Katka.run
Articles Written By: katka_admin
30
 |
| umetnina tridesetih ljudi! <3 |
V soboto sem praznovala 30 let. Že zjutraj me je presenetil tast z dvema litroma žganja, zaprašena in zastarela, iz leta 1985. Nato sva hitela v Ivančno Gorico, kjer smo se dobili s prijatelji, z namenom da skupaj pretečemo 30 km po okoliških stezicah. Vreme je bilo prekrasno in čeprav smo bili zelo mešana druščina, različnih zmogljivosti, sem zelo uživala. Ivančna Gorica – Gradišče – Pristava – Obolno – Sela – Stična – Ivančna Gorica. S Petro sva na koncu malce podaljšali pot in tako edini pretekle polnih 30 km in 920 višincev. V klubu ni bilo še nič pripravljeno za party, punce so mi priskočile na pomoč in skupaj smo pripravili pravo pojedino. Toni je pa poskrbel za degustacijo najinih različnih zvarkov, s Čelkarjem (temno pivo) v ospredju.
Moja želja je bila, da gostje naslikajo sliko zame – vsak od prisotnih (po naključju jih je bilo 30+midva z možem) je naslikal neko malenkost. Kot končni izdelek je proti jutru nastala slika, prikazana zgoraj. Presenečenj je bilo veliko, a najbolj so me šokirali tekači s startno številko za UTMB, 170 km dolg tek okrog Mont Blanca avgusta prihodnje leto. Za trenutek sem pomislila, da je prava in da bom preskočila žreb ter sem avtomatsko noter. Seveda je vse skupaj samo štos, to nakazuje tiskarski škratek, ki mi je v desnem spodnjem kotu menjal spol. V dodani torbici so bili zbrani denarčki, da si prijavo na UTMB vseeno lahko privoščim, je pa največ odvisno od žreba, ki bo v začetku prihodnjega leta.
Hvala vsem za rojstnodnevne želje, za presenečenja, za družbo ter nepozaben dan!! <3
 |
| proti Gradišču |
 |
| proti Pristavi |
 |
| Viridina cerkev in razgled na Kamniške |
 |
| Obolno |
 |
| vrhunska okrepčevalnica Mateje |
 |
| Stična in Gradišče v ozadju, krog je sklenjen. |
 |
| Čelkar, temno pivo |
 |
| Leonov pečat na slikci |
 |
| žganje letnik 1985 |
 |
| nastajanje …. |
 |
| VOK kuhinja in šefe |
 |
| drugo leto pa na 170 km in 10.000višincev 😉 |
 |
| limited edition 1985, Radenska <3<3<3 |
 |
| priča ve kaj me bo razveselilo … še balonov!!! 🙂 |
 |
| treba bo več trenirat in manj žurat!;) |
Garmin KRK trail 2015
Krk trail-a sem se udeležila tretje leto zapored in zelo dobro se spominjam občutkov in zaključka lanskoletnega teka, ko sem rekla, da v Baško nikoli več ne pridem – vsaj tečt ne. Letos so ultra kategorijo še podaljšali s spustom v Staro Baško in šli še malo naokrog, naneslo je polnih 50 km in 2300 višincev, lansko leto pa 40 km. Sploh, ko sva dobila povabilo na tek zaradi lanskoletne zmage, ni bilo nobenega dvoma več, da ne bi spisala še ene zgodbe iz Krka. Teren je tehnično zelo zahteven, od vseh mojih tekaških izkušenj, verjetno najbolj. Sama nisem imela prav dobrih pričakovanj, saj sem cel teden valovala med službo, prehladom in posteljo. Veliko sem počivala, a noge vseeno po Valamarju še niso dobile prave lahkotnosti. V petek sem nasploh imela slab dan, nad glavo mi visi nekaj nalog, ki ne vem ali jim bom kdaj kos. Že dan prej sva prespala v Baški in ponoči poslušala dežne kaplje, ki so udarjale po kombiju. Tudi za soboto so bile napovedane možne plohe. Čeprav ni bilo v obvezni opremi, sem s seboj vzela nepremočljivo jakno. Iz te napovedi na srečo ni bilo nič, imeli smo namreč prekrasen sončen dan, s fantastičnimi razgledi, težko bi si spredstavljala lepši dan. Na poti sta bili samo dve okrepčevalnici in marsikdo si je vzel s seboj premalo tekočine, zato je bilo tudi nekaj dehidracije, krčev in posledično odstopov. Med KT 8 in KT 9 je zaradi obilnega deževja pred dnevi, v strugi tekla voda, kar je bilo pravo presenečenje v tej divji naravi – dodatno sem napolnila bidon, čeprav je bilo treba malo skreniti s poti in sprala sol iz obraza ter se osvežila. Teren je zahteval stalno pozornost in previdnost, zato nisem pretirano divjala. Pred prvo okrepčevalnico z vodo, na približno 20-em km sem pred seboj zagledala Ajdo, kar mi je bilo totalno čudno, običajno si že v prvih kilometrih nabere zelo veliko prednost. Ko sem v cilju izvedela, da sem zgolj 9 minut za njo, mi je seveda bilo malo žal, da sem v zadnji tretjini tako popustila, a kljub vsemu se je zame ta tek končal nad vsemi pričakovanji. Pri spustu v Staro Baško mi je zazvonil telefon, bil je Toni, ki mi je sporočil, da že gleda proti cilju in da je v vodstvu. Uauu…Toni je spet v tako odlični formi, a na žalost prihaja obdobje fitnesa in spininga, ki mu vzameta preveč časa in energije, da zmanjka za tekaške treninge. Lansko leto sta se “po našpičenih kamnih” preganjala z Marjanom Zupančičem, letos pa z Dejanom Grmom. Tri kilometre pred ciljem sem zagledala njega in iz kamenja zložen srček, v katerem je pisalo K + T. <3 Včasih kar ne razumem od kje pobira vse te ideje, s katerimi me vedno znova preseneča. Imel je vsaj dovolj časa, saj sem prišla debelo uro za njim v cilj. Čeprav so se ti zadnji kilometri kar vlekli, so bili pa najlepši. Za prihodnje leto imam tri glavne cilje (nešteto manjših :)), ki bodo zahtevali, da bom čez zimo pridno tekla, pravzaprav več kot kadarkoli. Lansko leto me je ustavila poškodba in vsi ti trije cilji so posledično splavali po vodi. To so Transgrancanaria 125 km, Slovenska planinska pot (SPP) ter UTMB 100 milj, če le ne bo kakšnih drugih sprememb v življenju ali poškodbe.
Letos sva s Tonijem spoznala ogromno enih pozitivnih ljudi v krogu tekaške družbe. Tudi ta vikend je bil poseben! Najprej sem poklepetala s Pio in Andrejem, oba sta moj velik navdih za SPP. Nato sta naju gostoljubno sprejeli Cici in Mucki, da sva v njihovi kopalnici sprala vso umazanijo iz sebe. Pridobili smo kar nekaj prask na tekmi. Upam, da se bomo večkrat srečevali, saj sta takšen vir inspiracije in pozitivne energije. Zvečer smo imeli kostanjev piknik in analizirali dan ob domačih zvarkih. Pridružili so se še Nina in Jan z družbo ter Meta. Uršula in Drejka sta tudi tokrat obogatili najin/naš vikend, že čez dan sta dvakrat bile na poti. V nedeljo zjutraj pa sva v posteljo dobila slastne rogljičke (to bi bilo nekaj za Cici :)), nato pa še kavico v lokalu tik ob startu MTB dirke. Če bi imela gorsko kolo, bi odpeljala ta krog s kolesom, saj noge so naslednji dan bile čisto vredu. Na poti domov, kmalu za mejo, sva našla novo priljubljeno gostilno, kjer varijo odlično domače pivo PEK, podobno Stezičarju, pa še pica je bila zelo dobra. Družba, hvala vam za tako lep vikend!!
 |
| Baška, naš cilj |
 |
 |
| z Ajdo in Mucki |
 |
| mož in žena:) <3 |
 |
| vse stopničke zavzeli Slovenci 🙂 |
Valamar trail 2015
V drugi izvedbi Valamar trail-a v Rabcu, sem se ponovno prijavila na najdaljšo razdaljo – 73 km, 2236m+. Že v petek zvečer, po moji službi, sva se odpravila na pot. V Rabcu smo se, kot bi se zmenili, srečali s prijatelji, s katerimi se, če ne prej, srečujemo na tekaških prireditvah. Ni bilo energije, niti časa za kuhanje testenin, sta pa Ivan in Tadeja pripravila pravo pojedino s samimi domačimi dobrotami, od sadja in zelenjave z vrta, do odličnega špeha in različnih vrst sira. Midva sva ponudila Stezičarja, borovničke iz Finske ter Medičko Stezičko. Žal se je to prijetno druženje kmalu končalo, saj je bilo že pozno. Uršula je rekla, da se je ponovno zavedala, zakaj se udeležuje teh trail-ov, ker enostavno družba je fenomenalna in to je najlepši del celotnega dogajanja. Vsaj zame, je večerja ob kombiju, na lesenih mizah in zložljivih stolih, pod milim nebom veliko bolj prijetna, kot večerja v še tako lepem hotelu. Takšnih trenutkov ne pozabiš.
Toni je, kot zmeraj, imel še opravke s pripravo in pakiranjem za naslednji dan, jaz pa sem se pokrila z odejo in se skušala čimbolj naspat. Ponoči me je prebudilo grmenje in samo tesneje sem se privila k Toniju in si želela, da bo noč trajala čimdlje. Ampak budilka je zazvonila in bilo je treba vstat. Hitro sem se preoblekla in skuhala kavo, medtem pa se je ulilo kot iz škafa. Start je premaknjen za pol ure zaradi dežja. To je bila prava odločitev, saj je na štartu komaj še rosilo, kmalu za tem, pa popolnoma ponehalo deževati. Niti se nisem zavedala kdaj se je začelo odštevanje, kar naenkrat smo začeli tečt. Na začetni asfaltni ravnini čez mesto sem se ukvarjala z uro, saj mi nikakor ni našlo GPS signala in tudi pas za srčni utrip mi ni zaznalo. Nato pa se je začel že dobro poznan vzpon proti Labinu. Teren je bil razmočen od dežja, blaten ter skale spolzke. Treba se je bilo skoncentrirati na progo, zato sem se nehala ukvarjati s srčnim utripom in tekla po občutku. Bila sem kar slabo razpoložena, saj me je jezila ura, še bolj pa to, da imam že na začetku tako težke noge. Nimam druge razlage, kot, da je to posledica trekinga po Nanosu, kjer sva bila teden prej (40 km, 1600 višincev). Ko sem zagledala Matjaža, ki je na določenih lokacijah z avtom spremljal ženo Heleno, sem si zaželela, da bi se mu pridružila in bi me peljal nazaj do cilja. Hitro sem stekla mimo njega, da bi odmislila to neumno idejo. Zvrteli so se mi razni scenariji in sklenila sama pri sebi, da ne smem odstopit – bolje da v cilj pridem po desetih urah ali več, kot da odstopim. Pika. Tako sem samo sebe brcnila v rit in pričela s par urno kalvarijo. Ves čas so se mi na poti prikazovali spomini iz lanskega leta – spomnila sem se praktično celotne trase, skoraj vsakega ovinka, celo določenih pogovorov, ki smo jih imeli s sotekmovalci na določenih odsekih. V cilju sem Toniju Lekšetu rekla, da sem ga prav pogrešala, lansko leto sva si precej časa delala družbo. Letos sem celo pot tekla bolj ali manj sama. Po treh urah teka sem večkrat pomislila na to, da je pred menoj še vsaj 6 ur! O moj bog, kdaj bo minil ta čas!? 🙂 Raje sem se osredotočila na prekrasno naravo, ki me je obdajala in prelepe stezice – poznani so mi bistveno grši tereni po Istri in Kvarnerju (eden takih nas čaka čez dva tedna na Krku). Trasa Valamar trail-a je res bolj ali manj tekaška in zelo raznolika. Jutranji dež je prinesel sonce, pravzaprav skoraj prevroč dan. Večkrat sem se močila z vodo, da sem sprala sol iz sebe in se malo osvežila. In takole je mineval čas…
Vedela sem, da, če pridem do Labina (57km), bom prišla tudi do cilja in res – razpoloženje se mi je bistveno izboljšalo, tudi zato, ker me je mama preko sms-a obvestila, da je Toni prehitel Marjana Zupančiča in je v vodstvu. Zelo sem bila vesela zanj. Skušala sem zaužiti čimveč hrane in tekočine, kar me je rešilo, da sem na koncu tempo le še stopnjevala. Zadnji del poti sem odtekla čisto solidno in v cilj prispela s časom 8 ur 36 minut, kar je sicer 12 minut slabše kot lansko leto, a glede na bistveno slabše fizično počutje, sem bila izredno vesela rezultata in cilja. Hvaležna sem bila sama sebi, da nisem odstopila, ker bi bilo res brezveze. Vse pride, in vse mine! 🙂 Toni mi tokrat ni prišel nasproti, že preko sms-a mi je javil, da mu je slabo in počiva v avtu. Letos je bila slabša udeležba, vsaj v najdaljši kategoriji, a še vedno nas je bilo okrog 400 vseh tekmovalcev. Organizatorji, z Alenom Palisko na čelu in prostovoljci so spet opravili vrhunsko s celotnim dogodkom. Čestitke vsem tekmovalcem v vseh kategorijah! Čestitke Toniju in Ajdi Radinja za zmago, oba sta tekla vrhunsko. Toni je lanskoletni rezultat popravil za 17 minut.
Zvečer smo naše uspehe zalili s prav posebnim šampanjcem, ki sta ga Uršula in Drejka v dar prinesle Matjažu in Heleni za izpeljan projekt UTMB! Drejka team je najboljši team! Hvala vam druščina za prekrasen vikend na morju! Se vidimo naslednje leto!
 |
Marjan Zupančič – rekord Slovenske planinske poti (SPP)
In nov rekord je … 7 dni 8 ur in 9 min
 |
| Porezen |
Zapis Špele Zupan na TURNI.SI:
“Marjan Zupančič si je danes, 4. septembra, znova pridobil naziv rekorderja teka po Slovenski planinski poti. Za 599 kilometrov dolgo pot od Maribora do Ankarana, na kateri je moral premagati kar 49 višinskih kilometrov, je potreboval 7 dni 8 ur in 10 minut ter tako prejšnji rekord, ki ga je 8. avgusta letos postavil Klemen Triler, popravil za 3 ure in 15 minut. Svoj čas iz leta 2013 pa je izboljšal za 6 ur in 35 minut.”
S Tonijem sva Marjana spremljala 6.dan njegove poti. Želja je bila, da bi ga spremljala dan prej, ko je šel od izvira Soče do planine Razor, ampak sem v torek bila dežurna, zamenjava pa ni bila možna. Želja je bila, da bi ga spremljala več, a Toni se je v petek, na dan Marjanovega starta v Mariboru, udeležil 170 km dolgega ultramaratona okoli Mont Blanca (UTMB), kjer je z dobrimi 27imi urami dosegel odlično 37.mesto. Tako sva se domenila, da na moje spremstvo lahko računa v sredo, ko bo na poti 6.dan. Dežurstvo je bilo eno izmed napornejših, že to, da si 24 ur v službi je dovolj. Bilo pa je še nekaj konfliktov in bila sem zelo razočarana nad obnašanjem nekaterih sodelavcev, ki zgleda v življenju nimajo svetle točke in vso agresijo in nezadovoljstvo znašajo na druge. Na srečo so me čakali hribi in pozitivni ljudje, ki bodo že takoj zjutraj drugače vplivali na moje počutje. Če ne prej, sem na vrhu Porezna bila srečna, presrečna, z lepimi spomini. Nazadnje sem hitela s tega hriba 20.junija, saj se mi je mudilo na najino poroko na cilju Pušeljca. 😉
Toni me je zjutraj ob sedmih pobral v Ljubljani in peljala sva se proti Petrovem brdu, kjer bom pričakala Marjana in ga spremljala ves dan, do koder bomo pač prišli. Pričakal ga je tudi Joško Dakskobler in lepo je bilo pokramljati z najinim matičarjem. Marjan je prispel v spremstvu Ivija Hrastovca, ki je par dni prej zmagal Pohorski Trail maraton. Toni mu je oskrbel žulje, jaz sem ga zmasirala, mu namazala noge ter z elastičnim povojem povila desno nogo, saj mu je zatekala, kompresijskih nogavic pa nismo imeli. Skušali smo, da čimveč poje in popije, a to je bila težava s katero smo se ubadali ves dan – ni imel nobenega apetita, slabo mu je bilo in ničesar ni mogel jesti. Proti Poreznu smo šli jaz, Marjan in Nejc Lazar. V uri dvajset, kolikor je trajal vzpon sem mu po koščih dajala banano in le stežka je pojedel celo. 20 minut pred dvanajsto smo bili na Poreznu. Naslednja postojanka je bila pri Bolnici Franja, kjer so nas čakala pečena jetrca na čebuli in krompir. Toni je res lep presenetil z oskrbo s kombijem. Z Nejcem sva z veseljem pikala jetrca in pomazala po posodi, Marjan je pojedel itak zelo malo, skoraj nič. Edina in največja skrb mi je bila, kako bi ga pretentala, da bi vnesel čimveč kalorij. Tukaj se nam je pridružil Šuligoj, na Ermanovcu pa še Nina Frelih na čelu s svojim očetom in prijateljicami. Pred vzponom na Bevkov vrh je Marjan samo padel v najin kombi, kjer je imel na razpolago posteljo – dobil je par pečenih sardelic in krompir. Ni mogel naprej, prosil je, da še malo zaspi. Nepredvidena pavza je tako trajala kakšno uro. Toni je pripravil celo pojedino, skuhali smo še kavo in degustirali pivo. Marjan več ni mogel teči, samo v dobrem tempu smo hodili. Naš cilj je bil, da pridemo v Idrijo, kjer si bo privoščil daljši počitek. Čeprav sva planirala, da bo prespal v najinem kombiju, sta Nina in njen Jan ponudila njuno posteljo, tuš, nas spremljevalce pa razveselila z domačimi žlikrofi. Otroke sta dala v varstvo babici, da sta v miru lahko nudila nesebičen suport njemu in vsem ostalim, ki smo bili z njim. Spust v Idrijo je bil mučen, teren obupno strm in drseč – Marjan je visel na nitki z močmi, imela sem občutek, da se nam bo kmalu sesedel. Po deseti uri zvečer v Idriji, sem mu šla po kepico jagodnega sladoleda, čeprav sem ga komaj dobila, saj so že vse pospravili. Gledali so nas, kot da smo z lune padli – ampak ta sladoled je bil odločilen, zelo mu je teknil. Pričakala nas je Katarina, ki ga je stuširala, nato pa je samo padel v posteljo. Zmasirala sem mu noge, ga namazala, Katarina mu je oskrbela žulje, nato pa smo ga pustili, da za slabe 4 ure zaspi. Jan in Nina sta bila fenomenalna, tudi sama sem se stuširala, saj sem imela naslednje jutro službo. S Tonijem sva zaspala za par ur v kombiju, nato pa me je zapeljal v Ljubljano, v službo. Ob treh ponoči so potrkali po kombiju in naju zbudili, da smo se dokončno poslovili, preden so ostali šli naprej proti Hleviški planini. Marjana sem objela in mu zaželela srečno pot, bil pa je tako nebogljen in utrujen, da sploh nisem mogla lep čas zaspati nazaj, skrbelo me je kako bo z njim. Tudi v službi sem bila nemirna, a so mi javljali s terena, da mu gre super, da je čisto prerojen, kot dan pa noč od prejšnjega dne. Hvala bogu! Jan je takšen pozitivc, imel je res prekrasno spremstvo ta dan! Čeprav je Marjan velik borec, je tudi sam v Idriji prvič pomislil, da je tukaj njegov konec.
Popoldan smo imeli tekaški trening v Ivančni Gorici, nova sezona se je namreč pričela, zvečer pa sva se zapeljala v Senožeče, kjer sva pričakala Marjana. Klicala sem sodelavke, če bi si lahko naslednji dan vzela dopust, saj naju je Marjan nujno potreboval. Seveda bi preživel tudi brez naju, a mislim, da sva vseeno pripomogla, da je lažje prikorakal v Ankaran. Za 40 minut se je ulegel v kombi, po skoraj 19ih urah skoraj neprestane hoje in se malo spočil, čeprav je zgledal zelo dobro, tudi zelo pozitivno naravnan. Z Ožboltom in Mitjo Volčanškom so nadaljevali čez Vremščico proti Škocjanskim jamam, midva sva pa za dve uri zaspala. Oblečena sem bila v športna oblačila, pripravljena, da grem z njimi naprej, saj se je Ožbolt tukaj poslovil – tudi on je zjutraj imel službo, pa že itak jih je ves dan spremljal in oskrboval z avtom. Zbudila sem se s strašnimi prebavnimi težavami. Ob pol treh zjutraj smo Mitja, Marjan in jaz štartali od Škocjanskih jam proti Slavniku, zadnjemu tisočaku na njegovi poti. Bilo je super, pogovarjali smo se, a po dveh urah ga je začela matrati strašanska zaspanost in utrujenost, po asfaltu proti Markovščini je hodil miže, da je malo spočil oči, z Mitjem pa sva ga vsake toliko z dotikom usmerila, da ni skrenil s poti. Klicala sem Tonija, naj nam pride prej nasproti kot je dogovorjeno in nam skuha kavo. Spet se je za 10 minut vlegel, a ni mogel zaspati, zato smo nadaljevali, kavo je spil po poti. Toniju sem vprašala, če bi on šel čez Slavnik, da mu nudi malo opore in jima dela družbo z Mitjo, tudi Mitja je bil utrujen in zaspan, saj je bil že od zgodnjega popoldneva (od Cola) z njim – vse skupaj 100 km. Ugasnili smo naglavne svetilke, končno se je zdanilo. Z Venčeslavom Japljem sva imela zajtrk, šla sva na kavo ter malo klepetala. Čakala sva jih v vasi Prešnica, a zaradi svojih prebavnih težav še nisem šla z njimi naprej, kot sem nameravala. Toni je potegnil do Petrinj. Na Slavniku se jim je pridružila še Isabel Petronio in od Petrinj smo skupaj odkorakali proti Ankaranu, zadnjih cca. 25 km. Bila sem odlično razpoložena, kot tudi vsi ostali – ta zadnji del SPP je bil tudi zame prvič.
 |
| ponoči sem našla 5 jurčkov:) |
 |
| Socerb |
 |
| pred seboj že vidimo CILJ |
V Socerbu se nam je pridružilo še nekaj ljudi, a sem pozabila imena. Ko smo pridobili predzadnji žig v Tinjanu (v klanec smo šli zelo hitro, za vzpon smo potrebovali 25 minut), so se nam pridružili še Marjanov brat, Valentin od TGSportlife in še nekaj drugih. Vsi pozitivno naravnani, smo odgnali dež, ki je bil napovedan. Ves dan smo imeli sonce. Marjan je vidno trpel zadnjo uro. Zanj kar ni in ni bilo konca.
Hudo izčrpan in skoraj na robu solz je Marjan pritisnil še zadnji žig v svoji knjižici Slovenske planinske poti, v Korta baru, v Ankaranu. Za pot je potreboval 7 dni, 8 ur in 9 minut. Toni je za vsakega imel pripravljeno pivo Stezičar, za Marjana pa special edition 2L z njegovo sliko na etiketi. Malo sem bila razočarana nad barom in kelnarico, ker nas je tako grdo sprejela. Najprej ni hotela dati žiga, kao, naj si ga sam najde, saj je tukaj v košari, nato pa se je znašala nad nami, ker, da smo v gostilni in ne smemo piti svoje pijače. Itak, da smo naročili potem vsak še pijačo, ampak po tisti začetni evforiji in po popitem Stezičarju. S Tonijem se nama nikamor ni mudilo in ostala sva do zadnjega. Katarina nas je povabila še na pico in ko smo se po nekaj urnem sedenju vstali, da se poslovimo, so Marjanove noge bile za dve številki večje kot prej in komaj se je premikal. Nasmejali smo se skoraj do solz in se poslovili. Katarina, njegova žena je res fenomenalna. Vsak dan je normalno hodila v službo, popoldan in ponoči pa oskbovala Marjana, prejemala na stotine telefonskih klicev, skrbela za logistiko njegovih spremljevalcev ter spala po 3-4 ure na dan. Brez nje, njenega razumevanja in pomoči, projekt ne bi bil mogoč! Marjan, čestitke še enkrat, noben si ne more predstavljati koliko trpljenja in bolečine je bilo vloženega. Tudi mene v prihodnosti čaka SPP, lansko leto je nisem uspešno zaključila. Neprecenljive prijateljske vezi se pletejo pri takšnih izzivih in nesebična pomoč, ki ti jo nudijo sotrpini v tako težkih kot lepih trenutkih, človeka izredno bogati.
Doma sem bila tako zaspana, da nisem imela moči iti pod tuš. Enkrat sredi noči me je Toni prebudil, jaz pa sem mu govorila, naj vzame ene dolge hlače za Marjana in še nekaj glede hrane, ne vem točno, a še vedno sem bila nekje na progi SPP. Toni me je pomiril, da je Marjan že na cilju in da sva midva že doma.:)
 |
 |
| Petrovo Brdo |
 |
 |
| iz Slavnika v Prešnico |
 |
| iz Petrinj proti cilju, v Ankaran |
Poročno potovanje – SKANDINAVIJA
Letošnji dopust je bil planiran za Slovensko planinsko pot, ki je lansko leto nisem dokončala. Dogodki v zadnjih tednih, mesecih so bili tako vrtoglavo hitri, zato je prišlo do spremembe plana. Imela sem splanirane tri tedne dopusta in dva dni pred odhodom je padla odločitev, da greva na sever! Takoj po potrditvi, da se lahko udeleživa 125 km dolge tekme na Finskem. Nikoli nisem razmišljala, da bi obiskala Skandinavijo, zato sem bila precej nepripravljena na pot. Dan pred odhodom sem oddelala dežurstvo (27 ur), v knjižnici nabrala cel kup vodnikov, doma spakirala za potovanje, zvečer pa šla na pot, utrujena do amena! Tudi Toni ni bil v kaj boljšem stanju, saj je celo noč flaširal pivo. To je bila velika napaka, ki nama je diktirala cel prihodnji teden. Vsekakor bi se prej morala dobro spočit, ampak sva bila tako neučakana dopusta. Do Lofotov, ki so bili najin glavni cilj (razen tekme na Finskem), sva imela dobrih 3000 km vožnje s kombijem (predelan v avtodom). Nenehno sem bila utrujena in zaspana in težko sem vozila. Prvi postanek je bil v Obertaurnu, kjer sva opravila štiriurni trening na Glocknerin (2433m), teren je bil kar zahteven in posledično sva bila počasna, a razgledi so bili božanski in v naslednjih tednih bom kar pogrešala pogled na visokogorske vrhove. Pretekla sva 17 km, 1600 višinskih metrov. Nadaljevala sva dolgočasno, a relativno hitro vožnjo čez Nemčijo do Danske. Dokler me nekje na Danskem ni odneslo na bankino, saj sem dobesedno zaspala za volanom, sva skušala vozit čimveč, po tej skorajšnji nesreči pa sva se ustavila za dalj časa, kajti nujen je bil počitek. V prvih dneh potovanja sva se pretežno vozila in si ogledovala mesta. Avto običajno pustiva kje v predmestju, da se izogneva gneči in parkirnini, zato raje tistih par km do centra pretečeva. To je zmeraj tudi izziv glede orientacije in kot tekača se že precej dobro znajdeva. Ustavila sva se v Copenhagnu (pretekla 16,5 km), zelo živahnem in prijetnem mestu, ki mi je bil najbolj všeč od vseh mest. Na Švedskem sva si ogledala njihovo drugo največje mesto Goteborg (pretekla 13km), zvečer istega dne sva tekla po Oslu (15km), glavnem mestu Norveške.
Na tem mestu sem imela dovolj mest, čeprav je vsako po svoje zelo lepo, imela sem pa tudi dovolj vožnje. Pravzaprav sem doživela eno manjšo krizo in obžalovala, da sva šla tako daleč. Kje je sonce, kje so hribi, kje je narava? Pretežno sva imela dež, okrog 15 stopinj maksimalno. Zapeljala sva se do Holmenkollen-a, kjer sva tik pod skakalnico prespala v avtu. Bilo je še veliko drugih avtodomov na parkirišču, tukaj še nisem dojela tega, da lahko prespiš kjerkoli, razen kjer ni izrecno prepovedano kampiranje. Na celotnem potovanju sva vse noči prespala v kombiju, niti enkrat nisva šla v kamp. Skandinavija je raj za avtodomove, saj lahko prespiš kjerkoli, razen seveda na privatnem zemljišču, 150 metrov vstran od hiš ter ne smeš se na enem mestu zadržati več kot 24 ur. Na vsake par km so urejena počivališča, največkrat na lepem mestu z razgledom. Višje na sever greš, lepše je, bolj neokrnjena je narava! Prispela sva v mesto Lom, blizu katerega je izhodišče za najvišji Norveški vrh Galdhopiggen, 2469 m. Ampak vreme ni bilo primerno za vzpon na vrh, zato sva se odpeljala do fjorda Geirangenfjord, ki slovi kot eden izmed najlepših fjordov. Toni bi naj opravil trening, jaz pa se peljala z ladjico po fjordu. A ko sem se zbudila v megleno in deževno jutro, mi ni bilo za ladjico. Skupaj sva tekla/hodila do vasice Skagefla mimo Homlongsaetre (550m), po pravi džungli, razmočenem in spolzkem terenu, da nikamor nisva prišla – za 5 km sva potrebovala 2 uri. V kombiju so se nama iz dneva v dan kopičile mokre cunje in premočene superge. Je bila pa ena izmed lepših izkušenj, saj sva bila nagrajena za razgled iz naslovnice mojega Lonely planeta – največji slap Geirangenfjorda, šla sva pa tudi mimo idiličnih in tipičnih hišk s pokrito travo na strehah. Značilnost fjordov je, da se hribi strmo dvigajo nad njimi, to jim dale tisto veličastnost. Domačini so posamezne težko dostopne predele v preteklosti skrbno predelovali, izkoristili kratko poletno obdobje za kot neke vrste planšarske barake. Te čudovite ohranjene hiške lahko turisti še danes opazujejo med vožnjo z ladjicami po fjordih.
Nazaj grede sva nabrala celo vrečo lisičk, Toni je pa ta večer ujel prvo skandinavsko ribo, kot je rekel, za par številk večjo kot se lovi na Jadranu. Nabrala sva še regrada za solato, tudi ta je bil za par številk večji kot pri nas. Darove narave sva delila z starejšima Francozoma, ki sva jima vidno polepšala dan, kljub dežju in mrazu smo bili zadovoljni in srečni. Onadva že več desetletij potujeta na tak način in opažata, da se ljudje zadnje čase zapirajo v svoje moderne avtodomove, manj je pristnega stika z ljudmi in druženja. Dež tukaj je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, bolj je bil podoben rosenju, kot pa pravemu dežju, zato sem v dežju vse počela kot običajno, oprala posodo v bližnji reki, lovila ribe, le v nepremočljive cunje sva se morala obleči. V trgovini sva kupovala izredno malo, na vsake 3-4 dni hlebec kruha in mleko za kavo, saj cene so res zasoljene, pol kg kruha stane okrog 3 eur, pločevinka piva okrog 3 eure in več, da ne govorim o zelenjavi, sadju in mesu, kar je zelo drago. Vse dni sva tako jedla regrat v solati s krompirjem ali jajčkom, je bil zelo okusen, nič grenak. S seboj sva imela več gajb Stezičarja ter dovolj hrane za cel mesec.
Na tem mestu sem imela dovolj mest, čeprav je vsako po svoje zelo lepo, imela sem pa tudi dovolj vožnje. Pravzaprav sem doživela eno manjšo krizo in obžalovala, da sva šla tako daleč. Kje je sonce, kje so hribi, kje je narava? Pretežno sva imela dež, okrog 15 stopinj maksimalno. Zapeljala sva se do Holmenkollen-a, kjer sva tik pod skakalnico prespala v avtu. Bilo je še veliko drugih avtodomov na parkirišču, tukaj še nisem dojela tega, da lahko prespiš kjerkoli, razen kjer ni izrecno prepovedano kampiranje. Na celotnem potovanju sva vse noči prespala v kombiju, niti enkrat nisva šla v kamp. Skandinavija je raj za avtodomove, saj lahko prespiš kjerkoli, razen seveda na privatnem zemljišču, 150 metrov vstran od hiš ter ne smeš se na enem mestu zadržati več kot 24 ur. Na vsake par km so urejena počivališča, največkrat na lepem mestu z razgledom. Višje na sever greš, lepše je, bolj neokrnjena je narava! Prispela sva v mesto Lom, blizu katerega je izhodišče za najvišji Norveški vrh Galdhopiggen, 2469 m. Ampak vreme ni bilo primerno za vzpon na vrh, zato sva se odpeljala do fjorda Geirangenfjord, ki slovi kot eden izmed najlepših fjordov. Toni bi naj opravil trening, jaz pa se peljala z ladjico po fjordu. A ko sem se zbudila v megleno in deževno jutro, mi ni bilo za ladjico. Skupaj sva tekla/hodila do vasice Skagefla mimo Homlongsaetre (550m), po pravi džungli, razmočenem in spolzkem terenu, da nikamor nisva prišla – za 5 km sva potrebovala 2 uri. V kombiju so se nama iz dneva v dan kopičile mokre cunje in premočene superge. Je bila pa ena izmed lepših izkušenj, saj sva bila nagrajena za razgled iz naslovnice mojega Lonely planeta – največji slap Geirangenfjorda, šla sva pa tudi mimo idiličnih in tipičnih hišk s pokrito travo na strehah. Značilnost fjordov je, da se hribi strmo dvigajo nad njimi, to jim dale tisto veličastnost. Domačini so posamezne težko dostopne predele v preteklosti skrbno predelovali, izkoristili kratko poletno obdobje za kot neke vrste planšarske barake. Te čudovite ohranjene hiške lahko turisti še danes opazujejo med vožnjo z ladjicami po fjordih.
Nazaj grede sva nabrala celo vrečo lisičk, Toni je pa ta večer ujel prvo skandinavsko ribo, kot je rekel, za par številk večjo kot se lovi na Jadranu. Nabrala sva še regrada za solato, tudi ta je bil za par številk večji kot pri nas. Darove narave sva delila z starejšima Francozoma, ki sva jima vidno polepšala dan, kljub dežju in mrazu smo bili zadovoljni in srečni. Onadva že več desetletij potujeta na tak način in opažata, da se ljudje zadnje čase zapirajo v svoje moderne avtodomove, manj je pristnega stika z ljudmi in druženja. Dež tukaj je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, bolj je bil podoben rosenju, kot pa pravemu dežju, zato sem v dežju vse počela kot običajno, oprala posodo v bližnji reki, lovila ribe, le v nepremočljive cunje sva se morala obleči. V trgovini sva kupovala izredno malo, na vsake 3-4 dni hlebec kruha in mleko za kavo, saj cene so res zasoljene, pol kg kruha stane okrog 3 eur, pločevinka piva okrog 3 eure in več, da ne govorim o zelenjavi, sadju in mesu, kar je zelo drago. Vse dni sva tako jedla regrat v solati s krompirjem ali jajčkom, je bil zelo okusen, nič grenak. S seboj sva imela več gajb Stezičarja ter dovolj hrane za cel mesec.
Naslednje jutro sva se vseeno odločila za vzpon na Galdhopiggen iz kraja Spiterstulen, čeprav vreme še ni bilo nič boljše. Možen je še en drug dostop, a je menda bolj nevaren zaradi ledeniških razpok. Narava tukaj je prekrasna, če bi bilo še kaj sončnih žarkov, bi bila pa božanska! Od glavne ceste do izhodišča sva imela 10 km makedamske ceste. Cesta je privatna in plačljiva, a sem prebrala na tabli, da se plača na koncu ceste na recepciji. Plačilu sva se izognila tako, da sva parkirala kakšen kilometer pred izhodiščem in šla peš naprej. Bila sva zimsko opremljena, z zataknjenim cepinom na nahrbtniku, večina pa jih je bila v kavbojkah, lahkih supergah, z majhnimi otroki in kužki. Po par sto metrih zaznam prve snežinke, in vse do vrha je snežilo. Mama mi je poslala sporočilo, da je doma 40 stopinj, da bi bila sedaj raje z menoj. Jaz pa sem hrepenela po soncu in toploti. Zaradi nizkih temperatur in naključij, se že dva dni nisva tuširala. Nisem se več dobro počutila, Toniju sem rekla, danes se pa tuširava, ne glede na razmere, najbolje da čimprej, že pri avtu, takoj ko se vrneva! Na vhu seveda ni bilo nobenega razgleda, nisva videla ledenike, je bilo je vseeno lepo. Šla sva med zadnjimi gor, prehitela pa vse po vrsti, veliko se jih je tudi obračalo, saj niso bili pripravljeni za te razmere, saj je na izpostavljenih mestih močno pihalo. Pri avtu nama pokaže 2 stopinji nad ničlo! Nič ne bo s tušem pri avtu. Sva se pa umila kasneje na sedmih stopinjah, saj sva vendar na poročnem potovanju! 😉 Noči so bile noro prijetne, nenehno sva se stiskala drug k drugemu, zaradi hladu mi je tako ugajala toplina mojega moža. Pred nama je bilo 1000 km do Lofotov. Vožnja je bila krasna, saj je tukaj malo prometa, praktično nič semaforjev, vozniki se držijo omejitev in ne divjajo, vozijo zelo umirjeno. V kraju Bodo sva naključno ujela trajekt ob enih ponoči. Bilo je še svetlo. Na trajektu sva opazovala sončni zahod in čez kakšno uro že vzhod, med tem pa seveda ni bilo čiste teme. Največja fascinantnost potovanja je bila nenehna svetloba, nikoli ni bilo trde teme! S spancem nisva imela težav, saj sva bila skoz po malem utrujena od poti, teka in potovanja.
Lofoti so otočje na severu Norveške, nad severnim polarnim pasom (med 67. in 68. severnim vzporednikom), zato imajo značilnosti severnih dežel z ogromno snega, vendar je klima vseeno malo milejša in ob sončnih dnevih je prav prijetno toplo. Ob času najdaljšega dneva sonce ne zaide, v času najdaljše noči pa sploh ne vzide. Nikakor ne moreš ostati ravnodušen nad to neokrnjeno naravo, značilnimi arhitekturnimi ribiškimi vasicami in številnimi fjordi, ki se zajedajo globoko v otoke. Na Lofotih sva doživela božansko jutro. Sončno, toplo! Oblekla sva kratke rokave in šla raziskovat okolico. Spala sva v kraju z najkrajšim imenom na svetu: A (izgovori se z O). Želela sva opraviti dober trening, a poti na izbiro ni bilo ravno veliko. Poletna sezona je tukaj kratka, pozimi pa verjetno noben ne hodi po teh stezicah, zato tudi niso ne vem kako dobro shojene in markirane. Tako da naju je iz kraja A peljala edina vidna pot mimo jezera Agvatnet do sedla pod vrhom Gjerdtindan (821m). Spustila sva se dol proti drugemu jezeru in nadaljevala do konca stezice – do razburkanega odprtega morja na drugem koncu otoka, čeprav sva precej počasi napredovala, zaradi težko prehodnega razgibanega terena, skal, zaraščenosti čez stezico. Nazaj grede je Slovakinja, s katero smo se že prej na sedlu pogovarjali in se izmenično fotografirali, zavpila za nama: “What a freedom!” ko naju je videla, kako lahkotno sva tekla čez kamne in čofotala po lužah. Pohodnikom je pot verjetno delala preglavice, saj je bil res močvirnat teren in si kdaj zabredel tudi do kolen v vodo in blato. Poleg tega sva v tako kratkem času prešla praktično trikrat večjo razdaljo. To je prednost nas tekačev, da se lahko gibamo hitreje, kot če hodiš, večje območje lahko prehodiš, nenazadnje pa si prej na cilju. Trava je tukaj bila tako zelena, voda tako modra…narava tako božanska, da mi je vriskala duša. To je to, za to se je splačalo priti na sever! Po dvajsetih kilometrih in 1700 višincih sva se vrnila mimo sušilnice ribjih glav na prostem. Popoldan se je že začelo kisati vreme, pričeli so se spet deževni dnevi, a ujela sva še božanski razgled na vasico Reine, povzpela sva se proti Reinebringen, kamor vodi precej strma pot. Nikoli ne bi našla te lokacije, če ne bi pred tem prebrala zapiske iz enega bloga, kjer so priporočali ta vzpon in razgled. Sprehodila sva se tudi po idiličnem ribiškem mestecu Heninsvear, blizu katerega sva imela dober plac za ribolov ter obiskala par prelepih peščenih plaž, od koder sva opazovala sončne vzhode in zahode. Na Lofotih se nama je čas ustavil, jaz sem pretežno počivala in uživala v brezdelju ter lovila ribe, Toni je pa itak mislil samo na ribolov, čisto ga je prevzelo. Bilo je zelo zanimivo in nič dolgočasno, saj sva vsakič ujela ogromno rib in to precej večje ribe, kot smo jih vajeni pri nas. Ribe sva konzervirala v soli, in še zmeraj jih imava doma. Sem mislila, da bo treba še vmes na kakšen trajekt, a so vsi otoki bili povezani med seboj z mostovi ali podvodnimi tuneli. Po petih uživaških dnevih sva se počasi začela premikati proti Finski, ustavila sva se še v Narviku, ki je pomembno pristaniško mesto, saj zaradi toplega zalivskega toka morje pozimi tukaj ne poledeni. Iz Narvika sva imela zgolj 400 km do ciljnega prostora tekme. Prečkala sva kraj Abisko, kjer se začne znamenita 450 km dolga pot po Švedski (Kungsleden) za pohodnike, nato se pa znašla na območju, kjer so naju pozdravili številni komarji. Čeprav jih menda letos sploh ni veliko, je vseeno bilo nadležno in ni se dalo preživeti, brez da se našpricaš proti komarjem. V avtu sva nujno mogla prižgat spiralo proti komarjem, da sva jih odgnala. Bala sem se kako bom spala, da mi bodo skoz brenčali na uho, a ni blo nobenega ponoči, verjetno je res ta spirala pripomogla k temu – sicer so namenjene uporabi na prostem. Najhuje je bilo iti na wc na prostem… full me je tiščalo, a tudi hitro minilo, saj se ne moreš skoncentrirat, ker te že kakšen piči v tazadnjo. 🙂 Na hitro sva se ustavila v Kiruni, prespala pa sva malo višje na bližnjem smučišču, z razgledom na oddaljen Kebnekaise, najvišji vrh Švedske. V bližini športnih objektov je še najlažje prenočit, saj so ponavadi tam velika prosta parkirišča. Začuda tukaj ni bilo komarjev in sva se lahko v miru stuširala. V Kiruni je pozimi odprt znameniti Ice Hotel, mesto je sicer poznano predvsem po rudniku železove rude. Finska mi je izredno všeč, vendar ko prevoziš več sto kilometrov, postane malo enolična. Predvsem sem pogrešala poglede na visoke hribe. Tukaj je pa pretežno ravnina, tundra, blago valovita pokrajina s številnimi jezeri in neskončnimi gozdovi poraščenimi z borovnicami.
V Hetto, nacionalni park Pallas Yllastunturi sva prišla dan pred tekmo, takoj naju je pozdravil organizator, s katerim je Toni bil že prej na vezi, da sva kot “povabljena” tekmovalca dobila brezplačno štartnino. Predlagal nama je, da se odpeljeva par metrov više na bivši kamp plac oz.kamp, ki obratuje samo pozimi, kjer sva ves vikend bila sama. Odprt je bil celo dostop do umivalnika s toplo vodo. Pod nama pa je bil štartni prostor in vso dogajanje. Večina jih je spala v bližnjem hotelu Lapland Hetta. Laponske sem se najbolj veselila zaradi prebranih knjig Arta Passiline in sedaj sem bila tukaj. Na Finskem sva imela sončne in tople dneve. Žal pa nama je zmanjkalo časa, da bi obiskala najvišji vrh Švedske in Finske, bila sta nama dokaj na poti, vendar sva morala počivati pred tekmo, po tekmi je pa bila spet vlažna vremenska fronta. Gre za kar oddaljene vrhove, kar pomeni dvo ali tridnevne pohodniške ture. Dan prej sva na easy tekla do bližnjega jezera in me je močno bolelo levo koleno, tako da sem bila precej zaskrbljena. Cel naslednji dan sem počivala. Ob pol desetih zvečer so nas peljali z avtobusom v Yllas – uro in pol vožnje vstran. Iz Yllasa bomo tekli nazaj v Hetto. Opremljeni smo bili z GPS sledilno napravo, saj smo pretežno tekli po divjini, daleč od civilizacije. Na štartu je bilo malo hladno, a svetlo, to je bil Midnight Sun Trail – ob polnočni smo še vedno gledali sonce. Prvi ultratek, kjer nisem potrebovala naglavne svetilke. Toni je imel v začetku kar nekaj težav, in sva se še 45 minut po štartu že tretjič srečala na progi. Malo me je skrbelo zanj, a mu je naprej šlo dobro. Sama sem pa skoz po malem bila čudne volje, raje bi bla z mojim možem nekje na poti po Švedskih gozdovi s šotorčkom, na easy, kot tukaj, na tekmovanju. Narava je bila krasna in dejstvo, da se gibam nekje na severu Finske je bilo noro! Ampak po 65ih km borovničevja in cikcakanja ob podrtih drevesih se mi je že mešalo. Tonija sem klicala, da ne vem kako bom zdržala ta teren, da mi je grozno dolgočasno. On je imel iste probleme. Pa tudi tečt se ni dalo hitro, ker je bil teren kar zoprn. Večkrat je bilo močvirnato, čeprav so imeli speljane lesene potke, ampak v supergah sem imela kljub temu nenehno mokro. Pokasirala sem številne žulje. Na tranziciji, na 65em km sem želela odstopiti, kar tako, ker se mi ni ljubilo več tečt in mučit samo sebe, ampak sem zagledala celo čredo severnih jelenčkov in sem bila čisto impresionirana, potem mi je pa volunterka rekla, da je naslednja punca za menoj 5 km (po tem težkem terenu je to pomenilo sigurno skoraj 1 uro), Toni pa mi je rekel, da me po tranziciji čaka precejšen vzpon, kjer bom imela lepe razglede in naj uživam v razgledih… vse to je pripomoglo, da sem pozabila, da sem tukaj mislila odstopit. 🙂 Pa je bilo kar je bilo, čakalo me je 45 km terena ala Krk trail, kdor je tekel, ve kakšna muka je to, po špičastih skalah, kjer človek še hodi težko, kaj šele teče. 26 km pred ciljem sem zapadla v jok, saj kilometri niso šli nikamor. Res da me noben ni prehitel, to je bil znak, da nekako držim tempo, a kljub temu se mi je zdelo, da se pot vleče v neskončnost. Na okrepčevalnicah so že vsi vedeli za moje ime in me vzpodbujali, spraševali kako se počutim. To mi je dalo krila, da sem premagala pot. Po kalvariji s kamnito podlago me je čakalo še 10 km pretežno ravnine po makedamu in zadnje 3 km po asfaltu. Ker fizično nisem imela nekih večjih težav, sem to lahko odtekla okrog 10km/h. Problem mi je delala psiha, saj so se mi ves dan vsiljevale same negativne misli. SMS so mi poslali Brane, Mateja in Brina, sem bila res vesela, potem pa še Tilen. Kar neslo me je proti cilju, tukaj sem vedela, da mi bo ratalo do cilja in da so ostale punce daleč za menoj, sedaj že skoraj dve uri. Ena punca, domačinka se je vozila vštric z menoj s kolesom, pogovarjali sva se in tako sem kmalu zagledala ciljni prostor, kjer me je čakal moj Toni, že dobri dve uri pred menoj je prišel v cilj. 🙂 Po 16ih urah 27 minutah sem stekla čez zmagovalni ciljni trak, bila sem prva od punc in osma absolutno, kar je bil res nor občutek! Rekla sem jim lahko le to, da je bila tekma lepa, a nikakor ne enostavna in da sem imela številne težave. Objel me je moj mož, saj ga je zelo skrbelo zame, glede na to, kako sem pred parimi urami jokala v telefon. Ampak ciljna črta je zabrisala te slabe spomine, ostali so le najlepši. Čeprav Toni ni zmagal v absolutni konkurenci, bil je drugi, sva vseeno bila glavne zvezde tam. 🙂 Tekači smo imeli na voljo brezplačno savno. Ko sva dajala intervju za lokalni časopis iz jacuzzija sem se zamislila, da res nisva čisto normalna – za nama je nora zgodba, sedaj pa si končno zasluživa počitek. Splačalo se je zgarat teh 125 km, za nagrado za 1.mesto sem dobila novo uro Suunto Ambit 3, ki je na trgu vredna 500eur. Organizator tekme nama je v dar dal vsakemu en buff s finskega traila, midva pa njemu gajbo Stezičarja še za ostale v organizaciji. To je najmanj kar sva lahko storila, nenazadnje sva tudi avtobusni prevoz do štarta imela zastojn. Naslednji dan je pohvalil pivo in vso gajbo so pridno spraznili in vrnili. Poslovila sva se, poslovilo se je tudi lepo vreme na severu, zato sva pot nadaljevala proti jugu.
Slednje dni sva uživala v vožnji mimo številnih finskih jezer, v neokrnjeni naravi, obiskala sva tudi Božička na domu v Napapiriju blizu Rovanemija. Arktični krog lahko prečkaš na večih mestih po severnih državah, a tukaj, v Božičkovi deželi je to najbolj skomercializirano. Obiskala sva uradno pošto Božička, kjer lahko ljubljenim osebam pošlješ razglednico. Obstajata dva poštna nabiralnika, eden pošto pošilja vsakodnevno, drug pa bo oddal pismo šele ob Božiču.
Zadnja etapa potovanja je bilo pohajkovanje po prekrasnih Helsinkih, s trajektom za 5 eur povratno karto (ki je noben ni preverjal) sva se na mojo željo zapeljala na 15 minut oddaljen otoček Suomelina, ki je priljubljen izletniški kraj in mesto za piknike. Čez Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Češko in Avtrijo sva se počasi vrnila v domače Radence. To ni bila najboljša odločitev, zaradi številnih del na cesti sva spet ogromno časa preživela v avtu, sploh čez Poljsko je šlo počasi. Toni, sedaj že specialist za ribe, je skuhal ribjo juho ter okusno trsko – bakalar. Najinega potovanja je bilo konec. Še slabih 200 km do Dolenjske, kjer je najin skupni dom in dopusta bo konec. Kot bi mignil. A ostajajo spomini, bogati, nepozabni. V Skandinavijo se bom zagotovo z veseljem vračala, ostalo je še veliko kotičkov, ki bi jih rada raziskala. Najbolj pa pogrešam midnight sun! <3
Slednje dni sva uživala v vožnji mimo številnih finskih jezer, v neokrnjeni naravi, obiskala sva tudi Božička na domu v Napapiriju blizu Rovanemija. Arktični krog lahko prečkaš na večih mestih po severnih državah, a tukaj, v Božičkovi deželi je to najbolj skomercializirano. Obiskala sva uradno pošto Božička, kjer lahko ljubljenim osebam pošlješ razglednico. Obstajata dva poštna nabiralnika, eden pošto pošilja vsakodnevno, drug pa bo oddal pismo šele ob Božiču.
Zadnja etapa potovanja je bilo pohajkovanje po prekrasnih Helsinkih, s trajektom za 5 eur povratno karto (ki je noben ni preverjal) sva se na mojo željo zapeljala na 15 minut oddaljen otoček Suomelina, ki je priljubljen izletniški kraj in mesto za piknike. Čez Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Češko in Avtrijo sva se počasi vrnila v domače Radence. To ni bila najboljša odločitev, zaradi številnih del na cesti sva spet ogromno časa preživela v avtu, sploh čez Poljsko je šlo počasi. Toni, sedaj že specialist za ribe, je skuhal ribjo juho ter okusno trsko – bakalar. Najinega potovanja je bilo konec. Še slabih 200 km do Dolenjske, kjer je najin skupni dom in dopusta bo konec. Kot bi mignil. A ostajajo spomini, bogati, nepozabni. V Skandinavijo se bom zagotovo z veseljem vračala, ostalo je še veliko kotičkov, ki bi jih rada raziskala. Najbolj pa pogrešam midnight sun! <3
statistika: prevozila sva 8400 km (850eur bencin)
cestnine (Avstrijska vinjeta 9 eur, Norveška, Češka vinjeta 12,5 eur, ostalo brez cestnin)
most iz Danske na Švedsko (30+50 eur)
trajekt Bodo-Lofoti (100eur)
trajekt Helsinki-Tallin (100eur)
prenočišča 0 eur
hrana: nimam točnega podatka, a minimalno, večina hrane je bilo od doma.
 |
| jutranja kavica na poti |
 |
| prvi postanek: Obertauern – Gloecknerin 2433 m, Avstrija |
 |
| drugi postanek: Copenhagen, Danska |
 |
| Little Mermaid, po navdihu pravljice H.C.Andersena |
 |
| živahno in prekrasno mesto |
 |
| tretji postanek: Gothenburg, Švedska |
 |
| tretji postanek: Oslo by night, Vigelandov park z skoraj 200 skulpturami |
 |
| prespala sva pod skakalnico Holmenkollen, z razgledom na Oslo |
 |
| Lillehammer |
 |
| Geirangen |
 |
| številni slapovi |
 |
| znamenita panorama Geirangenfjorda |
 |
| znamenite norveške hiške, s travo pokrita streha |
 |
| nabrala celo vrečo lisičk |
 |
| jedla sva: regrat v solati s krompirjem ali jajčkom |
 |
| …ter ribe. cel teden! 😉 |
 |
| ribo sva delila s prijaznima Francozoma |
 |
| iz Geirangenfjorda nazaj v vasico LOM |
 |
| ena najstarejših cerkva, LOM |
 |
| na najvišji Norveški vrh: Galdhopiggen, 2469 m |
 |
| uradno izhodišče, kjer plačaš parkirnino |
 |
| večji del poti je snežilo, doma so pa imeli 40 stopinj 🙂 |
 |
| koča, v kateri se je trlo ljudi |
 |
| prikrajšani za razgled iz vrha 🙁 |
 |
| prvi dan potovanja SONCE, 20 stopinj, RAJ na ZEMLJI!!! |
 |
| za cel popoldan sva se utaborila, oprala in posušila cunje… |
 |
| se sončila, kuhala kosilo… |
 |
| …prvič se stuširala pod sončnimi žarki <3 |
 |
| darovi narave |
 |
| prečkala sva Arktični pas |
 |
| s trajektom na LOFOTE, ura je ena zjutraj |
 |
| vreme ni najbolj obetavno, kljub temu vidiva lepoto otočja |
 |
| kraj z najkrajšim imenom na svetu: A |
 |
| na koncu jezera je vasica A |
 |
| severno morje, kmalu bi naju odpihnilo:) |
 |
| jezera niti niso bila mrzla |
 |
| posušene ribje glave |
 |
| sušenje rib |
 |
| Prekrasen kraj: REINE |
 |
| par sto metrov više, po najlepše razglede <3 |
 |
| raj za avtodomove!! |
 |
| sončni zahodi in kmalu za tem vzhodi, ura je okrog dveh ponoči |
 |
| sandy beach |
 |
| dež, megla…najina zvesta spremljevalca |
 |
| lačna ne bova:) |
 |
| Henningsvear |
 |
| Toni nabiralec 🙂 |
 |
| posušene trske (poznan tudi kot bakalar), namesto čipsa:) |
 |
| Fiskesuppe |
 |
| še zadnji ribolov na Lofotih |
 |
| most iz otokov proti Narviku |
 |
| NARVIK, največje pristaniško mesto na severnem pasu |
 |
| kaj bova s tolkimi ribami?? 🙂 |
 |
| Ice Hotel, Kiruna |
 |
| severni jelenčki <3 |
 |
| priprave na tekmo |
 |
| pot je tako dolga, da je na dveh listih, 125 km:) |
 |
| najvišji vrh tekme, podobno kot na Krk trail-u 🙂 |
 |
| številna Finska jezera |
 |
| po hudem naporu, veselje v cilju 🙂 |
 |
| honeymoon runnerja 🙂 |
 |
| prvi trije v moški kategoriji |
 |
| prve tri v ženski kategoriji |
 |
| savnanje v cilju <3 … |
 |
| ter v jacuzziju pričakovanje ostalih tekačev, ki prihajajo v cilj |
 |
| čestitke in objem organizatorja tekme |
 |
| urejene steze za motorne sani pozimi |
 |
| spet prečkala severni pol v Napapiriju, Rovanemi, na uradnem domu Božička 😉 |
 |
| najlepši trenutki dneva: kosilo v naravi |
 |
| sončni zahod v Oulu-ju |
 |
| lisičke |
 |
| dobila sem šopek <3 |
 |
| Helsinki |
 |
| Paavo Nurmi (Flying Finn) pred stadionom |
 |
| urejene sanitarije po vsem mestu |
 |
| s trajektom na bližnji priljubljen otoček Suomelinna |
 |
| še vedno utrujena od tekme, uživava na otoku |
 |
| pozno zvečer imava trajekt do Tallina – Estonija |
 |
| Baltiško morje |
 |
| na Polskem šla na ogled pivovarne Tyskie |
Pušeljc trail 100 km in najina poroka
 |
| po poroki v reviji Zvezde |
 |
| poročni šopek, PUŠELJC, izdelava: Helena Čampa |
PRVI ULTRA PUŠELJC TRAIL 100 KM:
Prijava na prvi Ultra Pušeljc trail v Podbrdu je bila izvedena v prvih dneh odprtih prijav. Dogovor, da se bova po teku s Tonijem poročila, pa zgolj slab mesec pred samim dogodkom. Po ogledni turi iz Železnikov do Petrovega Brda – zadnja tretjina teka, sva se dobila z Joškotom in Toni ga je kljub vsem mogočim dvomom, ki so se nama porajali, vprašal: “Joško, imaš že cel dan čisto natrpan, verjetno ne bi bilo časa še za kakšno poroko vmes?” Z njegovim odgovorom “Toni, za poroko imamo pa vedno čas!” smo bili praktično dogovorjeni, sledile so samo še malenkosti. 🙂 Kaj takšnega se ne bi domislila, če ne bi Joško bil pooblaščenec, matičar. Kaj lepšega, kot da naju poroči direktor prireditve letos že 14.-ega Gorskega Maratona Štirih Občin v prelepi Baški grapi, po teku, ki je pravzaprav najin način življenja?! V prvi izvedbi je pa letos bil organiziran Pušeljc trail – 106 km dolg tek, z vzponi in spusti na štiri vrhove – Črno Prst, Porezen, Blegoš, Ratitovec, ki je bolj v najinem stilu. 6800 pozitivnih višinskih metrov bom morala premagati, preden bom izrekla usodni da! 🙂
Vsi so bili presenečeni, sploh domači, predvsem begala jih je razdalja 100km. Punce sem takoj obvestila, da si 13.6. rezervirajo vikend, saj imamo dekliščino na Velki planini. Do te točke je šlo vse gladko, na višku evforije in sreče. Po dekliščini pa je bilo treba izpeljat še finalno dejanje, ki pa priznam, je bilo majčken stresno. Dan pred poroko sem bila prosta, a bil je eden izmed hujših v mojem življenju. Namesto, da bi se lišpala, hodila po hiši z masko na obrazu in se kakorkoli že posvetila sebi, sem se zjutraj soočila z neprijetno resnico, da bom morala par ur porabiti za flaširanje piva, ker je dozorel in enostavno nimava drugega časa za polnjenje – v ponedeljek zgodaj zjutraj po Pušeljcu naju je v Peroju blizu Pule že čakala jadrnica, ki bo najina cel teden. Popoldan nama je uspelo vse naložit v kombi, da sva se odpeljala v Podbrdo in pravočasno dvignila štartne številke. Par besed smo spregovorili z Joškotom in moja stiska se je samo še večala s tem, ko mi je rekel da moremo najkasneje do enajstih speljati obred. Moji plani, da bo ok tudi če bom v cilju 15 minut pred polnočjo (mogel je pa biti datum 20.6.!), so se izjalovili.. že itak je plan teka bil prehiter zame, sedaj pa morem biti še za eno uro hitrejša.. Polotila se me je huda tesnoba. “Ni problem” preteči 100 km, problem pa je, ko ti nad glavo visi določen limit, in zame je to bil max. 17 ur. Pika na i je bilo dejstvo, da ne bo očeta, ki bi me oddal bodočemu možu. Želela sem si, da bi nekako lahko pobegnila iz te situacija, v katero sem se sama podala. Čisto vsaka stvar je bila pod vprašajem, nič ni bilo dorečenega, le to, da mora iti vse po planu, da ne sme iti nič narobe. Ves pritisk je bil zgolj na meni. Toni je v zadnjih dveh mesecih izredno povečal količino treningov, jaz pa sem se od decembra vlekla iz poškodbe v poškodbo. Čas za počitek je spet splaval po vodi, bilo je že pozno, ko sem se ulegla, budilka bo zvonila čez 5 ur. Bila je zelo hladna noč. Pokrita sem bila v kovter in dodatno odejo in nisem si želela, da se ta noč kadarkoli konča.
Zjutraj se na hitro oblečem, skuham kavico in na štart prideva zadnje minute. Sem bistveno bolje razpoložena – kar bo pa bo, hvala bogu, da se je tekma začela! Veselila sem se vseh hribov, katere bomo ta dan obiskali in celotne poti, ki je nedvomno ena najlepših v Sloveniji! Oblečena sem bila v prav posebno tekaško opravo, ki mi jo je skreirala Francoska firma Raidlight, seveda je bila ideja in želja Tonijeva. Moja edina zahteva je bila, da imam belo krilce čez tekaške hlače in da sem vsa v belem. Pri Raidlightu so zagrabili za stvar, prav navdušeni nad idejo in se lotili dizajna. Večina na poti jih je vedela za zgodbo in so me nazivali z “nevesta” in mi želeli srečno pot. Imela sem krasne navijače vsepovsod, ki so navijali zame, na okrepčevalnici pred Železniki so me celo zasuli s cvetjem. Večkrat sta me prestregli Uršula in Drejka. Zelo sem ju bila vesela! Zame je ta tekma bila zelo enostavna, čeprav izjemno zahtevna po profilu in višincih, verjetno je evforija naredila svoje. Veliko je bilo solz sreče, tako žalosti na sami poti. Spominjala sem se svojega življenja v otroštvu in hlipala sredi gozda, ker mi ni bilo dano, da bi imela enotno družino. Danes se bom poročila s človekom, ki me zmeraj znova preseneča in osrečuje, ki ga enostavno obožujem… morda bo pa nama usojeno ustvariti normalno družino. Potem so bile tukaj solze nepopisnega veselja, saj sem vedela, da me v cilju pričakuje moja mama, Uroš, prijateljice, Tonijevi starši, njegovi prijatelji… Čeprav je marsikomu od njih predstavljal problem priti zvečer v oddaljen Podbrdo, naju pričakat v cilju ter čakati na poroko, ki bo malo pred polnočjo… so na koncu vseeno prav vsi prišli!
Na 47 km, na prvi tranziciji, sem zagledala Žano, ki je do tega trenutka vodila. Toni mi je po telefonu rekel, da sta pol ure tekla skupaj, sedaj pa sem jo dohitela. Ustvarjala sem si zgodbice v glavi, da ji verjetno pojenjujejo moči in da je to moja priložnost. V Kopačnici je bil res krasen sprejem vsakega tekača posebej. Na okrepčevalnicah se ne ustavljam za dolgo časa, zato sem Žani z lahkoto ubežala. Dohitel me je Kristi, a nisva bila v razpoloženju razvit kakšnega globjega pogovora. Tako neznansko mi je pasala samota. Morda se kdo čudi zakaj s Tonijem nisva tekla skupaj.. a nobeden od naju ni pomislil na to, saj sva oba želela iti svojo tekmo in oba sva vajena teči sama. Bo v cilju toliko slajše! 😉 Sploh me pa mine volja do pogovora, ko naenkrat tik za seboj zagledam premočeno Žano … vzpon na Blegoš je blaten in skoz pada, zebe nas in premoči do kosti. V klanec je šla tako suvereno, pravzaprav oba s Kristijem, jaz pa sem se komaj vlekla za njima. Razmišljala sem, da je to moj konec, da bo šlo samo še navzdol, saj sem imela vse težje noge in vse bolj sem zaostajala za njima. Še vedno sta mi bila sicer na dosegu očesa. Ampak vsak vzpon se enkrat obrne navzdol in takrat se jaz prerodim. Tako mi je pasalo teči navzdol in kmalu sem oba dohitela. Do Železnikov je bilo kakšnih 10 km tekaških, veliko spusta in pridobila sem 7 minut prednosti pred Žano. V Železnike sem pritekla z rahlo utrujenimi nogami in mislijo, kako se bom spopadla z Ratitovcem, ki sem ga že spoznala na ogledni turi. Na drugi tranziciji, v Železnikih, me pričaka sosed Sreč ter največje presenečenje dneva – Simon, Leon in Ana! Vsi trije so se predhodno opravičili, da jih ne bo na poroko. Nisem si vzela dovolj časa za njih, saj se mi je mudilo naprej, a prav zaradi njih sem v cilj pritekla v željenem času! Takšna evforija me je vlekla na vrh Ratitovca, da sem se komaj zavedala, že sem bila pri koči. Razmišljala sem, kako neznansko srečna sem, da imam takšne krasne ljudi ob sebi! Hvala vam, zelo veliko mi je to pomenilo! Sreč me je ponovno čakal na Soriški planini in me updejtal, da je Žana za menoj pol ure. Tukaj sem preprosto vedela, da bom zagledala cilj in vedela sem, da bom prva v ženski kategoriji, Toni mi je pa ta čas že javil, da je drugi absolutno, za Ivijem Hrastovcem je zaostal 20 minut. Tudi on je bil zadovoljen. Obema je bilo glavno, da prideva v cilj živa in zdrava ter pri močeh, da se poročiva! 🙂 Spust mi je šel fantastično, noge so delovale čisto spočite. Sem imela pa nonstop telefonske klice, saj so mi javljali, da je matičarka že hotela domov in naj hitro pridem v cilj, da mi bodo vseeno dali 20 minut časa, da se uredim in ob 22:40 bo zadnja ura za začetek obreda. Omg! Pot sem pretekla nad svojimi pričakovanji, s časom 16 ur 10minut, vse je šlo po planu, nič ni šlo narobe, sedaj me pa priganjajo. 🙂 Tisti trenutek sem bila jezna. A ne za dolgo! V cilju me je čakal fantastičen sprejem! Kar padla sem v objem ljudi, ki jih imam najrajši na svetu … mojega moža, mamo, brata, prijateljice, ki so prišle tako daleč tako za mojo dekliščino, kot na poroko… Objemali in lupčkali smo se, dokler niso napovedali, da se pa res zelo mudi, da se uredim…da slečem prepoteno tekaško poročno obleko in skočim v prelepo poročno obleko, ki mi jo je posodila Jasmina Kozina Praprotnik, žena Urbana Praprotnika. Moje družice so me z avtom zapeljale v 300m oddaljeno šolo, skočila sem pod tuš – v moško garderobo, ker ženski je bil zaseden, medtem so mi pripravile obleko, me nališpale, napudrale, obule v All Starke in me odpeljale nazaj na prizorišče. V prireditvem šotoru, slabe pol ure po mojem prihodu v cilj, sva s Tonijem in pričami ob sebi sedela pred množico. Gospa Jolanda in Joško sta vodila obred s čudoviti mislimi in željami za najino prihodnost. Postala sva mož in žena! Občutki so bili nepopisni. Pravzaprav še danes, po skoraj treh tednih, ne dojemam najbolje, da sva se zares poročila. Sledilo je rajanje pozno v noč. Plesala sem in prav nič nisem čutila utrujenosti. Pravzaprav me je Toni komaj prepričal, da sva ob svitu novega dne šla “spat”. Res dolg, polno doživet in prekrasen dan je bil za menoj!
Hvala občini Tolmin in matičnemu uradu, da so sprejeli in odobrili najino prošnjo za poroko! Hvala Joškotu za vso pomoč in matičarki ga. Jolandi in ga. Zlodej za razumevanje in podporo!
Tekaška obleka: francoska firma Raidlight je po Tonijevih naročilih in merah, posebej zame v njihovem laboratoriju naredila bel model tekaških oblačil z oblekico čez hlače in čipkami. Hvala!
Poročna obleka: zahvala gre Jasmini Kozini Praprotnik, ki mi je posodila čudovito obleko.
Poročni šopek: izdelala ga je Helena Čampa iz papirja, podarila sem ga PD Podbrdo. Rezervni šopek, ki sem ga metala drug dan na razglasitvah sta na polju nabrale Uršula in Drejka v največjem nalivu na Blegošu. Hvala!!
Hvala mojim družicam – Tjaši, Jani, Martini, Sabini, ki so me v petnajstih minutah po prihodu v cilj preobrazile v pravo nevesto!
Hvala za vse slike, pobrala sem jih iz mailov, ki ste mi jih poslali. Hvala za vsa prekrasna darila, ki sva jih prejela!
Hvala vsem, ki ste bili prisotni. Hvala staršem, sorodnikom in prijateljem, ki so naju tako lepo presenetili! Hvala za vse čestitke, poljube, objeme! Preživela sva nepozaben dan!
 |
| s Kristijem tik pred štartom |
 |
| start |
 |
| na Poreznu |
 |
| okrepčevalnica na Poreznu |
 |
 |
 |
| Petrovo Brdo, še 5 km do cilja |
 |
| prvi trije, vsi so odstopili na Vipavski stotki 🙂 |
 |
| cilj |
 |
| v cilju nepopisno vzdušje |
POROKA:
 |
| obleka Jasmine Kozine Praprotnik <3 |
 |
 |
| z Grmškom sva se večkrat srečala na teku |
 |
 |
| prireditveni prostor |
 |
| midva s pričama |
 |
 |
| just married <3 |
 |
| priči Sabina in Iztok ter matičarja Joško in ga. Jolanda |
 |
| poročna torta |
NASLEDNJI DAN, RAZGLASITEV REZULTATOV:
 |
| najini prijatelji, mama in Uroš, pa še ena torta by Pero |
 |
| opazi kdo najine Salomon Speedcross na kozarcu? 🙂 izdelala: Bojana Perko |
 |
| žal z nami ni bilo tretjeuvršene |
 |
 |
| zmagovalci |
 |
| midva z možem <3 |
 |
| najboljše prijateljice in družice |
 |
| čudovit pušeljc od Drejka team |
 |
| darilo od Joškota: vikend paket v Beljaku. Hvala! |
Gorski maraton Treh dolin
Šele ta teden sem opazila na facebooku, da bo v soboto maraton treh dolin, ki ga organizirata Franci Teraž in njegova žena Anica, s štartom pri Rosu, torej pred njihovim domom. Mojstrana je moj omiljen kraj, pa tudi lepe spomine imam na hišo pri Rosu, kjer sva s Tonijem že dvakrat prespala. Prvič, ko sva šla s kolesi iz Ljubljane v Švico ter nazaj, drugič pa četrti dan moje lanskoletne neuspešne transverzale. Sicer sem mislila, da bi šla na Soča outdoor festival, ampak Toni je takoj poklical Francija, če še ni prepozno, da se prijaviva k njemu na tek treh dolin – Vrata, Krma, Kot. Ker dogodek ni mišljen kot tekma, ampak kot ogledna tura za tekmo, ki bo prihodnje leto, sva se lahko pridružila ostalim osemnajstim tekačem. Toni me je v petek po službi pobral v Ljubljani in odpeljala sva se v Mojstrano, da se še malo spočijeva in naspiva. Tam so že bili Marjan Zupančič, prišel je še Dejan Grm in Toni je začel z degustacijo najinih domačih proizvodov, od Višinca do Medičke Stezičke in seveda piva Stezičar. Skuhala sem testenine in dolgo v noč smo se pogovarjali z Marjanom, Francijem in Anico. Dejan je kmalu šel spat, saj je imel najeto sobo. Meni pa zgleda ni usojeno zgodaj počivat, ura je odbila enajsto zvečer, ko sem se ulegla, budilka bo pa pozvonila ob 3:45. 🙁 Nisem se sekirala, saj bova s Tonijem tekla skupaj in uživala, ne pa tekmovala. Zjutraj je vladala pri nama ena manjša panika, saj sem zgubila kontrolni kartonček in bon za malico, Toni pa je iskal od nogavic, do superg in vseh stvari, ker je pozabil, da si je že zvečer vse pripravil in je vse imel zloženo na sprednjem sedežu v avtu. Slab začetek, dober konec, pravijo in to bo držalo. 😉 Oblekli smo majice, ki nam jih je priskrbel Franci in naredili skupinsko sliko vseh tekačev, ki se nas je podajalo na 50 km dolgo pot z 3300 višinci. Najprej smo tekli kakšnih 10 km po dolini Vrata in se povzeli čez Prag na Kredarico. Prva kontrolna točka je bila pri Aljaževem domu, druga na Kredarici. Obetal se je izjemno vroč dan, a zjutraj je bilo še prijetno teči, čeprav se je že čutila soparnost. Prag ima nekaj delov z jeklenicami in zajlami, kjer je treba malo tudi poplezati. Meni je celotna pot bila fenomenalna, a vsekakor ni za neizkušene in nespretne, saj je izjemno tehnično zahtevna. Iz Kredarice smo se spustili do doline Krme, pretekli par kilometrov in zavili v dolino Kot. Ta dolina mi je bila edina nepoznana in bala sem se kako bo, saj je ura bila okrog desetih in sonce je začelo neusmiljeno kazat svojo moč. Ta dan so napovedovali 35 stopinj! Mi smo bili v hribih, do višine 2500 m in je bilo lažje, a vseeno resnično vroče. V Kotu nas je pričakala okrepčevalnica z izjemno ekipo, z Anico na čelu. Navijali so in nas oskrbeli s hrano in pijačo. Tam sva izvedela, da jih je samo šest pred nama. In šli smo proti Domu Valentina Staniča, 1400 višinskih metrov višje. Začetek poti je bil prekrasen, po čudoviti gozdni poti, nato pa se je začel kolenogriz po skalah. Ujela sva Miro Saviča, ki je sicer ves čas tekel nekaj minut pred nama. Pri vsakem izvirčku vode smo se ustavljali, se močili z vodo in dolili bidone. Pot se je izjemno vlekla, Toni je edini zgledal spočit. Jaz fizično nisem imela težav, malo težke noge, a nič posebnega, me je pa vročina ubijala. Začuda sem lahko držala skoz isti tempo in pulz. Vsakih par minut sem gledala na uro, koliko višincev še manjka do 2300m. 🙂 Tako sva dohitela še Kuharja, ki ga je, kot je rekel, vročina čisto pobirala. Čeprav to ni bilo tekmovanje, si pa nisem mogla kaj, da ne bi pomislila na uvrstitev, sedaj so pred nama bili le še štirje – Marjan, Dejan, Mirko Janjatovič in Franci Teraž. Nekako sem se privlekla do Staniča, potem pa vratolomen spust čez Prag do cilja – Aljaževega doma v Vratih. Planinci so nas začudeno gledali, da tečemo po teh skalah. Res moreš biti kar spreten, hitro ti lahko zdrsne in padeš. Ampak jaz obožujem takšne terene, žal imam pa premalo izkušenj, saj nama je visokogorje tako oddaljeno iz Dolenjske in premalo hodiva v hribe. V cilju sva takoj odprla mrzlo pivo. Čestitala sem Marjanu, ki je šel res izjemno, dobro uro in pol pred nama je bil v cilju, Dejan Grm pa zgolj 11 minut za njim! Mirko Janjatovič je prišel v cilj s časom 8ur 4 min., Franci Teraž 8 ur 8 min, midva pa 8 ur 20 min. Sem bila zelo zadovoljna, to je resnično najlepši in najtežji gorski maraton! Sem bolj “polomljena” kot po Pušeljcu.:) Pri avtu sva par minutk odspala, dokler ni začel igrat ansambel Zgornjesavci. Čeprav je to bil le poskusni maraton, le ogledna tura, sta organizatorja poskrbela za pravo vzdušje, najela ansambel ter pripravila pravo pogostitev. Spoznala sem veliko novih srčnih in izjemnih ljudi, tekačev! Ta družba je res enkratna! Zvečer so sledile razglasitve rezultatov in podelitve nagrad. Prav vsak izmed udeležencev je dobil praktično nagrado in medaljo. Čestitke Anici in Franciju Teražu za izvrstno organizacijo! Čestitke vsem tekačem, kljub izredno težkim razmeram ni bilo odstopov, vseh dvajset nas je prišlo uspešno do cilja! Preživela sem nepozaben dan. Hvala vam!!
 |
| jutranja kava in zajtrk pred štartom |
 |
| 20 tekačev se nas je podalo na noro dogodivščino |
 |
| start ob 4:45 zjutraj pri Rosu |
 |
| po dolini Vrata |
 |
| 2. kontrola: Kredarica |
 |
| mož in žena 😉 |
 |
| načrt trase s časi in podpisi vseh tekačev |
 |
| ansambel pri Aljaževem domu |
 |
| prvi trije, Zupančič, Grm, Janjatovič |
 |
| same legende! |
 |
| <3 |
 |
| punce in zmagovalec |
 |
| v cilju! |
 |
 |
Dekliščina na Veliki Planini
Moje prijateljice so vedele, da jih v primeru če se poročim, čaka dekliščina na Triglavu. Nekaterim izmed njim, sploh mojim najbolj zvestim iz Prlekije je to predstavljal velik stres in glede na okoliščine, da sva se s Tonijem za datum poroke dogovorila šele slab mesec pred samo poroko, se je nekako spodobilo, da omilim svoj namen, saj jim nisem dala dovolj časa za pripravo / trening. Tako sem rezervirala kočo na Veliki Planini – Zlati Ključ. V soboto, 13.6. smo se dobile na velikem parkirišču iz Kranjskega Raka. Takrat mi še ni bilo jasno, da bi se morale odpeljati še par kilometrov naprej do izhodišča Ušivec na nadmorski višini čez 1400m – če bi vedela, kakšno mi bodo ušpičile, bi glede izhodišča še trikrat premislila. Na spoznanje vseh nas – večinoma se punce niso poznale med seboj, smo degustirale najino domačo Medičko Stezičko in druge domače zvarke ter se v parih minutah čisto ujele. Čakale smo Matejo, ki je malo zalutala. Tina se nam bo pridružila pa kasneje, po službi. Bilo nas je devet nasmejanih in fenomenalno razpoloženih punc. Martina je imela govor za moj prehod v zakonski stan, ki seveda ne bo enostaven. Najprej sem si iz koluta zavese morala skreirati poročno obleko. Dobila sem škarje, nit in spenjač. Da bodo vsi mimoidoči vedeli, v kaj se podajam! Hotele so me osmešit, a uspelo mi je naredit krasno oblekco, v kateri sem preživela ves dan. Seveda so mi pomagale moje najboljše družice! To pa še ni bilo vse – kot zgleda se poroka enači s prehodom v družinsko življenje. Kmalu bom morala spoznati življenje z dojenčkom, zato sem morala za začetek razstaviti otroški voziček in ne se smejat, a nisem ga znala! 🙂 Še veliko stvari se moram naučiti v življenju. Za nameček so vse vzele planinske nahrbtnike srednje velikosti, jaz pa edina 60 L in več, pač največji kar ga premorem, tako da sem nosila težak ruksak, da sem ga komaj dvignila. V voziček smo pa nabasale večino pijače in nekaj hrane, niti je nismo imele kam stlačit v njihove lagodne nahrbtnike. V prvih metrih vožnje z vozičkom po kamnih je popokalo par pirov, ki so bili na spodnji mreži. Le – te je bilo seveda treba spraznit čimprej, da nam niso šli v nič. 😉 Napredovali smo izredno počasi. Že po par sto metrih sem bila ne samo izmučena, ampak izčrpana, s pulzom do rdečih obratov in si nisem predstavljala s tem vozičkom napredovati niti metra več. Punce niso hotele popustiti, kljub vsem mojim prošnjam in že skoraj solzam. Ponudile so mi pomoč, “zato pa imaš družice” na vsake par minut so se izmenjale, jaz pa nisem smela zapustiti vozička. Pri prvi pastirski koči ob robu gozda smo prosile, da nam posodijo štrik, ki smo ga napeljale odspredaj, da je ena bila za vozičkom, dve pa odspred, vsaka na svojem koncu vrvice. In ja – ta naložen voziček sem “pripeljala” na Veliko planino, vse do Domžalskega doma, kjer sem dokončno obupala od strašnega fizičnega napora. Medtem je minilo par ur. Dve, tri, ne vem, ta vikend čas ni obstajal. Bilo je zelo zabavno, vse skoz smo se ustavljale, kaj popile seveda in se hecale, a zame je bilo res težko – vlekle in nosile smo voziček po koreninah in skalnati poti, 600 + višinskih metrov. Naprej od Domžalskega doma je bila pa pot res krasna, brez vozička sem se počutila lahka kot peresce, svobodna, čeprav je nahrbtnik še zmeraj bil peklensko težak. Imele smo prečudovite razglede in Velika Planina je res en košček raja na zemlji. Ustavile smo se v Zelenem Robu, kjer so nas zaposlene punce izjemno pozitivno presenetile in se potrudile za nas. Ker sem mislila, da nam bo morda zmanjkalo pijače za večerni žur, so nam zrihtale cel plato iz doline po trgovinski ceni in so nam ga dostavili z gondolo, medtem ko smo se spustile do naše koče pri gondoli. Naslednji dan sem dobila od njih darilce – Trdi sir Trnič z Velike Planine, okrašen s posebnimi ornamenti, po izročilu bi jih naj podarjali svojim izvoljenkam kot dokaz ljubezni in zvestobe. Zaradi vse kalvarije z vozičkom, smo za par ur zamudile srečanje z oskrbnikom koče. Na srečo nam je pustil ključ v vratih in je bil razumevajoč. V koči smo preživele krasen večer, spekle smo perutničke in pripravile solato ter se pogovarjale in plesale dolgo v noč. S Tino sve spale pod zvezdnatim nebom v spalkah, čeprav so menda postelje bile izredno udobne. Zjutraj smo pozajtrkovale in cel plato pira, ki se ga itak skoraj nismo pritaknile, tovorili spet nazaj v dolino. 🙂 Tudi naslednji dan sem imela grozno težak ruksak. Ampak zelo dobro sem prestala to izkušnjo in samo upala sem lahko, da jo bom prestala tudi naslednjo soboto, ko bom na Pušeljc trailu pretekla 100 km, 6000 višincev, ter se takoj po teku poročila z mojim Tonijem. Postala bom žena tako krasnega fanta.
Zahvaljujem se mojim zvestim in najboljšim prijateljicam za tako prečudovit in sproščen vikend! Te dekliščine ne bom pozabila nikoli! Rada vas imam <3 Martina, Tjaša, Jana, Mateja, Alenka, Ana, Tina, Ana2 <3
 |
| pomoč, moška moč 🙂 |
 |
| zaročni prstan in štiriperesna deteljica od Ane |
 |
| punce moje <3 |
Nagradna igra za najino poročno potovanje na otoka Reunion in Madagaskar
Pozdravljeni! Tokrat bo blog post drugačen … bolj kot PROŠNJA 🙂 vse misli so namreč usmerjene v 20.6.2015, šestnajst dni naprej, ko se bova s Tonijem poročila. Pred tem bova odtekla Pušeljc trail v Podbrdu. Zelo si želim, da uspešno, da se zame ponovi zgodba iz Vipavske stotke, brez poškodb. Sočasno se nama je ponudila nagradna igra vulkanizerstva Dunlop – zmagovalcu bodo plačali potovanje v vrednosti 8.000 eur. Izbrali so naju med deset finalistov. To bi bilo prekrasno poročno potovanje za naju, če zmagava, bi ga pa oktobra izkoristila za eno izmed težjih tekaških tekem na svetu – 100 milj po Diagonali norcev na otoku Reunionu (ena izmed desetih tekem World Tour Serie), po tekmi pa “tisto sanjsko poročno potovanje” na sosednjem otoku Madagaskarju. Natančnejši zapis poti najdete na povezavi, pod številko 4. Konkurenca je seveda huda, prosim vas za pomoč, da glasujete za naju, če vas prepriča najin način potovanja, tako, da oddate glas ter ga potrdite s svojim mail-om. Posredujte naprej svojim prijateljem, sosedom, sorodnikom, sodelavcem…vsak glas šteje!;)
Glasujete lahko na tej povezavi, midva s Tonijem sva pod številko ŠTIRI:
http://sharedunlopspirit.dunlop.si/glasovanje
Hvala Vam za vsak glas!!
Katka
 |
| sončni zahod na Krnu (2245m) |
100 Ultra Trail VIPAVA valley
V petek sva se takoj po moji službi odpeljala proti Vipavi, kjer se bo prvič odvil Ultra Trail Vipava 25, 50 in 100 km. Sama sem se prijavila na najdaljšo kategorijo. Med potjo me je poklicala mama in me vprašala na kakšno razdaljo grem in me je kar malo okregala, zakaj se ne morem kdaj prijaviti na krajšo, ampak da me bo spremljala in mi drži pesti. 🙂 Okregala me je pa zato, ker sem bila čisto preveč živčna kako bo šlo, saj imam od decembra naprej same težave, bolečine in posledično absolutno premalo pretečenih kilometrov. Ob šestih smo poslušali Žiga X Gombača in Boštjana Videmška na predstavitvi njihove knjige Ultrablues, na sončku, ki je pripekal kar preveč in niti pomisliti si nisem upala, da bo prihodnji dan tudi tako vroče. Namesto, da bi si po prevzemu štartnih številk hitro skuhala večerjo in šla počivat, smo se kar precej zadržali na ciljnem prostoru, saj je bilo ogromno poznanih ljudi .. odprli smo pa tudi kar nekaj Stezičarjev! 😉 Zvečer sem bila kar malo nejevoljna, saj je ura odbila deset zvečer, preden sva pojedla večerjo in začela pakirati za štart. Budilka bo prvič pozvonila ob 4: 15. 🙁 Teden je odšel s svetlobno hitrostjo in vse po napornem prvomajskem dopustu ter dežurstvu v službi, nikakor nisem prišla k sebi. Spanec je bil nemiren in seveda kmalu je pozvonila ura. Skuhala sem kavo, se oblekla in že so nas z avtobusom odpeljali na štartni prostor v Ajdovščino, kjer je ob šestih bil štart na 100 km in štafet na 100 km. Veliko poznanih in nasmejanih obrazov, prava energija je bila, kljub parim kaplicam dežja. Toniju sem zaželela srečno pot in štartali smo novi dogodivščini naproti. Peter M me je vprašal kakšne imam plane, in sem odgovorila, da nobenih, samo da pridem do cilja. Toni mi je “napisal plan”- časovni razmik okrepčevalnic, da vem, kdaj približno je naslednja okrepčevalnica in koliko vode potrebujem do naslednje. Ta plan se je zaključil s časom 15 ur 45 minut, ampak temu nisem verjela (v bistvu tudi on ni verjel vanj, kot mi je rekel kasneje). Prepričana sem bila, da bom tekla bistveno dalj časa, glede na vse težave, ki so me pestile zadnje obdobje. V začetku smo tekli skupaj s Kristijem, Mihatom, Primožem in Uršo Trobec, a so mi v prvi dolg strm klanec na Podrto Goro ušli. Res so imeli hud tempo in mu nisem želela slediti. Naprej sem spustila še par drugih. Že na prvi kontrolni točki, kjer so imeli meritve čipov, Otlica (13-i km), sem pred seboj videla Uršo in ostale, zaostajala sem 2 minuti za njimi, kar mi je dalo novega zagona. Pred nami je bila še izjemno dolga pot, nič še ni dorečenega. Vzdušje na tej okrepčevalnici je bilo fenomenalno, po mikrofonu so pozdravili vsakega tekmovalca posebej. Natočila sem vode in šibala naprej. Okrepčevalnic z vodo je bilo res ogromno. Vsepovsod na okrepčevalnicah pa tako prijazni, krasni ljudje! Po okrepčevalnici sem dohitela Tonija Lekšeta in par kilometrov smo tekli skupaj. Kaj kmalu sem prehitela Uršo. Nekaj časa sva skupaj tekla z Mihatom, po izjemno lepi poti na Golake in prijetno kramljala. Na 35-em km sem zagledala Kristija, kar me je izredno presenetilo – prepričana sem bila, da je že daleč pred menoj. Neznansko sem uživala v pogledu na Vipavsko dolino – imeli smo prekrasen, razgleden dan vse do morja! Nisem izgubljala časa na okrepčevalnici, sem pa izvedela, da je ena punca pred menoj za kakšno uro. Tudi ta novica me je razveselila, saj sem šla lepo počasi v svojem ritmu, edina želja mi je bila, da obstanem na mestu kjer sem in da ne popuščam. Če bi mi rekli, da je samo 5 minut pred menoj, bi bila bolj obremenjena, tako sem pa vedela, da mi je nedosegljiva. Ajda je tekla res izjemno dobro, brez konkurence, na koncu je bila samo pol ure za Marjanom, za zmagovalcem.
Kristi me je vabil, naj spijem pivo z njim, a mene je pivo čakalo šele za ciljno črto! Rekla sem mu, da grem počasi naprej, saj me bosta kmalu dohitela. To se začuda ni zgodilo. Vse do cilja sem ostala bolj ali manj sama. Na tranziciji sem naredila eno neumno napako, da sem preobula štunfe. Vlečt kompresijske nogavice na prepoteno nogo je res nekaj boljšega. 😉 Na 70-em km me je pričakal moj Toni, krči v mišicah so ga naenkrat pobrali. To mi je povedal že prej po telefonu. Sem bila zelo žalostna, da se mu ni izšlo. Kakšne tri kilometre je še tekel z menoj, a je kmalu videl, da ne bo zmogel in je na tej točki odstopil. Zapeljali so ga v Vipavo, od koder me je vsake toliko poklical, me updejtal z informacijami in me bodril do cilja. Po tem, ko sva se ločila, sem začela narahlo čutiti bolečo mišico tibialis anterior, ki sem jo šele dobro sanirala 2 tedna prej. Bolečina se je začela naglo povečevati, do cilja pa je bilo še 30 km. Namazala sem se s konjsko kremo in razmišljala kako bo šlo naprej. Še vzpon, nato spust do Podnanosa, nato 2 urni vzpon (1000 višincev) na Nanos, nato pa še vsaj 2 urni spust do cilja… Počutila sem se odlično, psihično in fizično, razen bolečina v mišici je bila skoraj prehuda. Vedela sem, da če se bo še stopnjevala, da ne bom mogla zaključit tekme. Počutje je bilo pa tako fenomenalno, da bi bilo res škoda, če bi morala odstopiti. Dobila sem sporočilo od Drejka team-a, da ko se mi bo zdelo težko, naj si predstavljam da sta ob progi in z mehiškim valom navijata zame. Ujele sta me ravno v trenutku slabosti, v klancu na Sv. Socerb in v hipu se mi je vrnila vsa pozitivna energija. Poznati tako krasne in nesebične ljudi, to je največ, kar lahko dobiš in imaš v življenju! Pritekla sem do postojanke v Podnanosu, kjer me je toplo sprejela množica navijačev. Čudovito vzdušje, kar poneslo me je na Nanos! 🙂 Vzpon mi ni delal težav, najbolj sem se bala kaj se bo dogajalo iz vrha proti cilju (zadnjih 13 km bolj ali manj spusta). Na Nanos sem uživala, da sploh ne morem opisati… prižgala sem mp3 (drugače skoraj nikoli ne poslušam glasbe med tekom), da sem odmislila bolečino v nogi in neznansko uživala v setlisti komadov izpred petih, šestih let, ko sem začela tečt. Bloc Party, Caribou, Franz Ferdinand, … kar smejalo se mi je in proti vrhu, medtem ko me je močna burja “premetavala”, sem plesala in pela v dežju … ter bila hvaležna celotnemu stvarstvu, da se po skoraj stotih kilometrih za seboj počutim tako odlično. Upam, da me ni kdo od kje daleč opazoval, saj verjetno nisem zgledala ravno prisebno! 🙂 Oblekla sem jakno – polivalo se mi je iz bidona in sem kratko majico imela čisto premočeno, pihalo je za znoret in me je začelo zebst. Pri spustu se je začela kalvarija z zaspanostjo, a uživala sem ob glasbi ter stiskala zobe, da mi noga zdrži… če ne bi bilo te bolečine v tibialis anterior, bi poletela v dolino, saj ostale mišice niso bile skoraj nič utrujene. Tako sem pa v dolino šla kot po jajcih. Ko sem najbolj trpela, sem dobila sporočilo še od mame. Da mi gre super in da me spremlja in da je zelo vesela. Oči so se mi zarosile in dala mi je nov zagon, da zdržim do konca. Od Abrama naprej je bilo še kakšnih 6 km spusta, od tega kakšen kilometer in pol ravnine … tam sem kar zahodila, težko sem se pripravila v tek, saj je bolečina bila, ne bom rekla neznosna, ampak zelo huda. Tekla sem lahko izrazito na peto, nisem mogla stopiti na prste. Na dveh točkah so imeli zakurjen ogenj in navijali za nas. Prehitel me je Marjan Vilhar, tako da sem na cilj pritekla kot osma absolutno in na drugem mestu v ženski kategoriji. Štartalo nas je 74 tekmovalcev, 19 jih je odstopilo. Ko sem nekje od daleč slišala glasbo iz kampa Tura, kjer je bil ciljni prostor, sem bila res nepopisno vesela. Komaj sem čakala, da objamem Tonija. Vedela sem, da me pričakujejo prijatelji, a tako toplega sprejema v cilj pa nisem pričakovala! Hvala Brane in Mateja, da sta me pričakala! In Matjaž, Helena & co. super ste bili!! Pa Darinka in Igor… hvala za navijanje! Nisem pričakovala takšnega časa, niti takšne uvrstitve. Vem pa, da če ne bi imela tako stresne službe in bi več energije in časa vložila v tek, bi mi lahko šlo veliko bolje.
Kristi me je vabil, naj spijem pivo z njim, a mene je pivo čakalo šele za ciljno črto! Rekla sem mu, da grem počasi naprej, saj me bosta kmalu dohitela. To se začuda ni zgodilo. Vse do cilja sem ostala bolj ali manj sama. Na tranziciji sem naredila eno neumno napako, da sem preobula štunfe. Vlečt kompresijske nogavice na prepoteno nogo je res nekaj boljšega. 😉 Na 70-em km me je pričakal moj Toni, krči v mišicah so ga naenkrat pobrali. To mi je povedal že prej po telefonu. Sem bila zelo žalostna, da se mu ni izšlo. Kakšne tri kilometre je še tekel z menoj, a je kmalu videl, da ne bo zmogel in je na tej točki odstopil. Zapeljali so ga v Vipavo, od koder me je vsake toliko poklical, me updejtal z informacijami in me bodril do cilja. Po tem, ko sva se ločila, sem začela narahlo čutiti bolečo mišico tibialis anterior, ki sem jo šele dobro sanirala 2 tedna prej. Bolečina se je začela naglo povečevati, do cilja pa je bilo še 30 km. Namazala sem se s konjsko kremo in razmišljala kako bo šlo naprej. Še vzpon, nato spust do Podnanosa, nato 2 urni vzpon (1000 višincev) na Nanos, nato pa še vsaj 2 urni spust do cilja… Počutila sem se odlično, psihično in fizično, razen bolečina v mišici je bila skoraj prehuda. Vedela sem, da če se bo še stopnjevala, da ne bom mogla zaključit tekme. Počutje je bilo pa tako fenomenalno, da bi bilo res škoda, če bi morala odstopiti. Dobila sem sporočilo od Drejka team-a, da ko se mi bo zdelo težko, naj si predstavljam da sta ob progi in z mehiškim valom navijata zame. Ujele sta me ravno v trenutku slabosti, v klancu na Sv. Socerb in v hipu se mi je vrnila vsa pozitivna energija. Poznati tako krasne in nesebične ljudi, to je največ, kar lahko dobiš in imaš v življenju! Pritekla sem do postojanke v Podnanosu, kjer me je toplo sprejela množica navijačev. Čudovito vzdušje, kar poneslo me je na Nanos! 🙂 Vzpon mi ni delal težav, najbolj sem se bala kaj se bo dogajalo iz vrha proti cilju (zadnjih 13 km bolj ali manj spusta). Na Nanos sem uživala, da sploh ne morem opisati… prižgala sem mp3 (drugače skoraj nikoli ne poslušam glasbe med tekom), da sem odmislila bolečino v nogi in neznansko uživala v setlisti komadov izpred petih, šestih let, ko sem začela tečt. Bloc Party, Caribou, Franz Ferdinand, … kar smejalo se mi je in proti vrhu, medtem ko me je močna burja “premetavala”, sem plesala in pela v dežju … ter bila hvaležna celotnemu stvarstvu, da se po skoraj stotih kilometrih za seboj počutim tako odlično. Upam, da me ni kdo od kje daleč opazoval, saj verjetno nisem zgledala ravno prisebno! 🙂 Oblekla sem jakno – polivalo se mi je iz bidona in sem kratko majico imela čisto premočeno, pihalo je za znoret in me je začelo zebst. Pri spustu se je začela kalvarija z zaspanostjo, a uživala sem ob glasbi ter stiskala zobe, da mi noga zdrži… če ne bi bilo te bolečine v tibialis anterior, bi poletela v dolino, saj ostale mišice niso bile skoraj nič utrujene. Tako sem pa v dolino šla kot po jajcih. Ko sem najbolj trpela, sem dobila sporočilo še od mame. Da mi gre super in da me spremlja in da je zelo vesela. Oči so se mi zarosile in dala mi je nov zagon, da zdržim do konca. Od Abrama naprej je bilo še kakšnih 6 km spusta, od tega kakšen kilometer in pol ravnine … tam sem kar zahodila, težko sem se pripravila v tek, saj je bolečina bila, ne bom rekla neznosna, ampak zelo huda. Tekla sem lahko izrazito na peto, nisem mogla stopiti na prste. Na dveh točkah so imeli zakurjen ogenj in navijali za nas. Prehitel me je Marjan Vilhar, tako da sem na cilj pritekla kot osma absolutno in na drugem mestu v ženski kategoriji. Štartalo nas je 74 tekmovalcev, 19 jih je odstopilo. Ko sem nekje od daleč slišala glasbo iz kampa Tura, kjer je bil ciljni prostor, sem bila res nepopisno vesela. Komaj sem čakala, da objamem Tonija. Vedela sem, da me pričakujejo prijatelji, a tako toplega sprejema v cilj pa nisem pričakovala! Hvala Brane in Mateja, da sta me pričakala! In Matjaž, Helena & co. super ste bili!! Pa Darinka in Igor… hvala za navijanje! Nisem pričakovala takšnega časa, niti takšne uvrstitve. Vem pa, da če ne bi imela tako stresne službe in bi več energije in časa vložila v tek, bi mi lahko šlo veliko bolje.
Vse pohvale gredo organizatorjem in kot je Alen Paliska rekel na zaključku letošnje 100 milj Istre, da je bila to tekma volunterjev, se z njim popolnoma strinjam – označiti tako dolgo pot in pokrbeti, da vse štima na celotni poti, zahteva izjemno dobro ekipo in organizacijo! Menda je bilo na poti več kot 300 prostovoljcev. Sama niti enkrat nisem pomislila ali sem na pravi poti ali ne, niti track-a na uri nisem rabila aktivirat. Označeno je bilo vrhunsko! Hvala vsem ljudem na poti, ki so me močili z vodo, saj drugače bi čisto pregorela. Vročina od tranzicijske točke naprej (53km), pa do Podnanosa (80,5km) je vsaj meni, bila neznosna. Kljub temu, da sem si polivala glavo, zlivala vodo za vrat…je svežina trajala zgolj za kakšno minutko, naprej pa spet vroče.
Iz Ljubljane sta se pripeljala Joli in Simon, da sta navijala za nas. Kako sem ju bila vesela!! Pričakali smo Mihata, nekaj pojedli in popili ter se za par urc ulegli, to je bilo enkrat sredi noči. Toliko je bilo emocij čez dan, da nikakor nisem mogla zaspati. Proti jutru sem slišala da so napovedali prihod v cilj Kristija, Perota, Robija in Mihata. Tudi ostali so bili na prizorišču in smo skupaj pričakali naše heroje. Bravo! Kristi je vse od 30- ega km trpel zaradi krčev, a ugledal ciljno črto! To pa je vztrajnost. Čestitke tudi Nataliji in Markotu za borbenost. Odlična sta! Hvala vam vsem za nepozaben vikend! Verjamem, da se bomo vsi z veseljem vračali v Vipavsko dolino!
SLIKE: so privzete od ŠKTD Sinj Vrh, Matjaž Čampa, Vanja Gleščič, Joli Poli…
STATISTIKA: 105 km, 6034 m +, 5886 m –
1. Marjan Zupančič: 13:34:53
2. Peter Žnidarič: 13:43:36
3. Dejan Grm: 13:48:28
1. Ajda Radinja: 14:09:05
2. Katja Kegl: 15:52:50
3. Meta Dagarin: 16:47:32
-1.jpg)
 |
| petkovo Ultrabluzenje 😉 |
 |
 |
| štart v Ajdovščini |
 |
 |
| fantastično počutje na 13.em kilometru |
 |
| CILJ!! |
 |
| <3 |
 |
| Meta v cilju |
 |
| Vanja bravoo!! |
 |
| legende, Korošci! |
-1.jpg)
 |
| sunny day after <3 |