 |
| kuča potujuča |
 |
| šopek za mamico:) |
Kljub zgodnjemu odhodu od doma, sva v petek šele popoldan prispela v Istro. Prej sva opravila dva obiska v Postojni. Ustavila sva se tudi pri Slavki in Borutu, toliko tem pogovora smo načeli, dobro da je Slavka morala popoldan v službo:) Hvala vama za teran, čokolado, ki je zvečer še kako teknila ter za vso gostoljubje! Po prečkanju meje je bil prvi plan nabiranje divjih špargljev. Še nikoli jih nisva, zato sva bila malo nesigurna kam in kako bi se lotila. Toni je poklical Alena Palisko za nasvet. Rekel je, da rastejo praktično povsod pod 400m nadmorske višine. Na kar enem parkirišču sva se ustavila za wc in medtem je šofer kamiona, ki je pravtako šel na wc, spotoma nabral še malo pest špargljev. Kaj? Nič nama ni bilo jasno, kje hudiča jih je našel tam ob cesti v tako kratkem času. Precej časa sva iskala v prazno, a sva ga naposled zagledala…enega špargljčka…in nato še enega:) Zapeljala sva se v bližino Boljuna, kjer je predlani potekal treking in sva se plazila po zaraščenem grmovju ter dejansko nabrala lep šop špargljev. Podarila sva ga mami za materinski dan, se je pošteno nasmejala. 🙂 V Plominu sva si skuhala obilen testeninski obrok z šparglji v smetanovi omaki, kajti večerni ribolov je bil neuspešen. Sprehajala sem se ob obali, vonjala omamen vonj morja in končno čutila malo umirjenosti v mojem nemirnem srčku. Zvečer sva se zapeljal v Gračišće, kjer bo naslednji dan ob devetih dopoldne start trekinga, že 11. zapored. Prijavila sva se seveda na ultra kategorijo, cca 40km. Dvignila sva startne kartončke, start bo kronometerski, kar mi ni najbolj všeč. Žrebala sva zelo različne številke, jaz 54, Toni 80, to bo pomenilo vsaj 5 minut razlike v startu. Psihično sem se pripravljala, da se bom konkretno zgubljala naslednji dan. Najraje bi ga kje počakala, a me je prepričeval, da štartam sama, pa da me bo hitro ujel. Grela sem se pod tremi odejami, zelo me je zeblo in nikakor se nisem mogla segreti.
Prijetno jutranje vzdušje v krasnem tipičnem istrskem kraju Gračišće je pripomoglo, da je splahnela trema zaradi kronometrskega starta. Želela sem si tečt s Tonijem, a kakšno kontrolno točko bom morala najti brez njega. Že takoj v startu sem zašla na stezico preveč v levo, ki se je kmalu končala in preko travnika ter gosto zaraslega grmičevja sem se prebijala nazaj do prave poti. Zagledala sem druge tekače in jim sledila. Vmes smo se ponovno razšli, a na prvi kontrolni točki smo spet prišli skupaj. Nato sem tekla z enim domačinom, tekoče je šlo vse do KT3. Tukaj prvič pokličem Tonija in izvem, da sem skoz nedosegljiva in me ni mogel priklicati, pa da je imel precej težav v startu, takoj full zašel in zgubil dodatnih 5 min. Še vedno je precej za menoj, čeprav sem si pri sebi zamislila limit, da ga najkasneje na tretji KT (v Pićan-u) počakam. Bilo nas je tudi po šest v skupini, ves čas sem sledila s prstom po karti, da četudi bi drugi šli po svoje, sem vedno vedela, kje sem. Toni mi je pa obljubil, da bo bolj precizno gledal karto in ne bo več delal kiksov ter me kmalu ujel. Res smo se po KT 10 srečali, ampak do takrat je minilo verjetno že kakšne tri ure. Skupaj sva potegnila naprej. Iz teka čiste uživancije , se je začelo malo bolj matranje…tako pač je s Tonijem. Njegova tekmovalna žilica zame pomeni trpljenje:) Še vedno je bilo zelo luštno, šla sem koliko sem pač lahko, ni bilo pa več takšne lahkotnosti kot prej…nisem več spremljala zemljevida, saj sem še tekla komaj:) Spusti so mi itak odgovarjali, pri vzponih sem pa čutila pomanjkanje. Pojedla sem samo en gel in spila liter napitka. Pot je bila res prekrasna in Istra me je ponovno presenetila…koliko enih prekrasnih in divjih kotičkov premore! Velikokrat in marsikje smo se že potepali po Istri, pa še zmeraj je toliko neodkritih kotičkov na voljo. V cilj smo prišli relativno hitro, po štirih urah in pol teka. 34 km ter 1700 višinskih metrov se je nabralo. Jaz, Toni, Jure Čebašek in Josip smo si delali družbo zadnje kontrolne točke, čeprav slednja sta na koncu potegnila naprej. Zaradi kronometerskega štarta sva pa oba s Tonijem na koncu imela prednost pred njima in tako sva bila drugi in tretja absolutno, za Andražem Hribarjem. Preživeli smo krasen popoldan v odlični družbi in popili kar nekaj Stezičarjev. 🙂 Hvala Meti in Žinetu, brez njiju ne bi tako gladko šla skozi nekatere kontrolne točke, pa seveda hvala za družbo v cilju.
Prespala sva v “najinem” zalivu, po res dolgem času. Toliko moči sva še imela, da sva se varno pripeljala do cilja, nato pa se od utrujenosti pogreznila v spanec. Toni je zjutraj skušal ujeti kako ribico, a ponovno neuspešno. Ni to Skandinavija, kjer se je dalo nalovit celo vedro ogromnih rib.
Velikonočni ponedeljek sva preživela doma v Radencih.
 |
| zmagovalci Ultra, Andraž, Toni in Jure Čebašek |
 |
| zmagovalke Ultra, z Meto in Jeleno Brezak |
Leave a Reply