Articles Written By: katka_admin

8 urni FORMAraton v Tivoliju 2012

V soboto je potekala že četrta dobrodelna izvedba 8 urnega teka v Tivoliju z nabiranjem krogov, dolgih 1,964 km. Na tek sem šla čisto brez pričakovanj, kar se zmeraj izkaže kot odlično. 🙂 Že pred deveto uro zjutraj smo se zbrali v “baznem taboru” skupine Never give up. Miha nama je dostavil najine NGU majčke, tako, da nas je večina v skupini bila podobno opremljena. 🙂 Na začetku teka je kakšno uro deževalo. Ampak nas dež ni pretirano motil, niti oviral. Občasno je posijalo sonce in bilo skoraj prevroče, potem je spet padla kakšna kaplja, nato je zapihalo in nas je malo zazeblo itn. Tako da je bilo vreme res pestro. Simona sem zgubila že v prvem krogu, ker sva s Petrom padla v debato o potovalnem kolesarjenju in potem sva se naslednjič srečala, oz. se počakala šele čez 22 krogov, ko sva že pretekla maratonsko razdaljo. Medtem ko sem ga čakala, sem popila pol pira in hitro mi je bilo žal, saj po tem nisem mogla več tečt naprej. Par krogov sem se kar ustavljala na naši postojanki, jedla, pila in skoraj me je zamikalo, da bi se vlegla na sonček in to je to! Pa ni bilo tako enostavne rešitve, nekaj me je vleklo naprej. Malo sem se pogovarjala z enim, malo z drugim, spoznala sem ogromno novih, krasnih ljudi, rešila sta me pa tudi makovka s pršutom ter mlečni riž s čokolado in tako so se krogi spet začeli nabirati. 

Na koncu sem pretekla 35 krogov, kar je naneslo 67,76 km in zadostovalo za šesto mesto. Garmin ura nama je pokazala 1277 višinskih metrov in skurjenih nekaj več kot 4.000 kalorij. Izboljšala sem lanskoletni rezultat in dobila upanje, da bom mogoče pa letos zagledala cilj v Logarski dolini. 🙂 Po teku, razglasitvi rezultatov in čestitkah vse povprek, smo se poslovili. Midva sva razbolele noge namočila v vroči kopeli. Zvečer smo se pa dobili pri Kristiju in si pripravili večerjo – no, Peter nam je spekel slastno lazanjo, Darinka pa naredila solato iz repincla in rukole, mnjami, pred tem pa je Klemen poskrbel za prigrizek, bili smo konkretno sestradani. Ostali smo brez slabe vesti popivali 🙂 Kakšen krasen večer! Super je bilo, družba fenomenalna, ob polnoči me je pa ornk zvilo, da je treba domov počivat, saj sem imela budilko ob 5:30, čakal me je celodnevni šiht in to zadnji dan na intenzivnem oddelku. Cel dan na nogah, muskelfiber pa konkreten. Uf!:)

Čudovit vikend, ni kaj in hvala NGU-jevcem ter ostalim sotekačem in navijačem za čudovito izkušnjo!

člani ekip Never give up
postojanka
Katka 005 in Jotaeater
razglasitev rezultatov

tek povezuje…
…in osrečuje! 🙂

P.S. slika 1: Matjaž Vrhunc, sliki 6 in 7: Marko Alpner

Popotovanje k cilju, k sebi!

Zelo sem evforična, saj sva naredila awesome plan za poletno tritedensko kolesarsko popotovanje. Čeprav sva zadnje čase najbolj sanjarila o Islandiji, sva se vseeno odločila za prvotni plan – od Barcelone do Lizbone. Iz Islandije v drugi polovici septembra več ni ustreznih letov za vrnitev domov. Ob španski obali imava že v obdobju prehoda iz poletja v jesen vseeno bolj ugodne pogoje. Ah, kako hitro nas udobnost, lagodnost prevzameta :).

plan: iz Barcelone do Lizbone tako (2050 km)
ali drugače (2280 km).
Opcij je več, cilj enak (1830 km).

To-do list

April bo vse prej kot dolgočasen. Včeraj sem prečrtala prvo alinejo – izpit in oddaja seminarske pri psihologiji. Yes. Ena stvar manj. 🙂 En krasen profesor nam je nazadnje razlagal, kako napačen je naš šolski sistem, v katerem se ne prihaja po znanje ampak po list papirja na koncu in to mu dam še kako prav, vendar žal pri vseh teh seminarskih nalogah in dvanajstih izpitih na leto tudi sama ne morem razmišljati drugače. Naj nas malo razbremenijo, pa bomo z veseljem prihajali samo po znanje. Tako pa imamo en predmet, ki nam ga predavata dva ali celo trije predavatelji in vsak od njih zahteva svojo seminarsko in na koncu pri vsakemu od njih pišeš izpit. Ja, halo? Kako naj vse to opravimo maksimalno dobro in se naučimo kaj? V glavo sprejemamo toliko enega nepotrebnega balasta in zelo malo uporabnih stvari.
Na podiplomskem študiju imamo en kup zelo dobrih predavateljev, zato poskušam čim več hoditi na predavanja, le na tak način lahko kaj od študija odnesemo, tisto piflanje za izpite in pehanje za ocenemi so čisto brez pomena.

To je to-do list šolskih obveznosti, pride pa še nekaj sprostitev, seveda, brez tega ne gre – v nedeljo 8. aprila bo lažje pregurat celodnevni šiht, imava karte za Zola Jesus v Kino Šiški (še ne 23 let stara pevka z izjemnim glasom):

V soboto, 21.4. je na programu 4. tradicionalni dobrodelni tek Formaraton v parku Tivoli. Štart proge se bo odprl ob 9:00 in bo odprta do 17:00. Začneš in končaš pa lahko kadarkoli. Lansko leto je bilo res super, prvič (in zadnjič :))sem pretekla 55 km. Odtečimo kakšen krog, vsak krog šteje! Letos gredo zbrana sredstva staršem otrok, ki se zdravijo z rakom. 
Na to-do list še spada načrtovanje poti po Dalmaciji, ki jo začneva 27.4., s kolesom seveda. 🙂 Lansko leto sva ta čas kolesarila po Kvarnerskih otokih in nama je beležka s spiskom odprtih kampov in delujočih trajektnih linij še kako prišla prav. Kupiti morava še nov šotor, potem pa sva pripravljena na novo kolesarsko odisejado! 🙂


Potovalno kolesarjenje po Istri

1.dan: Vrhnika – Kozina – Črni Kal – Koper – Izola (108 km) 
Simon se je dva dni pred najinim kolesarjenjem odločil, da bo kupil novo kolo. Dobil je dober popust v Maxisportu Čerin, vzel je čisto novega Stevensa (jaz ga imam že dobri dve leti in sem zelo zadovoljna) z 30-imi prestavami, tako da so mu ga sestavili in opremili, vse zadnji dan, v sredo sva že šla na kratko pot okoli Istre. 5 dni mojega koriščenja nadur in Simonovega dopusta sva izkoristila maksimalno. Še v zimskem obdobju kolesarit ob morju, ko je le še peščica turistov in zelo malo prometa, je res noro. Čudovita vožnja prvi dan, super razpoloženje. V Logatcu naju ogovori kolesar, ki trenira za DOS in je imel v planu priti do Pule čez Buzet v sedmih urah. To je čisto drug vidik kolesarjenja od najinega, ki poteka z povprečjem 15 km/uro. 🙂 Zgolj hedonistično opazujeva naravo in ljudi, nič ne divjava. 
V Kozini sva se ustavila na njokih in solati in se psihično pripravila na vzpon na Črni Kal. Sva že pozabila, da sva se že dovolj vzpela, da je Črni Kal izza ovinka in da naju čaka le še spust in ravnina do Kopra. Pred Koprom sva zavila na Parenzano / Porečanko (Poreč = Parenzo), bivša železniška pot, ki vodi iz Trsta v Poreč. Zavila sva ob obalo, prevozila Koper in ob morju šla do Izole, kjer sva takoj našla hotel. Pred sabo sva imela še cel večer, ki sva ga izkoristila za sprehod po Izoli in za večerjo.
Nanos
POSTOJ POPOTNIK
PARENZANA, pot zdravja in prijateljstva

Stevens
Hotel Keltika, Izola

2.dan: Izola – Piran – Sečovlje – Buje – Grožnjan – Vižinada – Poreč – Vrsar (85 km)

Zajtrk je bil šele ob osmih, midva sva vstala že malo po šesti uri. Tako da sva imela še dovolj časa za nabavo v trgovini, sadje, čokolada in kakšni piškoti pa sendvič so obvezna oprema, vprašanje kdaj spet prideva do naslednje trgovine. Po zajtrku sva zavila proti Piranu, na kavico z Slavi. Ta dan sva prevozila še pa še klancev. Že do Pirana sva skrenila s poti (ne namenoma) in namesto ob obali do Strunjana, šla v klanec do table Portorož, kot tudi iz Pirana, ko sva namesto čez kamp v Luciji spet šla v klanec in se spustila nazaj šele na koncu Sečoveljskih solin. Na meji sva za trenutek postala, nisva vedela katero pot naj izbereva: pot do Savudrije, Umaga in ob obali do Vrsarja, ali naj zavijeva v notranjost Istre in sekava Parenzano nekje na poti do Motovuna. Odločila sva se za slednje. Seveda, zakaj bi šla po lažji poti, če ni treba? 🙂 Od meje naprej res krasna pot, zelo malo prometna, veliko vzponov in spustov, vinske poti, oljčni nasadi, mesteca na hribčkih, vožnja vzporedno s Parenzano (to je makedamska pot, sicer krasna, a ne ravno primerna za najina kolesa). Kot zanimivost – 1.aprila se lahko udeležite teka po tej poti: ultramaraton po poteh Parenzane. Ob štirih popoldan sva imela šele 50 km na števcu. Zato nisva mogla do Motovuna, ampak sva šla na Vižinado (uf, spet klanec!) in iz Vižinade se je končno cesta zravnala in se le še spuščala do Poreča. Cel dan sva sanjala Ožujsko, pa ga nisva dočakala vse do Vrsarja, saj so konobe še povečini vse zaprte, razen kje ob morju. Hitro najdeva apartma, si skuhava večerjo. Gospod, ki nama odda apartma pohvali booking.com, da odkar obstaja, pridejo ljudje iz celega sveta, pa tudi stranke so zelo zavarovane. 
Izola

Buje
Istrske kolesarske poti

del Parenzane
po Parenzani iz Grožnjana

Motovun
Istra cveti
sončni zahod v Vrsarju

3.dan: Vrsar – Limski kanal – Vodnjan – Fažana – Pula – Premantura – Rt Kamenjak – Medulin (89 km)

Zbudila sva se s težkimi nogami. Gospod v apartmaju nama je rekel, da je cesta ravna, a od Limskega kanala do Brajkoviči sva spet crkovala v klanec. Se pa potem cesta spet zravna. Pulo sva samo na hitro prevozila, je bilo preveč drena, pogledala pa sva si amfiteater. Šla sva proti Premanturi, lačna in žal nama je bilo, da nisva jedla v Puli, ker od Pule naprej je bilo spet vse zaprto. V Premanturi naju ena gospa usmeri v eno odprto restavracijo. Jedla sem domače lignje, odlične pa motovilec. Nabrala sva novih moči za avanturo po Rtu Kamenjaku, ki je baje poleti za plačat, grobi makedam naju je premetal še pa še. 🙂 4 km do konca Rta, čudoviti razgledi na Cres (uf, kaki hrib, sva ga lansko leto prefurala), Medulin (tja greva spat). Nazaj grede najdeva bližnjico – en most čez morje, ki se nama zdi, da bi mogel vodit do najine poti. Ena gospa nama je to potrdila in tako sva prišparala kakšnih 5 km poti. Že se je temnilo. Apartma v Medulinu pa nisva našla in ga nikoli ne bi, če naju ne bi gospa prišla čakat na cesto, še dobro da obstajajo telefoni! Stara, skromna ženička, full dobrosrčna in prijazna. Soba je bila mrzla, brez ogrevanja (ker nisva doplačala klime), tako da sva se pokrila z štirimi kovtri in spala kot ubita. Naslednji dan naju je čakalo skoraj 100 km, a ta trenutek v postelji sem mislila, da se več ne bom mogla pobrati s postelje, tako sva bila utrujena in prekurjena od sonca, pa zmržnjena od mraza – vse obenem. Sva pa prišla še do enega spoznanja: vseeno je ali imaš kje sobo rezervirano ali ne, v vsakem primeru jo iščeš (ali kamp, ki ga je še najlažje najt, samo odprti morejo biti) 🙂
Vrsar

Limski kanal

Brioni
amfiteater, Pula

Rt Kamenjak

bližnjica čez most iz Premanture do Medulina

4.dan: Medulin – Valtura – Barban – Raša – Labin – Voziliči – Plomin – Lovran (98 km)

Spala sva kot ubita, zbudila se pa čisto spočita. Soba je bila tako hladna, da sva komaj čakala, da greva od tam. Tipično po najino spet zabluziva in komaj najdeva pravo cesto iz Medulina (narediva dodatnih 5 km, ki se izenačijo z včerajšnjimi pridobljenimi, tak da na koncu nisva nič pridobila :)). V tišini voziva do Valture, Simon me vsake toliko vpraša kaj razmišljam, čudno mu je zakaj nič ne govorim. Potem se ustaviva na kavici v Valturi in jaz šele po kavi oživim. Pot krasna, čez manjše vasice, do dvanajste ure sva že na polovici današnje vožnje (50 km). V Barbanu 5 kilometrski spust, nato spet isto dolg vzpon iz Raše v Labin. Spet spust in ponovno vzpon na Voziliči, od koder se pa začne čudovita panoramska pot (spet ob morju) mimo Brestove, Moščeniščke Drage do Lovrana. Vidljivost je slabša, a vseeno vidiva Učko, Cres, Rijeko, Krk. Takoj najdeva najin Pension Stanger, tik ob cesti, iz balkončka pa razgled na morje in Rijeko. Tukaj se konča najino popotovanje. Res čudovit zaključek! Sprehodiva se do Lovrana, najdeva the best pizzerijo Delfino z ogromnimi porcijami in zelo okusno hrano (“Kdor jezik špara, kruha strada.”). Še dobro, da Simon vsakega vpraša za pot. Kupiva Ožujsko, pijeva pivo in opazujeva mirno morje iz balkončka v sobi. Včeraj sva mislila, da današnjih kilometrov ne bova preživela, pa sva vse klance in vso pot prevozila brez najmanjšega problema. 
5 km spust do Mosta Raša
Plomin

Moščeniška Draga

pogled z balkona na Rijeko

5.dan: Lovran, Opatija

Ker sva se zbudila v deževno jutro, poti nisva nadaljevala do Opatije, kjer je bil najin cilj (če bi bilo po moje, bi šla s kolesom nazaj na Vrhniko:)). V Lovran sta naju prišla iskat Iztok in Vesna. V štirih dneh sva naredila 380 km, zato sva zadnji dan želela še malo počitka ob morju, brez hitenja. Prehodili smo Opatijo, šli na božansko vročo čokolado in tortico v Kraševo slaščičarno ter se odpeljali domov. Bilo je čudovito! Čez dober mesec, za prvomajske praznike bova prevozila še Dalmacijo, do takrat pa en kup seminarskih in učenja za izpite.
deževno jutro v Lovranu

Opatija

Sončni zahod na Grmadi

Ker današnje službe trajajo nekoliko dlje, sploh pri Simonu, sva iz Katarine štartala šele ob petih popoldan, v upanju, da ujameva sončni zahod, ki bi naj bil ob 17:45. Hodila sva kar hitro in res prišla na vrh zadnje sekunde, preden je sonce zašlo. Kakšna romantika! Prekrasni Julijci v čarobni oranžkasti barvi zahajajočega sonca. Na drugi strani pa Ljubljana in nešteto lučk. Kako je bilo čudovito, kakšen mir, človeka nobenega! Zgoraj sva popila pivo, posedela, se nagledala čudovite panorame, nadihala svežega zraka in užila čisto tišino. Z lučko na glavi, sva (predvsem jaz) kile in kile lažja, v nenehnem lahkotnem pogovoru odšla proti domu. Nedolgo nazaj me je bilo strah hoditi v temi po gozdu, tokrat sem pa res uživala. Če poznaš pot, če imaš svetilko, je isto kot podnevi, lahko še boljše, ker ni nikjer nobenega in je tako mirno. Krasen večer! 

Zima zima “bela”

Letošnje leto se ni začelo najbolj optimistično. Vse vikende, kar jih imam proste sem porabila za seminarske naloge ali učenje za izpite, en vikend pa je bilo treba domov obiskat domače in prijateljice. Tako da imam blazno potrebo po izginotju kam v naravo. En teden še imam časa za oddajo dispozicije in ene seminarske naloge. Začeli pa smo nov semester in vsaka nova predavanja se začnejo tako, da se najprej predavatelji predstavijo, nato predstavijo navodila za pisanje seminarske naloge. Aaaaaaaaaaaaa. Dajte mi že mir!!! :)) Ta vikend bi se lahko odklopila na Bledu, humanitarno društvo Never Give Up je pripravilo čudovit dogodek, 12 urni tek okrog Bleda, v soboto in nedeljo s humanitarnim pridihom in zbiranjem raznih sredstev. V soboto se dogaja tudi 12 ur Rekorda Šmarne Gore, že četrtič zapored. Za kaj takega sem jaz še prezelena, zveni pa super. Mogoče kdaj. Ta vikend sem itak v službi. Urniki so napisani že mesec ali dva prej, da ti pa kdo vikend zamenja je pa včasih zelo težka misija. Vse lepo in prav, če bi vsaj vedela za kaj delam. Zadeva je pa takšna, da se je UKC spomnil šparat tudi na zaposlenih, tako da nam dajejo čez teden koriščenja, v kolikor imamo preveč ur, sobotne in nedeljske ure pa se obračunavajo kot navadne dopoldanske in popoldanske ure, saj čez teden ne pokriješ rednega števila ur. V nedeljo si v službi, plačano imaš pa isto, kot če bi delal kateri koli dan čez teden, zamudiš pa marsikater dogodek, ki se dogaja ob vikendih. Pa naj ne slišim od nikogar: “Saj ni zadnjič, kaj pa se sekiraš, boš šla pa drugo leto!” Drugo leto, kaj pa veš kaj bo drugo leto? 
Januarja sva kar veliko tekla, februarja pa bolj slabo. Bo treba povečat kilometrino in tako pregnat slabo razpoloženje in se sprijaznit s sistemom kakršen je. V službo se vozim vsak dan s kolesom (7,5 km v eno smer), ampak kaj ko je ozračje tako onesnaženo, da včasih komaj diham in imam občutek da se bom zadušila. Hodiva pa na jogo dvakrat tedensko, začeli smo z novim programom – dinamično jogo in dobro uro šponamo na polno. Aleš nas tera, da nam teče iz vseh por 🙂 Nazadnje smo po 50-ih minutah dinamičnih položajev še stali na rokah, potem 5 minut na glavi, nato ene šestkrat šli v most. Šavasana na koncu še nikoli ni bila prijetnejša 🙂 
Pustovali smo spet v Gornji Radgoni, letos sploh ni bilo nagrad, pustnih mask pa tudi bistveno manj. Me smo bile klovnese, povezovala pa nas je lasulja, narejena iz makaronov (sliši se enostavno, ampak je bilo kar nekaj zajebancije in časa potrebnega za to izvedbo:)). Drugo leto upam, da bomo zbrane spet v celotni zasedbi.

Popolni Mi

Nazadnje sem pisala o tem, kakšen kup nesreče sem. Ampak me je realna situacija spet spravila na realna tla in mi dala vedeti, kako dobro nam gre in kako srečni smo lahko, za vsak dan posebej! Zadnjič je umrla ena gospa, pričakovali oz. “čakali” smo na ta izzid, ker ni bilo rešitve. In malo pred iztekom turnusa gledam na monitor, kako vitalne funkcije počasi upadajo do asistolije – ravne črte. Spet druga, mlada gospa pa je ležala možgansko mrtva in se je čakalo, da se vse zorganizira za darovanje organov – to je vse kar lahko v svojem življenju še naredi dobrega. Vse v istem dnevu, pa še več. Najhuje od vsega pa mi je gledat poslavljanje svojcev. Kako stojijo ob postelji in jočejo. In ko pridem domov, imam to v mislih in razmišljam, kako nekateri ljudje trpijo ta trenutek. Kakšno izgubo so utrpeli, koga so izgubili. Zato jemljem nazaj besede, ki sem jih zapisala zadnjič! Premalo se zavedamo, kaj imamo. Vedno znova pozabljamo. Ukvarjamo se s tako nepomembnimi stvarmi. Vsakodnevno poslušam zgodbice iz družinskih življenj, kako si drug drugemu gredo na živce, ker en ne pospravi stvari tako kot bi drug želel in drug gre ven s prijatelji in to drugemu gre na živce, ker on pa ne hodi ven, ker ima doma tolko za delat in nima časa ipd.. Skratka, posegamo v življenja drugih (ampak na slab način), jih želimo spreminjati po svoje in stresamo svojo slabo energijo naokrog. Komaj sem si izborila en teden dopusta za prvomajske praznike in komaj, res komaj čakam, da spet sedeva na kolo in greva samo naprej, čeprav samo za par dni. Pogrešam občutek svobode na kolesu. Nasploh pogrešam svobodo. Službe so nas zasužnjile, delamo vedno več, plačani smo vedno manj, odnosi v službah so vse bolj nemogoči. In malo obžalujem, da sem se vpisala na fax, ker mi tudi to jemlje svobodo. Grebemo se za nekimi položaji, skoz se moramo nekomu dokazovat, namesto da bi samo uživali v naravi in živeli v sožitju. Samo to si želim, notranjega miru!

Nova pridobitev

Mizuno Wave Inspire 7
Asics Kayano so predrage in čeprav čez dober mesec pridejo novi modeli superg v prodajalne, me nič ne zanimajo, sem se kar odločila, da sprobam še veleopevane Mizuno. 30 % popust na Mercator Pika kartico je pa sploh pripomogel k odločitvi. 🙂 Tekaške copate že itak tako preplačujemo, tak da jih brez kakšnega popusta niti slučajno več ne kupim. Upam, da me Mizunke ponesejo daleč in brez bolečin. Prijave na Mali kraški maraton (21 km) in Maraton treh src (42 km) so že izvedene. Juhu! Trenutno sem en velik kup nesreče, ker me ta mesec čakajo štirje izpiti in štiri predstavitve seminarskih nalog. Niti enega, niti drugega se še nisem pritaknila. Zraven pa je še statistika, ki je sploh ne zastopim! 🙁 V službi imam pa tak razpored, da vedno delam, ko imam kaj na faxu. Koordinacija službe in zamenjav ter šole me ubija in sploh nimam energije za to. Včeraj sem ostala na dveh zaporednih vadbah joge – 3 ure joge. Kako je bilo dobro! To rabim in to mi pomeni življenje! Če ne bi hodila na jogo, sploh pa če ne bi tekla, bi bila še večji kup nesreče :).  

Zaključek leta 2011

 KONCERTI IN FESTIVALI 2011
08/02 – TOMAŽ PENGOV (Kino Šiška, Ljubljana)
10/02 – THE YOUNG GODS, HEMENDEX (Kino Šiška, Ljubljana)
26/02 – FREE MORAL AGENTS (MIKK, Murska Sobota)
04/03 – SLON IN SADEŽ, ADI SMOLAR, BobenBassPaAnanas (Sejmišče, Gornja Radgona)
17/03 – GORIBOR (Gala Hala, Metelkova)
09/04 – HEMENDEX, KLEEMAR (MIKK, Murska Sobota)
13/04 – ROGER WATERS, THE WALL Live (Arena, Zagreb)
07/05 – KLAXONS, ZIRCUS, GUTTI, Low Frequency Club – Žur z razlogom (Glavni Trg, Maribor) 
21/05 – VLADO KRESLIN z Malimi bogovi (31. Maraton treh src, Radenci)
26/05 – MOBY, TBF, DARKWOOD DUB, ROTOR, ARHIBALD ARHIBALDOVICH – MARS festival (Gospodarsko Raztavišče, Ljubljana)
17/06 – MOVEKNOWLEDGEMENT (Kino Šiška, Ljubljana)
21/06 – ARCADE FIRE, JAMIROQUAI, GENTLEMAN, ELVIS JACKSON, PARTIBREJKERS (Otok Hrvatske Mladeži, InMusic festival, Zagreb)
22/06 – GRINDERMAN, CYPRESS HILL, TV ON THE RADIO, THE STREETS, ELEMENTAL, LUKA BELANI (Otok Hrvatske Mladeži, InMusic festival, Zagreb)
25/06 – URBAN & 4, SHYAM (Festival LENT, Večerov oder, Maribor)
28/06 – THE WALKMEN, ARHIBALD ARHIBALDOVICH (Kino Šiška, Ljubljana)
06/07 – THE NATIONAL (Križanke, Ljubljana)
07/07 – BATTLES, ŠKM BANDA (Kino Šiška, Ljubljana)
09/08 – SUUNS, WOVENHAND, FRANK TURNER, DESTROYER, LA ROUX(Terraneo festival, Šibenik)
10/08 – MOGWAI, HANDSOME FURS, JANELLE MONAE, THE NATIONAL, CRYSTAL CASTLES, ONEIDA, We Can’t Sleep At Night, LIARS, The Bambi Molesters (Terraneo festival, Šibenik)
11/08 – THE RAVEONETTES, THE BASEBALL PROJECT, THE THERMALS, NOUVELLE VAGUE, THE FALL, OVERFLOW, EAST RODEO, LOLLOBRIGIDA (Terraneo festival, Šibenik)
12/08 – NIPPLE PEOPLE (Terraneo festival, Šibenik)
13/08 – NEŽNI DALIBOR, HEMENDEX, PETROL, MAJMOON (Terraneo festival, Šibenik)
16/08 – INTERPOL, We Can’t Sleep At Night (Križanke, Ljubljana)
19/08 – KLEEMAR, Y, ŠKM BANDA, LUDOVIK MATERIAL (Ambasada, Beltinci)
03/09 – ARCTIC MONKEYS, KASABIAN, WHITE LIES, THE WOMBATS – I DAY festival (Arena Parco Nord, Bologna)
09/09 – N’TOKO, MELODROM, NIET, OTROCI SOCIALIZMA, BULDOGI, KVINTON, DAMIR AVDIČ – NOVI ROCK 3.0 (Križanke, Ljubljana)
10/09 – EDITORS, THE WOMBATS – Itak Džafest (Križanke, Ljubljana)
06/ 10 – MOVEKNOWLEDGEMENT (Cvetličarna Mediapark, Ljubljana)
14/10 – SOAP & SKIN (Kino Šiška, Ljubljana)
01/12 – LAMB, WEREFOX (Kino Šiška, Ljubljana)
03/12 – RES NULLIUS (Orto Bar, Ljubljana)
23/12 – DaBlaBlues (Kavarna Mačkon, Ljubljana)
26/12 – SIDDHARTA (Kongresni Trg, Ljubljana)
(posnetki prenekaterih koncertnih trenutkov se nahajajo tukaj)
Sem mislila, da je bilo letošnje leto koncertno manj pestro, pa se je vseeno kar nekaj nabralo. 🙂 Zanimivo je narediti to tabelo dogodkov konec leta, saj se full stvari sploh ne spomniš, da si bil in potem vse na novo podoživiš. Letos smo se udeležili samo dveh festivalov (InMusic, Zagreb in Terraneo, Šibenik). Vsako leto enega manj :). Koncertnih dni je tako bilo 33 (19 dni manj kot lansko leto), koncertov pa 92. Kakšen band smo seveda videli samo na pol ali še manj kot to, sploh na festivalih.
Poleg koncertnih dogodkov, se je dogajalo tudi na drugih področjih. Aprila sem pretekla 55 km na Formaratonu, pretekla dva uradna maratona (Maraton Treh Src Radenci in Ljubljanski Maraton), štirikrat PST okrog Ljubljane (33 km) pa še kakšno malenkost. Skupno se je tako nabralo 1221 km. Kolesarila sem letos bolj malo, 2200 km. Kvarnerski otoki maja in Sicilija septembra sta nama prinesla kar nekaj kilometrov, tur okrog domačega terena pa letos skoraj ni bilo, kar mi je zelo žal, ampak enostavno ni bilo časa za vse, oziroma energije ni bilo! Prvih par mesecev odkar sem se redno zaposlila, sem bla res čist izmozgana od službe in hodila spat po službi, namesto na kolo ali tečt. In preden ugotoviš, da ti popoldansko spanje samo jemlje energijo, je pol leta naokrog :(. Zdaj sem se že navadila na zasedenost dneva in se trudim, da mi služba in fax ne jemljeta energije za kakšne športne aktivnosti.
Pravijo, da se po prvem dnevu v letu celo leto pozna. 1.1.2011 smo šli na Veliko Planino z Vesno in Iztokom. To je bil moj prvi pohod v hribe in usoden, očaralo me je. Tako da sva letos naredila nekaj tur v hribe, sploh v zadnjih mesecih leta – Krim, Vremščica, Ratitovec, Slemenova Špica, Veliki Kurji vrh, Jerebikovec, Blegoš, Stol, Grintovec, Grmada, Tošč, Debela peč.
Blogerji in ostali, ki berete moje neumnosti :), želim vam vse dobro v prihajajočem letu 2012! Če pa pride kakšen meglen trenutek, ne obupat! Sonček vedno sije, samo najti ga je treba!
Velika Planina, 1.1.2011

Sončen dan na Debeli peči

Danes sva preživela en prečudovit dan na Debeli peči (2014 m). Zadnji prost dan, jutri je spet služba :(. Štartala sva iz “parkirišča” ob cesti v bližini Planine Javornik. Vreme je bilo prekrasno, komot bi hodila v kratki majici, sonce je nažigalo na polno. Na vrhu ugotovim, da ves čas hodim z odprtim ruksakom in da sem brez kape, rokavic in šala – nekje na poti mi je zgleda vse zletelo ven. Simon me napizdi, da ima še eno kapo s sabo, ampak mi je ne da, ker mu vse zgubim :). Mi je bilo kar bad, ker kapa je res bila njegova,  tekaške Nike rokavice pa sem pred nedavnim dobila od prijateljice za rojstni dan. Na vrhu je bilo prekrasno, vidljivost bajna – vrhovi Julijcev, Karavanke, Kamniške, dolina Krme in Pokljuški gozdovi na drugi strani. Spodaj pa spet sama megla. Noro! Sonček, snega polno in panoramski razgledi. Debela peč je kar precej obiskana, ampak danes niti ni bilo prehudo, se pozna da je sredi tedna. Na poti navzdol sva našla moje rokavice, kapo in šal vse lepo zloženo na skali. Hvala Vam, dobri ljudje! 🙂

Page 14 of 17« First...10«1213141516»...Last »