Danes je tako lahko nekoga dobesedno odjebat, ko se ti zdi, da ga več ne potrebuješ. Pri ljudeh postaja to stalna praksa, brez poglobljenega razmišljanja in vprašanj o smiselnosti posameznih dejanj. Najbrž tudi brez občutka krivde. Sama nimam take prakse, vse pogosteje jo pa občutim na sebi. Ljudje so sposobni izreči hudo boleče besede, velikokrat brez konkretnega razloga za njih. Zato, ker se jim ta trenutek pač ne ljubi ukvarjat s tabo. Ker se jim ne ljubi vzdrževati odnosa. Ker je lažje pretrgati dolgoletne veze, skupne trenutke veselja, žalosti, radosti, izkušnje, krvno sorodstvo, vse to v stotinki sekunde. Ker so egoisti. In ti reči, da se tukaj vajina zgodba konča. Da te v življenju več nočejo videti. In ti se, obstoječ v neskončno dolgem trenutku sprašuješ, čemu? In potem iščeš odgovore in krivca v sebi.
Včasih so ljudje posedali in si pripovedovali svoje zgodbe ob kuhinjski mizi. (To knjigo toplo priporočam vsem, predvsem pa zdravstvenim delavcem, ki se radi prepustimo rutinskemu delu z ljudmi).
Danes le redkokdo ve kaj pomeni obsedeti za mizo in se s kom pogovarjati. Danes ni časa. Danes se izstavljajo računi za sosedsko pomoč, če ne si lahko kaznovan. Sploh pa se več ne znamo pogovarjati in zaradi strahospoštljive moči tehnologije le redki živijo dobro. Mogoče bi spet morali prisluhniti zgodbam, se ponovno naučiti nesebično dajati in sprejemati, prepoznati pomen v majhnih stvareh in bogateti z vsakdanjimi običajnimi življenjskimi dogodki. Morali bi si vzeti čas za ljudi. In nenazadnje, bolj bi morali spoštovati čustva in ceniti ljubezen.
Danes zjutraj me je čakal listek na postelji, z željami za lep dan in dvema poljubčkoma(:*:*). Danes je bil perfekten dan!
