V sredo 2.8. smo izvedli en TOP projekt… kljub začetnim navideznim zapletom, se je na koncu vse super poklopilo. Ob enajstih zvečer, ko je Toni spakiral vse potrebno in nam puncam pripravil posteljo v kombiju, smo se odpeljali v Ljubljano, pobrali Ano in odložili Tonija na Prešernovem trgu. Z Zaro sva ga pospremili in mu zaželeli srečno pot, Ana pa je čuvala spečo Hani (ob prenosu iz postelje v lupinico se ni prebudila). Zari je bilo zelo zabavno hoditi ponoči po Ljubljani, v oblačilih v katerih bom kmalu zaspala in na ta račun se mi je smejala. Toni je tekel iz centra Ljubljane na Triglav. Zamislil pa si je, da je to moč storiti pod desetimi urami. Z Matjažem sta stavila za gajbo piva, da mu zadano ne bo uspelo. No, pa da vidimo. 🙂 

Punce smo se peljale v kraj Polica pri Naklem, kjer smo Toniju v grmovju pustile vodo, napitek in paketek piškotov. Peljale smo se naprej proti Bledu in po dolini Radovni, kjer smo mu v vasi Krnica pustile podoben paketek, vmes v Radovljici sta pa zanj poskrbela Iztok in Maja – za njuno hišo sta postavila založeno okrepčevalnico. Tri okrepčevalnice je torej imel, nositi je pa moral vse sam… Velika razlika je sicer teči z nahbtnikom ali brez. Punce smo se okrog pol dveh zjutraj sparkirale blizu izhodišča, od Tonija pa dobile sporočilo, da je ravnokar pobral prvi paketek. Spale smo super, v kombiju do šestih zjutraj, pri 14ih stopinjah, dokler ni Toni poklical, da ima do nas še kako uro in naj jaz čez kakšne pol ure štartam. Ko sva se začela pogovarjati o tem, da bi šel peš na Triglav, sem želela tudi sama na vrh… nisem bila že dve leti. Edina varjanta, da grem tudi jaz je, da najdeva varuško, ki bi za vsaj pet ur bila s Hani. Prej se mi je bolj verjeten zdel načrt, da grem jaz na vrh šele, ko se Toni vrne. A naključje je pripeljalo Ano k nama na obisk ravno v času priprav na ta projekt in se nama je dobrosrčno ponudila, da lahko ona popazi na Hani. Pred mnogimi leti je v Ameriki pazila otroke, na Portugalskem tudi, sedaj pa ogromno časa preživi z majhnima nečakoma… če bo pa kdo vedel bolje poskrbeti za najino do sedaj sicer  neproblematično punčko… in evo, smo zmenjeni!:)

Startala sem malo pred sedmo uro zjutraj po jutranjih opravkih: previjanje, hranjenje in črpanje mleka za kasnejši obrok, ko mamice ne bo. Čas tako hitro mineva ob teh opravilih, da za moj dostojen zajtrk ni bilo časa… sendvič in banano sem pojedla po poti. Noge so že v startu bile nič kaj lahkotne, za menoj sta dve bolj kratki noči in nisem najbolj spočita. Trudim se pojest še kakšno banano več, da mi ne zmanjka energije. Tisoč višincev gre z lahkoto, sploh ne vem kako hitro minejo, potem se pa začnejo malo težke noge. Toni me ujame šele par korakov pred Planiko, cel vzpon se mu je šlo za lovljenje teh desetih ur. Vprašam ga če kaj rabi (jaz nosim v nahrbtniku še vodo zanj, oblačila in nekaj hrane) in ali mu bo ratalo pod deset ur? Odgovori, da težko, da ima samo 44 minut časa. “Ah super, to boš pa že!” Kasneje mi je rekel, da mi je hotel rečt da gre z menoj gor, ker je že utrujen in itak ne bo dosegel časa, potem pa je vseeno stisnil in od nekje dobil novo energijo. Kar poneslo ga je mimo mene in spet sem ostala sama:) Hja…moj vzpon od Planike je bil sicer soliden… 50 minut, a sem bla precej utrujena, noge so super šle po ravnem in v manjšo strmino, za ta kolenogriz in plezanje po skalah pa ni bilo več prave moči… Toni je prišel na vrh Triglava iz Ljubljane s časom 9ur 55minut, jaz pa iz Krme v 3urah 3minutah. Preveč težek nahrbtnik mi je naložil 😉 Privoščila sva si pivo za 7 eur, se malo razgledala in ja, priznam, že se mi je mudilo k Haniki. Toni je prvih nekaj korakov šel tako počasi, da sem mu “zagrozila”, da če bova pa tako počasi šla, grem jaz kar naprej. Vseeno sva nadaljevala skupaj, se je potrudil iti tekoče, čeprav bi sama bila vsaj pol ure prej v dolini. Vsaj enkrat v življenju sem jaz njega priganjala. 😉

Mudilo se mi je pa čisto brezveze, punce so se imele super. Hani je menda spala do pol desetih (doma še nikoli tako dolgo!), potem so malo uživale na dekci in še enkrat vmes je zaspala, nato sva že midva prišla in niso naju nič pogrešale. Odsotna sem bila 5 ur in pol. Noro skratka… in Hani je na ta dan bila stara 6 mesecev …

Ani se iz srca zahvaljujem za to nesebično pomoč, lepo je imeti takšne prijatelje! <3 Družbo ji je delala Zara, ki pa itak že obvlada oskrbo svoje sestrice. Čestitke Toniju za tako dober trening (Ljubljana-Triglav: 86,9 km, 2963m višincev v plus, 424m v minus), prelaufano celo noč sam po pretežno dolgočasni asfaltni poti (Ljubljana, Trboje, Kranj, Radovljica, Bled, Gorje, Radovna, Krma, Triglav) in za gajbo piva, ki jo je dobil od Matjaža! Stava je stava 😉 

Bilo je res krasno! <3