Malo pred peto uro popoldan, po službi, smo se dobili v klubu Tektonik, da odtečemo 1. etapo zimskega teka Tektonik ultra 124 km, dolgo dobrih 22 km. Tudi letošnja zima je zaenkrat suha, brez snega, napovedano je bilo sicer nekaj dežja, a dnevne temperature so za ta, prav nič zimski čas, precej visoke, kar je za nas tekače sicer bilo idealno. Lansko leto sem se prav na tem dogodku spoznala s Tonijem in ostalimi: Uršulo, Drejko, Borisom, Matjažem, s katerimi smo ostali dobri prijatelji. Prav zaradi tega mi ta tek veliko pomeni in imam nanj lepe spomine. Iskrice z organizatorjem dogodka so rahlo zatlele že med vikendom, med tekom in se čisto razvnele kmalu v prihodnjih dneh v mesecu januarju. 🙂 Me je kar malo skrbelo, kako bom letos celotno dolžino pretekla, saj sem še imela konkreten muskelfiber od novoletnega pohoda na Peco, pa tudi udeležencev je bilo letos manj, kot lansko leto.  Nekateri so se ustrašili vremenskih razmer, drugi niso mogli priti zaradi poškodb ali premalo pretečenih kilometrov v zadnjem času. Se nam je pa letos pridružila Ana, ki je z nami vztrajala vse tri etape. Dobri dve uri večernega teka sta zelo hitro minili in v dobri družbi smo nadaljevali večer v klubu Tektonik, sicer veliko bolj umirjeno kot lansko leto. Tradicionalni obisk v Flirt baru nam kljub temu ni ušel. 🙂

Toni vztraja, da se držimo ure starta ob osmih zjutraj. Precej težko vstanem, nakopiči se mi utrujenost prejšnjih dni, ampak hitro pridem v formo. Na štartu nas že čaka Ana. Luka in Jutra nas peljeta na start in sta nam celotno pot v nesebičen support z avtom, če bi kaj potrebovali. Hmmm… self supported race!? 😉 Luštno je teči, pot že poznam in obujamo spomine na lanskoletno dogodivščino, ko so z nami bili še Kristi, Natalija in Urša. Imamo srečo z vremenom, res da je bolj oblačno in muhasto, ampak dežja ni. V Ambrusu rahlo rosi, nič hujšega. V Valični vasi, na 34-em km, nam pripravi topel sprejem sodelavka Nina z nekaterimi sovaščani. Speče nam novo preizkušen recept – Italijansko mesno pito, rumove kroglice ter sirovo pito. Na klopci je postavljenih 10 Laško Club in Coca Cola. Zelo lepo nas preseneti z vsemi dobrotami, še enkrat hvala Nina! Če nas ne bi tako hitro zazeblo, bi verjetno kar cel dan tam ostali in naročili taksi za domov. 😉 Saj ne, tekači smo tapravi in nobeno ugodje nas ne more ustaviti pri dosegu cilja. Po tej postojanki me kar ponese naprej, tečem z največjo lahkoto. V Radohovi vasi, 5 km pred ciljem, se ustavimo še pri Draganu, ki pred tem ni pretekel več kot 20 km v kosu. Z nami je podrl že dva svoja osebna rekorda – petkovo ter celo sobotno etapo. Bravo Dragan! In hvala Vidi za topel sprejem in pogostitev. Pred četrto uro popoldan smo zaključili etapo v klubu Tektonik. Ta dan Toni praznuje 42.-i rojstni dan, midva pa imava obletnico enoletnega poznanstva. <3 Tudi ta večer ni tako buren kot prejšnje leto, a preživimo lep večer. Presenečenje uspe.

“A je ta za hodit?”

Krka

Prejšnji večer se dogovorimo za kasnejši start – ob devetih. Zadnja etapa je pred nami, nikamor se nam ne mudi. Zjutraj smo zelo hvaležni tej odločitvi, saj po osmi uri še zelo dežuje, kasneje, ko mi štartamo,  preneha. Ta dan se nam pridruži Leon, tako kot lansko leto. Prinese svežino in diktira hitrejši tempo, da ga komaj dohajamo. Že po parih kilometrih v vasi Temenica imamo postojanko pri Dejanu in Nini, da si ogledamo njihove jaslice. Že večer prej nam je bil obljubljen kakšen kozarček “ta kratkega” in čaj pri njih, da bomo lažje tekli. Prvi dve uri sta bili precej tekaški, a sta hitro minili, potem smo šele začeli nabirati višinske metre in smo več hodili. V kmečkem turizmu Obolno si privoščimo daljšo pavzo, po srečnem naključju prideta v gostišče na nedeljsko juhico Grega in Damjana, ravno ob tej uri, kot da bi se dogovorili. Runde začnejo padati, klepetamo in kar težko se poslovimo. Grega nam ponuja prevoz z avtom, a mi se raje toplo oblečemo in stečemo v deževen dan, pred nami je še 22 km do cilja. Leon nam predstavi M – SOS – identifikacijski sistem osebne varnosti ter  WAII hlače in brezrokavnik iz posebno pripravljenega neoprena, idealna oblačila za hladnejše temperature. Celotno pot tečem bistveno lažje kot lansko leto, ko sem imela precejšnje bolečine v gležnju, a sem kljub temu tekla. Kasneje seveda plačala svoj davek, a se je splačalo. 🙂 Tečemo proti naslednji postojanki, povabljeni smo namreč še k Ani na vroč čaj, a mi raje zaprosimo za mrzlo pivo (malo pa smo čudaki, a ne?). 😉 Anina mama ponudi sveže pečen štrudelj. Kljub ugodju, ki ga ponuja topel dom, Ana teče zadnjih 5 – 6 km z nami do cilja – do kluba Tektonik in nam pokaže “bližnjico” do Ivančne Gorice. Toni pripravi narezek, pojemo preostanek torte, dobimo darila (Tektonik majčko in kapo občine Ivančna Gorica Prijetno domače) in se počasi poslovimo. Ne rečem, da je bilo najbolj enostavno, a kar ne verjamem, da se vikend izteka…da je za nami 124 pretečenih kilometrov. Bravo mi! 😉 Nogice so ostale precej sveže, mislim, da bi se vsi z lahkoto postavili na start četrte etape, če bi bilo treba. Drugo leto spet ponovimo. Hvala za krasno družbo in nepozaben vikend!

Želim vam srečno, uspešno, zdravja, zadovoljstva, iskrenega prijateljstva in ljubezni polno leto 2014!!

1.1.2014, Peca

novoletna darila za prijatelje

31.12.2013, nočni pohod do Doma na Peci (1665 m)

“za prijatelje, si je treba čas vzet…”

Dom na Peci je samo naš 🙂

naslednje jutro prava zimska pravljica…