SILVESTROVANJE V PLANINSKEM DOMU PRI KRNSKEM JEZERU (1385 m)

Zadnje dneve decembra sem imela rahle pomisleke o svojem početju, a glede na to, da sem vsakodnevno brez kakršnih koli težav prehodila 1-2 uri hitre hoje, največkrat na domače Gradišče in/ali Pristavo, sva se s Tonijem odločila, da greva iz Lepene do Koče na Krnskem jezeru ter tam pričakava leto 2017 v družbi prijateljev. Res, da je zadnja stvar, ki bi si jo želela s helikopterjev v porodnišnico iz hribov, ampak kljub že visoki nosečnosti (35. teden), ni bilo nobenih znakov, da bi mala punčka že želela spoznati ta svet. Markirano pot 2 uri in 20 min iz parkirišča v Lepeni smo z Lauro in Robijem premagali v uri in 40 minut, sicer brez postanka, a tudi hiteli nismo. Ves čas sem poslušala svoje telo, da sem hodila v sproščenem tempu in brez naprezanja. Če vsak dan doma zmorem 400 višicev do Pristave, jih bom pa tudi teh 700 do koče. 😉 In res je šlo z lahkoto. V zadnjih 19-ih letih menda letos prvič ni nič snega na celotni poti do koče. Toni je pot izkoristil za trening in šel dvakrat gor in dol, da je tako prenesel še moj nahrbtnik. Ob enih popoldne smo že zelo dobro razpoloženi počivali v jedilnici koče, Robi in Laura ob zasluženem pivu, jaz ob gratis čaju – “bomo pa ja za nosečnico dobro poskrbeli” 🙂 Vsa čast prostovoljcem, ki so kljub težavam izpeljali silvestrski večer maksimalno uspešno! S Tonijem sva plesala, igrali smo pantomimo v dveh skupinah, večerjali in se zabavali. Malo pred polnočjo je večji del skupine šel do jezera odštevat sekunde do novega leta, midva z Robijem in Lauro pa smo se greli in nazdravili v koči. Bila sem zelo utrujena, od sedenja, od dolgega dneva, od vsega, zato sem kmalu po polnoči šla počivat v sobo, čeprav nisem bila zaspana. Punčka je cel večer zganjala akrobacije v trebuščku in verjetno je bila tudi ona že konkretno utrujena. Toni se mi je pridružil, stiskala sva se celo noč. Naslednji dan so Kristi, Miha in Joli mahnili na Krn z božanskimi razgledi, ostali pa se z avtom (razen Tonija, ki je spet izkoristil dan za trening in tekel) zapeljali do Vršiča in peš na Slemenovo Špico. Prekrasen dan, prekrasen začetek novega leta! Hvala prijatelji moji za družbo!

jaz, Toni, Robi in Laura pa se grejemo v koči 😉

3. NOVOLETNI KNAP TRAIL, TRBOVLJE

Z novim letom 2017 sem v svojem življenju obrnila prav poseben list, popolnoma nepopisan, popolnoma drugačen. Po treh dneh dopusta, se mi je v petek 6.1. pričel porodniški dopust. V soboto  sem spremljala Tonija na Knap trailu, že tradicionalnem. Letos so najdaljšo traso – forhajersko, podaljšali na 64 km, premagati pa je bilo treba 3300 pozitivnih višinskih metrov. Napovedovali so polarni mraz in res je zjutraj ob 5:40, ko smo se vsedli v avto, števec kazal -13 stopinj. Vozil je Tonijev oče, sem pa zjutraj razmišljala, da bi skoraj lažje sama vozila, saj težko prenašam ovinkasto cesto čez Bogenšperk. V zadnjih dnevih čutim več utrujenosti, včasih me boli hrbet in čutim utesnjeno dihanje ob daljšem sedenju. Upala sem, da ne bo za naju z malo princesko dan prenaporen. 

Po startu ob sedmi uri smo se zapeljali na njihovo prvo postojanko, na 10-em km, VRHE (planinska koča je bila zaprta, zato smo bili malo v dvomih, a smo sploh na pravem mestu). Na srečo sem imela track in mapo, tako da sem vedela, da smo na pravi poti. Kmalu zagledam Ivija, 6 minut za njim pa Tonija in Nina Fijačka. Toni mi naroči, naj nekako izoliram bidon, saj mu je zmrznila voda. Odbrzi naprej proti Čemšeniški planini, mi pa na naslednje mesto, nekje na 25-em km pod Sveto Planino. Grejemo se v avtomobilu, zunaj je še vedno -8 stopinj. Časa imamo veliko. Najprej zagledam eno punco in fanta iz krajše proge (očitno vodi punca absolutno), nato pa Marijo Trontelj, Petra Macuha in še tri v tej skupini. Zmedena sem, in ni mi čisto jasno kaj se dogaja, ampak nekaj ni prav… pa nismo menda Ivija in Tonija zamudili, saj smo že dolgo časa tukaj na tem mestu? Takoj pokličem Tonija, ki je odlično razpoložen, sploh se ne pritožuje nad mrazom, le kapo bo moral zamenjati, ker je čisto zledenela. Takoj mu je jasno, kje je peterica zgrešila in si za kakšnih 7 km skrajšala pot (niso šli na Čemšeniško planino). Žal mi je bilo, da se jim je to zgodilo, sploh Marija je z veliko prednostjo vodila v ženski kategoriji. Zagledam tudi Ivija, 13 minut za njim pa Tonija. Tast se po mojem malo čudi, da Toni že kar precej zaostaja za prvim, a mu povem, da je to čisto pričakovano, da to še nič ne pomeni. 🙂 Naslednjič se vidimo v Trbovlju pri tovarni Iskra, kjer si zaželi le wc papirja. Tukaj se kar preveč zaklepetam s Klavdijo, Klaro Bajec in Bogojem in med vožnjo do Koče na Kalu me malo stisne panika, da bom na naslednji okrepčevalnici zamudila Tonija. Sicer ima vse potrebno s seboj, dovolj napitkov, tudi gelov. . Zgodilo se je tako, da sem na Kalu, po osmih minutah v avtu zagledala Tonija, zamudila pa Ivija in tako nisem mogla sporočiti zaostanka. Počuti se še vedno odlično, zebe ga ne, geli so sicer čisto trdi, a tudi ta problem sproti rešuje, da ga zatlači pod telefon in ob kožo, da se vsaj malo ogreje. Naslednjič se bomo videli šele na cilju. Mi smo se iz Kala po “strašnih” ovinkih čez Čeče zapeljali do Trbovlja, s tastom sva šla na obisk k njihovim prijateljem. Tonija sem pričakovala med 14-15 uro, zato se nič ni mudilo. A 10 minut pred drugo uro me pokliče, predvidevala sem, da iz vrha Mrzlice, kjer brzi proti cilju, a on me je spraševal, kje je pivo!? “Kako to misliš, kje je pivo, pa ja, da nisi že v cilju?” “Ja, sem ja!” in se reži. 🙂 O moj bog, zamudila sva ga v cilju!! Grozno, pa tako sem si želela, da ga pričakava v cilju, a očitno je v zadnjem delu proge brzel kot zmešan, sploh ko sta se tik pod vrhom Mrzlice srečala z Ivijem (na žalost je Ivi na tem mestu zalutal zaradi napačno prestavljenih trakcev in menda izgubil vsaj 5 minut). Spust sta imela na nož .. na vse, kolikor noge dajo, vseh 7 km iz vrha Mrzlice pa do cilja! Toniju je ratalo prednost obdržati, vendar za zgolj 16 sekund, Ivi se ni in ni vdal! Bravo obema, odlična sta! Lepo je bilo srečati tekaške prijatelje, z njimi poklepetati ter se okrepčati v gostišču Brin, kjer so res prijazni, jota in jabolčni zavitki so pa tudi bili božansko dobri! Čestitke vsem tekmovalcem, ki so tako pogumno in z nasmehom borbali v res izjemno nizkih temperaturah! Bravo!

Naslednji dan, v nedeljo, sva bila dogovorjena s Tino Robba za “nosečniško fotografiranje”. Želela sem si lepih slikic s trebuščkom, za spomin na to prelepo obdobje in na srečo je Toni brez pomisleka ustregel moji želji. Ustvarila sem si nemalo skrbi, zaradi mraza in oblačil… kaj neki bom oblekla če bo tako mrzlo, pa še za  nedeljo je napovedano oblačno vreme. Toni je preštudiral vreme in sklenil, da moremo proti Primorski, kjer bo lahko celo kakšna stopinja nad ničlo in kjer se je kazala jasnina, drugod po Sloveniji je bilo vsaj -6 stopinj in oblačno. Moja želja je bila Gorenjska in razgledi na hribe, ampak nimaš kaj… predala sem se dogodkom in Tini, s katero smo se takoj dobro ujeli. Najprej sem doma na stopnišču pozabila veliko vrečko oblačil za fotografiranje, kar mi je kliknilo, ko sva že bila v Ljubljani. Toni se je samo nasmejal in brez pritoževanja zapeljal na izvozu za Bizovik in obrnil nazaj proti Dolenjski, Tini pa tudi ni bilo težko počakati dodatnih 40 minut, da greva nazaj domov po stvari. Omg…a sem lahko še bolj raztrešena? 🙂

Po poti smo si imeli tako veliko za povedat, tudi Tina je strastna trail tekačica in ljubiteljica narave ter hribov. Vzdušje je bilo res sproščeno in pripeljalo nas je do Socerba, čeprav smo bili brez konkretnega cilja, idej pa je bilo veliko. Skratka iskali smo sonce in čimvišje temperature in jih glede na razmere tudi našli. 🙂 V začetku sva bila kar malo nerodna in nesproščena, načeloma nisva ravno fotogenična in ne pozirava rada. Tina je z sproščenostjo in profesionalnostjo razbila napetost in vse je zlaufalo samo od sebe. Bilo je prav super. Hvala Tini za njen čas in prelepe fotografije, kolikor nama jih je do sedaj pokazala – se že veselim celotnega albuma. <3

Prvi vikend januarja 2017 se je končal perfektno … sicer sem bila konkretno utrujena od vseh dogodkov, vendar še toliko pri moči, da sem spekla slastno lazanjo in preživela družaben večer – obiskala sta naju Roko in njegova Katija iz Dalmacije, iz Omiša. Oktoberski dnevi na Dalmacija Ultra trailu, katerega eden izmed organizatorjev je bil tudi Roko, nama bodo obema s Tonijem za večno ostali v nepozabnem spominu. Za naju so poskrbeli kot za kralja in kraljico, v hotelu Damiani *****. Roko in Katija sta pri nama prespala dve noči, medtem si ogledala center naše prestolnice, Toni pa je poskrbel, da sta se tudi malo rekreirala… od jutranjega teka na Gradišče, do večernega spininga. 🙂 Bilo je res lepo in že se veselim ponovnega snidenja pri njih v prekrasni Dalmaciji. V mesecu decembru sta se poročila in želim jima srečen in trden zakon, poln ljubezni in spoštovanja!