S kolesom okrog Sicilije

Tudi tokrat sem dnevno beležila kilometrino, opisovala okolico in dogodke ter risala pot na zemljevidu, ki sva jo dnevno prevozila, običajno s Petzlom na glavi, medtem ko je Simon kuhal večerjo. 🙂 A bi bilo čist preveč vse to opisovat. Zato na kratko: preživela sva dva mega pestra tedna na kolesu okrog čudovitega otoka. Začetni plan je bil 1037km, ki sva ga po tipično najino podaljšala na 1160km. Dnevno sva prevozila cca. 100km (treba je računat še na 25 kg prtljage), dvakrat sva imela daljšo turo, enkrat 130 km, enkrat 140 km, kakšen dan pa tudi krajše. Dan brez kolesarjenje sva imela tretji dan, ko sva si v Agrigentu šla ogledat arheološko območje antičnih templjev (Valle Dei Templi), po tem sva se premaknila vsak dan, brez “dneva počitka”.

Izbrala sva pot južno od Trapanija (letališče Birgi). Najprej morje, obale, ravnina in na koncu Palermo in hribi. Južni del je en sam nasad grozdja, oljk, limon, na drugi strani pa plaže in precej razburkano morje. V drugi polovici septembra je turistov le še minimalno. Razen v mestih in celoletno obiskani Taormini. V kampih sva bila večinoma edina s šotorom, vsepovsod pa tarča ne gledanja, ampak buljenja. Kolesarjev s torbami sva srečala le kakšne štiri, od teh nobenega z šotorom. Sploh pa sem žensk na kolesu preštela na prste ene roke, zato se me pa najbrž vsi tako čudno gledali.:) Vse na Siciliji me je očaralo, vključno s kaosem v prenatrpanih mestih in še bolj kaotičnim prometnim režimom. Danes sem se peljala iz službe s kolesom in je ena gospa trobila avtu pred sabo, ampak ne zato, da bi ga pozdravila, temveč zaradi živčnosti, ker je gospod pred njo zaplaval v svoje misli in je že 3 sekunde bila zelena luč, pa še ni speljal. Ja, take riti smo! Živčne, nestrpne in egoistične. Na Siciliji smo se skoz pozdravljali. Kljub tablam za prepovedano hupanje pred vsakih mestom, Italijani ne jebejo sistema. Prva dva dni me je parkrat skoraj vrglo s kolesa, ker sem se ustrašla kamiona ali avta, ki je potrobil direkt za mojim hrbtom, pol pa sem se navadila in sem samo še mahala v pozdrav. Ko sva sredi ceste razgrnila zemljevid in iskala pravo pot, sva že imela koga pred sabo, bodisi motorista ali pešča bodisi koga v avtu, ki naju je spraševal, kam greva in če rabiva pomoč. Vse so nama razložili v italijanščini seveda, midva kao razumela. In kar zanimalo jih je od kje sva, kam greva. Vsi so na ulicah, pred hišami, na cesti, drugače od nas, ki se zabubljamo pred ekrane in v osamo. V lokalih sva neštetokrat edina pila pijačo, pa poln lokal! Kar sedeli so, mogoče so imeli mizo pred sabo, pa ni nujno, glavno da ima vsak svoj stol, nekateri so brali časopis, nekateri spregovorili kako besedo, večinoma pa kar sedeli in opazovali dogajanje na cesti.

Spala sva večinoma v kampu, na jugu ni bilo težav, obale res prazne, čudovite a čist samotne, pa so vsepovsod še bili odprti kampi. Od Catanie proti severu pa sva se spopadala z zaprtimi kampi. Situacija naju je tako dvakrat vrgla v preizkušnjo kampiranja na divje in trikrat sva iskala Bed & Breakfast. V celih dveh tednih noben ni imel gumi defekta, kljub povoženim milijonim delčkom stekla, zgleda, da sva rabila druge vrste preizkušnje, z gumidefekti sva se spopadala lansko leto na kolesarjenju po Toskani, tokrat naju je preizkušalo drugače. Ko po 140 km, totalno smrdeč in prešvican in moker od tri urnega zalivanja dežja in peska in vožnje po temi čakaš samo še na topel tuš pa prideš do ograje z napisom: Close for works, kar kričiš na ves glas in izrečeš vse možne kletvice. Ampak situacijo zaobvladaš v par minutah, postaviš pač šotor pred ograjo, ni važno, saj imava osvežilne robčke, da se malo osveživa:), osvetljeno je, imava še pol litra vode, žejna nisva. In ko se zjutraj spočit zbudiš kar nekje, si skuhaš kavo, poješ zajtrk, greš zadovoljen in čist zaljubljen v nov dan. In preživiš krasen dan, ker ceniš vodo, ker ceniš sveže postlano posteljo, ker ceniš, da si vse to lahko privoščiš in imaš! In si preprosto srečen. Nič več ne padaš v nesmiselno nerganje in stresanje slabe volje na drugega. In naslednji dan spet padeva v tako situacijo in še naslednji dan spet. In vedno lažje nama je. In vse bolj povezana in mirna sva. Ni lagodnost tista, ki te osrečuje! Včasih me je kdo vprašal zakaj grem tečt na 42 km, brezveze, to je mučenje in da ne rabim tolko, da mam dost 21 km, da je to ravno prav. Ravno tukaj je point, zakaj mora biti ravno prav, zakaj mora biti enostavno? V “trpljenju” najdeš srečo! Lagodnost me hromi, zato včasih zaidem v ekstrem. 2 meseca nič ne kolesarim, potem naenkrat 1160km. Cel mesec skoraj nič ne tečem, nato me čaka Ljubljanski maraton – 42km (to še ni nujno, da bo ratalo :)). Komaj sem spackala diplomo, že sem se čist brezglavo vpisala na podiplomski študij in sem kar sprejeta. Ampak jaz nič ne smatram z ekstremom, to tako vidijo drugi.

Naj se vrnem k Siciliji: lepa je, raznolika, zgodovinska, pestra, ravninska in hribovita, vulkanska in prijazna. Cel jug nama je bil zelo všeč, bila sva sama na obalah, se metala v valove in zganjala norčije. Vozila sva ob oljčnih in limoninih nasadih, po samotnih širokih cestah. Catania je zelo lepa, kaotična kot vsako mesto, sicer sva šla na hitro čez mesto, le po glavnih ulicah. Etne nisva videla, ker sva imela izredno slabo vidljivost. Časa za Etno pa tudi ni bilo, kot tudi za Eolske otoke ne. Absolutno rabiš 3 tedne za turo okrog Sicilije, če želiš še malo raziskovati mesta in okolico. Ponuja ogromno! Za Corleone ni bilo časa, sva pa šla skozi malo morje obmorskih mest in krajev in prevozila skoraj vse Capo-je 🙂 Taormina je krasna, polna turistov, prav tako Letojanni s čudovito plažo, Trapani in Erice. Palermo mi je bil še najmanj všeč, uro in pol sva iskala izhod iz totalnega kaosa. Grozljivo! Castelmare di Golfo, Capo D’Orlando, Cefalu, Messina, Siracusa, Pozzallo…. sama čudovita obmorska mesta.

Lansko leto me še noben ne bi mogel prepričati, da grem s kolesom na letalo, ker me je bilo strah, da se kaj zgodi z mojim Stevensom. Ampak smo vsi lepo prestali preizkušnjo. Simon je evidentiral ravnanje s kolesom. 🙂 Komaj čakam, da greva spet na turo. Dobro bi bilo združit Provanso in Španijo. Nisem še bila v Barceloni. V času absolventa ni bilo denarja za take podvige, je bil pa čas, zdaj pa ni časa, denar se nekak še spraska. Danes me je Tina zrajcala s Caminom – ampak ne s kolesom, s hojo! Rada hodim, ampak cca. 30 km 30 dni si pa ravno ne predstavljam in to mi nedvomno predstavlja velik izziv. Še večji izziv pa je dobiti 4 tedne dopusta. 🙂