Moja letošnja tretja tekma v World tour seriji ultra tekov – Eiger ultra trail E101 v Grindelwaldu v Švici.

Zadnji dnevi pred odhodom so bili namenjeni počitku, a sem si sama zakomplicirala življenje in garala od zgodnjega jutra do pozne noči, tako v službi kot doma s prenovo kletnega prostora, vmes preživljala čas s Hani. Mama je bila skoz v pripravljenosti za varstvo in šele zadnji dan pred odhodom sem začela razmišljati, da bo morda res najboljše za vse, če greva v Švico sama. V sredo ponoči med polfinalno tekmo v nogometu sva krenila na pot, Hani pa ostala doma v svoji posteljici z najbolj skrbno babi na svetu. Prišla sva do okolice Benetk in spala do jutra. Oba sva bila preutrujena za vožnjo. Popoldne smo praktično istočasno prispeli v Grindelwald z Uršulo in Drejko, smo se pa nenapovedano srečali že prej na počivališču za tunelom Gottard. Skupaj smo našli zastojnski parking blizu centra mesta nasproti cerkvice, kjer smo v naslednjih nočeh prišparali kar nekaj frankov, ki bi jih sicer lahko zapravili za prenočišče v hotelu ali kampu. Na drugi strani ceste pa še javni wc, odprt 24ur/dan.  Imeli smo super lokacijo s pogledom na Eiger, si pa ne predstavljam kako bi tukaj krotila Hani .. bilo bi nemogoče, saj je postala prava mala raziskovalka in v sekundi dvajset odlaufa v svojo smer. Tako, da sem neskončno hvaležna moji mami, da je pripravljena priti k nam, biti z njo, po vrhu pa se ji posveča maksimalno!! Hvala!

Vse bi lahko bilo idealno. A ni bilo. Toni je takoj po prihodu šel na trening do naše 3. okrepčevalnice, na First .. idilično jezero v osrčju Švicalskih Alp. Ta čas smo mi spili pre race beer z Joli in Mihatom ter Uršulo in Drejko, ter si pričeli kuhat večerjo. Po večerji je naposled prišel trenutek, da sem se končno lahko ulegla … Počutila sem se brez atoma moči. In ne mine par minut po tem, ko se s treninga vrne Toni, z željo spit kakšno pivo in brkljat po kombiju in prestavljat škatle prav pod posteljo.

Ponovno sem začela nergat, tako kot že cel dan in še dneve prej. Toni pa verjetno prvič, kar ga poznam, čisto znori. Dosti ima mojega teženja, jaz pa imam tudi dovolj vsega. Naslednja dva dni sva imela tiho mašo. Bravo midva, končno sva sama, lahko bi uživala na polno, midva pa si takole uničiva dopust. Naslednji dan ni bilo nobenega prigovajanja naj jem, jem in še enkrat jem, nič mi ni pomagal pri pakiranju, niti časovnega plana tekme nisem dobila, kot ga ponavadi. Tak da sem vse naredila po svoje, veliko bolj površno kot se zadeve loti Toni in konec dneva sem ugotovila, da je moj karbolovding bolj slab. Vse skupaj je bilo bolj brez pomena, priznam, da sem razmišljala celo v smeri, da greva kar domov. Dobro, da tega nisem rekla na glas, ker bi se Toni verjetno v tistem momentu čisto strinjal.

Startali smo ob 4:00 zjutraj. Potlačila sem žalost, ker sem se na štart morala odpravit sama, ampak vseeno vesela, saj sta z menoj bili Uršula in Drejka. Neizmerno občudujem njuno povezanost! Objamemo se in si zaželimo srečno. Pri prebijanju v začetne vrste srečam še Mihija. Start je sredi noči in vse poteka precej mirno. Naj bi nas bilo 600 tekačev na najdaljši razdalji 101 km z 6500 višinci. Ko sem prvič pogledala na uro, je pokazala da že 25minut  tečem po vzpenjajočem se asfaltu, preden smo šli na ožjo gozdno stezico. Pristala sem v strnjeni koloni, a se nisem kaj dosti obremenjevala, morda mi je bil prepočasen tempo, a bolje tako, kot da porabim preveč energije že v začetku.

Do prve kontrolne točke Gr. Scheidegg smo prehodili dobrih 1000 višincev, jaz pa čisto po nepotrebnem nosila s seboj dva polna bidona … okrepčevalnice so bile zelo pogosto. (Toni bi mi sigurno zračunal, da ne potrebujem toliko s seboj). Na prvi kontrolni točki dohitim Mihata in zaželiva si srečno, kaj več se nama očitno ne ljubi pogovarjat. Mene že začenja preganjati misel na to, za kateri grm se bom skrila. Vse do tranzicije na 50-em km nisem imela najboljšega občutka v želodcu in večkrat sem morala na wc. Je pa bil ves čas problem, ker je bilo polno tekačev pred in za menoj in zelo malo primernih mest, da se lahko skriješ. Že itak sem bila bolj klavrno razpoložena, pa še Kanarci se očitno ponavljajo..groza! Na Faulhorn-u (2681m), naši najvišji točki me je zazeblo, nebo se je zaprlo, naenkrat ni bilo več razgledov, rahlo je začelo deževati in pihalo je. Oblečem jaknico, a je na spustu spet takoj toplo. Tudi razgledi se ponovno odprejo, stezice in narava je v tem delu prekrasna. Sploh razgledi na Interlaken, jezera in okoliške hribe me čisto očarajo. Nekako sem prestala do polovice poti, čeprav sem imela na zadnjem dolgem spustu do Tonija, ki me je čakal na polovici, že čisto nabite noge. Pred tem me je enkrat poklical in povprašal kako mi gre. Malo sem pojamrala, da imam neverjetno težke noge za dolino in je rekel, naj se ne sekiram, da je videl, da so res zoprno strme poti in da je to normalno, naj samo čim bolj počasi in se prišparam za kasneje. Ok, očitno se bova vsaj ogovarjala, ko pridem do dogovorjene točke. Doma sem imala samo 4 treninge spustov … prvič iz Krvavca 1000 višincev in sem cel teden komaj hodila, kaj šele tekla. Nato še trikrat po 1000 višincev. To je to, zmanjkalo je časa za več, cestni maraton v Radencih me je oropal treningov nabiranja višincev. Na Eigerju sem že do tranzicije v kraju Burglauenen nabrala 3546 spusta in verjetno je že sama ta cifra krivec, da sem imela uničene noge. Ampak pred menoj je še enkrat toliko kilometrov in še skoraj enkrat toliko višincev za gor kot za dol! … a sem jaz normalna?

Na tranziciji mi Toni pomasira noge s hladilnim mazilom in zamenja bidone ter doda par Winforce gelov. »Katka, na Kleine Scheidegg, na 77-em km te bom spet pričakal, le počasi sedaj v klanec in čuvaj se, dolga je še!« Ok, očitno je med nama vse ok. Bil je čisto noter v tekmi, in spremljal prednosti, zaostanke , .. Iz tranzicije se je pot vzpenjala do onemoglosti … pred menoj je bila še težka pot, najprej do Wengna, nato Mannlichen na 2224m.  V klanec sem ujela en svoj ritem in skušala ohranjat nek pulz, da mi ni preveč padel. Spomnila sem se besed druge Hanikine babi Majdice : »Daj vse od sebe!«, ker ve, da na vsak cilj pridem preveč spočita. In res sem skušala odslej dat več od sebe. Cilj je bil priti do cilja, za mojo mamo in za Hani in Tonija, ki se vsak na svoj način žrtvujejo zame, da sem lahko sedaj tukaj. Kasneje sta mi punci rekli, da sem imela 3.najhitrejši čas spusta na Alpigen v ženski kategoriji. Toni me je začel kar naprej klicarit, jaz pa spet pizdakat v telefon, da se ne morem pogovarjat, saj nimam zakupljenih podatkov in to me bo precej drago stalo, in še trikrat sva se srečala na okrepčevalnicah. Vsaj napitkov mi ni bilo treba več mešati. 🙂

Sporočil mi je, da bom z lahkoto med deseterico, če tako nadaljujem, kar se je meni zdelo neverjetno, saj sem imela občutek, da grem precej slabo, punc pa tudi nobenih nisem prehitevala. Spust je zares letel .. še Toni mi je komaj zbežal naprej. Na Alpigenu, na 86 km me je ujela nevihta. Hitro sem vzela košček banane in odbrzela naprej. Za seboj sem slišala grmenje, malo kasneje pa prejela Tonijev klic, da sem imela srečo, saj so za menoj ustavili tekmo zaradi nevihte. Vseh 10 km spusta  spusta iz Eigergletcherja mi je šlo odlično. Prispem na 93. km in gospod me prijazno ustavi, da je tekma prekinjena. Ojej, očitno tudi za nas. Kar žal mi je, saj mi je šlo res super, končno! Ne vem kako dolgo smo sedeli v garaži, zaprti pred dežjem in čakali na razplet .. “Katka, samo tri so v cilju, vse ostale so s teboj tam gor, vidim po GPS-u, bodi ready, če vas bodo spustili naprej! Ni še konec tekme!” Joj, ta moj Toni. Naposled so se odločiti skrajšati tekmo za zadnjih 300 višincev in 6km, ter nas poslali po bližnjici direktno v cilj. Toniju niti nisem imela časa javit kdaj sem štartala. Šla sem na polno ta dva zadnja kilometra in za šalo prehitela ostale punce, ki so startale celo pred menoj in v cilj pritekla kot absolutno četrta. Na koncu spet mešani občutki … zadovoljna, ker sem videla s kakšno lahkoto sem pritekla v cilj, ter žalostna, ker očitno spet nisem dala dovolj od sebe, pa še v cilju me ni pričakoval Toni. Razumljivo, ni vedel, kdaj nas bodo spustili naprej in čakati bi moral na dežju …Sta mi pa iz balkona mahali in pošiljali poljubčke Joli in Amelie. Sprehodila sem se do kombija, kjer me je čakal Toni. Bilo mu je hudo, ker me je zamudil, a nič za to .. še bodo priložnosti. V nahrbtnik sva strpala par stezičarjev in jaz sveže cunje ter gel za tuširanje – ponovno bom izkoristila vroč tuš v hotelski sobi 302 pri Joli. Pričakali smo še ostale, nato mi je Toni pripravil romantično večerjo pod zvezdami. Žela sem svojih 5 minut slave, saj so vsi mislili, da sem v cilj prišprintala kot četrta. Dopoldne naslednjega dne so že popravili rezultate in dejansko sem bila 9. v ženski konkurenci s časom 15 ur 38 minut. Ciljni šprint ni bil dovolj za stopničke, potrebno bo še naprej pridno trenirati za kakšen boljši rezultat. Vesela sem, da sem se uvrstila med deseterico. Eiger ultra trail vsekakor spada med lepše teke, na katerih sem bila, odlično organizirane in maksimalno je poskrbljeno za varnost na sami progi. Stezice so res da tekaške, a jaz sem jih doživela kot kar zahtevne. Vzponi in spusti so ponekod zelo strmi. Vsekakor pa priporočam to doživetje! Škoda, da je za nas bila tekma skrajšana.

Za konec zahvala moji mami za nesebično pomoč! Hvala Uršuli in Drejki za prekrasne skupne trenutke z razgledom na Eiger! Hvala Toniju, da me je prenašal in spremljal. Čestitke in hvala za tuš družini Markovič … prekrasni ste!! ♡