IškAAdventure trek 2014

Preteklo soboto se je odvijal drugi treking Slovenske treking lige, zelo blizu doma, okrog Krima, start pri hipodromu v Vrbljenah. Še zjutraj sva bila neodločena ali bi sploh šla, ni bilo pravega razpoloženja, utrujenost in neprespanost se mi vlečeta iz dneva v dan, a vedela sem, da sta po teku dva prosta dneva, namenjena za družinske obiske, prenajedanje velikonočnih dobrot ter predvsem počitek, zato je odgovor bil na dlani – tudi lansko leto smo se na tem trekingu imeli tako super, da bi bilo škoda izpustiti tak dogodek. Ob pol osmih zjutraj sva “panično” začela pakirat, ob deveti uri je bil že štart. Teden pred tem sem se udeležila sedaj že tradicionalnega Istra 100 milj. Pretekla/prehodila sem 82 km, 3800 višinskih metrov, nato pa, torej šele na polovici poti, na okrepčevalnici v Buzetu, odstopila. Še zdaj ne najdem pametnega razloga zakaj. Halucinirala sem že prvo noč, kajti čisto neprespana in nespočita sem šla na štart tako dolgega teka. Posledično nisem uživala, ni bilo nekega veselja. Vse vzpone sem šla prehito, srček je prehitro utripal. Doline so mi začele predstavljati problem, tekla sem kot po jajcih, bolelo me je levo koleno od vseh teh neštetih kamnov. Teren je res težek. Nisem bila še toliko fizično utrujena, problem je bil, da glava ni bila na mestu. Lahko bi vztrajala naprej, a sem se bala, da se bom prepočasi premikala še v drugo noč. To se mi pa preprosto ni dalo. Sedaj mi je mogoče žal, šele zdanilo se je, pa sem že odstopila. Lahko, da bi dan prinesel novo energijo in veselje. 🙂 A je, kar je. Tako dolge razdalje zahtevajo določene izkušnje in preudarno razporejanje energije, tega sama še ne obvladam in se sproti učim. Upam pa, da se s tega tudi kaj NAučim, kajti spadam med tisto vrsto ljudi, ki radi večkrat gredo na led. 😉

Slovenska ekipa na Istra 100 milj, na startu v Labinu

Naj se vrnem na treking IškAAdventure. Letos zemljevid ni bil objavljen večer prej, kot je običajno, temveč smo ga prejeli tik pred štartom, ob prijavi. Štartalo nas je 18 tekačev v ultra kategoriji, skupno nas je bilo okrog 100. Nižja udeležba na tem trekingu kot sicer, tudi zato, ker se je na isti dan odvijalo več tekaških dogodkov – 8urni Formaraton v Tivoliju ter Najlepši Najtežji polmaraton v Škofji Loki. Na začetku so napovedali malo drugačne pogoje, težji treking, a presenetljivo dobro nam je šlo, vsaj v ultra kategoriji. KT 7 ni bilo, ker se menda medvedka z mladičem že par dni sprehaja tod okrog. 🙂 KT 14 ni bila vrisana in smo na KT 9 dobili navodila kje bomo našli točko – moral si vrisati azimut med točkama. Na krajši razdalji so malo pojamrali, da so težko našli KT, veliko bluzili, višincev pa nabrali skoraj toliko kot mi na daljši razdalji. Do 16-ega km smo vsi tekli bolj ali manj skupaj, malo smo se ločili, spet smo iz različnih smeri prišli skupaj. Sem imela občutek, da bomo cel treking kar skupinsko odtekli. A med iskanjem KT 14, v gozdu pred Rakitno, sva dobila priložnost, da pobegneva ostalim, prva sva našla jaso in pašnik, na kateri je bila naša nevrisana kontrolna točka. Od tukaj naprej sva bila v vodstvu, čeprav sem vedela, da ostali niso daleč za nama. Vse nama je šlo zelo tekoče, čeprav nisem imela občutka, da sva hitra, da nama gre dobro. V klance sem čutila precej težke noge, verjetno še posledica prejšnjega vikenda na Istra 100 milj. Zgrešila sva pa predzadnjo KT, šla predaleč naprej od linije daljnovoda, ne bi ga pa smela prečkati. Tako sva izgubila dobrih 10 minut, bilo je potrebno nazaj v strmi klanec. V tem času sta naju prehitela Ana in gospod Stanko, kar izveva na živi kontroli, KT 20: “Kakšno minutko pred vama sta dva šla mimo!” reče gospa. Toni se je na vse zagnal naprej, jaz pa za njim, čeprav sem že čutila pošteno utrujenost. Kmalu sva ju ujela, pa še nekaj prednosti sva imela zaradi kronometerskega štarta, a kljub temu je bil zelo napet finiš. 🙂 Bili smo zgolj še kilometer pred ciljem. Na srečo sem kmalu zagledala preljubi hipodrom – ciljni prostor. Prišla sva prva v cilj, po 37-ih km, 1600 višincih, s časom 4 ure 50 minut. Luštno smo se imeli. Po zaključku in razglasitvi rezultatov ter okrepčilu s krožnikom odličnih testenin, sva se dobro razpoložena zapeljala še v Tivoli, kjer so ravno zaključevali 8urni Formaraton. Naša ekipa Never give up je zasedla drugo mesto z skupno pretečenimi 513 km, zmaga je spet šla v roke Tekaškemu forumu. Super je bilo videt prijatelje na kupu, nekatere po dolgem času, smo iz vseh koncev in se težko zberemo vsi skupaj. Čestitke vsem, za vsak pretečen krog! Tudi spoznavni družinski obiski na Koroškem in v Prekmurju so bili uspešni. Preživela sem čudovit vikend. V ponedeljek sva šla na krajši trening ob Muri. Seveda ne po moji standardni poti, je treba kako ušpičit, ko sva skupaj. 😉

REZULTATI
GALERIJA SLIK