Gozd Martuljek in okoliški hribi

1 DAN: Slemenova Špica (1911 m)

Po običajnem spanju po šotorih ali vsaj najcenejših možnih sobah, sva si tokrat privoščila hotelsko nastanitev, če sva že naletela na akcijo 3 noči je enako 4:) – v Gozdu Martuljku, v prenovljenem hotelu Špik. V petek zvečer sva se malo zapeljala do Kranjske Gore in sva kar obžalovala, da s sabo nisva vzela koles, tako lepe razgledne ceste so tukaj pa še urejena kolesarska pot. A sva se odločila obiskati okoliške hribe. Štartala sva z Vršiča, šele na tej vožnji z avtomobilom sem se pomirila: “Hvala bogu, da nisva s kolesom!”:) Na višini kakih 1200 se je pogled zjasnil, obšla sva meglo, ki je bila do te meje. Zelo lepa pot, ki se odcepi levo za Malo Mojstrovko po severni strani in desno za Sleme. Midva izbereva slednje. Po severni strani je pot precej zasnežena, tako da uživava v hoji po snegu in razgledu na meglo pod nama in na hribe vse naokrog. Na vrhu se nama je odprl čudovit razgled na Jalovec, ki je res eden izmed naših najlepših vrhov. Hotel je zelo lep, v istem nadstropju imava fitnes z dvema tekaškima stezama, orbitrekom in kolesom, s pogledom na Martuljkovo skupino. Zvečer sva tekla na stezi.

sobica

Hotel Špik

Prisojnik / Prisank, 2547 m

Ajdovska deklica

na Slemenovi špici, 1911 m

Jalovec, 2645 m

Martuljkova skupina

prelaz Vršič

jezero Jasna

2.DAN: Visoki Kurji vrh (1828 m)

Preživeli smo krasen dan z Saro, Andrejem in Žigom. Slednji je poznavalec okoliških hribov in neoznačenih poti, tako da smo jo mahnili iz Srednjega vrha po gozdni poti. Žiga je rekel, da ne bo težka tura, da gre večinoma po ravnem. Ker sem ga šele spoznala, nisem vedela, da malo pretirava. 🙂 Je pa logično, da se iz 800 na 1800 glih ne moreš povzpet po ravnem. Še dobro da sva s sabo vzela pohodne palice. Sara ga je malo preklinjala občasno, ko smo kar drseli po strmi drseči zasneženi in kamniti poti (oz.brezpotju), ampak nič hujšega. Hodili smo dobrih 7 ur, na Visoki Kurji Vrh. Butasto ime, ampak lepšega razgleda še v življenju nisem videla. Pot je razgibana – ozke gozdne poti, ki je na neki točki tudi zmanjka, tako da smo šli kar naravnost in pošteno zagrizli v klanec. Cel dan nismo srečali nikogar, razen gamsov, ptic in mravljic. Na vrhu smo imeli daljši postanek, malico in počitek ob panoramskem razgledu na cele Julijce, Karavanke, videl se je najvišji vrh Avstrije – Grossglocner, Kamniške alpe, Kranjska Gora, Mojstrana in v meglo zakrite Jesenice. Od spodaj je bilo turobno in zabasano vreme, višje od 1400 pa veličasni razgledi in sonček! Res perfektni dnevi za v hribe.

Veliki Kurji Vrh (1811 m), v ozadju Kepa (2143 m)

Špikova skupina

Julijci in Kranjska gora v dolini

3.DAN: 1. in 2. Martuljkov slap, Mangartska jezera in Planica

Že dva dni razmišljava o Mali Mojstrovki, ampak je lahko kar nevarna, če zapade sneg in če nimaš prave opreme in izkušenj v hribih. Je vrh visok 2332 m. Južna stran je lažja (to sva prebrala v knjigi:)) in ni bilo videti, da bi bila zasnežena, a sva se vseeno odločila, da raje mahneva raziskovat bližnje gozdove. Odpravila sva se peš iz hotela do Martuljkovih slapov. Lepa, lahka a strma pot po gozdu, ob potoku Martuljek. Do prvega Martuljkovega slapa prideš v kakšnih pol ure in je res čudovit! Iz skalnatih sten kar pronica voda in odteka na vse strani. Krasen sprehod! Povzpela sva se še do drugega Martuljkovega slapa, ki je še dobre pol ure ali uro naprej. Nazaj grede sva se ustavila v Brunarici Pri Ingotu, ki ponuja omamen razgled in malo manj dobro mineštro. Ker je bila ura šele tri popoldan, sva se še zapeljala čez mejo na sprehod okrog Mangartskih jezer (želela sva v Tamar, pa bi naju najbrž ujela tema), na poti nazaj pa sva se ustavila še pod skakalnico v Planici. Tamar pa si bova slej ko prej ogledala, samo da zapade snegec in da uredijo tekaške poti.

1.Martuljkov slap

2. Martuljkov slap

pri brunarici “Pri Ingotu”

Mangart

Mangartsko jezero

Planica

4.DAN: Jerebikovec (1593 m), Slap Peričnik, Vrata – Aljažev dom

Mala Mojstrovka bo že počakala na naju, danes jo mahneva na Jerebikovec! 🙂 Malo nad Mojstrano sva pustila avto, v smeri Radovna, malo naprej od table za Triglavski narodni park. Prečkaš cesto in takoj se začne kolenogriz, ki traja celo pot – dobri dve uri. Na vrhu pa imaš poplačano vsako kaplico potu, saj je razgled res prekrasen. Gozdna pot pa tako lepo speljana, da je bil pravi užitek hodit. Na vrhu sva se okrepčila in se razgledala na Julijce nad dolinami Vrata, Krma in Kot, na Kepo, Karavanke (z vrha sva videla v kako meglo in turobo greva, ko se bova vračala domov). Pot navzdol sva tekla in tako bila na parkirišču v slabi uri. Imela sva še veliko časa (no, v bistvu bi morala domov, ker imam en kup dela za fax, ampak kar nisem mogla vstran od teh lepot) in sva se odpeljala še po dolini Vrat, mimo slapa Peričnika (šla sva na vrh slapa in ga tako občudovala iz vseh smeri:)) in naprej po strmi cesti (25% klanec, pa ročna nama ne prime :)) do konca doline z namenom, da bova v Aljaževem domu jedla joto in pila pir. Hja, kar sanjaj. Aljažev dom je bil zaprt, okolica pa sapo jemajoča, tako da sem res s težkim srcem šla nazaj v turobno Ljubljano.