PROFIL PROGE 100 km

K24 – Koroških24 je izziv, dolg dobrih 80 km z več kot 5000 višinski metri vzponov in spustov na pet najvišjih koroških vrhov – Peco (2125m), Olševo (1930), Raduho (2062m), Smrekovec (1577m) in Uršljo goro (1699m). Letos poteka 20. obletnica teka izziva, v klub katerega se vpišeš, če celotno pot prehodiš v manj kot 24-ih urah. Midva s Tonijem sva se ga samooskrbno lotila l.2014 in ga končala v 16ih urah in 44 min. Glede na to izkušnjo sem vedela, da bo tekma K24 kar hitra, kljub temu, da je podaljšana na 100 km in 5420m+.

Hvala organizatorju za povabilo na tekmo, takoj, ko je bil zunaj razpis, sem vedela, da bom del te zgodbe. Tega enostavno ne gre zamuditi, čeprav mi je Toni odsvetoval udeležbo, glede na to, da me čez slabe štiri tedne čaka Tor des Geants! Pot imam v posebej lepem spominu, trije od petih vrhov grejo po meni ljubi Slovenski planinski poti. Ker je na prireditvi imel Toni postavljeno stojnico s športno opremo, prehrano in promoviral najino pivo Stezičar, sem zelo hvaležna moji mami, da se je ponudila za varstvo Hani. Zelo so uživali skupaj s stricem Urošem, ki je prvič letos prišel domov iz Frankfurta. Pred tekmo sem se po dolgem času res dobro naspala in spočila, šele ob 18ih sva z Andražem krenila iz Ljubljane proti Črni na Koroški. Start smo imeli ob 22ih. Toliko poznanih ljudi, prijateljev, znancev, da je čas do starta minil ekspresno hitro. Prvi kilometri so bili pretežno ravninski, posebna atrakcija tekme je bil 6,5 km dolg tek skozi opuščene rove rudnika Mežica. Kako prijeten tek je to bil, sem spoznala, ko smo prišli ven iz rudnika in je v obraz butnila sopara. Bila je res topla noč. Vzpon na Peco sem šla v umirjenem, svojem tempu in pravzaprav zelo uživala, noge sem končno enkrat spet imela lahke. Vmes me je dohitela Špela Zupan, a sem do Doma na Peci uspela pobegniti. Od Kumra naprej sem dohitela takrat vodilno Viktorijo in od 33.ega km naprej prevzela vodstvo. Morda sem strm vzpon na Olševo šla malo prehitro, čeprav nisem želela, glede na to, da bo tekma še dolga, a sem kar malo bežala pred številnimi lučkami za seboj.  Do tranzicije (Koča na Grohatu) sem prišla z deset minutno prednostjo in glede na to, da je moj postanek bil izredno kratek, s Tonijem sva le zamenjala bidone, sem skupno pridobila 19 minut prednosti. Na vzponu na Raduho sem neskončno uživala, sicer opazila, da mi že rahlo upada pulz, a Toni mi je javil, da sem imela ta odcep do vrha Raduhe skupno 5.najboljši čas. Čas je bil, da se umirim, a na žalost mi je dan prinesel same težave. Če jih ne bi bilo, bi bilo čisto preveč popolno. 🙂 Že prej sem obiskovala grmovje, ampak od Koče na Loki pod Raduho proti Smrekovcu se je stanje drastično poslabšalo. Karkoli sem vnesla, tudi zgolj požirek ali dva čiste vode, sem že iskala wc papir in grmovje. Hvala Boža Meža za oskrbo s papirjem, ki mi ga je ravno pred tem snidenjem zmanjkalo. Nehala sem pit in jest in nekako premagovala dolge kilometre proti Smrekovcu, kjer sem vedela, da me čaka Toni. Najprej ni mislil več biti na tej okrepčevalnici, potem pa je videl, da mi gre dobro in si je verjetno želel še biti malo fizično prisoten na tekmi. Želela sem mu javiti, da je moje stanje klavrno in naj mi priskrbi kak Linex, oglje, ..karkoli, a ni bilo signala, telefonska št.nedosegljiva! 🙁 Vmes sem dohitela Vidalija, kar mi je bilo totalno čudno. In še bolj čudno, da me kljub mojemu upočasnjenemu tempu, noben z naše trase ni dohitel! (in tako je ostalo vse do cilja :)) Na Smrekovcu so me pričakali prekrasni navijači z Joškom Dakskoblerjem na čelu, a jim nisem namenila niti nasmeška, kot jim ga vedno! Počutje je bilo grozno, trebuh napihnjen, noter neko vulkansko brbotanje neprestano in pojavil se je še občutek, da bom morda začela bruhat. Skušala sem pojesti par makaronov in spit coca colo. Pasala mi je edino coca cola, to sem si natočila na vsaki okrepčevalnici, sicer pa nič drugega pojedla, niti vmes pila. Pred tem sem morda mislila o odstopu, ampak je Toni deloval tako prepričano, da naj grem naprej, ampak zelo počasi hodim ter pijem čisto vodo in se mi bo želodec pomiril. Ne da bi sploh na kaj pomislila, sem že hodila naprej proti Slemenu. Toni mi je še enkrat dal zavoj wc papirja, najino naslednje snidenje pa bo na cilju. Tempa pravzaprav sploh nisem spustila, nekako v solidnem tempu sem tekla, dokler bo šlo bo šlo, sem si rekla. Malo me je skrbela dehidracija, bilo je že vroče, potila sem se zelo, pila pa nič razen 2 dcl coca cole na okrepčevalnicah. Na Uršlji gori je bilo tako krasno vzdušje, da me je adrenalin prekrasnih prostovoljcev in navijačev ponesel skoraj do Žerjava, kjer je bila zadnja okrepčevalnica. Hvala Peter in Darinka za objem in spodbudo ter za ohladitveni tuš. Sledil je brutalen vzpon, skoraj navpičen, pot ozka in mestoma previsna, izpostavljena soncu, … ampak naposled se je tudi ta prevesila v dolino, kar je pomenil zadnji spust do cilja!! Postala sem pa tako lačna, da sem slišala kruljenje v želodcu in si želela, da pridem čimprej že v cilj, saj me bo vsak čas zmanjkalo od pomanjkanja energije in lakote.

Prihod v cilj je bil neverjeten, zame zelo čustven, da ni manjkalo tudi solzice sreče. V cilj sem prišla s časom 15 ur 37 minut, kot prva v ženski konkurenci in 11.absolutno. Na 100 km nas je teklo 246 tekmovalcev, 43 je bilo odstopov. Krasno vzdušje, krasni navijači in sami pozitivci na kupu. V tej družbi sem res najraje! Na tej tekmi sem dala vse od sebe in še več! Bolj kot fizično, mi je bila druga polovice proge psihično naporna. Ko je bilo najhuje, sem mislila na svojo skravžlano Hani, na mamo, ki mi nesebično pomaga pri varstvu in na Tonija, ki ga skrbi zame in me absolutno podpira. Ob tej misli mi je postalo lažje.

Čestitke organizatorjem za skoraj brezhibno izpeljano prvo izvedbo K24! (zadnji vzpon sem takoj po prihodu v cilj oprostila ;)) Krasni prostovoljci, dobre okrepčevalnice, prelepa trasa .. ravno prav zahtevna in ravno prav tekaška. Kljub težavam, sem uživala, sploh analiza v cilju je bila vrhunska .. v krogu pozitivnih, prekrasnih ljudi! Čestitke vsem za zborban najtežji koroški izziv! Ta vikend so se pisale neverjetne zgodbe!!

REZULTATI