Katka.run
Articles Written By: katka_admin
Peš iz Maribora na Triglav, po slovenski planinski transverzali
Na žalost ne morem blog post-a naslovit z “Peš iz Maribora do Ankarana”, kajti “projekt” prehoditi/preteči celotno slovensko planinsko pot (SPP) v enem kosu, nisem uspešno zaključila. Po petih dnevih, po približno 270-ih km prehojene poti sem morala končati to prekrasno doživetje zaradi preobremenitve stegenske mišice. Na pot sem prvotno nameravala že julija, a ni bilo možno, zaradi velike količine snega v visokogorju. V službi so mi omogočili spremembo dopusta, kar sem jim zelo hvaležna! Takrat julija sem tako vzela samo en teden dopusta in sva s Tonijem v zadnjih dnevih splanirala plan B. Odpravila sva se s kombijem proti Makedoniji, vmes pa tekla na najvišji vrh vsake izmed držav bivše Jugoslavije, razen na Triglav, ki nama je “ostal” v sklopu SPP.
Še nekaj dni po odstopu se nisem mogla sprijazniti z razpletom. Nič drugega ni imelo smisla, kakor biti peš na poti proti Ankaranu. Pripravljena nisem bila ne psihično kot ne fizično, to sedaj vem. V štartu si nisem niti malo predstavljala kaj me čaka. Sem pa prijetno presenečena. Sem mislila, da bom imela večje težave s psiho, a motivacije in volje mi ni zmanjkalo niti za trenutek. Sedaj vem, da pot zame ni nedosegljiva in jo zmorem prehoditi, samo več kilometrov potrebujem v nogah, sploh pa pred tem parkrat opraviti trening v visokogorju zaradi težkega skalnatega terena. Nekaj pa morem spremenit tudi v načinu mojega (ne)prehranjevanja med napori. Vrhovi, ki sva jih pretekla v sklopu Yu turneje, so bili v večini vsi zelo tekaški, ni bilo toliko skal in težkega terena. Nimam dovolj utrjenih mišic za tek v dolino.
Nasploh sem neskončno uživala in kljub neuspehu, sem doživela zelo močno izkušnjo. Zadnji vrh najinega julijskega popotovanja sva dosegla, ampak tam, v Luknji, tudi zgodbo približno 600 km dolge poti proti Ankaranu v sredo zvečer zaključila.
1. DAN: Startali smo v soboto 2.8. malo čez šesto uro zjutraj. Istočasno sta se podala na pot en fant in punca, pohodnika, z malo večjimi nahrbtniki, kot so bili naši. Upam, da sta srečno prispela na cilj. Boris je za naju reskiral cel vikend, naju peljal v Maribor, prestavil avto v Slovenj Gradec in popoldan tekel z menoj čez Uršljo goro do Slemena. Verjetno si ne more misliti, kako zelo sem mu hvaležna za njegovo dobrosrčnost! Tako je Toni lahko tekel z menoj prvih 65 km čez Pohorje, od Mb do SG. Zjutraj nam je srečno zaželel Igor Šalamun in nas pospremil prvi kilometer poti. S kolesom se nama je pridružil Denis Koren, a je moral na žalost predčasno zaviti nazaj, saj je bil teren pretežaven za kolo. Denis hvala za družbo in podporo! Tekla sem zelo lahkotno, saj sem bila popolnoma brez teže. Toni mi ni pustil nositi niti ene stvari, tako sem ostala tudi brez telefona in nisem toliko fotografirala, kot običajno. Dan je bil krasen, sončen, minil je izjemno hitro. Pot je povečini bila zelo dobro markirana, imela sem tudi track v uri, tako, da možnosti izgubiti se, skoraj ni bilo. No, kljub temu sva z Borisom na poti iz SG na Uršljo goro parkrat malo zašla zaradi nepozornosti. Ampak treba si je malo popestriti dogodke, če ne, ni zanimivo. 😉 Ta dan sem pretekla dobih 80 km ter 4000 višinskih metrov, na poti sem bila 15 ur. Prespala sem na Slemenu v kombiju. Že prvi dan sem sploh pri spustu iz Kop čutila bolečine v levem kolenu, isto kot nazadnje na tekmovanju na Lavaredo Ultra Trail. Legenda slovenskih ultramaratoncev, Stane Barber, Tonijev prijatelj, me je pričakal na Slemenu in mi pokazal, kako naj oskrbim koleno – zalepim trak na dolečenem mestu pod kolenom. Poškodba je značilna pri daljši obremenitvi in pri teku v dolino in da se jo s tem načinom preprečiti. Naj ne bi bilo nič hujšega. Kmalu se poslovi in mi zaželi srečno pot. Čaka me vroč tuš, speljan iz večjega kanistra z tuš ročko na strehi kombija ter zagrnjen s cerado – intimnost popolnoma zagotovljena! 😉 Sicer me je razjezil gospod oskrbnik koče, ker je že ob devetih zaklenil vrata, čeprav je bilo dogovorjeno, da bo en naš član prespal v koči. Mogla sem malo znoret, da so se uredile vse stvari. Oz., da je Toni vse uredil! 😉 Tako je tudi Boris bil deležen vročega tuša, obilne porcije testenin z jurčki, ki jih je Toni nabral po Pohorju, nenazadnje pa se je dobro naspal v postelji v koči in ne zunaj v šotoru, jaz sem pa dobila potreben žig v svoji knjižici.
 |
| ob šestih na štartu v Mb |
 |
 |
| prvi žig v knjižici, Mariborska koča, Pohorje |
 |
| Denisova slikca, Srce Sloveniji |
 |
| Toni bi lahko bil poklicni gobar 😉 |
 |
| Kope |
 |
| Boris me je spremljal iz Slovenj Gradca na Uršljo goro, do Slemena. |
2. in 3. DAN: Spala sem dobrih šest ur, v preteklem tednu sem bila dvakrat dežurna v službi (to pomeni 21 ali več ur delovnika v kosu), nisem se uspela dovolj dobro naspat in sem kot že tolikokrat, utrujena šla na štart. Ob petih zjutraj sem se še zadnjič privila k Toniju v topel objem in sama stekla v mrak. Prvo uro in pol sem tekla do Smrekovca, kjer me je čakal Pero. Oz. sem jaz njega pričakala na kavici – šel mi je nasproti, a me vmes zgrešil, ni pričakoval, da bom tako hitro pri koči. Uživala sem sama zjutraj na poti in obujala prekrasne spomine iz Koroških 24, ki sva jo nedavno pretekla s Tonijem – ta del poti je namreč enak poti K24. Misli so bile malo obremenjene in fokusirane na bolečino v kolenu pri teku v dolino, ki čez noč ni nič izzvenela. Medtem, ko sem čakala na Peroja, sem z Leukoplastom zalepila mesto pod kolenom, okrog in okrog, kot mi je predlagal Stane Barber. Sicer sem bila prepričana, da ta trak ne bo vredu, saj ni nič elastičen in me bo pri gibanju preveč rezal v kožo. Drugega pa nisem imela. Ampak sem bila presenečena nad izzidom, saj je trak zgleda dal močno oporo kolenu, čutila ga sploh nisem in tekom dopoldneva več ni bilo ne duha ne sluha o kakršnih koli bolečinah. S Perojem sem izredno uživala, prevzel je vso skrb nad menoj, v svoj nahrbtnik je preložil vse moje stvari, tako da sem spet bila brez teže. Skoz sva se pogovarjala, dan je bil prekrasen, temperature taprave za tek. Začuda ni bilo nobenih muh, najedla sva se pa borovnic, ki jih je bilo na pretek. Celotno pot sem poznala, razen zadnjo uro in pol teka od Koče na Grohatu do Robanovega kota ne. V knjigi SPP sem brala, da je ta odsek bolj malo shojen in tudi slabše markiran. Midva nisva imela težav in niti enkrat nisva zašla. Po kakšnih devetih urah skupnega teka sva malo po tretji uri popoldan prispela v Robanov kot, kjer sta naju čakala Boris in Toni s kosilom (no, to je malce olepšano napisano, kajti že drugič sem “malo ven padla”, saj kljub naročilu še ni bilo skuhanih testenin) 😉 Toni me je čakal, pripravljen, da me pospremi čez Kamniško Savinjske Alpe, vse do Jezerskega. Že tukaj sem bolj malo pojedla, naslednje dni se je pa količina zaužite hrane tako drastično zmanjšala, da ni vredno omembe. Sem si pa privoščila mrzlo pivo! 😉 Velika napaka, ki sem jo naredila – nisem se silila s hrano, pač nisem imela apetita in bolj malo jedla, nisem polagala pozornosti na hrano, čeprav me je Toni skoz opominjal naj jem in jem. Boris nama je zapeljal kombi do Jezerskega in šel domov pakirat za na morje. Peter je dan, katerega bi naj preživel s prijatelji na kolesarjenju, kar se zmenijo enkrat letno, preživel z mano in me pospremil čez Koroško. Ta dan bo ostal v nepozabnem spominu! Hvala Pero! S Tonijem sva skupaj nadaljevala proti Korošici. Nič me ni več bolelo, počutila sem se fantastično. Pod vrhom Ojstrice naju je sicer skoraj ujala nevihta, za par minut sva se skrila pod eno skalo in čakala ali bo začelo bolj deževati ali ne, a sva kmalu šla naprej. Kar bo pa bo! Imela sva dovolj cunj za preoblečt, nič hudega, če bi naju ujel dež. Le bliskanja, grmenja in strel si v hribih ne bi želela. Ampak vse je šlo mimo naju, razkrilo se je zvezdnato nebo in tako sva počasi napredovala čez Tursko goro in Skuto (prvo soočenje s prečenjem snega, Toni je s cepinom delal stopinje). Prenočila sva v bivaku, bila sva sama, v trenutku zsem zaspala kot ubita, pokrita z večimi odejami. Zbudijo me sončni žarki skozi okno. Zajtrkovala sva ter se odpravila naprej na kavico v Cojzovo kočo. Zelo prijazni so v kočah, sploh v visokogorju. Slikamo se z oskrbnikom, ožigosam knjižico ter greva naprej proti Grintavcu. Pot kmalu mine in že z vrha občudujem vrhove, ki sva jih prehodila ponoči. Nor občutek! Kakšna krasna noč je za nama, oba sva zelo zadovoljna, imela sva se res lepo. Čisto nič obremenjena, počasi sva hodila, bilo je tako romantično. <3 Spust iz Grintavca ter pot naprej čez Jezersko Kočno nimam ravno v najboljšem spominu. Zdel si me je kar zahteven teren in pot se je vlekla in vlekla. Čakalo naju je še eno prečenje snega pri Kočni, ki pa mi je vlil strahu v kosti. Toni je obšel sneg po melišču, jaz pa sem na vsak način vztrajala, da grem čez po snegu, s cepinom. A zadnjih par metrov se prevesi v hujšo strmino brez narejenih korakov v snegu. Toni me je začel snemat, jaz pa sem se čutila zelo ogroženo. Nisem več bila zbrana, “vpila” sem na Tonija, naj me neha snemat, nakar mi je zdrsnilo. Ujela sem se na cepin in nekako zlezla naprej, a kolena se mi šibijo še nekaj časa, solz pa tudi ne morem potlačiti. Ob dveh popoldan sva pritekla na Jezersko, preobula sem se in oskrbela noge (žuljev ni bilo, sem pa imela odrgnjeno kožo na petah, zaradi stalne mokrote v supergah čez moker teren po Pohorju in Koroški) ter tekla sama naprej proti Storžiču. Toni je bil utrujen, predvsem zaradi teže ruksaka – nosila sem svoj nahrbtnik čez Kamniške, a vse težje stvari in pijačo je nosil on. Te poti do Storžiča nisem poznala, a je dobro markirana in ni bilo težav. Le odcep iz glavne ceste bi sigurno zgrešila, če me ne bi usmerjala Iztok in Toni iz avta. Na Kališču so se čudili, da bom šla še na vrh Storžiča, saj vreme ni ravno idealno. Navdušena oskrbnica mi da banano, breskev in isostar za popotnico. Kave nisem imela časa spiti, saj so oblaki že zajemali vrh Storžiča in sem želela čimprej naprej. Vrh je bil popolnoma v megli, a na srečo ni deževalo. Na celi poti od Jezerskega naprej nisem srečala niti enega pohodnika. Nadaljevala sem proti Koči pod Storžičem, kjer me je čakal Toni. Počutila sem se še zmeraj dobro in pri močeh, gospod oskrbnik pa je napovedal lepo noč, zato po krajšem postanku nadaljujem čez Tolsti vrh in Kriško goro do Tržiča. Če bi lahko popravila napako, bi prenočila v Koči pod Storžičem in ne bi rinila naprej. Dovolj dolg dan oz. dva sta bila. S tem, da sem zvečer ob enajsti uri prispela v Tržič, sem dosegla svoj maksimalen plan. Zadnji dve uri sem hodila po temi, iz vseh smeri se je bliskalo in nekje v oddaljenosti že grmelo. Tonija je skrbelo zaradi vremena, večkrat mi je poslal sporočilo, mene pa so bolj “plašile” živali na poti, kot vreme, hodila sem med kravami in ovcami, posledično so se mi zaradi soja naglavne svetilke nenehno zaletavale muhe v obraz. Zadnjo uro sem kar precej spustila v dolino (prejšnji dan sem bila na poti 22 ur, imela 4 ure pavze v bivaku ter ta dan hodila 16 ur) in že komaj čakala topel tuš ter spanje, pa še nevihta se je čist razdivjala, vse naokrog nad menoj se je bliskalo ves čas. To je bila verjetno moja druga in usodna napaka – ne bi si smela privoščiti hitro teči v dolino. Takoj pri cerkvi, ko sem prišla iz gozda, me je čakal moj Toni, obljubljen tuš, večerja.. tuširala sem se že v dežju. Med vsakih grižljajem hrane sem zaspala, Toni me je nenehno mogel prigovarjati naj jem in ne spim. Pojedla sem izredno malo, par tortelinov. Celo noč je deževalo, vem da je bil za menoj strašno dolg dan, praktično dva dni in brez budilke sem spala, dokler se sama od sebe nisem zbudila in dokler ni nehalo deževati.
 |
| 2.dan s Perojem čez Koroško do Robanovega kota |
 |
| Raduha |
 |
 |
| …in s Tonijem naprej čez Kamniške Alpe do Jezerskega |
 |
| Kocbekov dom na Korošici |
 |
| Ojstrica |
 |
| Ojstrica za nama |
 |
| sončni zahod pod Ojstrico |
 |
 zbiranje žigov ponoči 🙂 |
 |
| 3.dan, jutro v bivaku pod Skuto |
 |
| Cojzova koča, in naprej na Grintovec |
 |
|
Grintovec
|
 |
 |
 |
| Češka koča |
4. DAN: Zbudila sem se večkrat ponoči, poslušala kako dežne kaplje udarjajo ob streho kombija in se vsakič veselo privila k Toniju. Ob šestih zjutraj, morda malo kasneje sem se dokončno prebudila. Počivala sem sedem ur, verjetno si bo kdo mislil, da je to malo, ampak jaz se večinoma vedno tako zgodaj zbujam in težko spim naprej. V kombiju je takšen raztur, komaj najdem stvari za oblečt, ne najdem kruha, ne vem kaj naj jem za zajtrk, pa grem kar brez zajtrka, ker me tako razjezi ta nered. Vzela sem ene tiramisu piškote in jih počasi žvečila celo pot na Dobrčo. Tekla sem naprej proti Begunjščici ter Zelenici. Tudi to pot sem že poznala iz enega neuspelega poizkusa Tržiških 24, tako da sem tekla čisto neobremenjeno. Nekje na poti me pokliče Toni in me razveseli z novico, da me na Zelenici pričakata Maja in Iztok in me bosta pospremila čez Stol do Golice. Čas mi spet izredno hitro mine. In tako spet minejo ure, brez da bi kaj konkretnega zaužila. Na vrhu Begunjščice me spet pričakajo gosti oblaki megle in nič razgleda. 🙁 V koči na Zelenici moj ruksak vzame Iztok in po krajši pavzi tečemo skupaj naprej. Zelo uživam, ko sem sama, ampak tudi družba je zmeraj dobrodošla in sem vesela, da sta si vzela čas zame in šla z menoj. Ravno ta del poti je bil najtežji, saj nas je pri sestopu iz Stola ujela megla, začelo je deževati, veter pa se je tako okrepil, da nas je kar z mesta prestavljalo občasno. 🙂 Jaz sem bila v skrbeh zaradi Maje in Iztoka, zakaj sta ravno v tej situaciji z menoj, a ni bilo potrebe, čeprav nas je nazeblo, smo se imeli luštno vse do konca. Te štiri ure, koliko smo bili skupaj, so minile neverjetno hitro. Kmalu smo zagledali kombi, Toni je bil pripravljen, da me pospremi čez Golico do Dovja, pred tem pa mi je dal za jest soljen kuhan krompir in zaseko. 🙂 Iztok se je kar smejal, ko sem se najedla in vrnila zaseko, zgledalo je, kot da se je nisem niti pritaknila. Kako mi je sedaj žal, da se nisem bolj “posiljevala” s hrano. Slabe pol ure prej, preden smo prišli do Tonija, sem naenkrat začutila stegensko mišico in čudno sem začela tečt. Vse bolj me je bolelo. Pri kombiju sem se umaknila, si namazala nogo in se masirala, skrbet me je začelo, kako bo to šlo naprej. Poslovili smo se, njiju je že pošteno zeblo. Kombi sta odpeljala v Dovje, midva pa naprej proti Golici. Na oznaki je pisalo še 30 min. do Koče pod Golico. Z mojim tekom pa je tukaj bilo konec. Prvič sem prosila Tonija, da mi gre on v kočo po žig, jaz pa sem počasi hodila naprej. Na Golico sem že stokala in zelo trpela. Da ne govorim kakšna kalvarija se je šele začela od vrha Golice naprej! Greben se je noro vlekel, naredila se je noč. Mislila sem, da bova v dveh urah v dolini, to pa se je raztegnilo na skoraj pet ali šest ur, sploh ne vem natančno. Pot je naenkrat postala slabo označena, neshojena, lovila sva se kam in kako. Imela sva track od Marjana Z., a ura bo vsak čas ugasnila, saj je bila baterija čisto prazna. Lutala sva po tistem grebenu in od Rožce naprej sva zgrešila smer, nekako direktno v dolino bi morala, midva sva pa šla še naravnost in potem ofroad po trekersko iskala smer, da bi prišla na Marjanov track, ki je bil dobrih sto metrov nižje. Spet sva imela blazno srečo. Tik preden je ura dokončno “umrla”, sva našla pravo pot, široko, bila sva na tracku, spet sva se znašla po karti. No, jaz ne, jaz nisem imela pojma kje sva in kam greva, noga mi je pobirala vso energijo, komaj sem se premikala. Večinoma sva hodila samo še v dolino, kar me je bolelo za znoret. Pa še zaspanost me je popadla in sem hodila kot zombi kamor je Toni rekel. Enkrat sem rekla, da ne morem več in za par minut zaspala na mehki zemlji v gozdu, pokriti z listjem. Toni se ni sekiral za to, ta čas je nabral jurčkov za večerjo in še za zajtrk, z naglavno svetilko ob enajstih zvečer. Šla sva počasi naprej, a jaz sem bila v vse večji agoniji, zadnje pol ure, uro sva počasi tekla po makedamski cesti in sem samo jokala, hlipala, kot še nikoli v življenju. Enkrat sva naposled zagledala kombi. Odmaknila sem vse škatle in ves nered, ki je še zmeraj vladal na postelji, da sem imela tisti slab meter prostora, da sem se vlegla. Toni naju je iz Dovja odpeljal na dvorišče Francija Teraža v Vrata, kjer sva prespala. Ura je bila okrog pol dveh ponoči, Franci naju je čakal in prišel pozdravit. Še on mi je dal lekcije o tem kako morem jest in še enkrat jest, pa da mi naj Toni skuha juho. Zmenimo se, da se bom dobro spočila in najedla, jutri pa naju bo pričakal v Luknji in pospremil naprej. Malo zadremam in že mi Toni pomoli vročo juho. Ponoviva zgodbo prejšnjega večera, vsak grižljaj hrane spet zaspim. Najdem še pa nekaj moči, da se zunaj stuširam. Tudi Toni je bil zelo utrujen ta večer in zelo se mu zahvaljujem, za vse, kar je naredil zame na celi poti, sploh pa ta dan. Namazal mi je še noge, mi naštimal elektrostimulator na mišice, jaz sem medtem že spala. Ta dan sem hodila 18 ur.
 |
| kaos v kombiju |
 |
| 4.dan: prvi hrib, Dobrča zjutraj |
 |
| iz Zelenice do Golice z Iztokom in Majo |
 |
| ponoči težave z nogo, pa sva si vzela čas za gobarjenje;) |
5. DAN: Spala sem brez budilke, a se ob svitu že zbudila. Če bi lahko zvrtela čas nazaj, bi si vzela cel dan na off. Problem so bile stegenske mišice – “bremze” in popolnoma nič drugega. Dokončno sem se prebudila malo po šesti uri, šla v gozd na wc in veliko lažje hodila kot prejšnji večer. Odločila sem se, da grem kar naprej. Toni me je zapeljal nazaj v Dovje, kjer sem prejšno etapo končala. Počasi sem tekla po dolini Vrat, prvič v vseh dnevih šla na fb in objavila, da kljub včerajšnjim težavam, pozitivno nadaljujem proti Triglavu. Po makedamu in cesti je šlo super, malo sem čutila mišice, a nič hujšega, normalno sem tekla. Spet pa se je začela kalvarija, ko sem zagrizla v skale. Vsak korak je bil boleč, iz minute v minuto se je spet stanje samo slabšalo. Toni je prišel par ur za menoj, saj je imel toliko opravkov s pakiranjem in pospravljanjem kombija. Pred tem, na parkirišču pred Aljaževim domov so me čakale pečene ribice in krompir za malico. Strašno dolgo sem hodila na Triglav in iz Triglava. Franci nama je prišel nasproti, dobili smo se na Kredarici, spili pivo. Jaz sem pojedla topel obrok in nekaj pudingov, ki jih je Toni nosil zame, saj to je zraven banan bila edina hrana, ki mi je teknila. Skupaj s Francijem smo šli čez Plemenice do Luknje. Imel je namen z nama na Kriške pode, a ker se nam je tako ustavil korak zaradi mene, smo v Luknji spili še eno pivo, ter se poslovili. Na meni pa je ostala odločitev, ali naprej na Kriške pode ali nazaj v Vrata in domov? Mene je srce vleklo naprej, a izrazi in izjave tako Francija kot Tonija, sta mi dala vedet, da v takem stanju ne morem naprej, da sem preveč upočasnila, pred menoj pa je dolg in praktično najtežji del pot. Rabila bi vsaj dva dneva počitka (verjetno bi še to bilo premalo, ker potem sem še dva dni komaj hodila tudi doma) in sem kalkulirala, da bom, če sploh bom, v Ankaranu šele konec naslednjega tedna in potem takoj naprej v službo…čez deset dni pa že v Francijo na UTMB. Vse skupaj je bilo preveč. Misli so bile polne kaosa. Šla sem nazaj v Vrata do avta, čeprav sem komaj prišla dol, nisem mogla dvigovat nog več kot za par centimetrov. Toni me je zvlekel na melišče, kao da bom na tačin šparala mišice in šla lažje, jaz sem pa mislila, da bom umrla od bolečin v stegnu. Po ravnem sem še lahko šla, skale pa mi niso dale koraka. Pred menoj so bili še celi Julijci in zelo dolga pot proti Primorski. Ne morem opisati žalosti, ki sem jo čutila. Prav tega dela sem se najbolj veselila. Vremenska prognoza za prihodnje dni je bila odlična, skoz sonček. Še toliko bolj sem bila razočarana, ker se mi je vse ostalo tako lepo poklopilo.
Imam tako dobre prijatelje, izjemno nesebične in krasne ljudi okrog sebe, nekateri so me tokrat res presenetili. Veliko jih je bilo odstotnih, na dopustu, drugače vem, da bi bili z menoj! Bo pa priložnost naslednje leto, kajti spet se bom podala na to izjemno pot… moja duša ne bo mirna, dokler ne prehodim v kosu celotne poti od Maribora do Ankarana in ne pridobim vseh žigov v Dnevniku s slovenske planinske poti.
Hvala Viti Trebnje za superge Saucony Xodus, ki so se v skalah odlično obnesle. Hvala vsem, ki so me spremljali na poti in hvala za vse vzpodbudne besede preko sporočil! Imela sem najboljše spremstvo – Tonija. Počutila sem se izredno varno, tudi če sem tekla sama, je “bdel nad menoj”. Za vse je poskrbel, kar je bilo treba, in še več. Hvala <3 moj za vse, kar si naredil zame!!
Čeprav sem žalostna, ker se mi ni izšlo, sem pa po tej izkušnji bogatejša, naučila sem se ogromno in doživela še več!
 |
| Luknja, mesto odločitve |
 |
| Franci Teraž nama je delal družbo na Triglavu |
 |
 |
| dnevnik samo do polovice zapolnjen z žigi, Triglav, zadnji vrh. |
Spet sva morala izbrati plan B. Na morje, ampak kam? Šla sva v Paklenico na obisk k Borisu in Minki ter Perotu in Darinki. Nameravali so v Ankaran ob mojem zaključku, a ker se to ni zgodilo, sva midva šla do njih. 😉 Oba sta me prve dni spremljala na SPP. Prve štiri dni sem bila velik kup nesreče in za mojo melanholijo se opravičujem mojim prijateljem. Moje srce je enostavno bilo drugje. Peti dan, ko se mi je že “mešalo” od počitka in brezdelja, sva s Perojem šla plezat v Paklenici, šesti dan pa sem že tekla in vse je bilo vredu. V sledečih dnevih sva šla s Tonijem na Vaganski vrh na sončni zahod in prespala v bivaku Struge. Ob ognju pred kočo, kockanju ter slastnih krompirjih, pečenih v žerjavici, sem se končno izvlekla iz potrtosti in se sprostila. Zadnje dneve sva preživela na idiličnem mestu v kampu Rača pri Sv. Juraju, sparkirana čisto na obali. Čistila in sušila sva vreče jurčkov in lisičk, ki sva jih nabrala na Velebitu, Toni je lovil ribe, jaz pa brala prekrasno knjigo Tineta Miheliča – Klic gora. Zgodaj zjutraj sva tekla. Bila je prelepa izkušnja in na koncu mi je le uspelo najti notranji mir. Naposled sem uživala tudi v brezdelju in v ponedeljek zjutraj šla v službo polna elana in spočita.
Se vidimo prihodnje leto na slovenski planinski transverzali. Upam, da bom takrat dopust preživela na slovenski obali! 😉
 |
| plezanje s Perojem v Paklenici |
 |
| proti Vaganskem vrhu iz Rujna, pogled na Paklenico |
 |
| po šestih dneh počitka je spet zaživel srček na pohajkovanju na Vaganski vrh |
 |
| Vaganski vrh, najvišji vrh Velebita, 1757 m |
 |
| prespala sva v bivaku Struge. Zvečer ob ognju metala kocke in pekla krompir…čudovit večer <3 |
 |
| zadnje 3 dni preživela v kampu Rača pri Sv.Juraju. Romantika. Zasidrana praktično na obali 😉 |
 |
| Gore me tudi na morju kličejo…čudovita knjiga: Tine Mihelič; Klic gora. |
 |
| na morju sva imela en kup dela z gobami 😉 |
 |
| v slabi uri nabrala dve polni vreči gob v bukovem gozdu na Velebitu |
 |
| tukaj se je pa čas ustavil <3 |
 |
| sušenje gob na strehi kombija 🙂 |
Sedem najvišjih vrhov držav bivše Jugoslavije
1. HRVAŠKA: Dinara, vrh Sinjal 1831 m (denarna valuta: kuna, 1eur = 7,6 HRK)
V četrtek 18.7. po moji službi napakirava še zadnje stvari v avto in se podava na pot: spremenila sva običajni način potovanja (s kolesom) ter se odločila, da greva s kombijem, v katerem imava vso ugodje za spat, se stuširat, kuhat. Namenila sva se pretečt/prehodit vse najvišje vrhove držav bivše Jugoslavije. Okrog polnoči sva bila v Kninu, prespala sva pri izviru reke Krke. Zjutraj sprašujeva mimoidoče domačine, ki sprehajajo svoje kužke za vrh Sinjal, a so naju začudeno gledali, kot da še niso slišali zanj. Sprašujem se, kje sva to, da ljudje ne poznajo najvišjega vrha v državi. Slabo sva pripravljena z zemljevidi, saj se za to pot odločiva zadnje dneve pred odhodom, pa tudi prav veliko ne najdeva na internetu. Zavijeva na cesto za kraj GOGA, od koder vodijo markacije, kmalu zavijeva desno na makedamsko pot in se nadaljnih 10 km voziva po slabšem makedamu v spremstvu vojaške policije. Usmerijo naju na pot proti Planinskem domu (ki je zaprt) ter naju posvarijo pred modrasi (poskoki). Dan je vroč, skupno pretečeva 24 km, 1150 višincev. Na vrhu je zelo vetrovno in hladno, vidljivost ni najboljša, a zelo uživava ter delava plane za naprej, čez par ur bi lahko že bila v Mostarju. A žal se zadnje kilometre teka vsa dobra volja sprevrže v nočno moro. Toni ugotovi, da nima s seboj zelene karte, ki jo nujno potrebujeva za vstop v države, kamor sva namenjena (rabila sva jo za BiH ter Črno Goro). Pokliče vse možne kontakte in noben nama ne zna povedati, koliko bi plačala na meji, če bi jo kupila. Problem je, ker bova šla čez več držav, še sama ne veva kam vse točno naju bo pot zanesla. Vrneva se nazaj domov po ta zelen list papirja – mednarodno potrdilo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Nekaj časa jaz vozim, ustavijo me policaji v kraju Gračac in plačam kazen za prehitro vožnjo, kar je pika na i. Naredim si mesto odzadaj v kombiju in do slovenske meje zaspim, da umirim svoje živce. 🙂
 |
| izvir reke Krke |
 |
| vrh Sinjal, Dinara |
 |
| Sinjal v ozadju |
2. BOSNA IN HERCEGOVINA: Maglić 2386 m (NP Sutjeska),denarna valuta:marka, 1eur=1,9KM
Zjutraj ob devetih sva že v NP Sutjeska, na izhodišču za Maglić. Toniju se ne zdi varno pustiti avta na parkingu v Suhi (nikjer nobenega avta, nikjer žive duše) zato ga pelje nazaj v Tjentište – 6 km in teče za menoj. Jaz tečem sama iz Suhe z mislijo, da ga počakam pri Trnovačkem jezeru ob kavici, ki sva jo zjutraj preskočila. Pot je sicer označena, a parkrat sem v dilemi, a sem na pravi poti. Po kakšnih sedmih kilometrih zagazim v hudo blatno pot in zelo počasi napredujem. Kmalu me Toni dohiti. Nič ne bo z počitkom pri jezeru in kavico, to je bila iluzija: ob jezeru ni nobene koče. Na Balkanu ni planinskih koč urejenih, tako kot so pri nas. Skoraj jih ni. Če pa so, so zapuščene ali zaprte. Dobiva pa rakijo od domačina in hitro šibava naprej, pripravlja se k nevihti. Malo rosi, a nič hujšega. Dokaj hitro sva na vrhu, čez uro in pol, kar je polovičen čas predvidene planinske hoje (3h). Na vrhu je par ljudi, ki se ne morejo načuditi, da midva tečeva po hribih, slikajo naju in ploskajo. Nasploh je tukaj malo planincev, kaj šele tekačev. Z vrha se odločiva po krajši poti, za Prijevor (1668m). Pot je sicer dobro markirana, a nezavarovana, pa še zajle so vse strgane ali jih ni. Ni neke hujše nevarnosti, a zelo počasi in previdno napredujeva navzdol. Iz Prijevorja se spet odločiva po krajši poti do Suhe, piše samo 6,5 km, po cesti bi jih pa bilo 18km. Po enem kilometru zmanjka markacij, naslednji kilometer zmanjka še poti. Nekaj časa iščeva kakšno sled po gozdu, a si ne upava tvegati, saj bi bilo možno, da zaideva v minska območja. Primorana sva se vrnit po cesti, še eno bljižnico usekava na koncu, tako da pretečeva še samo 17 km! 😉 Jaz sem psihično neznansko utrujena od službe, vožnje, lutanja in nenehnega iskanja poti..samo čakam cilj, skuham kavo (spoznava Svetomira in se nama pridruži pri kavi ter kampira blizu naju v gozdu), odprem pivo in se več ne premaknem…tokrat pa res potrebujem počitek. Ta dan pretečeva 37 km (Toni 43 km), 2150 višincev.
Stanje števca: 655 km iz Šentvida pri Stični – Tjentište (smer: Zagreb, Gradiška, Banja Luka, Sarajevo, Foča, Suha).
 |
| markacija za Tonija, da ve, da sem pred njim 🙂 |
 |
| Trnovačko jezero |
 |
| Trnovačko jezero |
 |
| murke |
 |
| Maglić |
 |
| nezavarovana pot proti Prijevorju |
 |
| Maglić v megli |
 |
| spomenik na boj v Sutjeski, Tjentište |
 |
| Pivsko jezero |
3. ČRNA GORA: Bobotov Kuk 2523 m (NP Durmitor), denarna valuta: EUR
Dolgo spiva, imava dolg, obilen zajtrk, vzameva si čas, da urediva kombi in sistematsko pospraviva stvari. Pot naju vodi nazaj v Fočo in proti Črni Gori. Na meji je rajsko mesto za raftig, na reki Drini. Voziva se ob reki Pivi do krasnega Pivskega jezera čez premnoge neosvetljene majhne tunele. Zavijeva po panoramski cesti do Žabljaka. Pot je resda počasna, saj je cesta izredno ozka, a prekrasna. Končno se sprostim in uživam v naravi, navdušena nad prečudovitim NP Durmitor. Sparkirava par km pred prelazom, kjer je izhodišče za Bobotov Kuk. Piše 2,5 h do vrha. Ura je dve popoldan, dan pa tako čudovit, da bi bilo škoda pustiti vrh do naslednjega dneva, ko so spet možne nevihte. Pot je fantastična, nenehno tečem s telefonom v roki in slikam, slikam. Srečava precej pohodnikov, a vsi se spet čudijo, da midva tečeva po teh skalah. 2 uri 40 min., pa sva gor in dol. 10 km, 830 višincev. Toni teče naprej do prelaza in proti dolini, jaz pa pri avtu odprem pivo in kar predolgo posedim v osrčju prekrasne narave. Dobim sms, ga že skrbi kje hodim tako dolgo. Speljem in ga poberem nekje na poti. Blizu Žabljaka, na nekem bolj osamljenem odcepu ustaviva, da se stuširava in skuhava kosilo, nato pa v nočni life v Žabljak. Yeah right, sva tako utrujena, da oba po enem pivu padeva v komo. Je pa mesto zelo živo, polno turistov.
 |
| gužva na poti:) |
 |
| Bobotov Kuk |
Slišiva veliko informacij o Kosovu, žal večino od Srbov, ki nama absolutno odsvetujejo pot do Makedonije čez Kosovo, ter raje priporočajo čez Albanijo. Nama se pa gre za Djeravico, najvišji vrh Kosova! 🙂 Toni večer prej najde en opis poti iz Črnogorske strani, kar reši problem. Šla bova na Gjeravico iz Črne Gore! Že ob svitu voziva proti mestu Plav, kjer pridobiva informacije za naprej. Žal same neobetavne – da je to celodnevna tura, ki skoraj zahteva vodiča, saj ni markirana ter da potrebujeva dovoljenje policije, saj meja poteka čez Albanijo, dovoljenje pa bi lahko dobila naslednji dan, vodič bi pa naju stal 100 eur. Vseeno se odločiva iti do izhodišča, a naju na pol poti vse mine. Voziva po izredno slabem makedamu, nikjer nobenih oznak. Sva v nacionalnem parku Prokletije, a ne duha ne sluha o kakem urejenem parku. Ustaviva se, “skličeva” krizni sestanek – kako in kam naprej? Ustavita se dva fanta in nama ponuda pomoč, zgleda da izgledava čisto obupana. Da nama vse možne podatke, ter omeni, da nama priporoča dostop iz Kosova, zakaj pa ne, da so zelo prijazni do tujcev, da sigurno ne bo nobenih težav in da naju na meji stane 15eur zavarovanje, kajti pri njih zelena karta ne velja. Priporoča, da se zapeljeva v Gusinje in si ogledava Alipašine izvire, slap Skakavac in naravo, ki je zelo lepa. Narediva točno to, a se še parkrat zgubiva na poti do cilja, pak km makedama brez ene table, pa veliko odsekov. Zagledava tablo za Zla Kulata, 6h hoje. Ohjoj, ura je dve popoldan, popoldan so napovedane nevihte, spila sem par pirov in zmatrana od vsega. Izvem, da je morda celo Zla Kulata najvišji vrh Črne Gore, saj se ne ve točno, kje je meja z Albanijo. Najvišji vrh gor ali dol, midva v reki opereva umazane cunje in jih posušiva na sončku ter pogrneva dekico in igrava Scrabble cel popoldan do mraka. Ogovorijo naju še eni, ki nama priporočajo Kosovo, da ne vidijo problemov, da so zelo prijazni do tujcev. Odločitev pade: zgodaj zjutraj greva na Kosovo in Djeravica še ni izgubljena! 🙂
 |
| most na Tari |
 |
| oskrba z vodo |
 |
| Plav |
 |
| Alipašini izvori, kam hudiča, v levo ali desno? |
 |
| “prometna” cesta |
 |
| slap Skakovac |
 |
4. KOSOVO: Djeravica 2656 m. (NP Prokletije), denarna valuta: EUR
Štiri ure vožnje, preden prideva v Dečane, na Kosovo. Na meji sva plačala 30 eur za zavarovanje, menda 15 eur velja samo za Črnogorce. Na pumpi v Dečanih se ustaviva, da pridobiva kakšno informacijo (sva brez pravih zemljevidov, opisov, ničesar nimava – na kraju samem pa nama običajno tudi nimajo kaj ponudit:)). Toni si sicer zamisli, da bova startala iz mesta Junik, kjer je videti, da vodi bolj direktna pot do Djeravice. Gospod na pumpi reče naj greva do Visokih Dečanov, da je pol asfaltne, pol makedamske ceste in da lahko prideva do druge gostilne, kjer pustiva avto. Spet se voziva po slabem makedamu, od znamenitega samostana Dečani naprej pa več ni ne duha ne sluha o asfaltu. Res uspeva priti do tiste gostilne, kjer pustiva avto, gospod lastnik nama da nekaj napotkov za pot, Toni slika zemljevid iz neke njegove vojaške karte. V Plavu dobiva karto Prokletij, imava vrisane poti na Djeravico, a po dveh urah ustavljajočega se teka in 700 višincih ter iskanja kakšne markacije in prave poti, skoraj obupava. Poti so nekdaj bile, a verjetno že par let ni tukaj nobeden hodil in so poti zaraščene. Prideva na praktično isto izhodišče, poskušava še zadnjo možnost: ob Albanskem potoku do konca ter nekje na levi strani najti kakšno pot. Po parih km srečava kmeta s traktorjem, ki nama veselo, ker sva Slovenca in ker je bil včasih v Ljubljani, pove, da še kakšnih dva kilometra in nato zavijeva na levo, kjer je naprej veliko markacij. Seveda spet ne gre čisto tako lahko, spet naju pot zmede in Toni še enkrat teče nazaj do kmeta. Pove, da ne smeva v gozd zavit že pri prvi leseni hiški, temveč greva še dva ovinka naprej, kjer piše levo Gjeravica. Res prideva do kamna kjer piše GJE in zagledava markacije. Aleluja! Sva pa za teh borih 6 oz. 7 km potrebovala več kot tri ure in veliko več kilometrov. Od tukaj naprej gre kot po maslu. Vriskam od veselja, tako prekrasen svet se nama odpre. Planina z nešteto potočki, majhnimi slapovi ter hribi naokrog. Greva mimo ene Albanske družine z šestimi otroki, ki skačejo vsi navdušeni okrog naju. Sami so na višini dvatisoč in veseli, če se karkoli dogaja. Na poti proti vrhu srečava dva pastirja z veliko čredo ovac. Imava izredno srečo, da še ujameva malo razgleda z vrha, saj se pripravlja k nevihti. Mislila sva, da bova na hribu že ob dopoldanskem času. Pot super označena naprej. Dol greva off road po travi, vmes naju ujame leden dež. Kot frnikule skačejo v zeleni mehki travici, midva pa pod skalo vedriva. Spet posije sonček, pri hiški otrokom razdeliva čokoladice, energy bare, ki jih Toni vedno v prevelikem številu nosi v nahrbtniku. Neznansko so prijazni, ženička nama zunaj na šporhetu skuha kavo in ponudijo nama sladko lubenico. Zelo revni, a izredno dobrodušni. Ker imam mokre superge, mi babica prinese natikače, da bi se preobula. 🙂 S težkim srcem se posloviva od njih, zelo sva oba navdušena nad Djeravico in vso izkušnjo, saj se nama je že dvakrat zdelo nemogoče, da bova Djeravico sploh zagledala od daleč. Zelo hitro pritečeva do avta (41 km, 2400 višincev skupno ta dan), greva na pivo k lastniku gostilne (težko dostopno izhodišče in nima prometa, žal). V mestu Dečani naju lastnik, kjer kupiva žarnice za avto povabi na kavo, s Tonijem si izmenjata številke in naslednji dan nama pošlje sms, če sva varno prispela naprej. Ne morem se načuditi prijaznosti ljudi tukaj. Že zvečer se odločiva voziti naprej proti Makedoniji, za Korab, do koder bova prišla, bova prišla.
 |
| Kosovo, proti Peči |
 |
| Visoki Dečani |
 |
| Djeravica |
 |
| ledeni dež |
5. MAKEDONIJA: Golem Korab 2763 m (Šarplanina), denarna valuta: denar, 1eur=62MKD
Počutim se dobro, zato kar vozim in vozim in prevozim celo pot ob Šarplanini (danes mi je mogoče žal, če bi vedela, da ta dan ne bova šla na Korab, bi me mikalo, da bi šla pa na Titov vrh in malo po Šarplanini). Nekaj more ostat za drugič. 🙂 Okrog treh zjutraj parkirava pri Mavrovem jezeru na parkirišču in za par ur zaspiva. Spet potrebujeva informacije za Korab, sicer imava en opis iz hribi.net, a nisva prepričana če je pot ok, ker pod komentarji nekdo piše, da je pot čisto zgrešena. Najboljše bi bilo iti po poti, kajti zjutraj itak nisva dobila nobenih informacij, ne v hotelu, ne v kampu, razen, da je napovedano slabo vreme in nama ne priporočajo hoje po hribih. Vseeno se peljeva naprej, na easy greva po nakupih in na kavo, sva že sprijaznjena, da bodo vsak čas nevihte in da bova čakala na drug dan, ko je napovedan sonček. Počasi se zapeljeva proti izhodišču, 8 km od jeza zavijeva desno, kjer je tudi stala tabla za Korab. Voziva naravnost do policije, kjer naju prijazno pozdravi in potrdi, da je res slaba vremenska napoved, da je dan prej bliskalo in grmelo full. Spet zaideva, po dobrih treh km bi morala zaviti ostro levo (150 stopinj), a zdi se nama tako slaba cesta, da greva kar naprej, dodatnih 7 km grdega asfalta. Itak nama je jasno, da nekaj ni vredu, a zdi se nama, da druge poti ni. Prideva daleč v dolino in obrneva. Pravilen je bil tisti oster ovinek na grd makedam in naslednji dan tudi opazim markacije na kamnu, a so zaraščene s travo in skoraj nemogoče jih je iz avta opaziti. Po dodatni uri vožnje tega smotanega makedama naposled prispeva do vojaške karavle (še dva km od tistega ovinka), kjer sparkirava in preživiva dan. Popoldan malo zaspiva in ko odprem oči, naju opazujeta dva psa, ki se potem sploh ne ločita več od naju. Sva v območju medvedov (ponoči napadajo čebelnjak pri sosednji hiši, naju je posvaril gospod, da naj se ne ustrašiva ponoči, če bo pokalo, saj bo metal petarde) in to sta najina čuvaja celo noč – malo se kaj premakne, že lajata. Nikjer ni problem prespat ali kampirat v naravi. Posušiva mokre cunje, si pripraviva obilno kosilo ter še za sestradana psa skuhava testenine. Zjutraj tečeva na Korab, pot je zelo dobro markirana, od karavle je vidna pot naravnost v gozd. Po sto metrih prispeš do ceste, zaviješ v desno, ter v ovinku te markacija vodi spet skozi gozd na desni strani ceste. Gozda je zelo malo, večino poti vodi po travnatih pobočjih vse do vrha hriba, na višino 2763m. Zelo lahko dostopen hrib in prekrasnih razgledov na Albanijo, Kosovo in Makedonijo! Nazaj grede imava smolo z “najinima kužkoma”. Srečamo namreč spet dve skupini ovac s pastirjem in pastirskimi psi – šarplaninci. Najprej pritečejo trije psi in se samo ovohavajo in ni problemov, kmalu pritečeta k nama nazaj in gremo naprej. Nato se pa naenkrat zapodita proti petim psom in vsi začnejo lajat. Ti so pa zelo agresivni (stopli smo na njihov teritorij), zato se midva umakneva iz poti in direkt po travnati strmini greva navzdol. Najin kuža začne čudno cvilit, obrnem se in vidim, da ga vseh pet šarplanincev napada, grize “najinega” kužka, drugi je nekako uspel pobegnit. Toni začne kričat, jaz skoraj padem v jok. Ampak nimava kaj naredit, bojim se teh psov. Pastir zasliši naše krike in s palico priteče ter nažene pse. Ampak najin kuža komaj pobegne, hodi zelo počasi, čisto ga razcotajo. Ponudiva mu piškotke, katere je prej požrešno goltat, sedaj pa se je kar vstran obračal, ni mogel nič jest. Počasi hodimo naprej, ampak kuža zaostaja. Čez čas tečeva naprej, drug kuža pa ostaja z nama. Na izhodišču se pripelje avto z SLO registracijo, še dva, ki sta mislila že zjutraj v hribe, pa sta zaradi iskanja poti bila primorana štartat šele skoraj opoldne.:) Malo debatiramo, ta čas se tudi najin kuža privleče do nas. Ta dan sva tekla 17 km, 1415 višincev. Ob potoku skuhava kosilo in opoldne potujeva naprej, proti Ohridskem jezeru, mimo Prespanskega jezera do Bitole, kjer sva zvečer dogovorjena s prijatelji od Tonijevega prijatelja. Vredno je še omeniti, da naju v Ohridu vsi po vrsti hočejo okrog prenest glede cen, preveč sva plačala na parkingu, preveč nama je hotela zaračunat na trgu, vsepovsod so poskušali kaj več denarja od nas tujcev. Malo sva se sprehodila čez mesto, ležerno uživala na plaži ter kupila zame uhančke, ohridski biser. Zvečer pa sva še ujela utrip nočnega življenja v mestu Bitola. Ženske so bile v nulo zrihtane, obvezno v desetcentimetrskih petkah, žurali so še ob dveh ponoči – mesto je mrgolelo ljudi. Lepo so poskrbeli za naju. Naslednji dan sva tekla na vrh Pelister (2601m). Spet naju je presenetila pot, saj sva tričetrt poti “tekla” po ogromnih granitnih skalah. To naju je precej upočasnilo in sva šele po dveh urah in pol prispela na vrh. Čudovita narava, le smolo sva imela z vremenom, pregnal naju je dež, razgledov pa tudi ni bilo (sicer je lep razgled na Prespansko jezero). Na pol poti sva morala vedrit v zapuščeni koči, saj so padale strele, grmelo in bliskalo je na polno. Čakala sva več kot pol ure in ravno danes je Toni nosil s seboj pivo, tako da se nič nisva sekirala, kakšne so vremenske razmere. Zvečer nisva bila sposobna v mesto, čeprav so naju prijazno vabili, samo padla sva “v posteljo”.
 |
| pri makedoncih je vsak račun treba preverit:) |
 |
| Korab |
 |
| “najina” kužka |
 |
| pomemben odcep za Korab, do vojaške karavle |
 |
| Debarsko jezero |
 |
| Ohrid |
 |
| giro |
 |
| Prespansko jezero |
 |
| na Pelister naslednji dan |
 |
| granitne plošče |
 |
| vse do vrha |
 |
| Bitola v dolini |
 |
| Pelister v ozadju po nevihti 🙂 |
 |
| zapuščene koče |
6. SRBIJA: Midžor 2169 m (Stara Planina), denarna valuta: dinar, 1eur=115RSD
V soboto sva se zapeljala iz Bitole zelo zgodaj na pot. Ustavila sva se v Kavadarcih, pri Tonijevem prijatelju iz vojske. Peljal naju je na kavo ter naju pospremil v trgovino, da sva nabavila makedonsko vino Tikveš ter slastne lubenice, ki so menda najboljše prav iz Makedonije. Naučil me je, da jo moreš potapkat in če pravilno doni, potem je taprava. 🙂 Padla je odločitev, da se peljeva čez Prištino in dan preživiva v Kosovskem glavnem mestu. Mogoče je bila to napačna odločitev, saj sva ta dan preživela 11 ur v avtu preden sva sredi noči pripotovala do Stare planine, da zjutraj tečeva na najin zadnji hrib – Midžor, v Srbiji. V Prištini sicer preživiva super dan, se sprehajava po mestu. Za parking plačava 1 eur za 6 ur (ga pa komaj najdeva, vse garažne hiše so polne), za kosilo plačava 10 eur (rižota, pleskavica s pomfrijem, šobska solata, 4 x malo pivo). Mesto je zelo živahno, zelo prometno, otročki prosijo za denar. Naprej oziva po precej slabi, zelo počasni cesti od mesta Leskovec proti Nišu. V Srbiji voziva po glavni cesti čez neko manjše mesto, čigar ime sem pozabila. Ob tej glavni cesti so postavljeni štanti, tržnica z vso mogočo robo, ljudi se je trlo, avtomobili smo pa komaj lahko peljali čez ta dren. Kar nisem mogla verjeti, da je to mogoče. Balkan pač 🙂 Zjutraj je zvonila budilka, a je precej deževalo. Spala sva in spala, dokler se vreme ni umirilo. Ni se mi ljubilo tečt, a sem hitro zalaufala, pot je bila lepa tekaška in kratka – 8 km v eno smer ter mislim da samo 600 višincev. Spet srečava skupino šestih Slovencev, ki so na poti osvajanja najvišjih Balkanskih vrhov – Musala 2925 m (najvišji Balkanski vrh v Bulgariji), Korab ter Olimp 2917 m (Grčija). Toni teče še dodatnih 10 km v dolino, saj imava kar precej kratek in enostaven tek danes (meni je to čisto dovolj:)), počakam ga niže ob rekim z zajtrkom in kavo. Pred nama je deseturna vožnja proti domu, vmes pa še postanek za srbske čevape. Čez celo Srbijo od Niša do meje plačava 9 eur cestnine, čez Hrvaško pa 24 eur.
Stanje števca celotne poti: 3030 km.
 |
| Priština |
 |
| natur avtopralnica:) |
 |
| Stara planina, Midžor |
 |
| Babin zub, smučišče pozimi |
 |
| zakrpana cesta proti Nišu in avtocesti:) |
 |
| v ozadju Stara Planina |
7. SLOVENIJA: Triglav 2864 m (Triglavski narodni park)
Sva imela v mislih zadnji dan potovanja še skočiti na najvišji vrh bivše Jugoslavije – naš prekrasen Triglav. A sem si to poslastico pustila za prihajajoče dneve – to soboto (2.8.2014) zjutraj štartam v Mariboru na dolgo pot proti Ankraranu – SPP (Slovenska planinska pot) dolga 650 km, in šla bom tudi čez Triglav. Upam na ugodne vremenske razmere, zaenkrat pot skoraj ni bila mogoča, zaradi nenehnih neviht in snega v visokogorju. Hvaležna bom vsakomur, ki se mi bo pridružil na poti kakšno uro, kakšen dan in mi kakorkoli pomagal – predvsem nositi odvečno težo. 😉 Več info bom objavljala sproti, načeloma pa grem na pot sama, Toni me bo spremljal s kombijem, kjer bo možno in čimveč tekel z menoj, kolikor se bo dalo.
Preživela sva prekrasen teden, prekrasen dopust. Aktiven in nepozaben! <3
Lavaredo Ultra Trail 2014
Prvič sem se na tekmo odpravila spočita, po štirih dnevih izležavanja na morju. No, pa ni bilo ravno neprestano izležavanje, prvi dan sva še opravila trening iz Lovrana na Učko. V enem tednu sem oddelala dva dežurstva in bila do konca brez moči, brez energije. 21 km, 1500 višincev sem komaj pretekla, skrbelo me je kaj bo čez par dni, ko jih bo treba pretečt 119 km ter 5850 višincev. Dnevi dopusta so hitro minili. V četrtek popoldan smo se zbrali: Kristi, Pero, Miha, Tilen ter midva in šli smo proti Cortini D’Ampezzo, kjer so leta 1956 potekale zimske olimpijske igre, ne vedoč kaj nas čaka v prihodnjih dneh. Predhodno smo rezervirali kamp. Dobili smo prekrasen kotiček, postavili ogromen arafat, ki nas bo branil pred dežjem. Napovedan je bil precej deževen vikend, a organizatorji so sporočili, da trasa zaradi tega ne bo skrajšana. Vsi se razveselimo tega podatka. Čeprav vemo, da nas čaka kalvarija, pa si vseeno želimo soočit s tem ultra izzivom, zato smo tukaj! 😉 V petek preživimo prekrasen, sončen dan v Cortini. Postavimo stole v polkrog in se predajamo sončnim žarkom. Pošteno me zvija ob misli na večer, upam, da ti užitki na soncu trajajo večno, predvsem se “bojim” slabega vremena. Naša najvišja točka je na 2400 m, ne vem, kaj oblečt, kaj dat v tranzicijsko vrečko? V šotoru imava peno, ki služi skoraj kot jogij ter posteljnino in ne spalke, zato spim res dobro. Prepričana sem, da nas čaka mrzla noč, verjetno nas bo zelo zeblo in še dež…ohjoooj….v kaj se to podajamo? Naposled tudi jaz zmečem nekaj stvari za preoblečt, nekaj hrane ter rezervne superge v tranzicijsko vrečko..kar bo pa bo! Imam odlično ultra light jakno znamke Raidlight za primer dežja in vem, da ne bom mokra, zato sem bolj pomirjena. Vsi grejo v center Cortine oddat tranzicijske vrečke, oddaljene 2 km, jaz edina ostanem v kampu. Želim še malo zaspati, a misli so tako naspidirane, živčki napeti, da kmalu vstanem in grem pod tuš ter pakirat za štart. Ostali rešujejo Perota, da sploh lahko štarta, saj pride čisto tazadnji po štartno številko – za pol ure celo zamudi prevzem številk. Naša druščina se okrepi za dva člana: Perota in Darinko. Naposled je večer in se odpeljemo s kombijem v mesto. Vreme se drži, temperatura je taprava. V mestu vlada noro vzdušje…zdaj pa gre zares! Ob 23:00 štartamo… komaj sledim dogodkom, Toni teče naprej, tudi Miha in Kristi kmalu gresta naprej. Želita, da tečemo skupaj, a jaz si ne upam. Imam drugačen princip teka, raje začnem počasneje. Letos sem na Istra 100milj prekoračila vse meje in v klance šla za svoje sposobnosti daleč prehitro, kar mi je prineslo še en DNF. Vsaka šola nekaj stane! 😉 V štartu so se vsi zapodili, evforija na višku. Tečem počasi, a pulz je konstantno previsok. Kljub vsemu imam občutek, da me vsi samo prehitevajo. Precej časa tečem z negativnimi mislimi, kako bo tako šlo naprej, dokler se ne sprijaznim z situacijo. Zapovem si, da bom na tem teku uživala, tekla v svojem tempu in bo kar bo, tudi če pridem v cilj v 24-ih urah, nima veze, danes se bom imela lepo in ne bom obremenjena ne z časom, ne z uvrstitvijo! Treniram daleč premalo, med tednom mine nešteto dnevov, ko sem utrujena od službe in se ne morem pripravit, da grem tečt, zato tudi ne morem imeti nobenih pričakovanj. In ko sklenem ta dogovor sama s seboj, se zgodba precej obrne. Uživam v noči, počasi hodim v klance, previdno tečem doline, proga je prekrasna, podlaga zelo tekaška. Gozd omamno diši. Izgubljena v svojih mislih, v borbi z zaspanostjo, zagledam pred seboj Marijo. Zelo se je razveselim in par kilometrov, do 33-ega km tečeve skupaj. Čas čisto drugače mine, če malo s kom poklepetaš. Žal pa se na postojanki ločive in spet sama nadaljujem naprej. S Tonijem si pošljeva par sms-ov, pravi, da mu ne gre najbolje. Kot bi mignil, lahko ugasnem naglavno svetilko, saj se je naredil dan. V Misurini, ob jezeru naredim prve fotografije in občudujem prve razglede na hribe. V Dolomitih smo! Noro evforično se počutim, čeprav kmalu sledi hrib po skalah do Rifugio Auronzo, imam že občutno težje noge. To je šele 48-i km! Čaka nas tranzicija, imam dva žulja, ki ju hitro oskrbim, preobujem nogavice in superge, saj so čisto mokre od blatnega in razmočenega terena. Pojem kos odličnega riževega narastka, ki ga je spekla “tašča”, dotočim vode in precej hitro nadaljujem naprej. Čutim pomanjkanje energije, korak ni več tako lahkoten, a razgledi na Tre Cime so pa tako prekrasni in večkrat slikam, vsak se ustavi in me vpraša, če še mene zraven slika? En Nemec mi reče, da je to eden najlepših pogledov na svetu. No, pol me pa moreš slikat zraven! 😉 Sledi strašno dolga dolina, nato pa par km bolj ali manj ravninskega dela. Dolina me čisto prestraši, saj me začne boleti levo koleno na zunanji strani, tečem kot po jajcih. Običajno mi dolina gre dobro in sem pri vzponih bolj slaba. Zdaj pa še doline ne morem tečt!? Toniju pišem čisto obupana, a dobim odgovor, da je tudi njega dolina uničila in naj se ne sekiram, da po tisti dolgi ravnini večina ljudi že hodi in da bom verjetno tudi njega kmalu dohitela. Seveda si mislim, da me samo heca, kako neki bi ga lahko dohitela, nemogoče! Mi pa vlije veliko nove pozitivne energije z “Mlinček zalaufaj!” 🙂 Res vidim, da vsi hodijo praktično skoraj po ravnem, kar mi da nov zagon, saj s tekom po lepem terenu nimam težav. Prvič od srečanja z Marijo, s katero sva se ločil pri 33-em km, dohitim žensko. Sem pa na skoraj 70-em km. Zagledam še eno, kmalu zatem še eno. Pravzaprav z lahkoto grem mimo vseh, razen Čehinja se ne da, mi kar vztrajno sledi. Občasno se pogovarjave, je zelo zgovorna. In točno na 70-em km me skoraj kap zadane, saj pred seboj v hrib zagledam Tonija. Se je že zdavnaj odločil, da odstopi, a je hodil naprej do naslednje kontrolne, kjer ima možnost z avtobusom v Cortino. Počasi je hodil, se probal čimbolj najest in z mano je normalno stekel naprej. Še zmeraj je bil prepričan, da bo odstopil, a potem kar ni. 🙂 Takoj ga vprašam kje sta Kristi in Miha in reče da ju ni videl in da sigurno nista pred menoj, saj hodi že lep čas in nikogar ni zgrešil, ki je šel mimo. Kaj?? Sem bila prepričana, da sta oba pred menoj. Tonija sem bila neskončno vesela, čeprav bi ga najraje tako užgala po riti, da ni končal tekme po svoje in dosegel dober rezultat. 😉 Vsi smo stavili na njega. Najprej mi je naredil bandažo kolena, nato mi je podložil zunanji rob v levem supergu. Našel je tudi vzrok bolečine: zaradi žulja na palcu sem tekla po zunanjem robu in ti nešteti drugačni koraki so privedli do bolečin v kolenu. Brez njega bi mislila, da gre za resno poškodbo in da bo bolje če preneham tečt. Na trenutke sem bila zelo sitna, na robu solz, ampak pretežno časa sva se pa imela fantastično skupaj. Vodil je evidenco koliko žensk je pred menoj, za koliko časa pred menoj in koliko za menoj. V klanec proti Passo Falzaregu sem prehitela še pet žensk. Boris nama je javljal rezultate, da sem že deseta skupno in da navija zame. Hvala Boris! Passo Falzarego sva lansko leto s Tonijem prevozila s kolesom in sva obujala lepe spomine. Tukaj je vse člane naše ekipe pričakala Darinka z raznimi dobrotami in kavo. Občudujem njeno potrpežjivost in pripravljenost. Jaz sem hitro stekla naprej, saj sem imela občutek, da mi vse te ženske pihajo za ovratnik, a v resnici so že delale velik zaostanek. Prvič v življenju sem komaj čakala vzpone, šli so mi mnogo bolje kot spusti. Po 18-ih urah na poti sem držala še vedno bolj ali manj isti tempo, okrog 9min/km. Dolina je bila mukotrpna, sploh zadnjih 12 km spusta. Videla sem Cortino v dolini, a bila je tako strašno daleč… še celo debelo uro teka! In to pretežno samo spusta. Stiskala sem zobe in hlipala (ohjoj, kaj more vse Toni prenašat;)), ampak skupaj s Hrvatom Igorjem smo v željenem času (pod 19 ur) pritekli do cilja. Neštetokrat smo se prehiteli, midva njega v klanec, on naju nazaj v dolino, zato je na koncu šel z nama. Posodil mi je palice, da sem se opirala in s tem zmanjšala pritisk na koleno. Hvala za pomoč Igor! Vlekla se je pot do cilja, a v cilju je bilo nepopisno veselje. Pričakalo nas je ploskanje in navijanje naših Slovencev. Aljoša je bil peti na Cortina trail-u (47 km)! Bravo Muc še enkrat! Vse moje muke so bile pozabljene. Doma sem si spisala okviren plan za 19 ur. Zdelo se mi je, da sem tega sposobna glede na K24 pred tedni in druge daljše tekaške izkušnje. Šla sem skoraj v piko natančno, ciljno črto smo vsi trije skupaj prečkali s časom 18 ur 55 min. Pretekli smo 119 km in 5850 višinskih metrov, to je do sedaj moja najdaljša in najtežja, pa verjetno tudi najlepša proga. In na koncu koncev smo imeli blazno srečo z vremenom, jaz nisem doživela niti kapljice dežja. Lavaredo Ultra Trail je ena izmed desetih tekem The North Face Ultra Trail World Tour, zato sem še posebej vesela, da sem v deseterici, na 9. mestu v ženski kategoriji. Zmagala je Američanka Rory Bosio in postavila rekord proge z izjemnim časom 14 h 29′ 54″ ter v moški kategoriji Američan Anton Krupicka 12 h 42′ 31″. Izjemni časi! Čestitke vsem našim, ki so premagali vse te težke kilometre in zadovoljni prišli skozi ciljno črto! Bravo!
S prijatelji sem preživela še en nepozaben vikend. Takšni dogodki bodo verjetno postali kar tradicija, saj nas povezuje sicer naporna, a prelepa disciplina: tek po hribih. Povezuje nas ljubezen do narave, kjer ni hudobije in egoizma. Vsi smo si pripravljeti pomagati. Pohvalila bi organizatorje. Postojanke sicer niso bile najbolje založene, kar se tiče hrane in pijače, a označenost proge ter dobra volja in pripravljenost ljudi je neopisljiva. Tudi mentaliteta tekačev, ultrašev se je izražala izjemno pozitivno: če si za trenutek postal, se je vsak ustavil in te vprašal, če kaj potrebuješ in te bil pripravljen slikat, ko sem slikala naravo. Nora energija in odlično vzdušje! Škoda, da so si tako blizu tekme Velebit 100, GM4O ter Lavaredo Ultra Trail. Vsekakor se bom vedno znova rada vračala v Dolomite. Kot tekačica, pohodnica ali kolesarka. Največja zahvala pa gre mojim prijateljem in moji največji ljubezni, s katerimi smo si pričarali nepozabne trenutke, kljub temu, da nismo imeli najbolj ugodneva vremena – celo nedeljo je deževalo in smo zmrzovali pod arafatom, z mrzlim pirom v roki. Piknik pa tudi ni bil tako idealen, kot smo si ga zamislili, saj predhodno nismo nabavili sestavin za piknik, v nedeljo pa so bile vse trgovine zaprte. 🙂 Brez Tonija mi ne bi uspelo tako kot mi je. Hvala za vzpodbudo, prenašanje ter, da sem verjetno edina od šestotih ali sedemstotih ljudi ostala suha…saj sem se pustila prenašat še dobesedno in mi ni bilo treba prečkati reke! 😉 To so neprecenljive in nepozabne dogodivščine, neskončno sem hvaležna, da sem lahko del njih.
VIDEO: http://vimeo.com/99552313
REZULTATI: http://www.ultratrail.it/files/2014/classifiche/LUT_2014.pdf
 |
| dvig štartnih številk |
 |
| v kampu |
 |
| martinčkanje na sončku |
 |
| bazni tabor v kampu Rochlette |
 |
| dvignili smo štartne številke |
 |
 |
| tik pred štartom ob 23:00 |
 |
| jutro, Misurina, po dobrih šestih urah teka |
 |
| Foto: Bogo T. |
 |
| Tre Cime |
 |
| splužili so nam pot |
 |
 |
 |
| prestop mrzle in deroče vode |
 |
| cilj oddaljen 10 km: Cortina v dolini |
 |
| zmagovalke Cortina Trail, 47 km |
 |
| zmagovalci Cortina Trail, Aljoša Smolnikar peti! |
 |
| zmagovalke LUT-a, 119 km, prvih 5 |
 |
| zmagovalci LUT-a, prvih 10 |
 |
| grrrr…kakšne razlike v časih…bo treba bolj pridno trenirat;) |
 |
| Toni in Christophe Le Saux |
 |
| Cinque Tori daleč v ozadju |
 |
| poslavljamo se od prečudovitih hribov…:( |
Koroških 24 (K 24)
Osvojiti koroških pet vrhov (Uršlja Gora, Smrekovec, Raduha, Olševa in Peca) sem si želela že nekaj časa. Tistemu, ki mu to uspe v enem dnevu, torej v 24-ih urah, postane član koroškega kluba – K 24. Septembra 2012 bi lahko šla z Mihatom in Kristijem, a sem bila na kolesarjenju v Španiji, kasneje pa tudi ni bilo prave priložnosti. Sicer sva s Tonijem za prejšnji vikend načrtovala malo drugačno avanturo, a sta mi Kristi in Barbara, ki sta pot prehodila teden dni pred nama, spet prebudila željo po K 24. Čakala sva na vremensko prognozo, ki je obetala vroč, sončen vikend – prvi pravi poletni vikend v letošnjem letu. Brez oklevanja sva se začela pripravljati na pot. Žal sem bila preveč obremenjena v službi, zato se je Toni mnogo bolj pripravil, nama sprintal karte in naštudiral celotno pot. Šla sva v petek takoj po službi. Spet je bil noro stresen dan in nikakor nisem mogla izklopiti in preklopiti na čisto drug film. Do Črne na Koroškem sva se peljala čez Jezersko, Pavličevo sedlo, Solčavo, kajti na prelazu Bukovniško Sleme (med Raduho in Olševo, na 53-em km) sva si postavila tranzicijsko točko. Self supported adventure sva imela. Med smreke sva “zakopala” vrečke s hrano in 6 litrov vode. Tranzicija je bila kakšen kilometer naprej od najvišje ležeče kmetije pri nas – Kmetija Bukovnik, 1327 m. Tam sva si želela skuhati kosilo, a naju je napadel velik roj muh. Šla sva naprej v Črno na Koroškem. Na kavi v baru Lunder, kjer hranijo knjigo vtisov popotnikov na K 24 sem šele dojela, kakšen izziv naju pravzaprav čaka zgolj čez par ur. Precej pozno še kuhava večerjo – testenine, kakopak. “Katka, daj mi pir iz one tamale hladilne torbe, prosim!”, odprem jo, in pograbim več plastenk vroče vode, namesto mrzlega pira – že doma se je spomnil, da se nama zvečer ne bo ljubilo pogrevat vode za tuširanje. Toni je še pakiral, pomil posodo, pospravil, jaz sem pa takoj po večerji padla v komo, čez dobre štiri ure bo zvonila budilka. 🙁 Če bi štartala tako kot jih večina, okrog desetih ali ob polnoči, mislim, da poti ne bi preživela, tako sem bila utrujena in zaspana. Da se čimbolj naspiva, je bila najboljša odločitev. Tako sva štartala ob 4:40 zjutraj. Nisva potrebovala prižigat čelke, se je že delal dan. Do Uršlje gore (2 uri 15 min) sem bila še malo sitna, na pol v snu sem tekla in korakala v hrib ter se spraševala zakaj hudiča si tako natempiram cel teden in potem še vikend!?! Na vrhu Uršlje Gore – Plešivec (1699 m) sem se ozrla naokrog, naredil se je prekrasen, topel dan. Občudovala sem krožno pot, ki je pred nama, vidni so bili vsi vrhovi, ki jih moreva še istega dne obiskati. Celotna pot mi je postala smiselna in negativne misli so zamenjale evforijo in veselo pričakovanje te nore dogodivščine. Za nič na svetu ne bi zamenjala za preležan vikend na kavču, kar sem si še par trenutkov prej želela, kajti toliko prekrasnih panoramskih razgledov med tekom in hojo, čudovitih poti, desetine kilometrov grmičevja še nezrelih borovnic je neprecenljivo doživetje, čeprav je istočasno vloženo precej napora. Iz Uršlje gore sva tekla previdno proti Smrekovcu. Kmalu je pot postala lepa, široka, tekaška, morda sem zato postala nepazljiva, se dvakrat spotaknila ob korenino in pošteno padla, je padlo tudi nekaj krokodiljih solz. Odrgnila sem si koleno, hujši je pa bil udarec v levi bok – do konca poti ni popustila bolečina, a ni bilo hujšega, na srečo sem lahko tekla. Ta del poti je bil dobro markiran, razen na vrhu Smrekovca so markacije izginile. Menda vsi ne grejo na vrh, ampak do Koče na Smrekovcu – ker na sami poti ne pobiraš štempiljk, nama je bilo v interesu obiskati vse omenjene vrhove in ne koče. Malo sva šla off road po grmičkih borovničk, pa sva hitro bila na drugem vrhu tega dneva, po šestih urah, na Smrekovcu (1577 m). Dobro razpoložena sva nadaljevala proti Raduhi. Le – te sem se najbolj veselila, ker še nikoli nisem bila na vrhu, sploh pa je ta pot del Slovenske planinske tranzverzale, ki jo nameravam v prihodnosti pretečt/prehodit, zato mi je vsak delček poti bil zanimiv in navdušujoč. Nek orientacijski plan, ki nama ga je Toni pripravil je kazal, da bi okrog enih popoldne morala že biti na Raduhi. Oznake planinskih poti sva razpolavljala – v povprečju sva potrebovala polovico manj časa, kot je bilo predvideno za planinsko hojo, če se je le dalo, sva tekla. Pot do Koče na Loki se je strašno vlekla, bila je resnično dolga, obletavali so naju roji muh, a na srečo niso bile hudo nadležne. Srečala sva se tudi z slabše očiščeno potjo podrtih dreves zaradi žleda. V kočah se nisva rabila ustavljat, saj sva imela dovolj hrane s seboj, vodo sva pa točila v potokih in izvirih na poti…bilo jih je čisto dovolj, nikoli nisva ostala brez vode. Skupno sva nosila tudi do 5 litrov vode… malo sva pretiravala, a res je bil vroč dan, čez 30 stopinj. Voda je bila dostopna na večih mestih zaradi večjih padavin v preteklih dnevih, v poletnih vročih suhih dnevih, pa na te izvire verjetno ne gre računati. Iz Koče na Loki do vrha Raduhe je vodila kar zahtevna skalnata pot… to naju je precej upočasnilo in sva komaj v prišla v predvidenem času. Saj se nama nikamor ni mudilo, a tega plana sva se držala kot da je nekaj svetega. 🙂 Tukaj prvič malo zalutava…ampak track v uri naju usmeri na pravo pot. Z navigacijo drugače nisva imela težav. Je pa priporočljivo imeti track v uri, da ti v primeru nesigurnosti pokaže pravo pot in ne zgubljaš časa in energije z iskanjem. Vročina je pribijala na polno, spila sem ogromno vode, apetita pa ni bilo nobenega. En sendvič s pršutom sem mlela skoraj pol ure, nato pojedla par tiramisu piškotov, tudi to je trajajo sigurno pol ure. Nobena hrana mi ni pasala, a vedela sem, da je potrebno vnašat kalorije, če ne, bom obnemogla. Na vrhu Raduhe (2062 m) sva naletela na zaplate snega. Cele kepe snega sem si vtirala med lase in se močila, tako mi je bilo vroče. Zelo lep razgled z vrha. Spust z Raduhe mi je šel dobro, čeprav je pot še zasnežena in je bilo treba iti previdno. Od kmetije Bukovnik naprej, naju je med smrekami čakala tranzicija. Vse je ostalo celo. Čisto preveč sva nabasala vreče s hrano, zato je ruksak postal bistveno težji za naprej. Pojedla sem par banan – edina hrana, ki mi je šla. Toni je ustavil mimoidoči avtomobil in prosil, če nama nese smeti v dolino, kajti pred nama je še dolga pot in nimava kam odložit smeti. Gospod je najprej vprašal, če ima v vreči dinamit, pol pa je v smehu seveda prijazno ponudil pomoč. Noge so že bile malo težke, a počasi sva tekla proti Olševi. Tudi na tem hribu še nisem bila, sem se veselila razgledov iz vrha. Ampak do tja je bilo treba grizt kolena celo uro in pol – res huda strmina za že utrujene noge. En čas sva še tekla po grebenu do vrha – Govca (1929 m), ki je ponujal res prekrasen razgled. Na vsakem vrhu si vzameva čas za občudovanje kroga, ki ga delava ter za par slikic in posnetek. Peca – zadnji vrh nama je že zelo blizu, a še zmeraj tako daleč – nekako imava splaniranih še 6 ur do cilja (Črne na Koroškem) iz Olševe. Zanimivo teče čas na tako dolgih poteh: po eni strani se ti šest ur zdi tako malo: “uf, še samo en vrh, pa sem na cilju”, po drugi strani pa: “Še 6 ur!!! hodim jih pa že 11 in pol, omg, to je še tako dosti!”. Vsekakor morem rečt, da je do Črne čas blazno hitro minil. Vzpon na Peco je sicer bil že čisto matranje. Glede na razmere sem šla še vedno normalno, nisem se ustavljala, ampak zdelo se mi je, da hodim po polžje. Kar omotična sem bila od izčrpanosti. Toni je zgledal še tako svež in hiter, včasih pomišljam, če je to človek ali ima morda kak motorni mehanizem v sebi!? Ko sva prišla na Peco, sem mislila, da je to to, da bo kmalu vrh.. pa je pisalo še 45 min. do Kordeževe glave. Peca je lahko zelo nevarna gora, to sem šele sedaj razumela zakaj. Sama Peca je široko območje večih podobno visoko vrhov, še takšni poznavalci se v megli in slabem vremenu hitro izgubijo. Po pripovedovanju prijateljev sva bila dobro pripravljena na ta del poti, s kompasom v žepu, a sva imela idealne razmere, jasno vidljivost. Precej je bilo sicer še snega, ki se je hitro topil v tako vročem dnevu in sproti so se brisale vse sledi. Na najvišjem današnjem vrhu – Kordeževi glavi (2125 m) sem čutila takšno olajšanje, zadnji, čisto ta zadnji vzpon je bil za mano. Noro! Počutila sem se kot da sem na cilju. Vedela sem, da do doline bom pa že prišla, to je to! Zanimivo – zelo izčrpana za klance, v dolino sem pa tekla brez težav in hitro, je ostalo še dovolj energije za tek na koncu. Imela sva 1uro 50 min. časa, da krog skleneva pod 17-imi urami. Zdelo se mi je nemogoče, da ujameva ta čas, tudi Pero in Kristi sta se strinjala, da bova potrebovala kakšne 2 uri do Črne, težko manj. V obeh je zatlela tekmovalna iskrica in sva šponala v dolino. V uri in pol sva bila iz Pece v Črni. Jaz sem cel čas imela v glavi, da moreva priti do desete ure zvečer, dokler je odprt bar Lunder, da se vpiševa v knjigo in ne, da moreva priti pod 17-imi urami. 🙂 Zadnji trije kilometri so bili mukotrpni, po asfaltu in s predrtim žuljem na stopalu. Pri krožnem prometu, kjer sva zgodaj zjutraj štartala, sva ustavila ure, ki je pokazala: 89 km, 5154 m +, 5148 m –, 16 ur 44 minut. Pričakal naju je Pero. <3 V lokal Lunder smo šli na pivo. Še pol ure do zaprtja lokala, ampak mi smo ostali dlje – na tem mestu se opravičujem gospodični, verjetno smo jo zelo jezili, a je bila tako uvidevna. Želela sem napisati par stavkov v knjigo, pa so bile misli preveč zbegane. Nisem se spomnila tudi ene pametne stvari. Pivo mi pa tudi ni pasalo in sem ga pol pustila. Pot je prekrasna, srečava le peščico ljudi na poti, a te ko srečava, vejo zakaj sva tam. Vsak naju vpraša, če sva na K 24. Vsekakor se še vrnem v te prekrasne kraje, če bo vse po sreči, že zelo kmalu, na SPP.
Noč je bila zelo dolga in boleča. Obračala sva se, kot dva čevapčiča na žaru, strašno se mi je razbolel levi bok od padca. Na srečo se prej stuširava, čeprav za to dejanje porabim zadnje atome energije, a tako prešvicana, lepljiva in smrdeča bi imela še slabše prespano noč. Kmalu po sedmi uri zjutraj sem prosila Tonija, da se dokončno zbudiva, ker enostavno nisem mogla več ležati. Zelo sem mu bila hvaležna, da me je razumel. Rad bi dolgo spal in počival, jaz ga pa ob tako nemogočih urah mečem iz postelje. Šla sva na jutranjo kavico v Lunder, še vedno je vladala velika zmeda v glavi, a malo sem se vseeno razpisala v knjigico. 🙂 Nato sva se zapeljala par km naprej ob Meži, kjer sva prejšnje jutro tekla in si nagledala mesto za piknik, prišla sta mamica in Kamilo “k nama” na obisk. Bil je prekrasen dan, končno se mi je povrnil apetit in sem dobro nadomestila izgubljene kalorije z dobrotami iz žara. Hvala vama za obisk! Dan sva s Tonijem zaključila na Kodeljevem, na zaključku dobrodelnega projekta 10 krogov za 10 nasmehov… po dolgem času sem videla moje drage prijatelje na kupu. <3 Kaj naj še rečem… zelo naporen, a prekrasen, nepozaben vikend!!
VIDEO: https://www.youtube.com/watch?v=B-VHxyFGLjY
Start: Črna na Koroškem
Uršlja gora: 2uri 15 min
Smrekovec: 6 ur
Raduha: 8 ur 38 min
Olševa: 11 ur 30 min
Peca: 14 ur 10 min
Cilj: Črna na Koroškem: 16 ur 44 min
 |
| postavitev tranzicije med smreke pri Bukovniškem Slemenu |
 |
| večerja, tuš, počitek v petek zvečer |
 |
| start v Črni na Koroškem |
 |
| ..že se dela dan… |
 |
| pogled iz Uršlje gore na Raduho, Olševo, Peco |
 |
| borovnice |
 |
| iz Slemena na Smrekovec |
 |
| vrh Smrekovca |
 |
| iz Smrekovca proti Raduhi |
 |
| borovničke, borovničke, borovničke in moj Toni 🙂 |
 |
| posledice žleda na poti do Raduhe |
 |
| vrh Raduhe |
 |
| iz Raduhe po snegu…proti Olševi |
 |
| Koča pri Grohotu |
 |
| tranzicijski vrečki in voda |
 |
| greben Olševe |
 |
| vrh Olševe – Govca |
 |
| razgled na Kamniške alpe |
 |
| zadnji vrh – Peca <3 |
 |
| na cilju, slikal: Pero |
 |
| nedeljski piknik with my family <3 |
Prvomajski podaljšan vikend okrog TNP
Po četrtkovih pretečenih 100 km okrog občine Ivančna Gorica, sva v petek imela zaslužen dan počitka. Nameravala sva na morje, a obetala se je bolj slaba vremenska napoved. Šele pozno popoldan nama je uspelo spakirati stvari. Jaz sem navijala za to, da greva v hribe, neznansko jih pogrešam. Medtem, ko je Toni opravil zadnje stvari v klubu, sem jaz povpraševala strica Googla kam naj greva. Najmanj padavin kaže za Tolminski konec in tja sva se napotila. Prvo noč prespiva pri Tolminskih koritih. Sotočje Tolminke in Zadlaščice je na nadmorski višini 180 m najnižja točka Triglavskega narodnega parka. Noč je hladna, spiva v kombiju. Lastnik sosednjega lokala nama prijazno ponudi svoje parkirišče, da ne bova v skrbeh, da bi naju zjutraj preganjal kakšen redar, ki menda že zjutraj hodi naokrog in skrbi za red. Zgodaj zjutraj me prebudijo sončni žarki. Jaz bi še kar spala, a ker se bova izognila vstopnini, čeprav samo 4 eur/osebo, se podvizam in greva po prekrasni poti ob Tolminki in njenih koritih. Ogledava si Medvedovo glavo in Skakalce, Zadlaško / Dantejevo jamo, kjer bi naj Dante Alighieri v 14. st. dobil navdih za Pekel (Božanska komedija). Ob devetih zjutraj sva že nazaj iz panoramskega sprehoda, ob jutranji kavi. Sama bi se sicer najraje preoblekla v tekaško opravo in počasi šla do prečudovite cerkve Javorca, ki nama jo prejšnji večer predlaga gospod v Petrovem Brdu. Od vasi Zatolmin je oddaljena 8 km. Danes sva čist ta prava turista, ajde, pa greva z avtom gor! Spominsko cerkev Sv. Duha so zgradili avstro – ogrski vojaki, v spomin na padle tovariše v 1.sv.vojni. Tako lepa narava, končno se počutim umirjeno in svobodno. Ne vem zakaj si moremo nakopat na grbo toliko nalog, zakaj od nas zahtevajo toliko stvari, v bistvu je pa to pravo življenje…neprecenljivi trenutki v neokrnjeni naravi. Ne veva kje je najin naslednji cilj. Kje bova prespala? Ko je čas za takšna resna vprašanja, skličeva “krizni sestanek” in odgovori običajno kar sami padejo na dlan. Ta dan se zasidrava nekje ob Soči v vasi Ladra, malo naprej od Kobarida. Je že kar nekaj turistov, nisva sama, kot bi bila v predsezoni, a nič me ne zmoti. Na obisk pride domačin, Tonijev prijatelj, Stojan Melinc. Spijemo pivo, dva in prijetno kramljamo…reče da še nikoli ni bil tukaj, čeprav je skoraj domačin, da kje sva našla ta kraj?;) Dežja kar ni in ni. Naslednjega dne me spet prebudijo sončni žarki, sicer piha mrzel veter, nadležen.. prav mrzlo je. Odpeljeva se do Avse in štartava na Matajur. Vrh Matajurja že meji na Italijo. Učim se nordijske hoje. Pot neverjetno dobro markirana, a nama se more zgodit, da že v prvem delu enkrat zgrešiva pot in bluziva po enem travniku, nič shojeno, nič več markacij…a nič mi ne more pokvarit vzdušja, po dolgem času sem v hribih. Iz vrha, ki že meji na Italijo, je prekrasen razgled do morja, na Kobariški / Breginjski Stol, Karnijske Alpe, Kanin, Krn. Prekrasno je, s težavo grem nazaj v dolino. Nazaj tečeva in sva prej kot v eni uri pri avtu. Zapeljeva se do doline Zadnjica, kjer najdeva idealno mesto za tuš s toplo vodo. Na cesti do izvira Soče pa si že čisto sestradana pripraviva kosilo – pečene perutničke in zelenjavo. Zvečer prespiva v dolini Krma, temparetura pade do nule. Brrr….idealne razmere za stiskanje! 😉 Zjutraj prelepih 30 tekaških kilometrov po dolini do Vrat in Aljaževega doma. Sama tečem v Mojstrano na kavo in zajtrk, Toni pa nazaj v Krmo po avto. Vedno znova sem navdušena nad našo prelepo deželo in tale mini dopustek štejem med ene izmed lepših spominov. Žal lepi trenutki zmeraj prehitro minejo.
 |
| spoj Tolminke in Zadlaščice |
 |
 |
| Medvedova glava |
 |
| Dantejeva jama |
 |
| Javorca |
 |
| notranjost cerve |
 |
| bunker |
 |
| Tolmin |
 |
| ob Soči |
 |
| razgled iz Matajurja |
 |
| tuš |
 |
| slap Peričnik |
Krožna pešpot PRIJETNO DOMAČE v enem dnevu
 |
| markacije krožne poti PRIJETNO DOMAČE |
V četrtek 1. maja, na praznik dela sva s Tonijem pretekla krožno pot Prijetno domače, okrog občine Ivančna Gorica. Okrog občine smo tekli že dvakrat, na Tektonik ultra 124 prvi vikend v januarju 2013, kjer sva se s Tonijem tudi spoznala. Letos istega termina smo zadevo ponovili, v treh dneh smo ponovno etapno pretekli 124 km, v spomin na lanskoletni nepozaben vikend. Krožna pot Prijetno domače je bila povsem drugačna izkušnja, saj je speljana predvsem po planinskih poteh. Zaradi večkrat vnete pokostnice se v zadnjem času izogibam asfaltnim cestam. Izziv sva vzela za trening, z zavedanjem, da sva tako blizu doma, da se lahko kadarkoli ustaviva, če bi bilo karkoli narobe. Bila je dobra izkušnja za prihajajoče tekaške dogodke: junija sem prijavljena na Lavaredo ultra trail – 119 km po Dolomitih, konec avgusta pa UTMB – 100 km okrog Mont Blanc-a.
Krožna pot je povezovalna pot med dvanajstimi krajevnimi skupnostmi občine Ivančna Gorica. Temelj predstavlja dvanajst informativnih središč s tablo turistične infrastrukture občine ter unikatno izdelana klopca v neposredni bližini. Ta središča so mi nedvomno pomagala k lažjemu dosegu cilja, saj sem si celotno pot, dolgo dobrih 100 km, razdelila po etapah. Cilj je bil vsako naslednje mesto z žigom, in ne zgolj končni cilj, ki se je zdel tako neskončno oddaljen. Razdalje med krajevnimi središči so bile dolge od 5 – 17 km. Najkrajša je bila smer Muljava – Krka (4,9 km), najdaljša pa Metnaj – Višnja Gora (16,9 km). Za to pot sva se odločila praktično zadnji dan, prvotno sva nameravala na morje, a je bila precej slaba vremenska prognoza. Priprave so bile temu primerno bolj površne in sva pozabila na kartonček za zbiranje žigov. Sva se pa zato pri vsaki tabli slikala v dokaz! 😉 Štartala sva pozneje, kot sva nameravala, sem pozabila vključiti budilko. Na srečo me je notranji bioritem prebudil 15 minut pred šesto zjutraj. Ohjoj: “Čez 15 minut je štart!” 😉 Seveda se nisva obremenjevala s časom. Končno imam prost dan, kdaj se bova vrnila domov naju pa tudi ni skrbelo, imava dobre naglavne svetilke in ostalo potrebno opremo za tek ponoči. Informativni izračun je pokazal, da bi lahko za vseh 100 km s krajšimi postanki vred potrebovala 14 ur. Štartala sva doma, v Šentvidu pri Stični. Po dveh pretečenih kilometrih se Toni vrne nazaj domov in mojo pasno torbico zamenja za tekaški nahrbtnik – tega sem vajena, pasne torbice pa ne in bi me samo živcirala celo pot zaradi opletanja sem in tja. Toni tako preteče dodatne 4 km. Ob pol osmih zjutraj končno zares štartava s celodnevnim tekaškim popotovanjem, z najino tekaško dogodivščino izpred domačih vrat. Iz Šentvida do naslednje postojanke pri Turistični info točki Stična, blizu najstarejšega samostana na današnjem slovenskem ozemlju (ustanovljen leta 1136), je 5,2 km. Do Turistične kmetije Grofija se precej loviva glede poti in parkrat zgrešiva. Nadaljujeva do izvira Virskega potoka, kjer je menda bila prva najdena človeška ribica. Pot naju vodi do Stične, kjer se že zbirajo pohodniki prvomajskega Romanovega pohoda. Od Stične naprej nama šele dobro zalaufa, ta etapa je dolga 6,8 km. Tečeva po znani poti na Gradišče (519 m) in naprej proti Pristavi (658 m). Po krasni gozdni poti od cerkve Sv. Lamberta naprej prispeva do najine 3. turistične info točke – Metnaj. Nadaljujeva do naslednje info točke, ki je tudi najbolj oddaljena, in sicer 16,9 km – do Višnje Gore, čez Obolno, kjer srečava pohodnike Romanovega pohoda v najini nasprotni smeri. Do tu so se prepletale Lavričeva, Romanova in Viridina pot, tik pod prekrasnim vrhom Kucljem (748 m) pa sva se pridružila še Poti dveh slapov, ki naju je pripeljala vse do Višnje Gore. V Višnji Gori imam malo psihične krize. Razmišljam, da se bo težko še ponovila tako krasna pot, kot sva jo imela do sedaj. Za nama je šele 30 km (Toni pravi, da ŽE 30 km ;)), še ne tretjina poti, cilj se mi zdi neskončno daleč. Tudi vreme se začne malo spreminjati, iz jutranje sopare in že skoraj vročega dneva nastane oblačno nebo, začne grmeti in pade par kapljic dežja. Pašejo mi vzponi, da me ne zebe. Pred točno enim mesecem sem se preselila k Toniju v Šentvid. Moram priznati, da sem prve dni prav pogrešala Rožnik, kjer sem brezskrbno tekla. Tukaj me je enkrat napadel petelin, drugič pes, tretjič sem se zgubila in vaščane spraševala po pravi poti. Ta tekaška izkušnja mi je pokazala toliko novih možnosti in me navdušila nad Dolenjsko.
Iz Višnje Gore nadaljujeva po Jurčičevi poti – proti domačiji Josipa Jurčiča v Muljavi (10,2 km). Pri Hotelu Polževo naju pozdravi Tonijev oče, ki prikolesari mimo. Zmenimo se, da se dobimo v Dobu, enkrat proti večeru. Po levem robu smučišča se vzpneva do cerkvice Sv. Duha (630 m). Pot je čudovita, vzameva si čas za video posnetke, za slikanje. Polovica poti proti Muljavi teče v dolino, dobim novo svežino v noge, povrne se optimizem. Zgolj 4, 9 km naju loči iz Muljave do izvira Krke ter Krške jame. Prečkava visoko zaraščen travnik, tako da si z nesigurnostjo v pravo pot spet malo popestriva tekaško popotovanje. 😉 Krožna pot Prijetno domače je v celoti markirana, vendar ne tako dobro, da ne bi parkrat zašla. Če si pohodnik, imaš več časa za opazovanje, med tekom se ti pa hitro zgodi, da kakšno markacijo spregledaš. Toni je imel gps sled poti, brez katere ne bi tako gladko prišla skozi, že itak sva zgrešila 2 km na celi razdalji. Iz Krke do Ambrusa, oddaljenega 10,9 km poteka zelo dobro markirana pot. Izbereva krajšo in lažjo variano, ki pa je letos tudi uradna pot – ob Krki in ne na Ciganov Vrh (731 m) – le-ta je najvišji vrh na poti Prijetno domače. V Ambrusu imava daljši postanek za malico, Toni natoči vode na bližnjem pokopališču. Postanki nama vzamejo tudi več kot 20 minut, čeprav se vsakič sprašujem, kam neki je šel ta čas? Zdi se, kot da je minilo le 5 minut. Iz Ambrusa naju vodi prekrasna gozdna pot proti Zagradcu. Ta del se mi kar vleče, odsek je dolg 16 km. Greva tudi mimo Valične vasi, kjer nas je letos sodelavka Nina letos na Tektonik ultra 124 pričakala s kamnito mizo obloženo z domačimi dobrotami. Naposled enkrat le zagledava najino 7. turistično info točko – Zagradec. Bližnja soseda nama natoči sveže vode. Ponudi nama tudi malico, vendar sva s hrano dobro preskrbljena, Tonijev ruksak je težek 6 kg! Sledi naslednjih 10,6 km do Doba, kjer naju čaka support, Tonijeva mama in oče. Ne vem od kje imam energijo, ta del poti tečem z največjo lahkoto. Toni ima pa malo krize in me skoz ustavlja, predvsem teža ruksaka in premalo zaužite hrane sta vzrok. Menda tečeva po območju medvedov, a imava srečo tudi na tem področju – nobenega ne srečava. V Dobu, po 85-ih km se počutim fantastično, le žulj na desnem podplatu me precej boli. Od doma sva oddaljena zgolj 3 km, po cesti, a najina pot gre še malo naokoli. Obiskati morava še dve turistični info točki – Temenica (5, 7 km) in Sobrače (6, 1 km) ter nazaj do Šentvida. Kmalu se znoči. Gozdne poti so dobro označene, po poljih se pa loviva in zanašava na track v uri. Pri prečkanju travnikov sem vsakič čisto zmočila superge in nogavice, skeleča bolečina in pekočina na podplatu pod palcem zaradi žulja je zato zadnjo uro še toliko bolj moteča. Samo še na to čakam, da zagledam tablo Šentvid in vržem superge daleč vstran. Toni zadnji dve uri čisto oživi, teče spet brez težav, z največjo lahkoto. Hrana je bila bistvenega pomena! Prazen žakelj ne more stati pokonci, kaj šele teči! Naj sem si še tako želela v cilju najprej sezuti superge, sva prej šla v sosednji lokal Salon nazdravit z mrzlim pivom. To sva si pa res prislužila! 😉 Za celotno pot sva potrebovala 15 ur 52 minut (25 min. bi bilo manj, če se Toni ne bi po dveh km vrnil domov), 102, 5 km, 3041 +/- višinskih metrov, 1 ura 39 minut postankov, 17 minut za iskanje prave poti, neto čas teka 13 ur 56 minut.
Krožna pot Prijetno domače je začrtana, markirana, namenjena vsem, da obiščejo njene številčne znamenitosti. Ni važno, na kak način, ali pohodniško, ali s kolesom, ali z avtom po določenih destinacijah… midva sva jo pretekla, v enem dnevu. Predvsem sem spoznala čudovite kotičke mojega novega doma in odkrila številne prekrasne tekaške poti. Hvala Toniju za vodstvo in idejo! Vse pohvale občini Ivančna Gorica in ostalim sodelujočim krajevnim skupnostim za krasno zamisel in izpeljan projekt! Bil je nepozaben dan!
 |
| start: ŠENTVID |
 |
| izvir Virskega potoka, najdena prva človeška ribica |
 |
| STIČNA, zbor pohodnikov na Romanovem pohodu |
 |
| z Gradišča |
 |
| METNAJ |
 |
| Stiški potok, okrepčevalnica z vodo |
 |
| Poljane |
 |
| Obolno |
 |
| na Gradišče nad Višnjo Goro |
 |
| slapovi Kosce |
 |
| VIŠNJA GORA |
 |
| simbol Višnje Gore – polž priklenjen na verigi |
 |
| Polževo |
 |
| po Jurčičevi poti… |
 |
| …do domačije Josipa Jurčiča v Muljavi |
 |
| MULJAVA |
 |
| izvir Krke in Krška jama |
 |
| KRKA |
 |
| AMBRUS |
 |
| južni rob občine Ivančna Gorica – na Pajčni |
 |
| Valična vas |
 |
| ZAGRADEC |
 |
| Kitni vrh |
 |
| DOB PRI ŠENTVIDU |
 |
| TEMENICA |
 |
| SOBRAČE |
 |
| cilj: ŠENTVID |
IškAAdventure trek 2014
Preteklo soboto se je odvijal drugi treking Slovenske treking lige, zelo blizu doma, okrog Krima, start pri hipodromu v Vrbljenah. Še zjutraj sva bila neodločena ali bi sploh šla, ni bilo pravega razpoloženja, utrujenost in neprespanost se mi vlečeta iz dneva v dan, a vedela sem, da sta po teku dva prosta dneva, namenjena za družinske obiske, prenajedanje velikonočnih dobrot ter predvsem počitek, zato je odgovor bil na dlani – tudi lansko leto smo se na tem trekingu imeli tako super, da bi bilo škoda izpustiti tak dogodek. Ob pol osmih zjutraj sva “panično” začela pakirat, ob deveti uri je bil že štart. Teden pred tem sem se udeležila sedaj že tradicionalnega Istra 100 milj. Pretekla/prehodila sem 82 km, 3800 višinskih metrov, nato pa, torej šele na polovici poti, na okrepčevalnici v Buzetu, odstopila. Še zdaj ne najdem pametnega razloga zakaj. Halucinirala sem že prvo noč, kajti čisto neprespana in nespočita sem šla na štart tako dolgega teka. Posledično nisem uživala, ni bilo nekega veselja. Vse vzpone sem šla prehito, srček je prehitro utripal. Doline so mi začele predstavljati problem, tekla sem kot po jajcih, bolelo me je levo koleno od vseh teh neštetih kamnov. Teren je res težek. Nisem bila še toliko fizično utrujena, problem je bil, da glava ni bila na mestu. Lahko bi vztrajala naprej, a sem se bala, da se bom prepočasi premikala še v drugo noč. To se mi pa preprosto ni dalo. Sedaj mi je mogoče žal, šele zdanilo se je, pa sem že odstopila. Lahko, da bi dan prinesel novo energijo in veselje. 🙂 A je, kar je. Tako dolge razdalje zahtevajo določene izkušnje in preudarno razporejanje energije, tega sama še ne obvladam in se sproti učim. Upam pa, da se s tega tudi kaj NAučim, kajti spadam med tisto vrsto ljudi, ki radi večkrat gredo na led. 😉
 |
| Slovenska ekipa na Istra 100 milj, na startu v Labinu |
Naj se vrnem na treking IškAAdventure. Letos zemljevid ni bil objavljen večer prej, kot je običajno, temveč smo ga prejeli tik pred štartom, ob prijavi. Štartalo nas je 18 tekačev v ultra kategoriji, skupno nas je bilo okrog 100. Nižja udeležba na tem trekingu kot sicer, tudi zato, ker se je na isti dan odvijalo več tekaških dogodkov – 8urni Formaraton v Tivoliju ter Najlepši Najtežji polmaraton v Škofji Loki. Na začetku so napovedali malo drugačne pogoje, težji treking, a presenetljivo dobro nam je šlo, vsaj v ultra kategoriji. KT 7 ni bilo, ker se menda medvedka z mladičem že par dni sprehaja tod okrog. 🙂 KT 14 ni bila vrisana in smo na KT 9 dobili navodila kje bomo našli točko – moral si vrisati azimut med točkama. Na krajši razdalji so malo pojamrali, da so težko našli KT, veliko bluzili, višincev pa nabrali skoraj toliko kot mi na daljši razdalji. Do 16-ega km smo vsi tekli bolj ali manj skupaj, malo smo se ločili, spet smo iz različnih smeri prišli skupaj. Sem imela občutek, da bomo cel treking kar skupinsko odtekli. A med iskanjem KT 14, v gozdu pred Rakitno, sva dobila priložnost, da pobegneva ostalim, prva sva našla jaso in pašnik, na kateri je bila naša nevrisana kontrolna točka. Od tukaj naprej sva bila v vodstvu, čeprav sem vedela, da ostali niso daleč za nama. Vse nama je šlo zelo tekoče, čeprav nisem imela občutka, da sva hitra, da nama gre dobro. V klance sem čutila precej težke noge, verjetno še posledica prejšnjega vikenda na Istra 100 milj. Zgrešila sva pa predzadnjo KT, šla predaleč naprej od linije daljnovoda, ne bi ga pa smela prečkati. Tako sva izgubila dobrih 10 minut, bilo je potrebno nazaj v strmi klanec. V tem času sta naju prehitela Ana in gospod Stanko, kar izveva na živi kontroli, KT 20: “Kakšno minutko pred vama sta dva šla mimo!” reče gospa. Toni se je na vse zagnal naprej, jaz pa za njim, čeprav sem že čutila pošteno utrujenost. Kmalu sva ju ujela, pa še nekaj prednosti sva imela zaradi kronometerskega štarta, a kljub temu je bil zelo napet finiš. 🙂 Bili smo zgolj še kilometer pred ciljem. Na srečo sem kmalu zagledala preljubi hipodrom – ciljni prostor. Prišla sva prva v cilj, po 37-ih km, 1600 višincih, s časom 4 ure 50 minut. Luštno smo se imeli. Po zaključku in razglasitvi rezultatov ter okrepčilu s krožnikom odličnih testenin, sva se dobro razpoložena zapeljala še v Tivoli, kjer so ravno zaključevali 8urni Formaraton. Naša ekipa Never give up je zasedla drugo mesto z skupno pretečenimi 513 km, zmaga je spet šla v roke Tekaškemu forumu. Super je bilo videt prijatelje na kupu, nekatere po dolgem času, smo iz vseh koncev in se težko zberemo vsi skupaj. Čestitke vsem, za vsak pretečen krog! Tudi spoznavni družinski obiski na Koroškem in v Prekmurju so bili uspešni. Preživela sem čudovit vikend. V ponedeljek sva šla na krajši trening ob Muri. Seveda ne po moji standardni poti, je treba kako ušpičit, ko sva skupaj. 😉
 |
| briefing |
 |
 |
| oba bila izžrebana za ogled filma v Koloseju |
 |
| Tivoli, Formaraton |
Kolesarska idila konec marca na Dugem otoku
1. DAN: Šentvid pri Stični – Karlovac – Slunj – Zadar (330 km) / trajekt / Brbinj – Saharun – Mala voda (35 km)
Od kratkega marčevskega kolesarskega popotovanja mineva skoraj en teden, a v zadnjih dneh sem vse sile namenila učenju za izpit, zato ni bilo časa za zapis. Sva pa preživela fenomenalen in tako polno doživet podaljšan vikend, da ga morem deliti z vami. V sredo zvečer sem se kuhala z 38 temp., naslednji dan cel dan pospravljala, pobelila steno in se popoldan dokončno preselila na Dolenjsko. Preostanek dneva spet pospravljanje v novem stanovanju, tako da sem zvečer čutila izčrpanost do zadnjega atoma. Že prej sva planirala vikend na morju, a do zadnjega nisva vedela, ali bova lahko šla, sploh pa s kolesom. Na srečo je vročina popustila, ostalo je samo še boleče grlo. Toni pride bolj pozno domov in reče: “Katka, ne upam si ti to pokazat!” “Kaj?” Bil je napisan seznam trajektov iz Zadra na Dugi otok. Mislila sem, da imava katamaran šele naslednji dan proti večeru in se imava čas dobro naspat, vozi pa tudi trajekt, sicer v Brbinj že ob 10:00. Me že dobro pozna in ve, da bom na vsak način želela na prvi trajekt. Skličeva krizni sestanek ob pivu, dopolniva seznam stvari, ki jih potrebujeva za na pot in počasi pričneva s pakiranjem. Ne vem na kak način so se izpraznjeni atomi obnovili, a ni bilo več ne duha ne sluha o utrujenosti. Sklep kriznega sestanka: najkasneje ob treh zjutraj je odhod proti Zadru! 🙂
Ob 3:20 se usedeva v avto in potujeva novim dogodivščinam naproti. “Ne samo novi dogodivščini Katka, novemu življenju greva naproti!” In ta vikend je bil res nepozabno prelepa otvoritev najinega skupnega življenja. <3
Zgodaj zjutraj prideva v Zadar, živa in zdrava, hvala Bogu! Zaradi zaspanosti sva se menjavala pri vožnji in je bilo na trenutke res precej utrujajoče vozit. Razen, da se nama je v prtljažniku polil kanister z vodo in zalil mojo torbo z vsemi cunjami in, da sva za las prišla na trajekt, saj je Toni v avtu pozabil set za prvo pomoč, v njem pa dokumente in ves denar in ga je šel nazaj iskat, avta pa itak ni v tako kratkem času našel, je šlo vse po planu. Set za PP je tako ostal v avtu, midva pa v upanju, da naju tam tudi pričaka, z vetrom v laseh, z zgodnjimi sončnimi žarki ter omamnim morskim vonjem via Long Island. 😉 Na trajektu igrava Scrabble, imava 1 uro in 20 min. časa. Ne morem opisati sreče in odličnega razpoloženja, ko prideva na otok, daleč od celine, daleč od vsakodnevnih obveznosti in skrbi. Sproti se odločava, kam bova šla in kaj bova počela. Imava sprintan podroben zemljevid, zavijeva za Malo vodo, čeprav to pomeni 150 višinskih metrov razlike, da prideva nazaj na glavno cesto, če nama tam ne bo všeč. A najdeva raj na zamlji. Odpreva pivo, se uleževa na obali, ura je šele poldne, petek je, ljudje so še v službah, midva pa tukaj, v raju! Na obali je naplavljenih nekaj smeti in vse naokrog ležijo spužve. Ker sva doma pozabila viledo za pranje posode, Toni obreže spužvo, ki nama nato cel vikend služi namesto vilede. Jaz se več nočem premaknit nikamor, a Tonijev nemirni duh naju vodi dobrih 10 km naprej proti Saharunu, kjer si je zamislil, da bova prespala. Saharun naju razočarala, precej ribičev je okrog, full smeti in nikjer mesta za postavit šotor na samem, sami kamni. Odločiva se, da greva nazaj v najin raj, v Malo vodo. Zvečer sem resnično izčrpana, dan je bil dolg 36 ur. Bučanje valov naju zaziba v spanec kmalu po sončnem zahodu, ki pade v morje. Romantika. 🙂
 |
| iz Brbinja, iz trajekta do prvega križišča, kam naprej? |
 |
| Saharun |
 |
| Mala voda |
 |
| sušenje mokrih cunj |
 |
| ravna in mehka podlaga za šotor |
 |
| spužva, gobica za umivanje posode |
 |
| sunset |
2. DAN: Mala voda – Luka – Sali – Park prirode Telašćica (45 km)
Večinoma vstajam zgodaj in potem v povprečju kakšno uro porabim za to, da zbudim še Tonija. Vmes popijem svojo, nato še njegovo kavo. Je pa največkrat to tudi edini čas v dnevu, ko lahko v miru berem knjigo. Oblečem se za tek, a ker tukaj ni dobrega ulova (ribe nobene vabe niti ne povohajo) se odločiva, da se premakneva, greva naprej s kolesom do Salija, se hitro nekam namestiva in grem raje popoldan tam tečt. Vožnja je lepa, avtomobile lahko preštevava na prste rok, tako da res uživava v raziskovanju in občudujeva otok. Povprečje vožnje je 15km/h, imava polno naložene torbe. Toni vozi 6 litrov vode, najmanj deset pločevink piva, 4 ribiške palice in veliko škatlo z ribiškim priborom + ostale nujne stvari. V Sali prispeva zgodaj popoldne, zelo je vroče, zato je čisto brez pomena pisati kako sva happy, da končno najdeva eno odprto trgovino z hladilnikom in mrzlo pijačo. V pristanišču se “zasidrava”, Toni nabira dagnje (je treba zamenjat vabo za ribe). Dobrih 10 km imava do Nacionalnega parka Telašćica, kjer bova prespala. Tako uživam v lenobnosti, sončku in brezdelju, da je vsak prevožen km odveč. 🙂 Telašćica naju preseneti, nikjer ni žive duše. V sezoni bi težko tukaj postavila šotor, v tem obdobju pa nisva srečevala nobenih ljudi nikjer, razen ribiči so se oddaljeni od obale vsake toliko s čolni vozili mimo. Res odmaknjeno območje, na robu z Nacionalnim parkom Kornati. Takoj, ko prispeva, še razgreta od vožnje, segrejeva vodo na gorilniku, zlijeva toplo vodo v plastenke in se med neštetimi postavljenimi možiclji iz kamenčkov stuširava. Mi več na misel ne pride, da bi šla še tečt, raje sem se zleknila na pečine, Toni je lovil ribice, jaz sem brala knjigo, dokler ni sonce tudi danes “padlo” v morje. 😉 Ponoči se super spi v spalki, pri 12-ih stopinjah me nič ne zebe.
 |
| umivanje posode |
 |
| 150 višinskih metrov do glavne ceste |
 |
| Rava in Pašman v ozadju |
 |
| Luka |
 |
| v Sali-ju nabiranje dagenj, vabe za lovljenje rib |
 |
| Sali |
 |
| Park prirode Telašćica |
 |
| še 1 km okrog slanega jezera do najinega raja |
 |
| klifi … |
 |
| … in magarci na otoku 🙂 |
 |
| Slano jezero |
 |
| tuširanje |
 |
| … nato počivanje, daleč v ozadju Kornati |
 |
| še eno sonce, ki pade v morje 😉 |
 |
| nočni ribolov uspešen |
3. DAN Park prirode Telašćica – Brbinj (35 km) / trajekt / Zadar – Plitvička jezera (145 km)
Rana ura, zlata ura. Spet vstanem zelo zgodaj, še ura se pomakne in je še skoraj tema, ko kuham kavico. Porabim eno uro, da zbudim Tonija, spet spijem vso kavo, eno morem zlit vstran, ker mi je v plastenki skisalo mleko. Za drugič vem, da ne bom mleka prelivala v manjše plastenke. Pospraviva šotor, ker mi je kar zoprno, če bi prišli kakšni ljudje, saj sva v osrčju nacionalnega parka, a skrbi so odveč, tukaj ostaneva do treh popoldne in ne pride noben človek na obisk. 🙂 Zjutraj končno grem tečt, po štirih dnevih. Prehlad me je malo zdelal, full sem zadihana, noge so pa tudi težke kot beton. Tečem bolj turistično in se razgledujem na vse smeri, grem do klifov in zelo uživam, dokler ne začnem srečevati kač, saj je teren full skalnat. Po trekersko grem po ozki stezici, da bi čimprej prišla nazaj do Slanega jezera, saj me je strah kač, a te ozke poti kmalu zmanjka in komaj se še prebijam čez zaraščen gozd, da pridem do jezera. Ves čas pa samo čakam, da zagledam kakšno žival. 🙂 Raje tečem še par krogov po 2,2 km dolgi urejeni poti okrog jezera. Dokler tudi tukaj pred mano ne švigne gož in se skrije pod skalo, potem imam pa dovolj solo tekaške dogodivščine in grem nazaj k Toniju. Sonce žge, midva pa brez sončne kreme. Prvič sama lovim in se naučim ravnat z ribiško palico. Ujamem tri bukve, ki so sicer majhne, ene najpogostejših jadranskih ribic, a sveže pečene so zelo okusne. Popoldan dve uri kolesariva do Brbinja na trajekt, 25 kn na osebo in 25 kn za kolo. Na kolesu imaš res minimalne stroške, sploh če ne plačuješ prenočišča in spiš v šotoru, v naravi. Vse in največ kar naju je stalo, je bencin do Zadra in nazaj. V Zadru se zapeljeva do morskih orgel in Pozdrava soncu, poiščeva avto in se zapeljeva do Plitvičkih jezer, kjer prespiva, v kombiju. Noč je mrzla (4 stopinje) in se celo noč tiščiva tesno drug k drugemu, da naju ne zebe.
 |
| najin šotorček, zlit z naravo 🙂 |
 |
 |
| zajtrk, mešanica musli-jev, nato preliti z vodo |
 |
| jutranji tek |
 |
| parkrat okrog Slanega jezera, en krog dolg 2, 2 km |
 |
| ujela tri bukve |
 |
| celoten ulov, za kosilo in večerjo bo dovolj |
 |
| večje ribe niso šle v “potovalno” ponev 🙂 |
4. DAN Plitvička jezera / tek 12 km / – Karlovac – Novo mesto – Šentvid pri Stični (180 km)
Zgodaj vstaneva, na srečo, kajti praznovali so obletnico incidenta Krvavi Uskrs (31.3.1991), ko je padla prva žrtev državljanske vojne – Josip Jović. Cele Plitvice so bile polne policajev, vojakov, črnih dobrih avtomobilov. Prišla sva v pravo osje gnezdo. 🙂 Že zjutraj, pred njihovim shodom sva odtekla 12 km, po Plitvicah, ob jezerih in slapovih, srečala na vsej poti zgolj 4 turiste. Spet ne morem opisati svoje evforije in počutja ob misli, kakšno srečo imam doživeti Plitvička jezera, turistično zelo oblegano mesto v sezoni, na tako intimen in edinstven način. Naredila sva samo dva prekrška ta dan: vstop v nacionalni park, ki je pod zaščito Unesca, po trekersko, brez vstopnine ter v parku nabrala čemaž za k ribicam.
Hvala Toni, za to prekrasno izkušnjo in tako perfekten podaljšan vikend! <3
 |
| jutranji tek, Plitvička jezera |
 |
 |
 |
| je res bil medvedek tukaj ponoči? |
 |
| po trekersko, ne upoštevajoč znakov: |
 |
| nabiranje čemaža |
 |
| zapora ceste, spomin na Krvavi Uskrs, prve žrtve domovinske vojne |
Ultrabericus trail 2014, Vicenza
 |
| naša ekipa pred startom |
V soboto ob štirih zjutraj smo se Tilen, Miha, Simon in jaz odpravili proti Italiji, v Vicenzo, na 65 km dolgi tek z 2500 višinskih metrov – Ultrabericus trail. Napovedan je bil lep vikend, 20 stopinj, zato smo par dni prej rezervirali hostel, da še nedeljo izkoristimo za izletek, za potep po mestu. Ob pol osmih zjutraj smo že bili sparkirani 200 metrov vstran od prizorišča. Najprej dvignemo štartne številke, nobene gužve, smo zgodnji. Super, vse je šlo kot po maslu. Imamo še čas za kavo in večkratni obisk sanitarij. 😉 Gremo nazaj do avta, da se preoblečemo in pripravimo za štart. Kar naenkrat čas prehitro beži, jaz pa imam še kup dvomov: katere nogavice obut, kateri bidon vzet, ali enega ali dva, kaj od hrane… Miha že zrihtan, nas priganja, jaz pa imam še kup “problemov”. 🙂 Prvič sem vzela Tonijev Raid Light bidon in do zadnje minute sem se spraševala, če je to vredu odločitev, ali me bo motil tulec, ki štrli iz bidona. 🙂 Sedaj, po testni probi, ga lahko samo pohvalim. Kamele ne maram
 |
| Raid Light bidon |
najbolj, ker je treba snemat ruksak pri polnjenju in ker preveč klokota voda v njej. Navaden bidon je traba vsakič jemat iz žepka in se mi včasih kar ne ljubi, zato manj spijem. Ta bidon je pa super, ker ga ni treba sploh jemat iz žepka, skoz po malem lahko piješ, isto kot iz kamele in samo odpreš pokrovček za dolivanje na postojankah.
Na štartnem prostoru se takoj najdemo z ostalima dvema članoma naše družbe, Matjažem in Romanom ter Ano, ki ju spremlja. Izkoristimo priložnost za skupno slikco, nato pa v štartni prostor. Z Mihatom greva bolj naprej, ostali se ne želijo gužvat, a sigurno jim je kasneje bilo žal. Že midva sva za moje pojme bila preveč odzadaj, saj sem prvi dve uri tekla v preveliki koloni, večina poti je bila ozke in smo sploh v klanec počasi hodili en za drugim. Po eni strani mi je odgovarjalo, da sem šla počasi, z nizkim pulzom in šparala energijo, po drugi strani pa sedaj vem, da sem šla prepočasi in so mi na koncu “manjkale” te minute. Prvi dve uri sem zelo uživala, trasa mi je bila prijetna, po poljih, med vinogradi, po čudoviti zeleni travi… omamno dišeč čemaž na parih odsekih, sijal je sonček, mi smo tekli. Kaj si želiš lepšega? 🙂 Ne vem kje se mi je zalomilo, najprej po prvi postojanki, ko sem napolnila bidon, pozabila pa sem pit na sami okrepčevalnici in sem razmišljala ali bom imela dovolj tekočine do naslednje, 12 km oddaljene okrepčevalnice? A ni blo problema, sem imela dovolj vode. Na drugi okrepčevalnici spijem veliko coca cole in dotočim vodo. Čez par sto metrov ugotovim, da sem si dotočila mineralno vodo, saj mi kar vre iz bidona. Naslednjih 12 km sem primorana pit vodo z mehurčki. 🙂 Na 35, 5 km sem bila s časom 4 ure 20 minut, kar me je spravilo iz stanja zasanjanosti. Začela sem kalkulirat kaj pomeni ta moj čas in sem ugotovila, da bom težko prišla skozi v osmih urah, ki mi je nekako bil zadan cilj. Šaltala sem v drugo prestavo. Postojanke so bile zelo dobro založene, od pomaranč, banan, piškotov, pit, pršuta, sira, kruha, coca cole, mineralne vode, vode, piva… Pot je bila izredno lepa za tečt, določeni vzponi zelo strmi, prav tako strmi spusti v dolino. Zelo dober trening pred Istra 100 milj, ki je 11. aprila, čez 25 dni. Tudi po petih, šestih, sedmih urah mi tempo ne upade, noben me ne prehiteva, jaz počasi lovim enega za drugim oziroma tečemo s parimi fanti kar nekako enakomerno ves čas. Na 57 km, pri zadnji okrepčevalnici, medtem, ko hodim v klanec, naposled pokličem Tonija po telefonu. Nekako sem naveličana monotonosti proge, ko bi vsaj bil kje kak razgled na morje ali visoke hribe. 🙂 Takoj, ko je dvignil telefon, sem bila kar naenkrat brez težav. Samo, da sem ga slišala. <3 (zaradi Istre bo z Mobitela prišel enormen račun, ker bom skoz na telefonu ;)) Čakala me je še ena ura teka do cilja. Naprej sem šla bistveno lažje, tudi v klance sem počasi tekla, zelo malo hodila. Aleluja, kmalu zagledam Vicenzo pod seboj, po številnih stopnicah dol do mesta, še par ovinkov po mestnih ulicah in prikazal se mi je ciljni prostor. Full je bilo navijačev in so pričarali res krasno vzdušje. V cilju je že čakal Miha. Sem bila prepričana, da je tam že najmanj pol ure, pa mi reče, da sem samo slabih 5 minut za njim prišla in rekel “Vidiš smotka, bi lahko skupaj laufala!” :). Tek ni bil ravno lahkoten, a v cilju sem bila tako neskončno happy. Vse je bilo pozabljeno. 🙂 Ura se je ustavila na 7 ur 49 minut 49 sek, kar je zadostovalo za 8. mesto v ženski kategoriji. V ciljnem prostoru so nudili neomejeno količino piva in z Mihatom sva si postregla. 🙂 Šla sva se preoblečt in nazaj čakat naše fante. Prvi je prišel Matjaž, dobro uro za nama, nato Roman in Tilen, še dodatno uro kasneje ter kmalu še Simon. Luštno smo se imeli, vse skozi smo se hecali, vsi fenomenalno razpoloženi. Žal so nas Dolenjci hitro zapustili, mi pa naprej – na obilne in odlične testenine ter pivo. Glede hrane in pijače so se res potrudili. Medalj pa letos niso delili v cilju. Precej smo bili utrujeni, zato smo preskočili žur do jutranjih ur. Kot klade smo popadali v postelje, jaz sem si izbrala svoje mesto zgoraj na pogradu, a ko je bilo treba po ozkih stopničkah zlezt gor, mi je bilo silno žal, sploh pa ko je bilo treba zlezt dol….auč…noge so bile kar utrujene, boleli so me nohti na nogah, najmanj dva se bosta spet kmalu poslovila. Pri tekačih nohti na nogah pač niso ravno najlepši del telesa. 😉 Ob šestih zjutraj smo vsi že bedeli, dovolj nam je blo počivanja, hitro na zajtrk in na sprehod po mestu. Center je spet bil poln tekačev, saj so imeli neko krajše tekmovanje, mislim da 5 in 10 km ter pohod. Na poti domov smo se ustavili še v Izoli, se malo sprehodili ob obali ter se okrepčali z odličnimi picami v Primaveri. Res perfekten vikend v prekrasni družbi! Hvala vam!
 |
| Vicenza, štartni prostor |
 |
| pred startom |
 |
| tekma naslednji dan |
Brtonigla Adventure trek 2014
V soboto, 15.2. smo se udeležili prvega trekinga za Alpe Adria Trekking Cup, v Istrskem kraju Brtonigla. Tovrstni daljši teki med vikendom mi odgovarjajo, že zaradi priprav na Istra 100 milj, katerega datum se tako naglo približuje, treninga je pa zmeraj daleč premalo. Zjutraj je budilka zvonila ob 5:00. Med tednom se mi je nabralo premalo ur spanca ter utrujenost od vseh obveznosti, zato sem Tonija želela prepričati, da zaspiva naprej in greva kasneje tečt po okoliških hribih. Na srečo je moje prošnje ignoriral in vonj po kavi me je spravil na noge. Vozim nekje okrog Postojne, opazujem prebujanje dneva, v ogledalu pa naenkrat zagledam žive barve prekrasnega sončnega vzhoda, kar mi povrne optimizem. Še zmeraj bi sicer vse drugo raje počela kot tekla. 🙂 Prispeva v Brtoniglo, hitiva po kartonček in mapo. Majice ne dobiva, ker sva se prepozno prijavila. 🙁 Ponavadi dajo na spletno stran karto s kontrolnimi točkami že večer pred tekom, tokrat so pa naredili kar nekaj sprememb. Objavili so vse karte razen v ultra kategoriji. Štartali bomo na kronometer, eden po eden, z deset sekundnim razmikom. Zjutraj pa nas pričaka še novica, da v mestu Koper dobimo dodatno karto mesta, kjer bomo morali najt tri kontrolne točke. Stvar se še bolj zakomplicira na avtobusu, ko ugotovim, da sem po neumnosti vrnila osebno izkaznico v denarnico, denarnico pa pustila v avtu. Iz Brtonigle so nas z avtobusom peljali v Koper, kjer je bil štart, nato smo pa tekli gori doli naokoli proti Brtonigli čez hribeke in dolinice. Prepustim se situaciji, bo kar bo. Prvo oviro preživim, na meji, na avtobusu namreč ne gledajo osebnih. Juhuu… mejo bo treba prečkati še enkrat, a do takrat je še daleč… bova že kaj pogruntala. Toni poda predlog, tak čisto v njegovem stilu – da bo “od meje tekel do avta in nazaj in pač zgubiva uro, dve uri, pa kaj”. Seveda oporekam tej ideji. V Kopru nas postrojijo v vrsto, jaz štartam čisto ta zadnja, saj se tudi zadnja prijavim. Zelo zanimiva izkušnja, ta mestna orientacija, v začetku se je zdelo, da so s tem zakomplicirali stvar, a je bilo potem zelo zabavno. Do KT 4 smo šli še po cesti, pol pa se je začela trail avantura. Spet ni manjkalo blata, prečkanja potokov in luž in Speedcross-ke so spet dobro obnesle. Večkrat sva zabredla v trnje, ki se te je kar oklepalo, na komaj še prehodno pot. Zvečer sem videla, da imam čisto popraskane noge. Najtežje je pa bilo teči po premočenih zoranih njivah, ko se ti na vsak superg nalima najmanj kila blata. Pot je bila zanimiva, pestra, seveda ni šlo brez bližnjic, ki so se večkrat izkazale za ravno nasprotno. Od mokrote v supergu in nagrbančene kože na podplatu se mi je po kakšnih dveh urah naredil žulj in do konca ni popustila nadledžnost tega žulja pri vsakem koraku. A sem ga ignorirala in zdržala nadaljnih pet ur v takem stanju. Poleg drugega prečkanja meje brez osebne, ki je pravtako šlo skozi brez problema, brez izgovorov, saj nam tekačem niso gledali osebnih, je še adrenalinski del predstavljalo prečenje slapa v kanjonu reke Argile, v “bližini” kraja Momjan. Pohvale organizatorjem, saj so na obeh straneh imeli ekipo iz gorske reševalne službe, ki so nas budno opazovali, da smo vsi prišli čez reko živi in zdravi. Nato pa po zajlah v klanec.. pa je bilo konec luštnega. 🙂 Od tukaj naprej sem se bolj ali manj še samo matrala, nisem več tekla z užitkom. Ampak ne more zmeraj biti vse najlepše in najlažje. Zmogla sem do cilja in bila neskončno happy… samo da je bilo konec in da sva v cilj prišla pred nočjo. Na poti sva tako bila 7 ur 10 minut, nabralo se je 1800 višinskih metrov, ter dobrih 50 km. Predolgo sva stala na mestu v ciljnem šotoru in Tonija je zazeblo do kosti. V avtu sva se grela, ne vem, pol ure, eno uro, dokler nama na šipo ne potrka Robert in reče, da sem zamudila podelitve nagrad in naj si grem iskat nagrado za 2. mesto v ženski kategoriji. Mi je bilo kar žal, da sem zamudila. Čestitke vsem tekačem! Sploh čestitke Meti, ki je prva v ženski kategoriji! Bravo!! Se vidimo čez slaba dva tedna, na pustno soboto, 1. 3. v Marčani (Istra)!
 |
| karta za mestno orientacijo za začetek trekinga |
 |
| Titov trg, Koper, start |
 |
 |
| kakšno veselje, da sva brez težav prečkala mejo….:) |
 |
 |
 |
 |
 |
| v cilju |