800 km dolgo pot okrog Slovenije z 50.000 višinskimi metri. Razdeljena je na 41.enodnevnih etap in zato primerna za širok krog kolesarjev, saj tehnično ni posebej zahtevna, mestoma sicer je naporna in je treba kolo potiskati. Pot je speljana po neprometnih stranskih poteh, makedamskih poteh, gozdnih vlakah in stezah, nekaj tudi po asfaltni cesti. Vodi mimo 52 planinskih koč, več večjih krajev in turističnih središč. Žigi se zbirajo v posebni knjižici oz. dnevniku (stane 3,5 eur pri Planinski Zvezi Slovenije), podoben kot jo ima Slovenska planinska pot, le da so žigi drugačni, prav tako kontrolne točke, na STKP jih je potrebno zbrati 112. Najvišje točke so Poštarski dom na Vršiču (1688m), Dom na Uršlji gori (1680m), Dom na Peci (1665m), Porezen (1585m), najnižje pa Piran in Sečoveljske soline (1m). Od junija 2016 je pot uradno odprta, delno markirana s posebno markacijo, meni osebno zelo lepo, moder krog z belo črto počez (ki predstavlja gonilko). Do sedaj je bilo po poročanju PZS prodanih več kot 3300 Dnevnikov STKP, 23 kolesarjev pa jo je prevozilo v celoti. Takrat si nisem predstavlja, da jo bom tudi sama kdaj prevozila v kosu. Gre za kolesarjenje z gorskim kolesom. Sama gorskega kolesa nimam, niti se nikoli nisem z njim vozila.

Dopust, s kombijem v Grčijo, nam je zaradi koronavirusa propadel že za prvomajske praznike, pravtako za moj jesenski glavni dopust. Sprva sem za september ponovno planirala 350 km dolgo tekmo Tor des Geants, ker sem lansko leto po 280 km odstopila, po hribih okrog doline Aoste, a so tudi to odpovedali. Ko mi je Toni rekel, da sploh nikamor ne bi šel na dopust, saj že tako ali tako ne dohaja svojega dela, nisem bila niti preveč razočarana. Pričakovala sem, da se bo to zgodilo, a moja želja po nekem lepem doživetju po izjemno napornem delovnem poletju je bila goreča. “Ni mi problem, da delam, vozim Hani v vrtec in sem popoldne z njo, samo če tebi ni problem, da greš sama!” Iskreno, sprva nisem bila prepričana kako bom shajala sama … še nikoli nisem za več dni potovala sama, na noben način.

Ivo, ki me je z ženo Tejo z avtodomom spremljal že na Slovenski planinski poti (SPP), mi je v mesecu avgustu slučajno posodil gorsko kolo. Sprva sem nameravala še enkrat prehoditi SPP sama, samooskrbno, brez spremstva. Nato sem se pa v eni nočni spomnila na STKP, začela brskati po spletu in misel na kolesarjenje mi več ni dala miru …  Pred leti sem vsako poletje preživljala glavni dopust na kolesu in to sem pravzaprav zelo pogrešala. Prvo sem seveda povprašala Ivoja, kaj si misli o tem, saj je pot dolga 1800 km in mu ne bi rada uničila kolesa in ko mi je potrdil, da lahko grem z njegovim kolesom, sem si prvotna dva tedna dopusta podaljšala za še en dodaten teden. Povpraševala sem Pio glede poti in ko mi je po pošti poslala knjižico STKP, sem že vedela, da kljub dvomom, strahovom, negotovostjo .. mi ta pot ne uide. 🙂 Toni me je takoj podprl, zdela se mu je boljša ideja kot če grem ponovno hodit po Slovenski planinski poti, ostalim si pa nisem upala rečt v kaj se podajam. Mami sprva nisem rekla, da je pot tako dolga in da me tri tedne ne bo, to je izvedela kasneje.

Zadnji teden pred odhodom je spet bil divji v službi, dva dežurstva, še dodatna celodnevna, in v petek zjutraj sem “kapitulirala”, popoldne direktno po službi pa me je čakal odhod v neznano. Ampak res v neznano… vse mi je bilo tuje, z začetkom samo kolo, ki ga sploh nisem bila vajena (z njim sem se peljala dvakrat po eno uro). Že za prvi dan nisem vedela kje bom spala, niti kako hitro bom sploh napredovala s kolesom, kako se bom znašla z orientacijo. Priznam, da me je precej skrbelo, ampak v službi je bilo toliko dela, da niti za sekundo nisem uspela pomislila na samo pot in kaj me čaka prihodnje tedne. Predhodno sem si sprintala vse opise poti, si zapisala telefonske številke vseh koč, ki jih bom obiskala, da se predhodno pozanimam o prenočiščih, Toni pa mi je na telefon (aplikacija ORUX maps) naložil gpx celotne poti okrog Slovenije.

Takoj, ko sem stopila iz UKCja, sem zadihala s polnimi pljuči in naenkrat me več ni bilo ničesar strah. Zaupala sem sebi in nekako vedela, da bo vse vredu. V isti sekundi mi zazvoni telefon, Ajda Radinja. Začudena sem, zakaj me kliče. Ponudila se je, da prespim pri njej v Škofji Loki (pri temu je posredoval seveda Toni). In tako se mi je za prvi dan rešil največji problem.. prenočišče. Na kolesu sem se takoj počutila fantastično. Uživala sem v vožnji skozi Ljubljano, čez Klobuk, proti Sv. Jakobu, Govejku in Škofji Loki. Prvo markacijo sem srečala na obrobju Ljubljane v Bokalcih, proti Klobuku. Ajda mi je prišla nasproti proti Osolniku in skupaj sva se zapeljali do nje… čisto mimo njenega bloka gre pot. Noro! Zelo lepo je poskrbela zame, me hidrirala s Stezičarjem, skuhala večerjo in mi že zjutraj pred šesto uro spekla jajčka ter pripravila zajtrk!! Res čudovit začetek kolesarskega potovanja, hvala ti Ajda! Prvi dan sem se bolj kot ne spoznavala na kolesu in se skušala navaditi na navigacijo, brez tega ne bi prišla nikamor!! 🙂 Hvala Toniju, da mi je zadnji dan pred odhodom kupil super praktično torbico za na balanco, kamor sem spravila telefon v ovitek in pred seboj imela odprto sled poti.

Prvi teden sem zares neizmerno uživala, niti nisem nikamor hitela. Že drug dan je bil zanimiv, saj me je Toni zvečer ob šestih (po prevoženih 92,5km) prišel iskat k Bohinjskemu jezeru in peljala sva se v Ljubljano k prijatelju Borutu Rojcu na petdesetletnico, ob petih zjutraj pa me peljal nazaj k jezeru, kjer sem nadaljevala pot proti Uskovnici. Spala sem zelo slabo in malo, saj je v kombiju bilo ene 15 komarjev, Hani se je pol noči praskala in neprestano premetavala, tiščali smo se kot sardelice. Tretji dan poti sem startala zelo slabo, neprespana, pa še koleno me je začelo boleti pri vožnji navkreber. Glede na to, da nisem vajena kolesarjenja, sem drugi dan definitivno pretiravala. Kolo je bilo itak pretežko, vsa oprema za spanje v šotoru, torbe so dobesedno pokale po šivih. Koleno me je bolelo tako zelo, da sploh nisem mogla kolesariti in že sem imela telefon v rokah, da pokličem Tonija, naj me pride iskat, saj ne morem nadaljevati. V Studorju pri Bohinju sem povprašala eno gospo, ki je zgodaj zjutraj hodila v pižami okrog hiše glede poti naprej in jo še prosila, če ima morda kak elastični povoj. Nekako sem si povila pod kolenom in se delala, da mi je malenkost boljše. Dan je bil prelep, etapa pred menoj prekrasna, čez Pokljuko, zato sem se odločila, da se nekako prebijem vsaj do Mojstrane oz. Jesenic in če res ne bo šlo, grem na vlak in domov, ali pa pokličem Tonija, da me pride iskat. Vzpone sem začela hoditi ob kolesu in opazila, da med hojo ne čutim popolnoma nobene bolečine. Tako sem izmenjevala kolesarjenje in hojo in popoldne res prilezla do Mojstrane, kjer sva se super uskladila s Perojem za skupno kosilo. Spremljal je Dušana Mencina na SPPju. Dušan se je ta dan prebijal v precej slabem vremenu čez Triglav, Razor in Prisojnik. Moj namen je bil iti do Mihovega doma, kjer bi prenočila, a glede na to, da bosta Pero in Dušan prenočila v koči na Vršiču, sem se odločila, da še zborbam teh par višincev tisti dan in bomo skupaj na Vršiču. To etapo mi je spet naneslo skoraj 90 km. Kolo sem na Vršič pretežno potiskala, sram me je bilo pred mimoidočimi avtomobili, ker sem hodila ob kolesu, a koleno mi ni dalo, da strmejše klance prevozim. Ob enih ponoči sem se zbudila in ugotovila, da sta kolega varno prispela do Erjavčeve koče in še ne spita, tako da smo se do štirih zjutraj pogovarjali. Pero je rešil moj prvi tehnični problem na poti … dal mi je svoj polnilec za telefon, saj moj kar naenkrat ni več polnil, navigacija mi je bila pa prva in praktično najpomembnejša obvezna oprema. Zjutraj smo skupaj zajtrkovali in šele po deveti uri sem se odpravila na hladen spust v Trento. Ultralahka oblačila Raidlight so mi prav prišla tudi na kolesu in prav nič me ni zeblo. Sledila je fantastična etapa proti Lepeni, ob Soči v Drežnico, nekje na poti mi je nasproti pritekel Andraž. Dan sva skupaj zaključila na Planini Kuhinja oz. Zaslapu – prijatelj Andraž, ki me je velik del spremljal na SPP-ju, me je gostil na “njihovi” planini. Vzpon na Pl. Kuhinja si bom vsekakor zapomnila … tiščanje pretežkega kolesa po prestrmi pešpoti … najbrž edinič, da sem preklela pot, da to pa res ni pot za kolo, skoraj so mi odpadle tudi roke, ne samo noge. 🙂 Ponovno večer, ko smo debatirali dolgo v noč in naslednji dan sem res težko vstala ter precej čez deveto zjutraj po obilnem zajtrku zaštartala dan. Z Vilijem sva še očistila in naoljila ketno, dal mi je pa tudi pribor za šivanje, da sem zakrpala svoje luknje na torbah. Malo me je še pospremil Andraž, po kakšni urci pa sva odšla vsak na svojo pot, jaz proti prelepi Javorci, on krožno tekaško pot nazaj do Planine Zaslap.

V Mostu na Soči sem kupila Voltaren v lekarni in redno mazala koleno, z dnevi je bila bolečina pravzaprav vsak dan manjša. Občasno sem zvečer imela malo razdraženo kožo na ritnicah, ampak sem redno mazala s cinkovo kremo in do jutra je bilo čisto vredu. Popoldne tega dne sem doživela prvo in zadnjo in edino malo neprijetno izkušnjo, na Črvovem vrhu, kjer se mi je zdelo, da sem v največji “vukojebini”, kjer daleč naokrog ni žive duše. V belem avtu naenkrat ob meni pripelje starejši možak, se ustavi sredi klanca tik ob meni in začne telefonirat. Še parkrat se pelje mimo mene, se vsake toliko ustavi, prižge cigaret, me gleda in čaka ne vem kaj. Takoj ko je prvič ustavil, sem klicala Tonija (na srečo je bil signal), ga dala na zvočnik in skoraj eno uro sva bila na vezi, bilo me je strah, povedala sem mu njegovo registrsko številko avtomobila za vsak slučaj, če se kaj zgodi. Vmes sem panično iskala pravo pot do vrha, ker sem se odpeljala preveč naokrog in ko sem končno odtisnila žig, sem samo pičila v dolino in naprej in se nenehno ozirala nazaj. Mogoče me je zaman panika, a takrat mi je bilo precej neprijetno.

To noč sta me v Cerknem gostila Stanka, mama od Nine Frelih ter njen Igor. V Cerkno sem prispela že pred šesto uro zvečer, prevozila pa ta dan 67km. Nisem uspela priti do Idrije k Nini, čeprav sem imela željo. A od situacije na Črvovem vrhu nisem bila več mirna, nisem si želela voziti po temi. To je bila dobra odločitev, ena boljših, saj se je pot do Idrije naslednji dan precej vlekla in v Idrijo nikakor ne bi uspela priti pred 22-o uro. Ne morem opisati kako lepo sta poskrbela zame in kako fajn smo se imeli. Prvo sem se stuširala, oprala v pralnem stroju vse cunje, ter se oblekla v Stankino pižamo. Ponovno sem pila Stezičarja in se počutila skoraj kot doma. 🙂 Za večerjo so bili božanski žlikrofi in tudi naslednji dan v Idriji sem si privoščila žlikrofe. Stanka si je zgodaj zjutraj navila budilko in mi pripravila zajtrk. Ta dan mi je bila kar dolgočasna etapa … ponovno sama na poti, nobenih pohodnikov, sem in tja kak avtomobil, občasno sem spet pomišljevala na situacijo pod Črvovim vrhom.  Iz Cerknega sem kolesarila na Mrzlik, v Idrijo, na Hleviško planino in ob Idrijci proti Golakom, ter zaključila v Ajdovščini. Pot ni bila markirana cel dan, kakšnih 60km, markacije so se začele par km pred Iztokovo kočo na Golakih. Prespala sem v MC Hiša mladih, po prevoženih stotih kilometrih, kjer je bil kontrolni žig. Prvič sem bila sama zvečer in pravzaprav sem neznansko uživala v samoti. Šla sem na pico in pivo, nato pa hitro počivat. Prehitro se je vse dogajalo čez dan, dolgi pogovori in druženje vsak zvečer, jaz pa že konkretno utrujena in čeprav so vsa srečanja bila absolutno prijetna in prelepa, sem si zelo želela malo samote in miru … mogoče se to zdi čudno, glede na to, da sem cel dan kolesarila čisto sama. 🙂

Dnevi so bili neverjetno lepi, do 30°C in takšna je bila napoved za cel teden naprej … morala sem izkoristiti vreme, zato sem pretežno od zgodnjega jutra do večera oz. noči bila na kolesu. Kar naenkrat sem nekam hitela, in ko sem prvič prevozila 100 km v dnevu, sem očitno mislila, da moram toliko vsak dan. 🙂 V mislih sem se poigravala z idejo, da nič hudega, če kakšen dan prej zaključim in bomo šli še s Tonijem in Hani skupaj za kak dan kam. Čez dan sem šla na kosilo, na kakšno coca colo ali pivo, sicer pa večji del dneva preživela na kolesu. Iz Ajdovščine sem startala evforična, spremljale so me markacije, ki pa sem jih hitro izgubila in totalno zabluzila med vinogradi. Sem se pa vsaj grozdja najedla. 🙂 Šele zadnji dan poti sem dojela kako po nepotrebnem sem si zakomplicirala navigacijo – imela sem naložen track celotne poti, namesto, da bi si vsako etapo naložila posebej, kajti ta sled je bolj natančna in pelje točno po poteh. Moj track je pa risal ravne črte in v naravi sem se večkrat morala odločati katero pot izbrati, saj tista ravna črta ni vedno nazorno kazala na pravo pot. Po Krasu sem se kar nekaj lovila, pot mi je bila tehnično težka, prvič mi je track občasno kazal malo drugačno pot kot markacije in sem bila skoz v nekih dilemah. Pozno popoldan sem si naročila testenine v Lipici, poklicala v hostel v Ocizli ter si rezervirala sobo. Pred menoj je sicer bil še vzpon na Kokoš, ter spust v Kozino. Marko Vidmar mi je svetoval, da se spustim po glavni cesti, zaradi drugega tira je čez Mihele menda neprehodna pot. Sprva sem želela prespati na Kokoši v šotoru, a sem slišala, da je okrog veliko beguncev. In prav smešno, na spustu so trije tekli pred menoj čez cesto, kot tri srnice. 🙂 Šotor in vso odveč opremo (za eno veliko vrečo za smeti, kar je bilo sigurnih 6 kg) sem pustila v hostlu, dovolj sem imela prevažanja stvari, ki jih sploh ne potrebujem.

Ob osmih zjutraj 11.9. (osmi dan na poti) sva se dobila na Socerbu s Stanislavom Valjavcem, ki ga pred tem sicer nisem poznala. Prevozil je STKP po etapah in dobro pozna pot. 75km je prevozil z menoj in to je bil čas, ko sem resnično izklopila um, in samo poganjala pedala ter uživala ob lepih razgledih na morje. Hvala bogu vsaj en dan ne rabim vsaki dve minuti gledat na telefon in spremljat cest. Pridružil se nama je tudi Marko Vidmar, ki je kot prvi na PZS poslal dnevnik vseh zbranih žigov STKP. Pretežno smo vozili ob obali. Veliko asfalta, lepega makedama, dokaj hitre vožnje in zame brezskrbnosti. Vmes sladoled v Cacao, skok v toplo morje, odlično kosilo v Merezigah (rižota z morskimi sadeži) ob Vinski fontani s prelepim razgledom. Čudovito! Ker še nisem imela prenočišča, sem do konca izkoristila dan in namesto v Hrastovlje, prikolesarila pod Slavnik, v Podgorje, ob pol osmih zvečer po stotih kilometrih in prespala v bližini. Zgodaj zjutraj sem šla na Slavnik, to je bil dan Prekolesarimo Slovenskoturnokolesarsko Pot v enem dnevu, a nisem srečala nobenih kolesarjev, ki bi delali ta projekt. Opoldne sem že bila v Ilirski Bistrici in se povzpela na Veliko Milanjo … končno sem klance pretežno prevozila, koleno me je bolelo samo še obšasno, bolj konec dneva po dolgotrajni vožnji, prtljaga je bila pa bistveno zmanjšana. Prvič sem vozila s čelko, ujela me je noč, a morala sem priti do Hrib – Loškega Potoka, kjer sem imela rezervirano sobo v hotelčku OSKAR. Za prenočišča sem koristila turistične voucherje. Spala sem kot ubita. Zjutraj je bilo še malo hladno, čez dan idilično, skoz za kratke rokave, boljšega vremena si ne bi mogla želeti! Čakala me je zelo dolga vožnja čez Kočevski predel, a sedaj ko gledam za nazaj, mi je ta vožnja bila prekrasna, le nenehno sem bila v nekakšnem krču zaradi strahu pred medvedi. Ta strah mi je vcepil Toni, on se po mojem nikoli ne bi tukaj vozil sam. 🙂 Neskončni makedami, nenehno spremljanje markacij, a šlo je hitro… Kamni grič, Travna gora, Jelenov studenec, Rajhenav, … same lepe koče in meni popolnoma neznani konci, po Poti medvedovih stopinj. 🙂 Po situaciji na Črvovem vrhu so mi dostavili solzilec, tako da sem se z njim v žepu majčke počutila precej bolj varno. Neverjetno, a zvečer sem ponovno v temi, s čelko na glavi pripeljala še dolg spust iz Mirne gore v Črnomelj, kjer sem prav tako imela rezervirano sobico. Prevozila sem 115km. Višincev je pa vsak dan bilo krepko čez 2000. Popoldne me je s kombijem pričakal Ivo in me na spustu pospremil tako, da je vozil za menoj in mi dodatno osvetljeval pot. Čeprav je bila tema, sem se počutila varno. Nekako neprijetno mi je voziti ponoči po neznanem terenu, sploh ko se izogibaš glavnim cestam, čim je mogoče. 😉

Zjutraj sem po 45ih minutah vožnje že bila pri naslednjem žigu, v Kampu Podzemelj in se namočila v Kolpi. Ta dan sem bila nekako na polovici svoje poti… dolg vzpon na Trdinov vrh, čez Gorjance proti Brežicam, kjer me je pričakala Pia Peršič. Zveni malo, a vmes se je ponovno zvrtelo dobrih 100 km. Ta dan sem se malo zakalkulirala, mislila sem, da bom vozila veliko manj časa, da bo pot precej krajša in lažja in se popoldne vrgla še v reko Krko ali se namočila v Klunovih toplicah blizu Krške vasi, a je žal zmanjkalo časa za eno in drugo. Že v temi sem prispela do Mladinskega centra v Brežicah. Spile sva pivo in Pia je naložila kolo v avto ter me peljala k njej v Krško. Pogostila me je kot kraljico! Njena mama je pripravila božanska nadevana jajca z bakalarjem za predjed in skuhala zelo okusen curry z zelenjavo in mesom. Na terasi je zakurila ogenjček, dolgo sva klepetali, dokler nisem jaz že blizu polnoči omagala. Zjutraj mi je naoljila ketno na kolesu in me odpeljala nazaj v Brežice, kjer sem prejšnji dan zaključila. Sledila sta dva kolesarsko dolga in ne prav zanimiva dneva… klanci gor in dol in gor in dol ob vinogradih in zidancah. Velikokrat sem se zapeljala mimo dvorišča kake hiše, kjer običajno ni bilo videti druge žive duše kot spuščenega psa in kar nekaj me jih je nalajalo. Mislila sem na to, da čez Kočevje sploh ni bilo nobene nevarnosti, tukaj je večja… in dvakrat sem skoraj uporabila solzilec. 🙂 Bojim se jih in ne maram spuščenih psov.

Ta dan sem prespala v Šentjurju, kamor sta prišla Toni in Hani in na spustu do cilja iz Resevne naenkrat zaslišim znan zvok praskanja ob disk, ko so znucane zavorne ploščice. Ojoj. Nimam rezervnih, kaj pa sedaj!? Prvič na poti se mi ulijejo solze. Žalostna sem bila, ker Toni večno zamuja in želela sem si čimveč časa preživeti s Hani, tako ju bom pa še dobro uro čakala, pa tudi zavor očitno v Šentjurju ne bom mogla popravit. Slučajno me pokliče Ivo, ker mi je mislil predlagat, da prespim pri Aco Pepevniku ta dan, ki je iz Šentjurja, a jaz mu povem, da prenočišče imam, nimam pa zavornih ploščic. 🙂 V desetih minutah je bil Aco pri meni, naložil kolo v kombi in odpeljala sva se proti Celju. Še dobro da sem ta dan zaključila kolesarjenje že zelo zgodaj, kmalu po peti uri popoldne in je ostalo še nekaj časa do zaprtja trgovin. Pri prvem serviserju me poučijo, da ima “moje” kolo zavorne ploščice Magura, ki jih že nekaj let praktično ne uporabljajo in da le-teh ne bom nikjer kar tako dobila. Hitiva v drugo prodajalno s kolesi, kjer potrdi prej povedano in da jih nimajo na zalogi. Aco se spomni na še eno, tretjo in tudi zadnjo trgovino s kolesi. Pozdravita naju zelo prijazna fanta, pogledata kolo, se skoz smejita in po brskanju po škatli naposled le najdeta ene same ploščice. Jupiiii. Neverjetno se mi zdi, kako črnogledo mi je bilo vse, ko sem prišla v Šentjur, potem se je pa vse rešilo …. Hvala, hvala, hvala Acotu, da je rešil takrat mojo veliko težavo!! Po prihodu v Šentjur, sta me že čakala Toni in Hani. Po večerjici smo zaspali kot ubiti. Zjutraj pa zgodaj na pot, saj je Toni moral peljat Hani v vrtec. Težko mi je bilo ob slovesu in pogled na Hanikine kodrčke ter zaspane učke mi je še dolgo bil pred očmi … Dan za dnem sem delala po sto in tudi do 120 kilometrov, razen prvih dni čez Gorenjsko. Tudi naslednji dan je bil preeedolg … običajno sem konec etape določila glede na to, kje bom prespala. In včasih je potem naneslo malo preveč kilometrov. Ta dan sem kolesarila čez Planinsko postojanko na Sv.Uršuli, Klokočovnik, Ljubično goro do Boča in Donačko goro, kjer sva se slučajno srečali s Heleno Friz in prijetno poklepetali. Šele krepko po osmi uri zvečer sem se ustavila v Juršincih, kjer sem prespala pri Srečkotu in Marjeti Gomilščak. Tako sem bila psihično zblojena od celotnega dneva, da si prvič nisem pogledala katere žige morem poštemplat naprej … v glavi sem imela samo Gorišnico (žig pri Dominkovi domačiji) in da čimprej pridem do Juršinec. Nisem si prebrala opisa etape za naprej in tako sem dirkala mimo Polenška in Puhovega muzeja, kajti ponovno me je lovila tema, brez da bi na obeh točkah odtisnila žig. Na srečo smo po večerji gledali knjižico in sem brala opis za naprej in ugotovila, da sem vozila mimo dveh žigov, ki ju nisem odtisnila. Srečko se je zjutraj z avtomobilom zapeljal poštemplat, da nisem rabila kolesarit nazaj po žiga … bilo je zelo blizu njiju in dva žiga na zelo kratki razdalji. Marjeta je pripravila res okusno in obilno večerjo, Srečko pa poskrbel za dobro hidracijo. 🙂 Hvala vama za takšno gostoljubje! Spala sem kot ubita in noč je bila definitivno spet prekratka. Zjutraj lepa hitra vožnja proti Sv.Trojici in Mariboru … pretežno asfalt, kar mi je še kako pasalo. Ob 13ih sva bili dogovorjeni z mamo na kosilu pri Stari trti v Mariboru, kjer je kontrolni žig. Za popoldan je bil napovedan možen dež (Toni mi je vsak dan sproti natančno poročal glede vremenske prognoze). Res je padlo par kapljic in celo malo zagrmelo, medtem ko sva z mamo jedli pico. Dve uri pavze mi je dobro delo in polna moči sem se povzpela na Pohorje, do Ruške koče na Arehu, kjer sem prenočila. Dež me ni ujel, spet sem imela neznansko srečo. Zgodaj sem se odpravila na lepo vožnjo čez Pohorje, čeprav sem na eni točki imela spet težave z navigacijo … čisto nepotrebno, ko bi vsaj imela boljši track, pa se mi ni ljubilo s tem ukvarjat, raje sem imela težave. 🙂 Zamislila sem si, da bom prispela do Dravograda, a me je že na Košenjaku ujela noč, koča je bila itak zaprta in  tukaj sem ostala prvič tudi brez žiga. Primorana sem bila se v temi spustiti še v Dravograd, kjer sem sproti rezervirala prenočišče. Na črpalki sem kupila nov polnilec, saj sem dosedanjega zlomila in ponovno ostala brez kabla za polnjenje telefona. Zvečer procedura kot vsak dan …. čimveč pojest, nekaj popit, oprat in posušit kolesarske cunje, napolnit uro, telefon in power bank, s cinkovo kremo preventivno namazat rit ter se čimboljše spočit in naspat. Tudi ta večer ni bilo odstopanja. 🙂

Že sem bila na Koroškem delu in se zamislila, koliko narečij se je že zamenjalo na poti … neverjetno!! Pred menoj je bila lepa tura, tudi zahtevna, a nekako je bil moj dan … iz Dravograda na Poštarski dom in Uršljo Goro, Naravske ledine in v Mežico …. zaključila sem v Črni, nisem šla čez rudnik, ker sem čez rudnik tekla lansko leto na K24 in se nisem uspela dogovoriti za vodeno turo, saj moreta biti vsaj dve osebi. Peljala sem se po glavni cesti do Črne in že krepko pred šesto uro zvečer, končno en dan bolj na easy, končala kolesarski dan. Res dobro sem se spočila.

Zjutraj 20.9. (17.-i dan) sem kolesarila do Pikovega in Doma na Peci, dan je bil prelep. Iz Pece sem se spustila do Kumra, se najedla odlične juhice in narezka ter malo poklepetala z oskrbnikom tega dela poti in ga pohvalila, da je dobro markirano. Pod Olševo me je pot vodila skozi Solčavsko panoramsko pot, prvič bila v Matkovem kotu in se čez Matkov kot spustila v sosednjo dolino .. Logarsko dolino. Na srečo sem našla žig v Domu planincev, in mi ni bilo treba do konca doline. 🙂 Še hitra vožnja po glavni cesti do Luč, kjer mi je Toni rezerviral sobico …guesthouse S. Res prelepa sobica, zraven kolesarnica, kjer sem varno spravila kolo, čez cesto trgovina in restavracija, kjer sem gledala podelitev Tour de France in večerjala. Spala sem kot angelček … tako kot praktično vsako noč. Med večerjo sem prvič izpisovala dnevne kilometre in višince iz ure in bila evforična, da imam še “samo” 226km do cilja. Naslednji dan pa veliko manjša evforija, saj sem bila povožena, najbolj na celotni turi in vzpon na Menino planino mi je bil ena sama muka. Okrog Arničevega vrha sem zgrešila pravo pot in naredila kar nekaj dodatneg vzpona, to me je spravilo v slabo voljo, poleg tega se mi je med zobnike zapela najljuša Raidlight vetrovka in se mi čisto razcefrala. Presenetilo me je, da je bila koča na Menini planini odprta, pojedla sem šmorn in popila coca colo. Iz Menine planine super spust do Trojan, vmes seveda tudi precej navkreber, brez tega ne gre. 🙂 Iz Trojan na Čemšeniško planino sem ponovno imela težave z določeno potjo, ki enostavno nisem vedela, ali je prava ali ne in totalno “padla ven”. V gozu sem naglas kričala, če je lahko prosim kje kdo, da ga kaj vprašam, da mi pove jebemti ali sem na pravi poti. Toni res zna ujeti trenutek in ravno takrat me je klical, jaz mu pa tulila v telefon, da ne vem, ali sem jaz zmešana, ali ta telefon, kak jebemti v naravi ni tiste poti, ki je kao prava? Do tega seveda ne bi prišlo, če bi si znala naložiti in uporabiti pravi track. Utrujenost celega dneva je naredila svoje … nisem več mogla uporabljat možganov. Na Oruxu nisem razbrala, kje je sploh koča in ko sem naposled prišla do nje, je na njej pisalo Čoparjeva koča, moj žig je bil Dom Franca Goloba na Čemšeniški planini. Nekako se mi je zdelo, da se mi meša. Morala sem se pozanimati, da gre pravzaprav za tapravo kočo. Naprej sem dobro napredovala.. v Knezdolu smo se dobili s Tonijem in Hani, spet sem zmagala in že naročila pivo, preden sta prišla. 😉 Na večerji se nam je pridružil Pero, ki je z motorjem šel po Trojanske krofe in nas za hipec obiskal.

Toni me je spet zgodaj spodil s postelje, saj je Hani peljal v vrtec. Pred menoj je bil zadnji dolg kolesarski dan. Poigravala sem se z idejo, da ta dan naredim kar celo etapo, ampak bi naneslo vsaj 130 km, za kar pa ni bilo nobene potrebe. Že itak mi je sama pot čisto prehitro minila. Prevozila sem Trboveljske kuclje, Mrzlico, Kal, Gore in se spustila v Zidani most, kjer sem se naenkrat ponovno srečala s problemom škripanja zavor!! Tokrat obeh, sprednjih in zadnjih, jaz imam pa samo ene rezervne ploščice, plus tega, da jih ne znam zamenjat. Par ljudi na poti sem povprašala če bi kdo slučajno vedel zamenjati in se povzpela na Kum brez rešitve. Vedela sem, da jih bom najkasneje na Kumu morala zamenjati, magari se lotiti sama, ker potem me čaka spet dolg spust, bremze pa mi ne delajo več dobro, sprednje sploh ne. Ko pridem na vrh, k koči, ki je na srečo odprta, povprašam fanta odzunaj, ki slučajno dela tudi v koči, če mi lahko pomaga pri menjavi zavornih ploščic. “Nisem še to počel, ampak lahko poguglam in bova probala…” Medtem, ko sem pojedla ričet, spila Coca Colo, se je res podučil in mi pomagal rešiti težavo in jo tudi zelo uspešno in hitro rešil. 🙂 Wau … kaj imam lahko še večjo srečo? Tako sem brez problema peljala naprej, po razgibani cesti do Podkuma in Bogenšperka. Odločila sem se nadaljevati do Janč, čeprav je bila ura že pet popoldne in pričelo je deževati. Prvič na turi me je ujel dežek, ampak rahel, nič posebnega, vedela sem, da me malo naprej od Janč čakata Toni in Hani. Na Janče sem prišla ob 19:20 in se v temi peljala do Trebeljevega, kjer sem zaključila dan. Pot okrog Janč je res lepa za kolesarjenje, poleg tega je zadnjih okrog 150 kilometrov odlično markiranih. Lepo se je voziti po poti, ki je markirana in te skoz z lepo markacijo opominja na kakšni poti pravzaprav si. Zunaj na kuhalniku smo skuhali testenine, umila sem se s par plastenkami tople vode in skupaj smo zaspali v kombiju.

Ker sem bila tako blizu cilja, Hani nisva peljala v vrtec, ampak sta me kar direktno šla čakat v Ljubljano na Ljubljanski grad. Slabe tri urce kolesarjenja (brez zajtrka in sem bila že konkretno lačna) pa sem bila na cilju. Medtem sta mi šla na Janče po žig, ker ga prejšnji večer nisem dobila, ob torkih je namreč koča zaprta, ter v trgovino po zajtrk.

Zadnji kilometri so bili zelo lepi .. po Golovcu, kjer običajno tečem v službo ali iz nje. Nikakor ne morem verjeti kako hitro so mi minevali dnevi in da sem uspela s kolesom obkrožiti našo prelepo deželo. Dobro sem se znašla in lepo sem se imela sama s seboj. Spoznala sem ogromno lepih novih krajev. Presenetila sem sebe, najbrž tudi domače, da sem se podviga lotila sama. Veliko je kotičkov, ki jih bom še enkrat obiskala, saj sem malo prehitro šla mimo in si nisem vzela časa za ogled. Pot priporočam vsakomur, ki rad kolesari, seveda z gorskim kolesom! Idealno bi bilo iti počasneje, imeti več časa čez dan, ampak tako, kako sem šla, je moj način in zaenkrat ne znam drugače, niti ne morem, saj imam omejen dopust, največ pa zato, ker ne želim predolgo biti brez Hani in ne želim, da je ona brez mene… že skoraj 19 dni je na nek način bilo čisto preveč!! Kolesarila sem od 4.9. do 22.9., torej za celoten krog potrebovala slabih 19 dni. Ujela sem obdobje najlepšega vremena in nasploh imela na sami poti veliko sreče ter niti enega gumidefekta!

Največja zahvala gre Toniju, ki me je podprl, skrbel zame na daljavo in parkrat prišel tudi na pot, ter skrbel za najino malo princesko. Enako velika zahvala gre Ivoju, ki mi je posodil kolo, brez katerega ne bi mogla iti na pot in to VRHUNSKO kolo, ki mi je tako dobro služilo in me varno pripeljalo od starta do cilja. Hvala vsem, pri katerih sem prespala in ste tako lepo poskrbeli zame! (Ajda Radinja, Andraž Ivančič, Stanka in Igor, Pia Peršič, Srečko in Marjeta Gomilščak). Hvala vsem, ki ste me spremljali.

Preživela sem nepozaben dopust, malo naporen, največ pa prelep in še enkrat, kot že tolikokrat, zaključila, da je Slovenija prekrasna!!