Ni treba daleč, da se nadihaš svežega zraka in si spočiješ um v naravi, četudi živiš v Ljubljani. V soboto sva šla tečt in standardno pot zamenjala z gozdno, iz Podutiške ceste sva zavila levo v gozd, namesto desno na Toško Čelo. Izhodišče je samo 2 km oddaljeno od najinega doma. Uro in pol teka po čudovitih gozdnih poteh, ki vodijo do Brda, Dobrove ali nazaj do Podutika. Sonček je kukal izpod dreves in bilo je fantastično. Zvečer sva obdarila Martino z višnjevo torto, pogledali smo dokumentarni film Ruth 246,8 (
ogledate si ga lahko tukaj) in hengali. Ruth je izjemna oseba. Prvič smo si film ogledali v Radovljici s Kristijem in Blažom. Vse se nas je dotaknil s solznimi očmi na koncu, ko je stekla mimo Rajeta do Filipidesa, do cilja.
V nedeljo sva se po ležernem dopoldnevu in učenju za izpit odpravila na opoldanski sprehod na Tošč. Čez Toško Čelo imava slabih 10 km do izhodišča. Šla sva hodit, čeprav nama je bilo hitro žal, da nisva v tekaški opravi. Sonca je bilo bolj malo, sva pa bila poplačana s super vidljivostjo na spodaj ležečo meglo in okoliške hribe. Najprej sva zavila na
Grmado in uživala v prekrasnem razgledu, nato pa nadaljevala do Tošča.
Tošč ne ponuja tako lepega razgleda, ker ga zakrivajo visoka drevesa, ponuja pa lepo sprehajalno gozdno pot, po kateri bi lahko tudi tekla (samo je treba malo več trenirat:)). Na vrhu Tošča stoji okrašena smrečica. Tudi midva sva prispevala okrasek – prazno flaško domače viljamovke. 🙂 Malo sva imela slabo vest, da se nisva udeležila teka
Istra v vašem srcu, ki je potekal na ta dan iz Savudrije do Novigrada. Na manjšo razdaljo nisva hotela, celotno (54 km) pa trenutno ne bi pretekla. Najbrž so imeli čudovit dan, za spremembo od prejšnjih poledenelih sezon. Mogoče naslednje leto!
Zvečer sva si ogledala še dokumentarec
Dean-a Karnazes-a – UltraMaraton Man: 50 Marathons – 50 States -50 Days. Motivacije polno, samo izvedba je še potrebna, da ne zapadem v zimsko spanje. 🙂
