V soboto zjutraj Toni pride pome s polno naloženim kombijem, pripravljen na vse. Naložim še svoje stvari, predvsem športne cunje, torbe, kolo in šotor. Na dvorišču pred hišo se vprašava kam sploh greva. Želela sva na Koroški treking, a je žal zaradi moje poškodbe za naju odpadel. Odpreva karto Slovenije in Hrvaške. Prvi plan je s kolesom okrog Julijskih Alp, ampak napoved ni ravno blesteča,  zato zavijeva proti morju. Toni želi nardit dober tekaški trening, jaz zaradi poškodbe ne morem tečt, mogoče bom pa lahko kolesarila, zato se odločiva, da greva danes na Učko (1396 m). Toni peš, jaz s kolesom, pa bo kar bo. V četrtek sem šla tečt z mojim bratom in me je že po dveh km nekaj zaskelelo v medenici in ni več popustilo. Zvečer je bilo samo še huje, komaj sem vstala s postelje. Zjutraj nič bolje, v službi nič bolje… spet slabo razpoloženje zaradi teh nepredvidenih poškodb. Najbrž je kriv prehiter spust iz Črne prsti prejšnjo nedeljo. Letelo je na vse, dolina mi pa vseeno ni tako domača, morala bi bolj previdno tečt. Nad Učko se zbirajo temni oblaki, a midva sva neustrašna. Najdeva mirno parkirišče, zamenjava mojo zračnico in gasa. Po štirih km se srečam s Tonijem v ovinku ceste, on seka bližnice po markirani pešpoti, jaz pa delam ovinke s kolesom po cesti. Uživam v vožnji, bolečin ne čutim, zato se odločim iti na vrh. Del ceste imam čisto zase, saj je zaprta zaradi kolesarske dirke. Proti Poklonu me dohitijo kolesarji, full začne deževat. Upam, da je samo ploha, a kar ne neha padat, skoraj do vrha. Večkrat razmišljam, da bi se obrnila, saj sem čisto premočena, v brezrokavni majici, nazebe me do kosti. Ampak še kar vztrajam in vztrajam, mrzel spust po dežju me prav nič ne mika. Dobim Tonijevo sporočilo, da je na vrhu, ko sem jaz na šele okrog 900 m. 🙂 Na Poklonu zagledam naše poti, ki smo jih prešli na Istra 100 milj in občutim slabo voljo, da sem s kolesom. Najraje bi ga prislonila kam in naprej tekla. Poškodba me skrbi. Naposled tudi jaz zagledam belo kupolo, ki oznanja moj cilj. In dobim največje darilo: sonceee!! 🙂 Sezujem mokre nogavice, jih ožamem in sušim na soncu, preoblečem totalno premočeno majico. Grejem se na soncu in občudujem panoramo, zelo lepe spomine imam na ta kraj, ki smo ga na Istrski stotki skupaj doživeli jaz, Boris, Matjaž in Roman. Šele sms: “Darling, i’m home!” me vrže nazaj v sedanjost, tudi jaz morem počasi “domov”, čaka me pa 24 km dolg mrzel spust do Ike, kjer imava avto in kjer me čaka še en sonček. <3 Brrrr… Ampak sem en, dva, tri nazaj ob morju. Čeprav je toplo, za kratke rokave, se jaz kar ne morem pogret in navlečem nase vse kar imam z dolgimi rokavi. Zanimivo, mrzel pir pa še kar paše. 🙂 Skuhava si pozno kosilo/večerjo in ne ljubi se nama več nikamor premaknit, niti lovit rib, čeprav sva tik ob morju. Na tem parkirišču ostaneva zasidrana in zaspiva. Okviren plan, da naslednji dan napakirava torbe na kolo in zvečer spiva na Rtu Kamenjaku, se zjutraj izjalovi, saj se jaz komaj privlečem iz kombija. Bolečine so spet enako hude kot v začetku. Zapeljeva se v Rabac in na easy raziskujeva mesto in okolico – peš pot proti Labinu, kjer smo ponoči bluzili na Istrski stotki. Podnevi je vse drugače in tako smiselno. 🙂 Takrat pa sva z Borisom ravno tukaj zalutala. V kampu prideva do tuša, zvečer Toni lovi ribe, jaz pa kinkam na stolu, dokler naju ne prežene nevihta. Dobro se spočijem, saj lahko potem do jutranjih ur igrava Carcassonne. 🙂 Zjutraj spečeva ulovljene ribice in se počasi seliva naprej proti Koromačnu. Izbereva najbolj oddaljene poti, zato pot traja celo večnost, a sva odlično razpoložena. Občutek, kot da sva obtičala v trenutku, čas pa neusmiljeno brzi naprej. Ura se prehitro premika. Zdi se, da se voziva samo malo, čas pa kaže, da se voziva že eno uro. Sam Koromačno je nezanimiv, v okolici pa najdeva top osamljen zalivček in super mesto za ribolov. Spiva v gozdu, mesto je čisto osamljeno. Ujameva šest fratarjev (jaz samo enega). Pa imava jutri spet odlično kosilo. 🙂 Zadnji dan se vrneva v Medvejo, kjer je dobro izhodišče za na Učko. Toni teče na vrh, jaz se pa kar ne morem prepričat, da bi šla izležavat na bližnjo plažo in počivat, raje grem peš do Lovranske Drage, 1 ura hoje. Hoja mi ne dela težav, a skoz po malem čutim tisto zoprno bolečino v levi nogi, ki mi danes dokončno da vedeti, da letos zame Gorski maraton štirih občin odpade. Upam samo, da se v dobrem tednu pozdravim in da na ARS-u ne bo težav. Na Lovranski Dragi naberem domačih češenj za sladico in grem nazaj do morja. Misel, da bi šla na hitro zaplavat v morje, odvržem, saj mi Toni piše, da se že spušča z vrha, 45 min. in je pri avtu. Ta čas moram hitro spakirat/pospravit svoje stvari in spečt ribice. Toni se vrne čisto navdušen, itak, pot je res krasna. Moreš pa odmislit kuščarje, kače in ostale majhne žuželke, pa baje tudi medvede. 🙂 Pojeva slastno kosilo in že se nama mudi domov, obveznosti čakajo, lepi spomini pa ostajajo…