Letos je na Koroškem potekal že 27. tradicionalni zimski Matjažev pohod na Peco (2125 m). Naš Kristi, ki je na ta dan praznoval svoj rojstni dan, je letos dobil kipec Kralja Matjaža za svoj 25. vzpon! Temu se pa res reče tradicija. Sama sem se na povabilo koroških prijateljev odzvala šele drugič, tudi tokrat smo šli na sončni vzhod. Ne rečem, da je bilo po petkovi dopoldanski službi (in četrtkovi celodnevni), pakiranju, dolgi vožnji proti Črni na Koroškem in večernemu druženju do poznih nočnih ur v karavli (dolina Tople), kjer smo prenočili, to enostavno! Sploh ne. Po dveh urah spanca smo se napakirali in ob 4:05 začeli z nočnim pohodom. Vsa čast Perotu, ki je spal celih 15 minut in se nam pridružil, kot vodja in navigator. Dobro mi je poznana pot iz Mitneka na Peco, mi smo pa bili od tega izhodišča oddaljeni 10 km. “Boljše da grem z vami, kot pa da vas še dva dni po Peci iščejo!” je rekel, in šli smo, jaz, Ana, Pero in Kristi. Pero je res dušica, večer prej nam je spekel skutino pecivo, ki smo ga zmazali v par minutah. 

Sama sem štartala bolj meditativno, še zelo zaspana. Naredili smo krožno pot, z obeh strani je kar dobro markirana. Hoja je bila občasno precej  težavna, saj je skorja nad snegom včasih zadržala našo težo, večinoma se pa je udiralo, ko si že želel stopit z drugo nogo naprej.  Za vzpon smo potrebovali 2 uri in pol, dobrih 1000 višinskih metrov. Na vrhu je strašno pihalo in čeprav smo se že pred tem dobro oblekli, nas je hitro zazeblo, predvsem v prste. Ana in Pero sta kmalu šla v dolino, proti Mali Peci in Domu na Peci, s Kristijem sva pa še kakšnih 10 minut čakala na tapravo vzhajanje sonca, ki je bilo ob 6:55. Malo prekmalu smo prišli na vrh in res težko je bilo zdržat gor, nikjer zavetrja, veter je pa pihal menda 70 km/h. Nas je kar prestavljalo. Ampak sva dočakala pogled na  žarečo kuglico. <3 Prelepo! Par slikic in gasa v dolino, ostala dva člana odprave sta naju čakala na toplem v Domu na Peci. Kar precej smo se zadržali v koči, čeprav je bil prvoten plan, da se ob devetih zjutraj pridružimo tečajnikom na plazovni delavnici. V karavli (kjer smo prespali) in na bližnjem travniku so imeli tečaj varnega gibanja v hribih na snegu, pod mentorstvom turnega smučarja, gorskega vodnika Roka Zalokarja. V koči je bilo toplo, udobno, nazdravljali smo na Kristijev rojstni dan in tako je minilo precej časa. Zbiralo se je vse več pohodnikov. Obiskali smo še votlino Kralja Matjaža, ki je od koče oddaljena 15 min. hoje. Legenda pravi, da  so drugi kralji bili ljubosumni na piljubljenost Kralja Matjaža in so se združili v boj proti njegovi vojski, zato se je le-ta umaknil v votlino pod Peco, kjer sedaj spi. Ko se mu bo brada sedemkrat ovila okrog mize, bo prišel ven in na Koroškem ter še kje drugje bodo spet zavladali dobri časi. 

Uživala sem v hoji podnevi, v snegu, na sončku… bil je res prekrasen dan! V karavlo smo se vrnili šele po poldnevu, na poti srečali Tonija, ki se je odpravil na trening, čeprav mnogo krajši, kot je nameraval. Naporen in dolg večer je bil! 😉 V karavli nas je čakal odličen golaž ter popoldanski počitek..končno! Spali smo kot ubiti par ur, zvečer se pa zapeljali v Mežico, kjer je potekal 4. Koroški outdoor filmski festival (KOFF). Letošnji izbor ni bil ravno po mojem okusu, preveč so se nizali akcijski posnetki, predvsem iz turnega smučanja, premalo je bilo pa zgodbe. So se pa vsekakor tudi letos izjemno potrudili z dogodkom in nas lepo pogostili. Hvala družba korošcev za povabilo in hvala ostalim, ki smo se zbrali in skupaj preživeli prekrasen vikend! Z veseljem se bom zmeraj vračala tako na sončne vzhode, kot zahode v družbi teh odštekanih, prekrasnih ljudi! <3