Articles Written By: katka_admin

Nepal – HIMALAJA, Everest Base Camp & Gokyo Ri

1.aprila sva s Tino potovali v Nepal, z Letališča Jožeta Pučnika na Brniku, preko Istanbula v Kathmandu s Turkish Airline. Čeprav sva se zadnja leta bolj malo videvali, je Tina v mojem srcu kot moja sestra, to naju še vedno vsi sprašujejo, ali sva sestri. Po mojem podobnost ni toliko vizualna, kot je v najinem karakterju, in tudi na potovanju se je izkazalo, da sva si zelo podobni v razmišljanju in vedenju. Za moj 30. rojstni dan mi je med drugim kupila karto za Demolotion Group na Metelkovi. Čeprav sem naslednji dan delala v službi celodnevno, sem seveda šla na koncert in prespala v kombiju, saj je bila huda megla, pa še ni se mi ljubilo za štiri ure obračat domov. Kadili sva cigarete, pili pivo, poslušali koncert in Tina je rekla, da bo letos pa šla na potovanje v Nepal, četudi sama. Ne, ne, ne… sama pa ne, jaz grem s teboj! “Bi res šla Katka?” 🙂 
Ta dan bo tudi za njo verjetno za vedno nepozaben, saj je ta večer srečala Primoža in iskrice med njima so dokončno vzplamtele. Po pogovoru z možem, ki je totalno podprl to idejo in bil navdušen, da grem na treking na območje, kjer so dolge etapne tekme, o katerih sam že dolgo potihoma sanja, sem ji odgovorila pritrdilno: “Ja Tinči, greve!”. 😉 In sva šli…

Po 12ih urah potovanja sva bili že v Kathmanduju. Tudi potrebno vizo (40$) sva uredili dokaj hitro. Kar na letališču sva zamenjali SIM kartico (Namaste) da sva se lahko med seboj klicali zastojn, odrezana pa sem bila od našega sveta doma, razen preko interneta. V eni uri sva bili zunaj v kaotičnem vrvežu, s cca 20 kg težkim ruksakom. Toni mi je doma rekel, da mi je komaj stlačil v ruksak, a da mu je ratalo en liter Stezičarja za uspešen prihod v Nepal. Naročile sva taksi (700 Rp = 5,9 eur), a so me mogli čakat, ker sem iskala Stezičarja… neuspešno, ni ga bilo. Uživali sva v vožnji, po levi strani ceste, vsepovsod hupanje, veliko prometa, veliko prahu, veliko ljudi, ki hodijo vsepovprek. Ni mi bilo moteče, je pa full drugače kot pri nas. Povedali sva naslov, ki sta ga priporočila Titina in Peter, v Thamlu – Tibetan peace hotel. In hop sva bili nastanjeni, še prej pa nazdravile z Everestom, da je do sedaj šlo vse kot po maslu. Šli sva proti mestu in se ustavili v eni agenciji, da povprašava kako je glede prevoza do Sallerija, kjer bova midve začeli treking. Hoteli sva z Jirija, a bi nama še za kake dodatne 3 dni podaljšalo hojo, a nisva vedeli kakšen bo najin tempo, kako nama bo šlo. Iz Lukle nisva želeli, kakor gre večina ljudi, z manjšim letalom na 2800m, ker si prehitro na tej višini, potem so pa razdalje zelo kratke med kraji. Tako da Salleri oz. Paplou (tja je možno tudi z manjšim letalom), je bila odlična izbira! V agenciji je gospod obrnil ene dvajset telefonskih klicev, da nama je naposled uredil prevoz z Jeepom naslednje jutro ob 5:30. Plačali sva 3200 Rp/osebo = 27 eur (da se dobiti skoraj enkrat ceneje, ampak ne vem kako bi si to uredile, ker prostor, od koder smo se zjutraj peljali, je bil kar nekaj, ni bilo podobno kakšni postaji:)) Vse agencije za TIMS kart so bile zaprte, saj je bila sobota popoldne, poslal naju je do enega centra (s taksijem, a sem rekla, da ne, dosti je bilo nategancije, ne bova plačevali spet 500 Rp, če lahko greva peš, ker po Orux map je bil ta center oddaljen samo 1,5km). Tam je bil odprt samo okenček za urejanje trekinga okrog Anapurn, midve sva pa šli v Everest Base Camp in Gokyo, tako da nič nisva uredili. Bil je pa “lep” sprehod in prvi resnejši stik z mestom. 🙂 Na poti nazaj sem si kupila eno tanjšo puhovko The North Face za 2900 Rp = 25 eur. Malo me je skrbelo, da me bo zeblo na višini, a nimaš kaj… ruksak je nabit do amena, za nič nimam več prostora:) Zvečer tuš z mrzlo vodo in počitek. Spala sem odlično, le sredi noči so me pogrizli komarji in komaj sem čakala na jutro…
Naslednji dan startava res zgodaj, upala sem, da se bo tip iz agencije držal dogovora in prišel po naju. V začetku sem bila še malo nezaupljiva do ljudi, sploh v Kathmanduju. Prišel je z mopedom in odzad neka kripa kot taksi in peljal naju je po tako zakotnih ozkih ulicah, da me je postalo za trenutek pošteno strah. Ob petih zjutraj je bilo mesto še temačno, električna razsvetljava zelo slaba ali je sploh ni, zato je vtis mesta bil toliko bolj grotesken. Moped je skoz vozil okrog nas levo, spet desno in skoz je hupal – komuniciral z najinim šoferjem v taksiju. A prispeli smo do kao nekega parkirišča, kjer je čakalo več Jeepov. Še enkrat sva mogli plačat 400 Rp za taksi, čeprav sva mu plačali že dan prej. Tina je rekla vredu.. samo da živi prideva od tu:) Prtljago je naložil na vrh Jeepa, poslovili smo se in odšli sva z mesta… peljalo se nas je 7 oseb + nori voznik, ki je prehitel vse kar je videl pred seboj. Ponavadi natlačijo 10 oseb in vožnja je bistveno manj udobna. Po osmih urah in pol adrenalinske vožnje (vmes postanek za zajtrk in kosilo) in v poslušanju njihove lokalne glasbe smo prispeli v Paplou. Cesta je bila res odbita, včasih je tudi ni bilo in prevoziš kako reko, pa nešteto ovir na cesti, od tega, da pes spi sredi ceste, da kaj gradijo ali rešujejo nasedli stroj na gradbišču.
Na kosilu sva se začeli pogovarjat z dvema Nepalcema in sta se kar čudila, da sve same in vsi so smejali, ko sva rekle, da še ne veva kam greva, ko so naju odložli. Tudi midve sva se smejali. 🙂 Nepalca sta se zavzela za naju in nama priporočila lodge, ki ga imata onadva rezervirana. In sva bile nastanjene, ob dveh popoldne. Jaz hop v tekaške cunje in tečt po okolici. Gledali so me vsi, kot da sem z lune padla, ampak nisem se dala motiti, pač res ne pašem kot tekačica v ta kraj, a vseeno, meni je lepo. Veliko sem spremljala Orux map, kljub temu sem parkrat zašla z zamišljene poti in se plazila po ofroad terenu. Tekla sem 16, 5km, bila sem blizu Junbesija, kjer je nek samostan in pot iz Jirija vodi mimo, a žal mi je bilo, da sem to iz Lonly Planeta izvedela šele kasneje, ko sem se vrnila s teka in sem prehitro obrnila. Zvečer sva sestradani naročili Dal Bhat in čakali več kot uro in pol. Nisva vedeli, da se moreš zmenit za uro, oz.da kuhajo za vse naenkrat, itak pa noben domačin tukaj ni govoril angleško. Za nameček sem se obremenjevala zaradi denarja, saj sem zaradi vseh opravkov, ki sva jih imele, pozabila dvignit malo več denarja in sem računala, da mi bo zmanjkalo za cel treking. Prišla sem do sklepa, da bom preživela z budgetom 15 eur/dan, ampak brez pirčkov, čokoladic in drugih priboljškov. Vsi so mi namreč rekli, da ne v Lukli, ne v Namcheju nimaš več bankomata. Ob sedmih se je napolnila jedilnica in vsi hkrati smo dobili hrano. 🙂 Dal Bhat pomeni, da čez nekaj časa pridejo do tebe in ti ponovno napolnijo šalčko z lečino juho ter dosipajo riža, kolikor želiš. Tako da sem ob večerih pojedla dve porciji oz.toliko riža, kot ga doma nikoli ne bi. Nepalca sta nama vmes prinesla Mo:Mo (to moreta probat!), po večerji pa smo pili rum z vročo vodo ter si pogledali  Kung Fu Pando z otroci, ki so bili tam. Res lušten večer!
1.dan trekinga, Paplou – Jubing – 1600m (8 ur 30min):
Zjutraj smo štartali skupaj, hodili kako uro in pol, potem sta si Sashank in Ganesh vzela čas za cigaret med cvetočimi rhododendroni in kao, da naju bosta ujela. Najin tempo je zgleda bil kar dober, ker naju nista ujela več. Do Taksinduja, kjer bosta onadva prenočila, sva prišli okrog poldneva. Tukaj sva že bili na poti, ki se pridruži iz Jirija in ugotovila sem, da je ta dobro markirana. Nisem rabila več spremljati zemljevida. Meni se je zdelo prehitro, da bi končale etapo, šele dobro sva začeli hodit, zato sva se strinjali, da greva še malo naprej. Hodile sva dobrih 8 h ta dan, brez kosila, med riževimi polji, razgledi so bili sicer bolj klavrni, koprenasto in oblačno je bilo, a toplo. Popoldan sva se nastanile v lodgu v Jubingu. Vsepovsod tako prijazni ljudje in nasmejani otroci, res sva uživali, skoz smo se pozdravljali z “Namaste”. Tina je zadnjo uro bila že kar zmatrana, bilo se je treba spustiti iz 2330 m na 1600m. Dobila je žulje in krče v mišicah. Mene so malo boleli boki od teže nahrbtnika, drugače sem bila zelo zadovoljna, da tako dobro prenašam težo nahrbtnika, kajti najbolj me je skrbel le-ta.

2.dan: Jubing – Paiya – 2772m (6ur 45 min):

Zjutraj chapati with jam, kar bo skoraj klasika za zajtrk. Nekaj časa sva hodli z enim mladim nosačem Chhiri-jem in vmes naju je povabil na mangov sok, nosači so imeli še kosilo. Vsi so se nam smejali, spet. Zanimivi sva bili za domačine, saj sva iztopale s tako velikim nahrbtnikom in sami, večina jih ima namreč nosače in vodiča. 🙂 Nikakor ni želel, da midve plačave, kar me je res ganilo. Ne zgleda, da imajo prav dosti v življenju materialnih stvari, a zgledajo srečni in tudi rečejo, da so srečni in dali bi še to malo, kar imajo. Tino matrajo krči v mišicah in žulji, danes sva premagali 1500 višincev, jaz sem nosila še Tinino spalko ta dan in vso vodo, tako da je moj ruksak bil težak najmanj 24kg, a še zmeraj sem flegma hodila, brez kakršnihkoli težav. Ta dan prvič srečava jake, večinoma pa mule, ki nosijo plin in razne stvari. V Bupsi opazujem menihe, kako se umivajo pri lavorju. Ljudje tukaj so zelo čisti, večinoma lepo oblečeni, nosači v kavbojkah in karirastih srajcah. Zjutraj je res luštno opazovati kako se vsi rihtajo pred hiškami v lavorjih in pipah z vodo. Po 6h 45 minut hoje obstaneve v Paiyi ob dveh popoldne, čeprav sem jaz imela v mislih, da bova prišle do Lukle, a je Tina res utrujena. Nima smisla, da forsirava naprej, nikamor se nama ne mudi. Kasneje mi prizna, da je ta dan za njo bil najhujši. Lepo sva izkoristili popoldan, se umili z mrzlo vodo, ki sva jo doble v lavorju, si skuhale čaj ter kockali Jamb do večerje ter opazovali otroke, kako se zunaj igrajo.

3.dan: Paiya – Phakding – 2650m (5 ur 30 min):
Ta dan se nama odpre pogled na goro Khumbilo (5671m), sveto goro Sherp. Zjutraj res krasni razgledi na gore. Vedeli sva, da sva blizu Lukle, saj je nad najinimi glavami letelo ogromno avionov. Še 500 višinskih metrov vzpona in prispeli sva v mesto. Hodiva kar lep tempo, hitreje od nosačev, saj se oni med potjo ogromno ustavljajo in počivajo. Do sedaj mirne vasice, pristni domačini, tukaj se pa začne turističen del trekinga, kar naju kar malo žalosti. Najbolje sva se počutili z domačini. Spašujeva za Tims kart, pa doben nič ne ve, naposled dobiva informacijo, da se oglasiva pri tourist police na koncu mesta. Tam naju vpišejo v knjigo, ne dobiva pa nobenih dovoljenj, Tims bova dobile v Monju, dovolilnico za naionalni park pa v Namcheju. Tukaj na banki bi lahko dvignila denar, a pobereje 5% provizije. Je rekla gospa, da bo bankomat v Namcheju, da ni problema. Tina je v lodgu počivala, jaz sem pa šla malo tečt popoldan, na tej višini sem še upala. Večerja je bila najslabša od vseh, saj je bila zelo pikantna. Sva se pa prvič tuširali z vročo vodo in si zadnjič na celem trekingu umili lase. 🙂

4.dan: Phading – Namche Bazaar – 3430m (6 ur):

Na poti spoznava Mingmo, sherpa in vodič skupine šestih Kitajcev, s katerim se bomo srečevali čez cel treking. V kraju Chhumawa , malo za Benkarjem sva uredili kartico za trekerje – TIMS, za isto ceno kot bi jo v Kathmanduju (v agenciji nama je rekel, da bo enkrat dražja) = 17,5 eur/2000Rp. Dovolilnico za nacionalni park dobiva v Monju za 3300 Rp. Pred Namchejem je bila kontrola dovolilnic, nato pa nikoli več. Mingmo “izkoristim” predvsem, da mi pove imena gora, ki so pred nami, to mi zelo olajša moj način raziskovanja – slikanje razglednic in potem primerjanje v naravi ali pa iskanje po zemljevidu. Sred idiličnega gozda smo se ustavili, razlagal nama je o njihovem življenju, o veri in naju obe objel ter naju ni izpustil za debelo minuto. Malo je že bilo čudno, a kasneje sem razmišljala o življenju, ki ga mi živimo. Sama se sicer zelo rada objemam z vsemi, do katerih čutim prijetno energijo, a veliko ljudi se pa ne. Smo zelo nedostopni in vase usmerjeni ter kljub vsem materialnim stvarem, ki jih imamo, precej nesrečni. Tam mi pa vsi razlagajo, kako so srečni, kljub temu, da nimajo veliko. Potres jim je lansko leto porušil nešteto domov, s politiko so nezadovoljni, ni služb, ni denarja, Indija jim omejuje surovine, a menda se ne sekirajo preveč, verjamejo, da bo vse vredu. In kar se tiče od potresa porušenih hiš, vsaka jim čast, sploh nisem imela občutka kakšna grozota se jim je dogodila, saj na veliko vse popravljajo, gradijo, urejajo… V Namcheju sva se nastanili v lodgu Mt.Kailash, z razgledom na Kongde Ri, 6186m. V lodgu sva vse tri noči bili edini turistki.

5.dan: Namche Bazaar (9 ur – na Everest View point, nato Thame)
6.dan: Namche Bazaar (4 ure 30 min – Ed Hillary Viewpoint, Khunde, Khumjung)

V Namcheju sva ostale cel dan zaradi aklimatizacije, ker pa je Tina naslednje jutro tožila za slabostjo in da je ponoči enkrat bruhala, sva ostali celo dva dni. Skoz imam v glavi besede Titine in Petra: “Bojta se višinske bolezni kot hudič križa!” :), zato sva res previdni. Prvi dan že pred zajtrkom greva na Everest view point, prvič zagledam Everest, kar me navda s tako evforijo in zganjava norčije ter pozirava ena drugi. Najprej sem seveda zamenjala Everest za en drug vrh, ki je zgledal višji, potem sem pa spet primerjala z sliko z razglednice in stvari so se mi poklopile. 🙂 Malo sem se počutila butasto, ampak sem nazaj grede videla, da se verjetno tako počutijo tudi drugi, saj naju je marsikdo ustavil in vprašal, če vava kateri vrh je Everest. 🙂 Po zajtrku sva šli do kraja Thamo in Thame (6ur), po kateri se vrneš v Namche, če greš iz Gokya čez Renjo Pass. Pot je bila prečudovita, podplati so me srbeli, da bi kar tekla. Turistov za na prste ene roke prešteti, idila nebeška! V Thame sva šli na odlično kosilo… testenine z zelenjavo in sirom ter pile njihov vrhunski čaj milch tea.
Naslednje jutro bi lahko šli počasi naprej, a po prebiranju o višinski bolezni iz Lonly Planeta obstaneva dodaten dan v Namcheju. Tina se ne počuti dobro, slabo ji je. Tudi sama sem zadnja dva dni imela hud glavobol, zato sem vzela en Diamox in se trudila piti veliko tekočine, saj je Diamox diuretik. Mingma nama je svetoval popiti vsaj 4 litre tekočine na dan in tega sva se držali. Sama grem na potep po “bližnji” okolici za dobre 4 ure – obiščem kraja Khunde in Khumjung ter se prvič v življenju povzpnem čez 4000m nadmorske višine, na Hillary Memorial View Point. Uživam neskončno in to je kraj, kamor bi sama peljala vsakega turista, srečala pa nisem žive duše, razen jakov – 360stopinj razgled na Khongde Ri, Khumbilo, kraja Khunde in Khumjung, Everest, Lhotse, Ama Dablam, Thamserku, Namche… Tukaj sem se počutila, da lahko kar umrem, tako sem bila srečna. 🙂 In končno je popustil glavobol. Ko sem se vrnila je tudi Tina bila bolje, šli sva na sprehod po mestu ter na lahko kosilo.

7.dan: Namche Bazaar – Pangboche – 3950m (6ur 30 min + 3h do Ama Dablam Base Camp)

Za tri noči, tri večerje, tri zajtrke, vroč tuš in polnjenje baterij sva plačali 6500Rp (55eur) za obe skupaj. Spanje je vsepovsod praktično zastojn ali pa zaračunajo 200Rp (1,7eur) za sobo, vendar je pogoj, da pri njih ješ. Si pa res nisva privoščili nobenih čokolad, nobenega alkohola, nobenih priboljškov…tudi nisva ničesar posebaj pogrešali. V Namcheju nisem mogla dvigniti denarja, ker občasno ne dela bankomat, pa še večinoma sprejme Viso, in ne Maestro. Današnja pot je bila zelo lepa, panoramska, spust do Sanase in Phunki Thanga, nato 500 višincev do Tengboche, kjer na višini skoraj 4000m stoji znamenit budistični tempelj. Skoz naju spremlja pogled na mogočno in prelepo goro Ama Dablam (6812m). Od Tengbocheja naprej vodi cel gozd rhododenronov, a žal še niso cveteli, je zgleda še prezgodaj, saj je že visoka nadmorska višina. Ob dveh popoldne se razpakirava v Eco Holiday lodgu v Pangbocheju, jaz se pa že odpravljam naprej do Ama Dablam Base Campa (4550m). Tina mi je rekla, da mi bo zaplenila Lonly Planet, ker zmeraj kaj najdem. Seveda je šla z menoj. 🙂 Markirano je sicer 5 ur povratna pot. Midve sva nazaj v treh urah, Tina samo pade v posteljo, a se je splačalo…čeprav v campu ni bilo žive duše, razen jakov. To me full preseneti, nobenega šotora, nikjer nobenega, a mi kasneje razložijo, da je to normalno, da na Ama Dablam hodijo jeseni, sedaj pa na najvišje gore sveta, na osemtisočake. Po mojem sva opravili dobro aklimatizacijo.

8.dan: Pangboche – Dingboche – 4350m (2 uri +3h Chukhung)

Zadnji hip si premisliva in ne greva v Periche, temveč v Dingboche – je bolj razgleden kraj. Odločitev nama potrdi nosač nekega turista, katerega vprašam za mnenje. Pot je bila lahka, kratka, 2 uri hoje, a sva že kar na višini. V Dingbocheju greva na kosilo, nato pa naprej v Chukkung za aklimatizacijo. Srečava Mingmo, ki pove, da je svoje Kitajce zjutraj peljal na sončni vzhod na Chukkung Ri (5550m). Bili so zelo lepi razgledi, lahko bi šle naprej do Island Peak Base Campa, a je kar vetrovno in nimava neke volje spet cel dan hoditi. Preden sva šli, me je ogovoril en Turk in rekel, ko se bova vrnili s pohoda, naj prideva k njim na najboljši čaj. Slikali smo se z njim in njegovim prijateljem Nepalcem. Nazaj grede naju Nepalc, Phurba po imenu, res ustavi in se jim pridruživa. Povabiju naju v njihovo kuhinju, punce kuhajo večerjo in nam strežejo ter se skoz smejijo, mi pa začnemo z Changom (riževo vino). Zelo se ujamemo, Turku je ime Aydin in je pred leti šel s kolesom do višine 6000m. Legende, ampak takrat še nisem vedela kakšne! Pogovarjali smo se o smislu življenja in zaključili z sloganom: “Everythink is possible!” Aydin je zgubil prste nog na Everestu, lani prste desne roke na Anapurni, letos pa osvaja Lhotse. Phurba se pa reži, katero okončino mu bo Lhotse vzel. 🙂 Zelo sva uživali, izvedeli marsikatero lokalno, bilo je samo preveč alkohola in cigaret, vse to je zmotilo najin abstinenčni ritem in običajni zgodnji odhod v posteljo ter zgodnje vstajanje. Ponoči smo še igrali snooker. To noč  naju je malo zeblo, bilo je -5st, se je pa najina spalka Deuther Neosphere -15 izkazala za odlično.
Težko sva si zapomnili imena, sploh Phurbino, a sedaj mi je vse jasno. Sherpe imajo ime po dnevu v tednu, kdaj so se rodili: Dawa (ponedeljek), Mingma (torek), Lhakpa (sreda), Phurba (četrtek), Pasang (petek), Pemba (sobota), Nima (nedelja). Drugače se pa sherpe ne sme enačiti z nosači (porterji), kajti sherpe so ljudstvo, etnična skupina, ki so se naselili iz Tibeta v vzhodni Nepal, predvsem v območje Khumbu.

9.dan: Dingboche – Lobuche – 4900m (4 ure)
Današnjih štiri ure hoje, z večimi dolgimi postanki vmes, sem umirala. Seveda sem krivila močen glavobol zaradi mačka. Komaj sem čakala, da pridemo na cilj, da se vležem. Pri hoji sem bila dovolj hitra, nobenih težav, samo glavo mi je mislilo raznest. Fantje so srečevali veliko poznanih ljudi na poti in vsepovsod kamor smo prišli so vsem razlagali, da smo mi Team, da gre Tina na Everest, jaz pa na Lhotse. 🙂 Zelo lep kraj je Lobuche, na višini 4900m, popoldne smo šli na kratek sprehod, a zgolj kakih 100 višincev više in nato “meditirali” na soncu, še Mingma se nam je pridružil. Bili smo v Lodgu Himalaya Eco Lodge, kjer so bile same neke alpinistične legende, nek američan, ki ima celo snemalno ekipo s seboj, potem neke znane sherpe…meni ni nič bilo jasno. Alpinizem mi je čisto tuj. Je bil pa vredu občutek, naju so vsi gledali in se smejali, nama pa nič jasno zakaj. 🙂 Z njimi sva ostali zato, ker sta nama Aydin in Phurba želela dati kot nepozabno izkušnjo, spanje v Everest Base Campu, kar sicer ni možno, razen če si del alpinistične odprave. Phurba je 27 let star fant, ki vodi odprave in trekinge preko svoje firme Dreamers Destination in je bil že devetkrat na Everestu. Zelo sposoben, zelo prijeten fant. V čast mi je, da sem ga spoznala! Večkrat me je kdo vprašal ali sem vredu, ali sem srečna, predvsem Aydin in Pranav (Indijec). Za nas Slovence malo čudno vprašanje, če si srečen? Nismo vajeni koga to vprašat, niti nas ne zanima ali so ljudje okrog nas srečni. Ampak to je zelo pomembno vprašanje in še pomembneje je, če se tako počutimo. Po tem trekingu, po tej izkušnji lahko rečem, da sem srečna. Drugače gledam na stvari, kot sem prej, več stvari vidim in počutim se srečna, ker jih lahko občutim. Srčno upam, da me tok realnosti ne bo prehitro posrkal in bom pozabila na te občutke.

10.dan: Lobuche – Gorakshep – 5150m (2 uri)

Gorakshep je zame bil bolj dan počitka. Imela sem spet hude težave z glavobolom. Tokrat ni bil kriv maček, saj nisem ničesar več pila. Krivila sem lahko samo še pomanjkanje kave, a v sebi sem se začela sekirati, da imam pač znake višinske bolezni. V lodgu sem popila kak čaj, potem šla nazaj počivat. Popoldan sva s Tino šli na Kala Patthar, a sva po dvesto višinskih metrih obrnili, saj sem bila čisto zanič. Fantje so ta čas reševali enega Kitajca, ki je imel tako hudi višinsko bolezen, da bi skoraj umrl. Nekako so ga uspeli strpat na helikopter, saj ni bil pri močeh, da bi ga s konjem uspeli dostavit nižje. Phurba je vse uredil, veze ima vsepovsod. Zvečer so me prišli iskat za večerjo, a nisem mogla dol. Lodge je bil poln in ni mi pasal dren. Naša klapa je pila hot water (doma mi kaj takega ne pride na pamet, tam je pa kar pasalo) in klepetali so. Aydin mi je prišel zmerit saturacijo, ki je bila 53%. Malo me je zaskrbelo, samo nisem želela kakšnega helikopterskega reševanja ali kaj podobnega. Na vsako uro ali dve mi je prišel merit saturacijo, me filat z hot water (spila sem najmanj 4 litre tekočine) in vzela Diamox. Tina mi kasneje razlaga, da je zvečer cela jedilnica bila kot popipsana, ljudje so bili zelo bogi od višine.

11.dan: Gorak Shep – Everest Base Camp – 5330 (1ura 30 min)

Zjutraj sem bila kot nova. Saturacija 77%, rekli so, da je to odlično za to višino in počasi smo šli naprej do Everest Base Campa, čeprav sva se s Tino zmenili, če se mi nazaj pojavi glavobol, greva takoj nazaj. Bila sem brez prtljage, Tina je bila moja sherpa. 🙂 Šele tukaj dojamem kdo je sploh Phurba. V njihovem taboru nas čaka šotor z maksimalno postrežbo ter šotori z jogijem, kjer bomo prenočili. Hrana je bila vrhunska, imajo svojega kuharja, enega, ki skrbi za vso organizacijo, drugega, ki hodi po vodo, tretjega, ki pere posodo…skratka veliko oseb, pri nas bi vse to počela ena oseba. 🙂 In vsi so zelo prijetni in prijazni. Phurba nam skoz doliva čaj in vročo vodo, ter nas zabava s svojimi alpinističnimi zgodbami. Prelep dan! 
12.dan: Everest Base Camp – Dzongla – 4800m (5 ur)
Zjutraj imamo skupen zajtrk, kar bolj v tišini, prišel je čas slovesa. Oni bodo na tem mestu preživeli še dodaten mesec in več. Si kar ne predstavljam. Dan je lep, topel, a ponoči je bilo mrzlo, zaspala sem v treh jaknah in si med podplate dala bidon s toplo vodo, da me je grel. Zunanja stran spalke je bila pomrznjena. 🙂 Do Lobucheja hodiva z Richardom iz Havajev, nato se tudi naše poti razcepijo. Midve greva naprej čez Cho La Pass do Gokya, a za ta dan bo predolga, obstaneva pred prelazom v kraju Dzongla. Prvič na celem trekingu je pot malo navigacijsko zahtevnejša in morem skoz spremljati Orux map ter kompas, ki ga imam na uri. Na tej višini kar lažje diham, končno je bolje z mojo glavo. Tina ni imela praktično nobenih težav, mogoče malo slabosti. Tukaj si po enem tednu spet privoščiva vroč tuš… čeprav se morava umivati nad wc školjko, je tuš res kot balzam za telo. Moje misli so pri Toniju, saj ima ta dan štart na 100 milj Istre.

13.dan: Dzonglha – Gokyo – 4650m (7 ur 30 min)

Pred sedmo uro zjutraj startava proti prelazu Cho La. Pot me je kar presenetila, navigacijsko je bila kar težavna, bilo je treba plezati po skalah in le možiclji sem in tja ter sled na moji karti je kazala, da sva na pravi poti. Zadnje metre pred prelazom sem se še zaplezala in ni bilo več smešno, saj je bil zelo krušljiv teren. Enostavno mi ni bila pot očitna in komaj sem ji sledila. Na drugo stran prelaza se je kmalu povečala oblačnost in razgledi so se nama popolnoma zakrili. Vmes sva se ustavili na kosilo v kraju Dragnag, gospa tam nama je rekla, da sva lahko v dveh urah v Gokyu, če spadava med hitre. Tukaj kupim kartico Everest Link za internet in izvem, da je Toni drugi na Istri in preden mi je kartica potekla, da je celo prevzel vodstvo. Neznansko sem bila vesela, samo da mu gre. Je pa imel še 30 km do cilja. Hodili sva po pokrajini kot po Marsu.  Škoda da je bilo slabo vreme, prečkali sva ledenik Ngozumba. Sva bili pa na cilju v uri in pol, kar pomeni, da sva ekstra hitri. 😉 V Gokyu se takoj želim povezati na internet, da izvem kako napreduje Toni, a zaman, internet ni delal. Če bi bil lep dan, bi šla naprej med jezeri do Cho Oyu Base Campa, tako pa sva se greli v lodgu in opazovali ljudi, mene je pa žrla misel, kako neki je šlo Toniju?

14.dan: Gokyo – Gokyo Ri – 5380m (3 ure) – Phortse – 3600m (5ur 30 min)

Pot na Gokyo Ri je markirana 4 ur s povratkom. Midve sva bili nazaj v treh urah, s tem, da sva na vrhu obtičali zelo dolgo. Iz vrha je bil najlepši razgled, kar sem ga v življenju videla, še zadnjič na Everest, Lhotse, Pumori, na Cho Oyu, na Gokyo, …zelo lep dan in verjetno neprimerljivo lepši razgled kot s Kala Pattharja. To je to – vrhunec potovanja! Sva se pa namatrali na vrh, sopihali, se veliko ustavljali, bilo je kar naporno. Komot bi šli še čez Renjo Pass, ampak moje misli so preveč prevzele misel na Tonija in ker sva se vračali počasi nazaj, niti nisem več bila tako motivirana. Zato sva šli po dolini iz Gokya proti kraju Portse, kjer bova ta dan prespali (3800m). Pot je bila izjemno lepa, zelo sem uživala v razgledih in v spreminjanju pokrajine iz nad 5000m do 3800m, kjer so ponovno cveteli rhododendroni. Danes sva hodili dobrih osem ur in kar utrujeni prišli na cilj. Kot zakleto, tudi tam ni bilo interneta, čeprav sva že zelo blizu Namcheja in civilizacije. Še vedno ne vem kako je šlo Toniju, mislila pa sem ves čas, da je zmagal. 🙂

15.dan: Portse – Benkar – 2750m (5 ur 30 min)

Zjutraj sva tri ure hodili do Namcheja, najprej eno uro v hrib, prehlajena sem bila tako in nos sem imela ves v krastah od brisanja. Tina pa že nekaj dni kašlja kot zmešana. Ampak sva vredu, zelo ponosni, saj nama gre res odlično! Jaz spet kipim od energije, prija mi nižja nadmorska višina. 🙂 V Namcheju greva v že znan lokal Trekers Paradise z free wi-fi, a kot zakleto ta trenutek ne dela. Tini sem rekla, da se nekdo norca dela, kako hudiča naj izvem kako je Toni odtekel Istro? Naposled le pride en gospod in reče, da so nazaj vzpostavili server in da sedaj dela. 🙂 Izvem, da je končal na drugem mestu. Vau…. zelo sem vesela zanj, res je napredoval v zadnjem obdobju v ultramaratonih. Po kosilu greva kupit letalsko karto iz Lukle v Kathmandu (150eur), letiva čez dva dni ob devetih zjutraj, vreme se obeta tudi za naprej vredu. Turistov ni prav veliko, zato ni bilo težav s prevozom. Sama bi sicer raje šla peš nazaj v Paplou (dodatna 2 dni celodnevne hoje) in z Jeepom. Se nama je pa kar težko vračati nazaj in ni več prave motivacije za hojo. Popoldne v Benkarju je prvič rahlo deževalo – ves čas potovanja sva imeli lepo vreme, suho,brez padavin, le dvakrat je malo snežilo čez višino 5000m, a je zjutraj sonček pobral ves sneg.

16.dan: Benkar – Lukla – 2900m (3 ure 15 min)

Zjutraj sem šla tečt pred šesto uro, a neuspešno… bila sem nekako otožna in melanholična in sploh nisem mogla zalaufati, opazovala sem mimoidoče nosače in okolico, kako drugačno življenje je tukaj kot ga mi živimo. Kmalu sem se vrnila, zbudila sem Tino, pojedle sva zajtrk in se odpravili proti Lukli. Hodili sva dobre tri ure in to so bile najhujše tri ure. Vleklo se nama je, čisto odveč nama je bilo… a naposled sva le prispeli. V lodgu sva nazdravili na uspešen treking ter na Tonijev uspeh v Istri, tokrat kar z pirčkom! 🙂 Ker je ostalo precej denarja od trekinga, sva si privoščili hamburger (prvič tako nezdravo hrano), snickers, kavo in tortico ter nakupili sadje. Prvič so se pri meni pričele prebavne motnje. In na žalost so trajale 1 teden, doma je celo bilo najhujše. Naslednji dan sva leteli iz Lukle z najbolj adrenalinskim letalom na svetu pravijo, saj je vzletna steza dolga zgolj 200m in se v naklonu spušča proti dolini za 15%. Na višji nadmorski višini sta še zgolj dve letališči na svetu, in sicer eno v Boliviji in drugo v Tibetu. Mene leta ni bilo strah, mi je pa med letos postalo slabo, saj je letalo majhno in stoli kar neudobni in te skoz premetava. Je bilo pa lepo opazovati pokrajino pod seboj, čeprav je bilo kar malo oblačno. Pred poletom sva ponovno zagledali Sashanka in Ganesha, s katerima sva hodili čisto prvi dan trekinga – neverjetno naključje!
Sledili so trije dnevi v Katmanduju, kar mi je bilo absolutno preveč. Ampak malo rezerve sva si vzele zaradi tega, ker nisva imeli rezerviranega leta za nazaj, a sva na koncu vse gladko uredili. Jaz sem skoz imela prebavne težave in neke slabosti, saj je bilo v mestu čez 30 stopinj. Mesto je zelo kaotično, zelo prašno, na milijone ljudi in prometni vrvež je obupen. Drugače mi je všeč, ampak samo za en dan. 🙂 Ogledali sva si Swayambhunath, Boudhanath, Pashupatinath in veliko peš hodili po mestu, v Thamlu pa nakupovali. Imela sem neke ideje, kako bom šla vsaj enkrat tečt, bolj proti severu, ampak mi ni uspelo … počutila sem se kar slabo, brez energije iz dneva v dan. S kar nekaj Nepalci sva se pogovarjali (zaposleni v trgovini, v hostlu) in noben od njih še ni bil v Himalaji….

V Nepal sem šla z 400 eur v denarnici, saj po spletu okoliščin nisem mogla več dvigniti na bankomatu, na banko pa se mi ni ljubilo oz.nisem imela več časa. Po spletu okoliščin sem tudi v Kathmanduju pozabila dvignit denar na bankomatu in kasneje ugotovila, da ga tudi ne rabim, saj imam čisto dovolj denarja. Tina je imela precej več v rezervi, če bi nama zmanjkalo. Od teh 400 eur sem pokrila še viso (30eur), TIMS kart(17,5eur) in dovoljenje za nacionalni park Sagarmantha(25eur). Na koncu sem v Kathmanduju končno našla en bankomat za Maestro in dvignila 10.000Rp (85eur), to je največ koliko lahko dvigneš, da sem nakupila nekaj malega daril.
Celotno potovanje me je tako stalo:
-700 eur letalska karta v Nepal
-150 eur letalska karta Lukla-Kathmandu
-500 eur celoten treking z vsemi stroški vred (hrana, pijača, darila, spanje, prevozi, taksiji).

let iz Lukle v Kathmandu, Tara Air

Stvari, ki sem jih vzela s seboj:
55+10L nahrbtnik (hvala Titina!)
2x pulover
1x pohodne hlače
1x jakna goretex Vertical
1x jakna Raidshell
1x ultra lahka vetrovka Raidlight
1x puhovka
2x tekaške hlače, ene tanjke, ene zimske debele
3x športne majice kratke
2x športna majica z dolgimi rokavi
3x bombažno majico kratko
2x modrc športni
4x spodnje hlače
2x tekaške nogavice
2x pohodne nogavice
1x debele tople nogavice merino volna
1x brisača
1x pohodne čevlje
1x tekaški copati goretex Salomon Speedcross
1x crocsi
1x kapa z šiltom
1x topla goretex kapa (ki sem jo izgubila v Dingbocheju:))
2x BUFF
1x 170gr lahek tekaški ruksak
1x vrečka z naramnicami kot nahrbtnik
1x spalka Deuter Neosphere -15°C
-Steripen za razkuževanje vode (hvala Peter&Titina!)
-nekaj klorovih tabletk za razkuževanje vode (hvala Peter in Titina!)
-mali plinski gorilnik (hvala Peter in Titina!)
-2x 600 ml posodi za kuhanje čaja in kave
-razne tablete (Reglan, Diamox, Rupurut, Aspirin, Daleron, Seldiar) … lahko bi še Claritin in kaj proti kašlju in driski, oglje in probiotik
-prva pomoč
-2 bidona
-naglavna svetilka in rezervne baterije
-polnilec za telefon, za baterije
-mobitel in fotoaparat
-toaletna torbica
-2×wc papir, 2x osvežilni robčki
-karte (Remi) in kocke (Jamb)
-knjigo (sem jo pustila v prvem lodgu:))
-manjši zvezek za dnevnik
-torbico za okrog pasu za denar in dokumente
-2 sliki za TIMS kartico (dovoljenje za treking)
-moji dve Rozini za pogum in srečo.
DOVOLJENJA ZA TREKING, ki si jih urediš na samem trekingu:
TIMS (Trekker’s Information Management System) – 2000 RP = 17eur
SAGARMATHA National Park Permit – 3000 Rp = 25eur
Hvala mojemu možu Toniju, da mi zaupa in me podpira pri mojih idejah! Brez njegove podpore ne bi imela možnosti doživeti to, kar sem. Verjame vame in za to sem neskončno hvaležna!
Hvala Tini za to neverjetno lepo doživetje in bogato izkušnjo! Med nama nikoli ni prišlo do nesoglasij in kreganja, zelo sva se imeli lepo! Hvala! <3<3<3

moja šivilja…šivanje pasa za denarnico okrog pasu 🙂
prihod v hostel Tibetan Peace Hotel
iskanje Stezičarja 🙂
…in nazdravljanje z Everestom 🙂
kaos
naš Jeep, prevoz do Paplou-a
kosilo na poti
ovire na cesti
ogled Kung Fu Pande in rum z vročo vodo
1.etapa trekinga

cvetoči rhododendroni

trgovina

razkuževanje vode s Steripenom – UV žarki
Dal Bhat
preprosti, a lepi lodgi

počitek za nosače..

posledice potresa…gradnja…

markirana pot

riževa polja

sušenje perila
chapati with jam
kuhinja
umivanje zob..

z nosačem Amirjem
nosači čakajo na kosilo in pijejo mangov sok

boleče nogice…:)
wc in kopalnica 🙂

prihod v Luklo

odlična hrana

namaste!

v Namcheju lahko kupiš marsikaj…
namaste!
pa laufaj če lahko:)

Namche Bazaar, 3440m

Khumjung

Mo:Mo
chocolate pancake with jam

sušenje jakovih iztrebkov za kurjavo

Ama Dablam
Ed Hillary Viewpoint, 4000m

jak

Ed Hillary Scool

Tengboche monastery

Ama Dablam Base Camp, 4550m

jedilnica lodga

Chukkung
Phurba

Island Peak
chang in kuhan krompirček v neki pekoči omaki 🙂

najboljši Mo:Mo-ji
snooker
vsi so se mi smejali 🙂 snooker mi pa res ne gre 🙂

Mingma
fantje so se naučili igrati Remi
zjutraj odlična saturacija:)
Pumori, “killing mountain”

we will rise!
EBC in Everest!

gužva na cesti:)

Everest Base Camp, 5330m
američani snemajo..
prihod v jedilnico v EBC
tabor se šele postavlja…

spalnica…Dreamers destination
hrana za cel mesec ali več
kuhinja v EBC
zaloge s plinom
kosilo
…in slovo! Srečno fantje!

z Richardom
Khumbu Icefall in glacier

v mislih na Podbrdo gorski maraton junija..
via Cho La Pass

Cho La Pass

počitek
Mo:Mo
zjutraj pobeljen Gokyo

Gokyo Ri, 5380m
Cho Oyu
Everest

Gokyo Lake
Rozinci na Gokyu Ri 🙂

iz Gokya proti Phortse
panoramska pot

znaki višinske bolezni!
nazdravljanje v Lukli
letališče v Lukli
razgled iz balkona v Kathmanduju

reka

Swayambanath

končno lahko dvignila denar 🙂
pijačka v umirjenem lokalčku

končno nekaj priboljškov 🙂
svete živali

Pashupanath

v restavracijo iz Lonly planeta 🙂 K TOO, odlični zrezki!
za konec pa razvajanje v Istanbulu, hoteli Pullman
…in hoja na wc zelo pogosto, enkrat ena, drugič druga :)) 

REZULTATI

Rezultati

2018- 02-23 Transgrancanaria Hg 2018 – Trans Gc 126.9km / 6550m+ Finisher 18:25:43 94 / 679 14 629
01-06 Knaptrail 2018 2018 – Forhajerska 64 Km 63.9km / 3475m+ Finisher 08:07:01 5 / 24 1 629

Istra trek 2016


kuča potujuča
šopek za mamico:)
Kljub zgodnjemu odhodu od doma, sva v petek šele popoldan prispela v Istro. Prej sva opravila dva obiska v Postojni. Ustavila sva se tudi pri Slavki in Borutu, toliko tem pogovora smo načeli, dobro da je Slavka morala popoldan v službo:) Hvala vama za teran, čokolado, ki je zvečer še kako teknila ter za vso gostoljubje! Po prečkanju meje je bil prvi plan nabiranje divjih špargljev. Še nikoli jih nisva, zato sva bila malo nesigurna kam in kako bi se lotila. Toni je poklical Alena Palisko za nasvet. Rekel je, da rastejo praktično povsod pod 400m nadmorske višine. Na kar enem parkirišču sva se ustavila za wc in medtem je šofer kamiona, ki je pravtako šel na wc, spotoma nabral še malo pest špargljev. Kaj? Nič nama ni bilo jasno, kje hudiča jih je našel tam ob cesti v tako kratkem času. Precej časa sva iskala v prazno, a sva  ga naposled zagledala…enega špargljčka…in nato še enega:)  Zapeljala sva se v bližino Boljuna, kjer je predlani potekal treking in sva se plazila po zaraščenem grmovju ter dejansko nabrala lep šop špargljev. Podarila sva ga mami za materinski dan, se je pošteno nasmejala. 🙂 V Plominu sva si skuhala obilen testeninski obrok z šparglji v smetanovi omaki, kajti večerni ribolov je bil neuspešen. Sprehajala sem se ob obali, vonjala omamen vonj morja in končno čutila malo umirjenosti v mojem nemirnem srčku. Zvečer sva se zapeljal v Gračišće, kjer bo naslednji dan ob devetih dopoldne start trekinga, že 11. zapored. Prijavila sva se seveda na ultra kategorijo, cca 40km. Dvignila sva startne kartončke, start bo kronometerski, kar mi ni najbolj všeč. Žrebala sva zelo različne številke, jaz 54, Toni 80, to bo pomenilo vsaj 5 minut razlike v startu. Psihično sem se pripravljala, da se bom konkretno zgubljala naslednji dan. Najraje bi ga kje počakala, a me je prepričeval, da štartam sama, pa da me bo hitro ujel. Grela sem se pod tremi odejami, zelo me je zeblo in nikakor se nisem mogla segreti. 

Prijetno jutranje vzdušje v krasnem tipičnem istrskem kraju Gračišće je pripomoglo, da je splahnela trema zaradi kronometrskega starta. Želela sem si tečt s Tonijem, a kakšno kontrolno točko bom morala najti brez njega. Že takoj v startu sem zašla na stezico preveč v levo, ki se je kmalu končala in preko travnika ter gosto zaraslega grmičevja sem se prebijala nazaj do prave poti. Zagledala sem druge tekače in jim sledila. Vmes smo se ponovno razšli, a na prvi kontrolni točki smo spet prišli skupaj. Nato sem tekla z enim domačinom, tekoče je šlo vse do KT3. Tukaj prvič pokličem Tonija in izvem, da sem skoz nedosegljiva in me ni mogel priklicati, pa da je imel precej težav v startu, takoj full zašel in zgubil dodatnih 5 min. Še vedno je precej za menoj, čeprav sem si pri sebi zamislila limit, da ga najkasneje na tretji KT (v Pićan-u) počakam. Bilo nas je tudi po šest v skupini, ves čas sem sledila s prstom po karti, da četudi bi drugi šli po svoje, sem vedno vedela, kje sem. Toni mi je pa obljubil, da bo bolj precizno gledal karto in ne bo več delal kiksov ter me kmalu ujel. Res smo se po KT 10 srečali, ampak do takrat je minilo verjetno že kakšne tri ure. Skupaj sva potegnila naprej. Iz teka čiste uživancije , se je začelo malo bolj matranje…tako pač je s Tonijem. Njegova tekmovalna žilica zame pomeni trpljenje:) Še vedno je bilo zelo luštno, šla sem koliko sem pač lahko, ni bilo pa več takšne lahkotnosti kot prej…nisem več spremljala zemljevida, saj sem še tekla komaj:) Spusti so mi itak odgovarjali, pri vzponih sem pa čutila pomanjkanje. Pojedla sem samo en gel in spila liter napitka. Pot je bila res prekrasna in Istra me je ponovno presenetila…koliko enih prekrasnih in divjih kotičkov premore! Velikokrat in marsikje smo se že potepali po Istri, pa še zmeraj je toliko neodkritih kotičkov na voljo. V cilj smo prišli relativno hitro, po štirih urah in pol teka. 34 km ter 1700 višinskih metrov se je nabralo. Jaz, Toni, Jure Čebašek in  Josip smo si delali družbo zadnje kontrolne točke, čeprav slednja sta na koncu potegnila naprej. Zaradi kronometerskega štarta sva pa oba s Tonijem na koncu imela prednost pred njima in tako sva bila drugi in tretja absolutno, za Andražem Hribarjem. Preživeli smo krasen popoldan v odlični družbi in popili kar nekaj Stezičarjev. 🙂 Hvala Meti in Žinetu, brez njiju ne bi tako gladko šla skozi nekatere kontrolne točke, pa seveda hvala za družbo v cilju. 

Prespala sva v “najinem” zalivu, po res dolgem času. Toliko moči sva še imela, da sva se varno pripeljala do cilja, nato pa se od utrujenosti pogreznila v spanec. Toni je zjutraj skušal ujeti kako ribico, a ponovno neuspešno. Ni to Skandinavija, kjer se je dalo nalovit celo vedro ogromnih rib. 
Velikonočni ponedeljek sva preživela doma v Radencih. 


zmagovalci Ultra, Andraž, Toni in Jure Čebašek
zmagovalke Ultra, z Meto in Jeleno Brezak

Podbrdo Trail Running Festival 2016

V soboto 12.3.2016 smo se ambasadorji Podbrdo Trail Running Festivala srečali v Podbrdu, z namenom, da skupaj pretečemo delček trase ter na tiskovni konferenci v Jakovni hiši v domačem vzdušju rečemo par besed o festivalu, se bolje spoznamo in preživimo skupaj lep dan. In res je bila prekrasna sobota, drugod po Sloveniji niso imeli takšnega sončka in razgledov. Tekli smo po trasi Graparskega trimčka, ki je od lanskega leta možnost izbire ene izmed razdalj na tekaškem festivalu. 
Gre za 12 km dolg tek z 800 m vzponov in spustov. Hitro smo zagrizli v klanec, a v lahkotnem tempu smo se lahko vso pot pogovarjali. Tako raznovrstna in luštna druščina pozitivcev smo, da res ni zmanjkalo tem pogovora. Tekli smo po čudoviti gozdni mulatjeri in markirani planinski poti iz Podbrda na Petrovo Brdo, kjer nas je pričakal Joško z okrepčevalnico, ter naprej do Robarjevega griča in nazaj v Podbrdo. Ta delček poti od Petrovega Brda mi je bil še kako dobro poznan. Lansko leto so mi tukaj pripravili lep sprejem, a se mi je mudilo v cilj, kjer me je že pričakoval moj bodoči mož. Na Podbrdo me vežejo nepozabni spomini, saj sva lansko leto s Tonijem po pretečenih 106 km in 6800 pozitivnih višinskih metrih, v cilju uradno postala mož in žena. Nama pa kaj takega ne bi padlo na misel, če ne bi šlo za kraj z izjemno lepo tekaško pozitivno energijo. Cel kraj in širše območje prireditve diha z nami, gorskimi tekači in pohodniki. Da sva letos bila povabljena kot ambasadorja teka, nama je v čast in veselje, saj se vsakič znova rada vračava v Baško grapo.
Se že veselim naslednjega snidenja ambasadorjev, ko bomo šli po zgodovinski poti po Rapalski meji (nekdanji meja med Italijo in Jugoslavijo). Tokrat bi bila ta pot precej oteškočena, zaradi obilice snega v višjih legah. Zahvaljujem se druščini za prekrasen dan, zbrali smo se: midva s Tonijem, Bojan Šverko, Marjan Zupančič, Žiga X Gombač z Vesno in Nijo ter Šapo, Žan Drole, Slavc, Renato Lešnik, Tedi in Joško. Žal so manjkali Mitja Kosovelj, Rok Bratina ter Špela Strasser.
Razdalje na Podbrdo Trail Running Festivalu, ki se bo letos odvijal od 17.-19. 6. so:
– Mini, 1-3 km
– Graparski trimček, 12 km
– Gorski maraton štirih občin, 42 km (letos Svetovno prvenstvo v gorskem maratonu)
– Ultra Pušeljc trail, 106 km
Torej, za vsakogar se razdalja najde! 😉 Sama sem letos izbrala razdaljo 42 km, da se enkrat soočim tudi s pravim gorskim maratonom. 🙂
Se vidimo 18.6.2016 v Podbrdu!

Buff…
…vsak je dobil svojega, s svojim imenom <3 HVALA!

2. Knap trail

Zadnja dva vikenda leta 2015 sta zame bila delovna, zato sem se neskončno veselila teh par prostih dni in silvestrovanja. To sicer ne pomeni, da so bili dnevi tudi mirni. Takoj v četrtek sva se zapeljala na Koroško, proti Domu na Smrekovcu, kjer smo silvestrovali. Ker so se Kristi, Miha, Pero in Joli malo zakalkulirali v času in razdalji, sva s Tonijem prišla v še prazno kočo, nikogar še ni bilo od naših, Toniju pa ni preostalo drugega kot da gre z menoj na sončni zahod na Smrekovec. 30 minut markirane hoje, to pa ja ne bi smelo biti preveč. V soboto (čez 2 dni) naju čaka precej dolg tek – Knap trail v Trbovljah z 47 km in 2700 pozitivnimi višinskimi metri. Mislim, da mu ni bilo žal, da sva skupaj pričakala zadnje sončne žarke v letu 2015, razgled je segal daleč, vse do Snežnika. Toni je kmalu omagal in prespal žurko, jaz pa sem se že drugič ta dan povzpela na vrh Smrekovca in s Kristijem ter Perojem tam dočakala polnoč… nazdravili smo, se polupčkali in strmeli v številne ognjemete v dolini. Čarobno! Pri hoji v dolino me je malo zaskrbelo, saj so noge bile težke kot kamen, čez dva dni pa tek …

sončni zahod na Smrekovcu, zadnji v letu 2015



V petek sem res pretežno počivala in se dobro naspala, ostali so se že zgodaj odpravljali na Smrekovc, midva sva se pa veselo tiščala drug k drugemu in ni se nama mudilo vstat. Zvečer, doma sva končno pogledala film Everest. V soboto je budilka vseeno prehitro zazvonila in bilo je treba v mrzlo jutro (-5 stopinj), na štart že praktično tradicionalnega Knap trail-a. Naslednje leto bodo celo tri razdalje (še Hajerska). Zelo pozno sva se odpravila od doma, še majčken zašla in zadnji hip ujela štart – Slavka je najine štartne številke že dala na stran, ker je mislila, da naju ne bo. Brez ogrevanja in še malo raztrešena, sem se pognala v daljši vzpon. Noge so bile težke, podplati zmrznjeni, cilj pa neskončno daleč. Najprej sem razmišljala o topli postelji doma, zakaj mi je tega treba, a naposled sem le ujela svoj ritem, neozirajoč se na druge in začela uživati v teku. Pot je bila super označena, stezice prekrasne za tek. Po ravnem in v dolino mi je šlo dobro, klance sem se pa mogla malo pomatrat. Nekaj odsekov je bilo precej zahtevnih, predvsem vzpon in spust na Gozdnik in Mrzlico. Vzdušje na okrepčevalnicah je bilo prijetno domače – sploh na Kalu in lovskem domu Podmeja, kjer je Marko imel svojo podporo glasnih navijačev! 🙂 Loreta in Urša Trobec sta takoj v štartu pospešile in naju z Marijo pustile za seboj. Kmalu sem ju popolnoma izgubila pred očmi in ves čas tekla z občutkom, da sta daleč naprej. Do glavne ceste za Trbovlje, ki smo jo prečkali, sem že dohitela Uršo, sploh na spustu sem videla, da imam še veliko rezerve. Na tej točki smo imeli šele 900 višincev in okrog 20 km, kar mi je dalo vedeti, da bo v drugem delu še kar nekaj vzpona. Pri naslednji okrepčevalnici so se mi kar učke izbulile, saj sem pred seboj zagledala še Loreto. Hitro sem jo dohitela. Pri domu na Kalu mi Slavka pove, da je Toni šesti, kar me začudi, a še doda: “Lepo gre po pameti! Še jih bo dohitel!” Sem sva pritekla z Markom Kavzarjem, z roko v roki, tukaj ga je prvič pričakal bučen sprejem njegovih prijateljev. Strmina na Gozdnik me je presenetila, a enkrat je bilo tudi tega klanca konec. Psihično sem se pripravila samo še na zadnjih cca. 500 višincev na Mrzlico, spust je pa itak šel sam po sebi, brez problema. Telefon mi zazvoni zadnjih nekaj metrov pred vrhom Mrzlice, Toni mi začne razlagat kako je dolgo časa tekel sam in nato dohitel Ivija in Grma, pa še ene tri, ki jih ni poznal, in pol prvi pritekel v cilj. 🙂 Hihi, kar nenavadno se mi je zdelo vse skupaj, čuden razplet, a sem bila zelo vesela. Tudi on ni mogel verjeti, da se praktično že spuščam v dolino in da mi ne manjka več dosti do cilja. Mama mi je poslala sporočilo, da je Loreta dobrih 20 minut za menoj, zato se mi nikamor ni mudilo. Toni mi je prišel nasproti, kot že tolikokrat. <3 S časom 5ur 39 min sem zaključila Knap trail.

Kmalu po prihodu najhitrejših v cilj, so bile razglasitve rezultatov. Analiza teka se je za nekatere zaključila zelo pozno, v gostišču Brin, kjer so nas lepo sprejeli in pogostili z ješprenom v kruhovi šalčki. Tudi Stezičarja smo smeli degustirat. Leonu sem rekla, da bi lahko bil malo prizanesljivejši do nas in v štartu speljal najprej kakšen ravninski kilometer in ne takoj v klanec, pa je odgovoril: “Pot more biti težka, saj ne morejo vsi biti “forhajerji”!” Tako da zmagovalci smo vsi, ki smo uspešno opravili z 48 km in dobrimi 2700 pozitivnimi višinskimi metri. ČESTITKE, tudi zajbrujcem!! 
Medtem je sneg pobelil ceste in končno pričaral zimsko vzdušje. Domov sva se vozila skoraj dve uri (zjutraj pa 35 minut), saj so bile ceste nesplužene in bi težko prišla čez Bogenšperk, pa sva morala čez Litijo v Ljubljano in nato proti Dolenjski. Ampak je bilo vredno, spoznala sem nekaj prekrasnih ljudi, imeli smo se odlično!! Se vidimo prihodnje leto…

Knapovski slovarček:

FORHAJER – prvopisani kopač
HAJER – kopač

ZAJBRUC – nk rudar


POROČILO: Turni.si
REZULTATI FORHAJERSKA
REZULTATI ZAJBRUSKA

startno ciljni prostor, gostišče Brin

strmi vzponi
Toni, v grmu pa Grm 😉
Marija Trontelj
Loreta Kmet
Peter Macuh
Marko Kavzar
Urša Trobec
lovljenje ravnotežja po strmih in ozkih gozdnih stezicah
Toni prvi v cilju
zmagovalke na Forhajerski
zmagovalci na Forhajerski

30

umetnina tridesetih ljudi! <3
V soboto sem praznovala 30 let. Že zjutraj me je presenetil tast z dvema litroma žganja, zaprašena in zastarela, iz leta 1985. Nato sva hitela v Ivančno Gorico, kjer smo se dobili s prijatelji, z namenom da skupaj pretečemo 30 km po okoliških stezicah. Vreme je bilo prekrasno in čeprav smo bili zelo mešana druščina, različnih zmogljivosti, sem zelo uživala. Ivančna Gorica – Gradišče – Pristava – Obolno – Sela – Stična – Ivančna Gorica. S Petro sva na koncu malce podaljšali pot in tako edini pretekle polnih 30 km in 920 višincev. V klubu ni bilo še nič pripravljeno za party, punce so mi priskočile na pomoč in skupaj smo pripravili pravo pojedino. Toni je pa poskrbel za degustacijo najinih različnih zvarkov, s Čelkarjem (temno pivo) v ospredju.
Moja želja je bila, da gostje naslikajo sliko zame – vsak od prisotnih (po naključju jih je bilo 30+midva z možem) je naslikal neko malenkost. Kot končni izdelek je proti jutru nastala slika, prikazana zgoraj. Presenečenj je bilo veliko, a najbolj so me šokirali tekači s startno številko za UTMB, 170 km dolg tek okrog Mont Blanca avgusta prihodnje leto. Za trenutek sem pomislila, da je prava in da bom preskočila žreb ter sem avtomatsko noter. Seveda je vse skupaj samo štos, to nakazuje tiskarski škratek, ki mi je v desnem spodnjem kotu menjal spol. V dodani torbici so bili zbrani denarčki, da si prijavo na UTMB vseeno lahko privoščim, je pa največ odvisno od žreba, ki bo v začetku prihodnjega leta. 
Hvala vsem za rojstnodnevne želje, za presenečenja, za družbo ter nepozaben dan!! <3

proti Gradišču

proti Pristavi
Viridina cerkev in razgled na Kamniške

Obolno

vrhunska okrepčevalnica Mateje
Stična in Gradišče v ozadju, krog je sklenjen.
Čelkar, temno pivo

Leonov pečat na slikci

žganje letnik 1985

nastajanje ….
VOK kuhinja in šefe

drugo leto pa na 170 km in 10.000višincev 😉

limited edition 1985, Radenska <3<3<3
priča ve kaj me bo razveselilo … še balonov!!! 🙂
treba bo več trenirat in manj žurat!;)

Garmin KRK trail 2015

Krk trail-a sem se udeležila tretje leto zapored in zelo dobro se spominjam občutkov in zaključka lanskoletnega teka, ko sem rekla, da v Baško nikoli več ne pridem – vsaj tečt ne. Letos so ultra kategorijo še podaljšali s spustom v Staro Baško in šli še malo naokrog, naneslo je polnih 50 km in 2300 višincev, lansko leto pa 40 km. Sploh, ko sva dobila povabilo na tek zaradi lanskoletne zmage, ni bilo nobenega dvoma več, da ne bi spisala še ene zgodbe iz Krka. Teren je tehnično zelo zahteven, od vseh mojih tekaških izkušenj, verjetno najbolj. Sama nisem imela prav dobrih pričakovanj, saj sem cel teden valovala med službo, prehladom in posteljo. Veliko sem počivala, a noge vseeno po Valamarju še niso dobile prave lahkotnosti. V petek sem nasploh imela slab dan, nad glavo mi visi nekaj nalog, ki ne vem ali jim bom kdaj kos. Že dan prej sva prespala v Baški in ponoči poslušala dežne kaplje, ki so udarjale po kombiju. Tudi za soboto so bile napovedane možne plohe. Čeprav ni bilo v obvezni opremi, sem s seboj vzela nepremočljivo jakno. Iz te napovedi na srečo ni bilo nič, imeli smo namreč prekrasen sončen dan, s fantastičnimi razgledi, težko bi si spredstavljala lepši dan. Na poti sta bili samo dve okrepčevalnici in marsikdo si je vzel s seboj premalo tekočine, zato je bilo tudi nekaj dehidracije, krčev in posledično odstopov. Med KT 8 in KT 9 je zaradi obilnega deževja pred dnevi, v strugi tekla voda, kar je bilo pravo presenečenje v tej divji naravi – dodatno sem napolnila bidon, čeprav je bilo treba malo skreniti s poti in sprala sol iz obraza ter se osvežila. Teren je zahteval stalno pozornost in previdnost, zato nisem pretirano divjala. Pred prvo okrepčevalnico z vodo, na približno 20-em km sem pred seboj zagledala Ajdo, kar mi je bilo totalno čudno, običajno si že v prvih kilometrih nabere zelo veliko prednost. Ko sem v cilju izvedela, da sem zgolj 9 minut za njo, mi je seveda bilo malo žal, da sem v zadnji tretjini tako popustila, a kljub vsemu se je zame ta tek končal nad vsemi pričakovanji. Pri spustu v Staro Baško mi je zazvonil telefon, bil je Toni, ki mi je sporočil, da že gleda proti cilju in da je v vodstvu. Uauu…Toni je spet v tako odlični formi, a na žalost prihaja obdobje fitnesa in spininga, ki mu vzameta preveč časa in energije, da zmanjka za tekaške treninge. Lansko leto sta se “po našpičenih kamnih” preganjala z Marjanom Zupančičem, letos pa z Dejanom Grmom. Tri kilometre pred ciljem sem zagledala njega in iz kamenja zložen srček, v katerem je pisalo K + T. <3 Včasih kar ne razumem od kje pobira vse te ideje, s katerimi me vedno znova preseneča. Imel je vsaj dovolj časa, saj sem prišla debelo uro za njim v cilj. Čeprav so se ti zadnji kilometri kar vlekli, so bili pa najlepši. Za prihodnje leto imam tri glavne cilje (nešteto manjših :)), ki bodo zahtevali, da bom čez zimo pridno tekla, pravzaprav več kot kadarkoli. Lansko leto me je ustavila poškodba in vsi ti trije cilji so posledično splavali po vodi. To so Transgrancanaria 125 km, Slovenska planinska pot (SPP) ter UTMB 100 milj, če le ne bo kakšnih drugih sprememb v življenju ali poškodbe.
Letos sva s Tonijem spoznala ogromno enih pozitivnih ljudi v krogu tekaške družbe. Tudi ta vikend je bil poseben! Najprej sem poklepetala s Pio in Andrejem, oba sta moj velik navdih za SPP. Nato sta naju gostoljubno sprejeli Cici in Mucki, da sva v njihovi kopalnici sprala vso umazanijo iz sebe. Pridobili smo kar nekaj prask na tekmi. Upam, da se bomo večkrat srečevali, saj sta takšen vir inspiracije in pozitivne energije. Zvečer smo imeli kostanjev piknik in analizirali dan ob domačih zvarkih. Pridružili so se še Nina in Jan z družbo ter Meta. Uršula in Drejka sta tudi tokrat obogatili najin/naš vikend, že čez dan sta dvakrat bile na poti. V nedeljo zjutraj pa sva v posteljo dobila slastne rogljičke (to bi bilo nekaj za Cici :)), nato pa še kavico v lokalu tik ob startu MTB dirke. Če bi imela gorsko kolo, bi odpeljala ta krog s kolesom, saj noge so naslednji dan bile čisto vredu. Na poti domov, kmalu za mejo, sva našla novo priljubljeno gostilno, kjer varijo odlično domače pivo PEK, podobno Stezičarju, pa še pica je bila zelo dobra. Družba, hvala vam za tako lep vikend!! 

Baška, naš cilj

z Ajdo in Mucki

mož in žena:) <3
vse stopničke zavzeli Slovenci 🙂

Valamar trail 2015

V drugi izvedbi Valamar trail-a v Rabcu, sem se ponovno prijavila na najdaljšo razdaljo – 73 km, 2236m+. Že v petek zvečer, po moji službi, sva se odpravila na pot. V Rabcu smo se, kot bi se zmenili, srečali s prijatelji, s katerimi se, če ne prej, srečujemo na tekaških prireditvah. Ni bilo energije, niti časa za kuhanje testenin, sta pa Ivan in Tadeja pripravila pravo pojedino s samimi domačimi dobrotami, od sadja in zelenjave z vrta, do odličnega špeha in različnih vrst sira. Midva sva ponudila Stezičarja, borovničke iz Finske ter Medičko Stezičko. Žal se je to prijetno druženje kmalu končalo, saj je bilo že pozno. Uršula je rekla, da se je ponovno zavedala, zakaj se udeležuje teh trail-ov, ker enostavno družba je fenomenalna in to je najlepši del celotnega dogajanja. Vsaj zame, je večerja ob kombiju, na lesenih mizah in zložljivih stolih, pod milim nebom veliko bolj prijetna, kot večerja v še tako lepem hotelu. Takšnih trenutkov ne pozabiš. 
Toni je, kot zmeraj, imel še opravke s pripravo in pakiranjem za naslednji dan, jaz pa sem se pokrila z odejo in se skušala čimbolj naspat. Ponoči me je prebudilo grmenje in samo tesneje sem se privila k Toniju in si želela, da bo noč trajala čimdlje. Ampak budilka je zazvonila in bilo je treba vstat. Hitro sem se preoblekla in skuhala kavo, medtem pa se je ulilo kot iz škafa. Start je premaknjen za pol ure zaradi dežja. To je bila prava odločitev, saj je na štartu komaj še rosilo, kmalu za tem, pa popolnoma ponehalo deževati. Niti se nisem zavedala kdaj se je začelo odštevanje, kar naenkrat smo začeli tečt. Na začetni asfaltni ravnini čez mesto sem se ukvarjala z uro, saj mi nikakor ni našlo GPS signala in tudi pas za srčni utrip mi ni zaznalo. Nato pa se je začel že dobro poznan vzpon proti Labinu. Teren je bil razmočen od dežja, blaten ter skale spolzke. Treba se je bilo skoncentrirati na progo, zato sem se nehala ukvarjati s srčnim utripom in tekla po občutku. Bila sem kar slabo razpoložena, saj me je jezila ura, še bolj pa to, da imam že na začetku tako težke noge. Nimam druge razlage, kot, da je to posledica trekinga po Nanosu, kjer sva bila teden prej (40 km, 1600 višincev). Ko sem zagledala Matjaža, ki je na določenih lokacijah z avtom spremljal ženo Heleno, sem si zaželela, da bi se mu pridružila in bi me peljal nazaj do cilja. Hitro sem stekla mimo njega, da bi odmislila to neumno idejo. Zvrteli so se mi razni scenariji in sklenila sama pri sebi, da ne smem odstopit – bolje da v cilj pridem po desetih urah ali več, kot da odstopim. Pika. Tako sem samo sebe brcnila v rit in pričela s par urno kalvarijo. Ves čas so se mi na poti prikazovali spomini iz lanskega leta – spomnila sem se praktično celotne trase, skoraj vsakega ovinka, celo določenih pogovorov, ki smo jih imeli s sotekmovalci na določenih odsekih. V cilju sem Toniju Lekšetu rekla, da sem ga prav pogrešala, lansko leto sva si precej časa delala družbo. Letos sem celo pot tekla bolj ali manj sama. Po treh urah teka sem večkrat pomislila na to, da je pred menoj še vsaj 6 ur! O moj bog, kdaj bo minil ta čas!? 🙂 Raje sem se osredotočila na prekrasno naravo, ki me je obdajala in prelepe stezice – poznani so mi bistveno grši tereni po Istri in Kvarnerju (eden takih nas čaka čez dva tedna na Krku). Trasa Valamar trail-a je res bolj ali manj tekaška in zelo raznolika. Jutranji dež je prinesel sonce, pravzaprav skoraj prevroč dan. Večkrat sem se močila z vodo, da sem sprala sol iz sebe in se malo osvežila. In takole je mineval čas…
Vedela sem, da, če pridem do Labina (57km), bom prišla tudi do cilja in res – razpoloženje se mi je bistveno izboljšalo, tudi zato, ker me je mama preko sms-a obvestila, da je Toni prehitel Marjana Zupančiča in je v vodstvu. Zelo sem bila vesela zanj. Skušala sem zaužiti čimveč hrane in tekočine, kar me je rešilo, da sem na koncu tempo le še stopnjevala. Zadnji del poti sem odtekla čisto solidno in v cilj prispela s časom 8 ur 36 minut, kar je sicer 12 minut slabše kot lansko leto, a glede na bistveno slabše fizično počutje, sem bila izredno vesela rezultata in cilja. Hvaležna sem bila sama sebi, da nisem odstopila, ker bi bilo res brezveze. Vse pride, in vse mine! 🙂  Toni mi tokrat ni prišel nasproti, že preko sms-a mi je javil, da mu je slabo in počiva v avtu. Letos je bila slabša udeležba, vsaj v najdaljši kategoriji, a še vedno nas je bilo okrog 400 vseh tekmovalcev. Organizatorji, z Alenom Palisko na čelu in prostovoljci so spet opravili vrhunsko s celotnim dogodkom. Čestitke vsem tekmovalcem v vseh kategorijah! Čestitke Toniju in Ajdi Radinja za zmago, oba sta tekla vrhunsko. Toni je lanskoletni rezultat popravil za 17 minut.
Zvečer smo naše uspehe zalili s prav posebnim šampanjcem, ki sta ga Uršula in Drejka v dar prinesle Matjažu in Heleni za izpeljan projekt UTMB! Drejka team je najboljši team! Hvala vam druščina za prekrasen vikend na morju! Se vidimo naslednje leto!

Marjan Zupančič – rekord Slovenske planinske poti (SPP)

In nov rekord je … 7 dni 8 ur in 9 min

Porezen

Zapis Špele Zupan na TURNI.SI:

“Marjan Zupančič si je danes, 4. septembra, znova pridobil naziv rekorderja teka po Slovenski planinski poti. Za 599 kilometrov dolgo pot od Maribora do Ankarana, na kateri je moral premagati kar 49 višinskih kilometrov, je potreboval 7 dni 8 ur in 10 minut ter tako prejšnji rekord, ki ga je 8. avgusta letos postavil Klemen Triler, popravil za 3 ure in 15 minut. Svoj čas iz leta 2013 pa je izboljšal za 6 ur in 35 minut.” 

S Tonijem sva Marjana spremljala 6.dan njegove poti. Želja je bila, da bi ga spremljala dan prej, ko je šel od izvira Soče do planine Razor, ampak sem v torek bila dežurna, zamenjava pa ni bila možna. Želja je bila, da bi ga spremljala več, a Toni se je v petek, na dan Marjanovega starta v Mariboru, udeležil 170 km dolgega ultramaratona okoli Mont Blanca (UTMB), kjer je z dobrimi 27imi urami dosegel odlično 37.mesto. Tako sva se domenila, da na moje spremstvo lahko računa v sredo, ko bo na poti 6.dan. Dežurstvo je bilo eno izmed napornejših, že to, da si 24 ur v službi je dovolj. Bilo pa je še nekaj konfliktov in bila sem zelo razočarana nad obnašanjem nekaterih sodelavcev, ki zgleda v življenju nimajo svetle točke in vso agresijo in nezadovoljstvo znašajo na druge. Na srečo so me čakali hribi in pozitivni ljudje, ki bodo že takoj zjutraj drugače vplivali na moje počutje. Če ne prej, sem na vrhu Porezna bila srečna, presrečna, z lepimi spomini. Nazadnje sem hitela s tega hriba 20.junija, saj se mi je mudilo na najino poroko na cilju Pušeljca. 😉

Toni me je zjutraj ob sedmih pobral v Ljubljani in peljala sva se proti Petrovem brdu, kjer bom pričakala Marjana in ga spremljala ves dan, do koder bomo pač prišli. Pričakal ga je tudi Joško Dakskobler in lepo je bilo pokramljati z najinim matičarjem. Marjan je prispel v spremstvu Ivija Hrastovca, ki je par dni prej zmagal Pohorski Trail maraton. Toni mu je oskrbel žulje, jaz sem ga zmasirala, mu namazala noge ter z elastičnim povojem povila desno nogo, saj mu je zatekala, kompresijskih nogavic pa nismo imeli. Skušali smo, da čimveč poje in popije, a to je bila težava s katero smo se ubadali ves dan – ni imel nobenega apetita, slabo mu je bilo in ničesar ni mogel jesti. Proti Poreznu smo šli jaz, Marjan in Nejc Lazar. V uri dvajset, kolikor je trajal vzpon sem mu po koščih dajala banano in le stežka je pojedel celo. 20 minut pred dvanajsto smo bili na Poreznu. Naslednja postojanka je bila pri Bolnici Franja, kjer so nas čakala pečena jetrca na čebuli in krompir. Toni je res lep presenetil z oskrbo s kombijem. Z Nejcem sva z veseljem pikala jetrca in pomazala po posodi, Marjan je pojedel itak zelo malo, skoraj nič. Edina in največja skrb mi je bila, kako bi ga pretentala, da bi vnesel čimveč kalorij. Tukaj se nam je pridružil Šuligoj, na Ermanovcu pa še Nina Frelih na čelu s svojim očetom in prijateljicami. Pred vzponom na Bevkov vrh je Marjan samo padel v najin kombi, kjer je imel na razpolago posteljo – dobil je par pečenih sardelic in krompir. Ni mogel naprej, prosil je, da še malo zaspi. Nepredvidena pavza je tako trajala kakšno uro. Toni je pripravil celo pojedino, skuhali smo še kavo in degustirali pivo. Marjan več ni mogel teči, samo v dobrem tempu smo hodili. Naš cilj je bil, da pridemo v Idrijo, kjer si bo privoščil daljši počitek. Čeprav sva planirala, da bo prespal v najinem kombiju, sta Nina in njen Jan ponudila njuno posteljo, tuš, nas spremljevalce pa razveselila z domačimi žlikrofi. Otroke sta dala v varstvo babici, da sta v miru lahko nudila nesebičen suport njemu in vsem ostalim, ki smo bili z njim. Spust v Idrijo je bil mučen, teren obupno strm in drseč – Marjan je visel na nitki z močmi, imela sem občutek, da se nam bo kmalu sesedel. Po deseti uri zvečer v Idriji, sem mu šla po kepico jagodnega sladoleda, čeprav sem ga komaj dobila, saj so že vse pospravili. Gledali so nas, kot da smo z lune padli – ampak ta sladoled je bil odločilen, zelo mu je teknil. Pričakala nas je Katarina, ki ga je stuširala, nato pa je samo padel v posteljo. Zmasirala sem mu noge, ga namazala, Katarina mu je oskrbela žulje, nato pa smo ga pustili, da za slabe 4 ure zaspi. Jan in Nina sta bila fenomenalna, tudi sama sem se stuširala, saj sem imela naslednje jutro službo. S Tonijem sva zaspala za par ur v kombiju, nato pa me je zapeljal v Ljubljano, v službo. Ob treh ponoči so potrkali po kombiju in naju zbudili, da smo se dokončno poslovili, preden so ostali šli naprej proti Hleviški planini. Marjana sem objela in mu zaželela srečno pot, bil pa je tako nebogljen in utrujen, da sploh nisem mogla lep čas zaspati nazaj, skrbelo me je kako bo z njim. Tudi v službi sem bila nemirna, a so mi javljali s terena, da mu gre super, da je čisto prerojen, kot dan pa noč od prejšnjega dne. Hvala bogu! Jan je takšen pozitivc, imel je res prekrasno spremstvo ta dan! Čeprav je Marjan velik borec, je tudi sam v Idriji prvič pomislil, da je tukaj njegov konec. 

Popoldan smo imeli tekaški trening v Ivančni Gorici, nova sezona se je namreč pričela, zvečer pa sva se zapeljala v Senožeče, kjer sva pričakala Marjana. Klicala sem sodelavke, če bi si lahko naslednji dan vzela dopust, saj naju je Marjan nujno potreboval. Seveda bi preživel tudi brez naju, a mislim, da sva vseeno pripomogla, da je lažje prikorakal v Ankaran. Za 40 minut se je ulegel v kombi, po skoraj 19ih urah skoraj neprestane hoje in se malo spočil, čeprav je zgledal zelo dobro, tudi zelo pozitivno naravnan. Z Ožboltom in Mitjo Volčanškom so nadaljevali čez Vremščico proti Škocjanskim jamam, midva sva pa za dve uri zaspala. Oblečena sem bila v športna oblačila, pripravljena, da grem z njimi naprej, saj se je Ožbolt tukaj poslovil – tudi on je zjutraj imel službo, pa že itak jih je ves dan spremljal in oskrboval z avtom. Zbudila sem se s strašnimi prebavnimi težavami. Ob pol treh zjutraj smo Mitja, Marjan in jaz štartali od Škocjanskih jam proti Slavniku, zadnjemu tisočaku na njegovi poti. Bilo je super, pogovarjali smo se, a po dveh urah ga je začela matrati strašanska zaspanost in utrujenost, po asfaltu proti Markovščini je hodil miže, da je malo spočil oči, z Mitjem pa sva ga vsake toliko z dotikom usmerila, da ni skrenil s poti. Klicala sem Tonija, naj nam pride prej nasproti kot je dogovorjeno in nam skuha kavo. Spet se je za 10 minut vlegel, a ni mogel zaspati, zato smo nadaljevali, kavo je spil po poti. Toniju sem vprašala, če bi on šel čez Slavnik, da mu nudi malo opore in jima dela družbo z Mitjo, tudi Mitja je bil utrujen in zaspan, saj je bil že od zgodnjega popoldneva (od Cola) z njim – vse skupaj 100 km. Ugasnili smo naglavne svetilke, končno se je zdanilo. Z Venčeslavom Japljem sva imela zajtrk, šla sva na kavo ter malo klepetala. Čakala sva jih v vasi Prešnica, a zaradi svojih prebavnih težav še nisem šla z njimi naprej, kot sem nameravala. Toni je potegnil do Petrinj. Na Slavniku se jim je pridružila še Isabel Petronio in od Petrinj smo skupaj odkorakali proti Ankaranu, zadnjih cca. 25 km. Bila sem odlično razpoložena, kot tudi vsi ostali – ta zadnji del SPP je bil tudi zame prvič. 

ponoči sem našla 5 jurčkov:)

Socerb
pred seboj že vidimo CILJ


V Socerbu se nam je pridružilo še nekaj ljudi, a sem pozabila imena. Ko smo pridobili predzadnji žig v Tinjanu (v klanec smo šli zelo hitro, za vzpon smo potrebovali 25 minut), so se nam pridružili še Marjanov brat, Valentin od TGSportlife in še nekaj drugih. Vsi pozitivno naravnani, smo odgnali dež, ki je bil napovedan. Ves dan smo imeli sonce. Marjan je vidno trpel zadnjo uro. Zanj kar ni in ni bilo konca.

Hudo izčrpan in skoraj na robu solz je Marjan pritisnil še zadnji žig v svoji knjižici Slovenske planinske poti, v Korta baru, v Ankaranu. Za pot je potreboval 7 dni, 8 ur in 9 minut. Toni je za vsakega imel pripravljeno pivo Stezičar, za Marjana pa special edition 2L z njegovo sliko na etiketi. Malo sem bila razočarana nad barom in kelnarico, ker nas je tako grdo sprejela. Najprej ni hotela dati žiga, kao, naj si ga sam najde, saj je tukaj v košari, nato pa se je znašala nad nami, ker, da smo v gostilni in ne smemo piti svoje pijače. Itak, da smo naročili potem vsak še pijačo, ampak po tisti začetni evforiji in po popitem Stezičarju. S Tonijem se nama nikamor ni mudilo in ostala sva do zadnjega. Katarina nas je povabila še na pico in ko smo se po nekaj urnem sedenju vstali, da se poslovimo, so Marjanove noge bile za dve številki večje kot prej in komaj se je premikal. Nasmejali smo se skoraj do solz in se poslovili. Katarina, njegova žena je res fenomenalna. Vsak dan je normalno hodila v službo, popoldan in ponoči pa oskbovala Marjana, prejemala na stotine telefonskih klicev, skrbela za logistiko njegovih spremljevalcev ter spala po 3-4 ure na dan. Brez nje, njenega razumevanja in pomoči, projekt ne bi bil mogoč! Marjan, čestitke še enkrat, noben si ne more predstavljati koliko trpljenja in bolečine je bilo vloženega. Tudi mene v prihodnosti čaka SPP, lansko leto je nisem uspešno zaključila. Neprecenljive prijateljske vezi se pletejo pri takšnih izzivih in nesebična pomoč, ki ti jo nudijo sotrpini v tako težkih kot lepih trenutkih, človeka izredno bogati.

Doma sem bila tako zaspana, da nisem imela moči iti pod tuš. Enkrat sredi noči me je Toni prebudil, jaz pa sem mu govorila, naj vzame ene dolge hlače za Marjana in še nekaj glede hrane, ne vem točno, a še vedno sem bila nekje na progi SPP. Toni me je pomiril, da je Marjan že na cilju in da sva midva že doma.:)


Petrovo Brdo


iz Slavnika v Prešnico
iz Petrinj proti cilju, v Ankaran

Poročno potovanje – SKANDINAVIJA

Letošnji dopust je bil planiran za Slovensko planinsko pot, ki je lansko leto nisem dokončala. Dogodki v zadnjih tednih, mesecih so bili tako vrtoglavo hitri, zato je prišlo do spremembe plana. Imela sem splanirane tri tedne dopusta in dva dni pred odhodom je padla odločitev, da greva na sever! Takoj po potrditvi, da se lahko udeleživa 125 km dolge tekme na Finskem. Nikoli nisem razmišljala, da bi obiskala Skandinavijo, zato sem bila precej nepripravljena na pot. Dan pred odhodom sem oddelala dežurstvo (27 ur), v knjižnici nabrala cel kup vodnikov, doma spakirala za potovanje, zvečer pa šla na pot, utrujena do amena! Tudi Toni ni bil v kaj boljšem stanju, saj je celo noč flaširal pivo. To je bila velika napaka, ki nama je diktirala cel prihodnji teden. Vsekakor bi se prej morala dobro spočit, ampak sva bila tako neučakana dopusta. Do Lofotov, ki so bili najin glavni cilj (razen tekme na Finskem), sva imela dobrih 3000 km vožnje s kombijem (predelan v avtodom). Nenehno sem bila utrujena in zaspana in težko sem vozila. Prvi postanek je bil v Obertaurnu, kjer sva opravila štiriurni trening na Glocknerin (2433m), teren je bil kar zahteven in posledično sva bila počasna, a razgledi so bili božanski in v naslednjih tednih bom kar pogrešala pogled na visokogorske vrhove. Pretekla sva 17 km, 1600 višinskih metrov. Nadaljevala sva dolgočasno, a relativno hitro vožnjo čez Nemčijo do Danske. Dokler me nekje na Danskem ni odneslo na bankino, saj sem dobesedno zaspala za volanom, sva skušala vozit čimveč, po tej skorajšnji nesreči pa sva se ustavila za dalj časa, kajti nujen je bil počitek. V prvih dneh potovanja sva se pretežno vozila in si ogledovala mesta. Avto običajno pustiva kje v predmestju, da se izogneva gneči in parkirnini, zato raje tistih par km do centra pretečeva. To je zmeraj tudi izziv glede orientacije in kot tekača se že precej dobro znajdeva. Ustavila sva se v Copenhagnu (pretekla 16,5 km), zelo živahnem in prijetnem mestu, ki mi je bil najbolj všeč od vseh mest. Na Švedskem sva si ogledala njihovo drugo največje mesto Goteborg (pretekla 13km), zvečer istega dne sva tekla po Oslu (15km), glavnem mestu Norveške.
Na tem mestu sem imela dovolj mest, čeprav je vsako po svoje zelo lepo, imela sem pa tudi dovolj vožnje. Pravzaprav sem doživela eno manjšo krizo in obžalovala, da sva šla tako daleč. Kje je sonce, kje so hribi, kje je narava? Pretežno sva imela dež, okrog 15 stopinj maksimalno. Zapeljala sva se do Holmenkollen-a, kjer sva tik pod skakalnico prespala v avtu. Bilo je še veliko drugih avtodomov na parkirišču, tukaj še nisem dojela tega, da lahko prespiš kjerkoli, razen kjer ni izrecno prepovedano kampiranje. Na celotnem potovanju sva vse noči prespala v kombiju, niti enkrat nisva šla v kamp. Skandinavija je raj za avtodomove, saj lahko prespiš kjerkoli, razen seveda na privatnem zemljišču, 150 metrov vstran od hiš ter ne smeš se na enem mestu zadržati več kot 24 ur. Na vsake par km so urejena počivališča, največkrat na lepem mestu z razgledom. Višje na sever greš, lepše je, bolj neokrnjena je narava! Prispela sva v mesto Lom, blizu katerega je izhodišče za najvišji Norveški vrh Galdhopiggen, 2469 m. Ampak vreme ni bilo primerno za vzpon na vrh, zato sva se odpeljala do fjorda Geirangenfjord, ki slovi kot eden izmed najlepših fjordov. Toni bi naj opravil trening, jaz pa se peljala z ladjico po fjordu. A ko sem se zbudila v megleno in deževno jutro, mi ni bilo za ladjico. Skupaj sva tekla/hodila do vasice Skagefla mimo Homlongsaetre (550m), po pravi džungli, razmočenem in spolzkem terenu, da nikamor nisva prišla – za 5 km sva potrebovala 2 uri. V kombiju so se nama iz dneva v dan kopičile mokre cunje in premočene superge. Je bila pa ena izmed lepših izkušenj, saj sva bila nagrajena za razgled iz naslovnice mojega Lonely planeta – največji slap Geirangenfjorda, šla sva pa tudi mimo idiličnih in tipičnih hišk s pokrito travo na strehah. Značilnost fjordov je, da se hribi strmo dvigajo nad njimi, to jim dale tisto veličastnost. Domačini so posamezne težko dostopne predele v preteklosti skrbno predelovali, izkoristili kratko poletno obdobje za kot neke vrste planšarske barake. Te čudovite ohranjene hiške lahko turisti še danes opazujejo med vožnjo z ladjicami po fjordih.
Nazaj grede sva nabrala celo vrečo lisičk, Toni je pa ta večer ujel prvo skandinavsko ribo, kot je rekel, za par številk večjo kot se lovi na Jadranu. Nabrala sva še regrada za solato, tudi ta je bil za par številk večji kot pri nas. Darove narave sva delila z starejšima Francozoma, ki sva jima vidno polepšala dan, kljub dežju in mrazu smo bili zadovoljni in srečni. Onadva že več desetletij potujeta na tak način in opažata, da se ljudje zadnje čase zapirajo v svoje moderne avtodomove, manj je pristnega stika z ljudmi in druženja. Dež tukaj je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, bolj je bil podoben rosenju, kot pa pravemu dežju, zato sem v dežju vse počela kot običajno, oprala posodo v bližnji reki, lovila ribe, le v nepremočljive cunje sva se morala obleči. V trgovini sva kupovala izredno malo, na vsake 3-4 dni hlebec kruha in mleko za kavo, saj cene so res zasoljene, pol kg kruha stane okrog 3 eur, pločevinka piva okrog 3 eure in več, da ne govorim o zelenjavi, sadju in mesu, kar je zelo drago. Vse dni sva tako jedla regrat v solati s krompirjem ali jajčkom, je bil zelo okusen, nič grenak. S seboj sva imela več gajb Stezičarja ter dovolj hrane za cel mesec.
Naslednje jutro sva se vseeno odločila za vzpon na Galdhopiggen iz kraja Spiterstulen, čeprav vreme še ni bilo nič boljše. Možen je še en drug dostop, a je menda bolj nevaren zaradi ledeniških razpok. Narava tukaj je prekrasna, če bi bilo še kaj sončnih žarkov, bi bila pa božanska! Od glavne ceste do izhodišča sva imela 10 km makedamske ceste. Cesta je privatna in plačljiva, a sem prebrala na tabli, da se plača na koncu ceste na recepciji. Plačilu sva se izognila tako, da sva parkirala kakšen kilometer pred izhodiščem in šla peš naprej. Bila sva zimsko opremljena, z zataknjenim cepinom na nahrbtniku, večina pa jih je bila v kavbojkah, lahkih supergah, z majhnimi otroki in kužki. Po par sto metrih zaznam prve snežinke, in vse do vrha je snežilo. Mama mi je poslala sporočilo, da je doma 40 stopinj, da bi bila sedaj raje z menoj. Jaz pa sem hrepenela po soncu in toploti. Zaradi nizkih temperatur in naključij, se že dva dni nisva tuširala. Nisem se več dobro počutila, Toniju sem rekla, danes se pa tuširava, ne glede na razmere, najbolje da čimprej, že pri avtu, takoj ko se vrneva! Na vhu seveda ni bilo nobenega razgleda, nisva videla ledenike, je bilo je vseeno lepo. Šla sva med zadnjimi gor, prehitela pa vse po vrsti, veliko se jih je tudi obračalo, saj niso bili pripravljeni za te razmere, saj je na izpostavljenih mestih močno pihalo. Pri avtu nama pokaže 2 stopinji nad ničlo! Nič ne bo s tušem pri avtu. Sva se pa umila kasneje na sedmih stopinjah, saj sva vendar na poročnem potovanju! 😉 Noči so bile noro prijetne, nenehno sva se stiskala drug k drugemu, zaradi hladu mi je tako ugajala toplina mojega moža. Pred nama je bilo 1000 km do Lofotov. Vožnja je bila krasna, saj je tukaj malo prometa, praktično nič semaforjev, vozniki se držijo omejitev in ne divjajo, vozijo zelo umirjeno. V kraju Bodo sva naključno ujela trajekt ob enih ponoči. Bilo je še svetlo. Na trajektu sva opazovala sončni zahod in čez kakšno uro že vzhod, med tem pa seveda ni bilo čiste teme. Največja fascinantnost potovanja je bila nenehna svetloba, nikoli ni bilo trde teme! S spancem nisva imela težav, saj sva bila skoz po malem utrujena od poti, teka in potovanja.

Lofoti so otočje na severu Norveške, nad severnim polarnim pasom (med 67. in 68. severnim vzporednikom), zato imajo značilnosti severnih dežel z ogromno snega, vendar je klima vseeno malo milejša in ob sončnih dnevih je prav prijetno toplo. Ob času najdaljšega dneva sonce ne zaide, v času najdaljše noči pa sploh ne vzide. Nikakor ne moreš ostati ravnodušen nad to neokrnjeno naravo, značilnimi arhitekturnimi ribiškimi vasicami in številnimi fjordi, ki se zajedajo globoko v otoke. Na Lofotih sva doživela božansko jutro.  Sončno, toplo! Oblekla sva kratke rokave in šla raziskovat okolico. Spala sva v kraju z najkrajšim imenom na svetu: A (izgovori se z O). Želela sva opraviti dober trening, a poti na izbiro ni bilo ravno veliko. Poletna sezona je tukaj kratka, pozimi pa verjetno noben ne hodi po teh stezicah, zato tudi niso ne vem kako dobro shojene in markirane. Tako da naju je iz kraja A peljala edina vidna pot mimo jezera Agvatnet do sedla pod vrhom Gjerdtindan (821m). Spustila sva se dol proti drugemu jezeru in nadaljevala do konca stezice – do razburkanega odprtega morja na drugem koncu otoka, čeprav sva precej počasi napredovala, zaradi težko prehodnega razgibanega terena, skal, zaraščenosti čez stezico. Nazaj grede je Slovakinja, s katero smo se že prej na sedlu pogovarjali in se izmenično fotografirali, zavpila za nama: “What a freedom!” ko naju je videla, kako lahkotno sva tekla čez kamne in čofotala po lužah. Pohodnikom je pot verjetno delala preglavice, saj je bil res močvirnat teren in si kdaj zabredel tudi do kolen v vodo in blato. Poleg tega sva v tako kratkem času prešla praktično trikrat večjo razdaljo. To je prednost nas tekačev, da se lahko gibamo hitreje, kot če hodiš, večje območje lahko prehodiš, nenazadnje pa si prej na cilju. Trava je tukaj bila tako zelena, voda tako modra…narava tako božanska, da mi je vriskala duša. To je to, za to se je splačalo priti na sever! Po dvajsetih kilometrih in 1700 višincih sva se vrnila mimo sušilnice ribjih glav na prostem. Popoldan se je že začelo kisati vreme, pričeli so se spet deževni dnevi, a ujela sva še božanski razgled na vasico Reine, povzpela sva se proti Reinebringen, kamor vodi precej strma pot. Nikoli ne bi našla te lokacije, če ne bi pred tem prebrala zapiske iz enega bloga, kjer so priporočali ta vzpon in razgled. Sprehodila sva se tudi po idiličnem ribiškem mestecu Heninsvear, blizu katerega sva imela dober plac za ribolov ter obiskala par prelepih peščenih plaž, od koder sva opazovala sončne vzhode in zahode.  Na Lofotih se nama je čas ustavil, jaz sem pretežno počivala in uživala v brezdelju ter lovila ribe, Toni je pa itak mislil samo na ribolov, čisto ga je prevzelo. Bilo je zelo zanimivo in nič dolgočasno, saj sva vsakič ujela ogromno rib in to precej večje ribe, kot smo jih vajeni pri nas. Ribe sva konzervirala v soli, in še zmeraj jih imava doma. Sem mislila, da bo treba še vmes na kakšen trajekt, a so vsi otoki bili povezani med seboj z mostovi ali podvodnimi tuneli. Po petih uživaških dnevih sva se počasi začela premikati proti Finski, ustavila sva se še v Narviku, ki je pomembno pristaniško mesto, saj zaradi toplega zalivskega toka morje pozimi tukaj ne poledeni. Iz Narvika sva imela zgolj 400 km do ciljnega prostora tekme. Prečkala sva kraj Abisko, kjer se začne znamenita 450 km dolga pot po Švedski (Kungsleden) za pohodnike, nato se pa znašla na območju, kjer so naju pozdravili številni komarji. Čeprav jih menda letos sploh ni veliko, je vseeno bilo nadležno in ni se dalo preživeti, brez da se našpricaš proti komarjem. V avtu sva nujno mogla prižgat spiralo proti komarjem, da sva jih odgnala. Bala sem se kako bom spala, da mi bodo skoz brenčali na uho, a ni blo nobenega ponoči, verjetno je res ta spirala pripomogla k temu – sicer so namenjene uporabi na prostem. Najhuje je bilo iti na wc na prostem… full me je tiščalo, a tudi hitro minilo, saj se ne moreš skoncentrirat, ker te že kakšen piči v tazadnjo. 🙂 Na hitro sva se ustavila v Kiruni, prespala pa sva malo višje na bližnjem smučišču, z razgledom na oddaljen Kebnekaise, najvišji vrh Švedske. V bližini športnih objektov je še najlažje prenočit, saj so ponavadi tam velika prosta parkirišča. Začuda tukaj ni bilo komarjev in sva se lahko v miru stuširala. V Kiruni je pozimi odprt znameniti Ice Hotel, mesto je sicer poznano predvsem po rudniku železove rude. Finska mi je izredno všeč, vendar ko prevoziš več sto kilometrov, postane malo enolična. Predvsem sem pogrešala poglede na visoke hribe. Tukaj je pa pretežno ravnina, tundra, blago valovita pokrajina s številnimi jezeri in neskončnimi gozdovi poraščenimi z borovnicami.
V Hetto, nacionalni park Pallas Yllastunturi sva prišla dan pred tekmo, takoj naju je pozdravil organizator, s katerim je Toni bil že prej na vezi, da sva kot “povabljena” tekmovalca dobila brezplačno štartnino. Predlagal nama je, da se odpeljeva par metrov više na bivši kamp plac oz.kamp, ki obratuje samo pozimi, kjer sva ves vikend bila sama. Odprt je bil celo dostop do umivalnika s toplo vodo. Pod nama pa je bil štartni prostor in vso dogajanje. Večina jih je spala v bližnjem hotelu Lapland Hetta. Laponske sem se najbolj veselila zaradi prebranih knjig Arta Passiline in sedaj sem bila tukaj. Na Finskem sva imela sončne in tople dneve. Žal pa nama je zmanjkalo časa, da bi obiskala najvišji vrh Švedske in Finske, bila sta nama dokaj na poti, vendar sva morala počivati pred tekmo, po tekmi je pa bila spet vlažna vremenska fronta. Gre za kar oddaljene vrhove, kar pomeni dvo ali tridnevne pohodniške ture. Dan prej sva na easy tekla do bližnjega jezera in me je močno bolelo levo koleno, tako da sem bila precej zaskrbljena. Cel naslednji dan sem počivala. Ob pol desetih zvečer so nas peljali z avtobusom v Yllas – uro in pol vožnje vstran. Iz Yllasa bomo tekli nazaj v Hetto. Opremljeni smo bili z GPS sledilno napravo, saj smo pretežno tekli po divjini, daleč od civilizacije. Na štartu je bilo malo hladno, a svetlo, to je bil Midnight Sun Trail – ob polnočni smo še vedno gledali sonce. Prvi ultratek, kjer nisem potrebovala naglavne svetilke. Toni je imel v začetku kar nekaj težav, in sva se še 45 minut po štartu že tretjič srečala na progi. Malo me je skrbelo zanj, a mu je naprej šlo dobro. Sama sem pa skoz po malem bila čudne volje, raje bi bla z mojim možem nekje na poti po Švedskih gozdovi s šotorčkom, na easy, kot tukaj, na tekmovanju. Narava je bila krasna in dejstvo, da se gibam nekje na severu Finske je bilo noro! Ampak po 65ih km borovničevja in cikcakanja ob podrtih drevesih se mi je že mešalo. Tonija sem klicala, da ne vem kako bom zdržala ta teren, da mi je grozno dolgočasno. On je imel iste probleme. Pa tudi tečt se ni dalo hitro, ker je bil teren kar zoprn. Večkrat je bilo močvirnato, čeprav so imeli speljane lesene potke, ampak v supergah sem imela kljub temu nenehno mokro. Pokasirala sem številne žulje. Na tranziciji, na 65em km sem želela odstopiti, kar tako, ker se mi ni ljubilo več tečt in mučit samo sebe, ampak sem zagledala celo čredo severnih jelenčkov in sem bila čisto impresionirana, potem mi je pa volunterka rekla, da je naslednja punca za menoj 5 km (po tem težkem terenu je to pomenilo sigurno skoraj 1 uro), Toni pa mi je rekel, da me po tranziciji čaka precejšen vzpon, kjer bom imela lepe razglede in naj uživam v razgledih… vse to je pripomoglo, da sem pozabila, da sem tukaj mislila odstopit. 🙂 Pa je bilo kar je bilo, čakalo me je 45 km terena ala Krk trail, kdor je tekel, ve kakšna muka je to, po špičastih skalah, kjer človek še hodi težko, kaj šele teče. 26 km pred ciljem sem zapadla v jok, saj kilometri niso šli nikamor. Res da me noben ni prehitel, to je bil znak, da nekako držim tempo, a kljub temu se mi je zdelo, da se pot vleče v neskončnost. Na okrepčevalnicah so že vsi vedeli za moje ime in me vzpodbujali, spraševali kako se počutim. To mi je dalo krila, da sem premagala pot. Po kalvariji s kamnito podlago me je čakalo še 10 km pretežno ravnine po makedamu in zadnje 3 km po asfaltu. Ker fizično nisem imela nekih večjih težav, sem to lahko odtekla okrog 10km/h. Problem mi je delala psiha, saj so se mi ves dan vsiljevale same negativne misli. SMS so mi poslali Brane, Mateja in Brina, sem bila res vesela, potem pa še Tilen. Kar neslo me je proti cilju, tukaj sem vedela, da mi bo ratalo do cilja in da so ostale punce daleč za menoj, sedaj že skoraj dve uri. Ena punca, domačinka se je vozila vštric z menoj s kolesom, pogovarjali sva se in tako sem kmalu zagledala ciljni prostor, kjer me je čakal moj Toni, že dobri dve uri pred menoj je prišel v cilj. 🙂 Po 16ih urah 27 minutah sem stekla čez zmagovalni ciljni trak, bila sem prva od punc in osma absolutno, kar je bil res nor občutek! Rekla sem jim lahko le to, da je bila tekma lepa, a nikakor ne enostavna in da sem imela številne težave. Objel me je moj mož, saj ga je zelo skrbelo zame, glede na to, kako sem pred parimi urami jokala v telefon. Ampak ciljna črta je zabrisala te slabe spomine, ostali so le najlepši. Čeprav Toni ni zmagal v absolutni konkurenci, bil je drugi, sva vseeno bila glavne zvezde tam. 🙂 Tekači smo imeli na voljo brezplačno savno. Ko sva dajala intervju za lokalni časopis iz jacuzzija sem se zamislila, da res nisva čisto normalna – za nama je nora zgodba, sedaj pa si končno zasluživa počitek. Splačalo se je zgarat teh 125 km, za nagrado za 1.mesto sem dobila novo uro Suunto Ambit 3, ki je na trgu vredna 500eur. Organizator tekme nama je v dar dal vsakemu en buff s finskega traila, midva pa njemu gajbo Stezičarja še za ostale v organizaciji. To je najmanj kar sva lahko storila, nenazadnje sva tudi avtobusni prevoz do štarta imela zastojn. Naslednji dan je pohvalil pivo in vso gajbo so pridno spraznili in vrnili. Poslovila sva se, poslovilo se je tudi lepo vreme na severu, zato sva pot nadaljevala proti jugu.
Slednje dni sva uživala v vožnji mimo številnih finskih jezer, v neokrnjeni naravi, obiskala sva tudi Božička na domu v Napapiriju blizu Rovanemija. Arktični krog lahko prečkaš na večih mestih po severnih državah, a tukaj, v Božičkovi deželi je to najbolj skomercializirano. Obiskala sva uradno pošto Božička, kjer lahko ljubljenim osebam pošlješ razglednico. Obstajata dva poštna nabiralnika, eden pošto pošilja vsakodnevno, drug pa bo oddal pismo šele ob Božiču.
Zadnja etapa potovanja je bilo pohajkovanje po prekrasnih Helsinkih, s trajektom za 5 eur povratno karto (ki je noben ni preverjal) sva se na mojo željo zapeljala na 15 minut oddaljen otoček Suomelina, ki je priljubljen izletniški kraj in mesto za piknike. Čez Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Češko in Avtrijo sva se počasi vrnila v domače Radence. To ni bila najboljša odločitev, zaradi številnih del na cesti sva spet ogromno časa preživela v avtu, sploh čez Poljsko je šlo počasi. Toni, sedaj že specialist za ribe, je skuhal ribjo juho ter okusno trsko – bakalar. Najinega potovanja je bilo konec. Še slabih 200 km do Dolenjske, kjer je najin skupni dom in dopusta bo konec. Kot bi mignil. A ostajajo spomini, bogati, nepozabni. V Skandinavijo se bom zagotovo z veseljem vračala, ostalo je še veliko kotičkov, ki bi jih rada raziskala. Najbolj pa pogrešam midnight sun! <3
statistika: prevozila sva 8400 km (850eur bencin)
cestnine (Avstrijska vinjeta 9 eur, Norveška, Češka vinjeta 12,5 eur, ostalo brez cestnin)
most iz Danske na Švedsko (30+50 eur)
trajekt Bodo-Lofoti (100eur)
trajekt Helsinki-Tallin (100eur)
prenočišča 0 eur
hrana: nimam točnega podatka, a minimalno, večina hrane je bilo od doma.
jutranja kavica na poti
prvi postanek: Obertauern – Gloecknerin 2433 m, Avstrija

drugi postanek: Copenhagen, Danska
Little Mermaid, po navdihu pravljice H.C.Andersena
živahno in prekrasno mesto
tretji postanek: Gothenburg, Švedska
tretji postanek: Oslo by night, Vigelandov park z skoraj 200 skulpturami
prespala sva pod skakalnico Holmenkollen, z razgledom na Oslo

Lillehammer
Geirangen

številni slapovi
znamenita panorama Geirangenfjorda

znamenite norveške hiške, s travo pokrita streha

nabrala celo vrečo lisičk

jedla sva: regrat v solati s krompirjem ali jajčkom
…ter ribe. cel teden! 😉
ribo sva delila s prijaznima Francozoma

iz Geirangenfjorda nazaj v vasico LOM
ena najstarejših cerkva, LOM
na najvišji Norveški vrh: Galdhopiggen, 2469 m
uradno izhodišče, kjer plačaš parkirnino

večji del poti je snežilo, doma so pa imeli 40 stopinj 🙂

koča, v kateri se je trlo ljudi
prikrajšani za razgled iz vrha 🙁

prvi dan potovanja SONCE, 20 stopinj, RAJ na ZEMLJI!!!

za cel popoldan sva se utaborila, oprala in posušila cunje…
se sončila, kuhala kosilo…
…prvič se stuširala pod sončnimi žarki <3

darovi narave 
prečkala sva Arktični pas 

s trajektom na LOFOTE, ura je ena zjutraj
vreme ni najbolj obetavno, kljub temu vidiva lepoto otočja
kraj z najkrajšim imenom na svetu: A
na koncu jezera je vasica A

severno morje, kmalu bi naju odpihnilo:)
jezera niti niso bila mrzla

posušene ribje glave

sušenje rib

Prekrasen kraj: REINE

par sto metrov više, po najlepše razglede <3

raj za avtodomove!!
sončni zahodi in kmalu za tem vzhodi, ura je okrog dveh ponoči
sandy beach
dež, megla…najina zvesta spremljevalca

lačna ne bova:)

Henningsvear

Toni nabiralec 🙂 

posušene trske (poznan tudi kot bakalar), namesto čipsa:)
Fiskesuppe

še zadnji ribolov na Lofotih

most iz otokov proti Narviku
NARVIK, največje pristaniško mesto na severnem pasu
kaj bova s tolkimi ribami?? 🙂

Ice Hotel, Kiruna
severni jelenčki <3
priprave na tekmo
pot je tako dolga, da je na dveh listih, 125 km:)

najvišji vrh tekme, podobno kot na Krk trail-u 🙂
številna Finska jezera
po hudem naporu, veselje v cilju 🙂
honeymoon runnerja 🙂
prvi trije v moški kategoriji
prve tri v ženski kategoriji
savnanje v cilju <3 …
ter v jacuzziju pričakovanje ostalih tekačev, ki prihajajo v cilj
čestitke in objem organizatorja tekme
urejene steze za motorne sani pozimi

spet prečkala severni pol v Napapiriju, Rovanemi, na uradnem domu Božička 😉

najlepši trenutki dneva: kosilo v naravi
sončni zahod v Oulu-ju
lisičke
dobila sem šopek <3

Helsinki
Paavo Nurmi (Flying Finn) pred stadionom
urejene sanitarije po vsem mestu

s trajektom na bližnji priljubljen otoček Suomelinna
še vedno utrujena od tekme, uživava na otoku
pozno zvečer imava trajekt do Tallina – Estonija
Baltiško morje
na Polskem šla na ogled pivovarne Tyskie

Page 4 of 15« First...«23456»10...Last »