Namibija je dolgo bila moja željena destinacija, zanjo so me najbolj navdušili zapisi Zvoneta Šeruge. Ali vzeti na potovanje tudi starejšo hči Hani, edino to je bilo vprašanje!? Potovanje ni poceni. Toni me je podprl pri odločitvi, čeprav mi je predlagal, da za ta denar grem raje sama na dve, tri tekme po svetu iz UTMB serije. Odločila sem se, da bi izkušnjo iz Afrike raje delila z mojo princesko, kot šla sama na katerokoli tekmo. Mi bo žal?

Potovanje je z lahkoto izvesti v lastni režiji, Namibija je prijazna država za potovanje, najameš avto 4×4 in greš, uradni jezik je angleščina. Ceste so pravzaprav odlične, glavne štiri smeri asfaltirane, vse ostalo makedam, ki ga “plužijo” in vsaj, kjer smo se mi vozili, je bil dober! Viza za vstop v državo se uredi na Dunajski ambasadi, po novem je možno tudi on-line, sicer ni najbolj enostavno, na AMZS se dobi mednarodno vozniško dovoljenje za 24€. Sama sem morala na upravni enoti urediti še rojstni list hčerke v angleškem jeziku, podpis moža, da se strinja, da na potovanje vzamem hči. Potrebovala sem pa tudi kopijo njegovega osebnega dokumenta. Ker se noben ni javil, da bi se nama na potovanju pridružil, sem kontaktirala agencijo Shappa. Ko se Katka nekaj odloči, to tudi izvede. Lahko bi čakala še leto, dve ali tri … morda bi od potovanja Hani odnesla več, ampak ne! Morda me čez leto, dve ali tri več ne bo. Življenje je nepredvidljivo. Zakaj nebi šli že za letošnje božično novoletne praznike? Hvaležna sem za podporo moža, ki potovanju niti malo ni nasprotoval. Podprla me je tudi moja mami. “Bom jaz z Doro doma, malo bo pa pri babi na počitnicah, bova že!” je zaključil Toni.

Namibija je res očarala! Dežela, velika za 40 Slovenij, prebivalcev pa ima zgolj malo več kot je nas, 2,5 milijona. Prebivalstvo je skoncentrirano v glavnem mestu ter na severu države, kjer so pogoji za življenje boljši. Zaradi puščave Namib je druga najmanj poseljena država na svetu, takoj za Mongolijo. Neodvisni so od l.1990. Prvi dnevi so bili zame še kar stresni, ponoči nisem spala zaradi laringitisa, ki ga je Hani prebolevala že pred odhodom (sicer skoz zdrava, teden pred odhodom zbolela!). Na dan odhoda je bilo stanje veliko boljše, ne pa še optimalno. S seboj sem vzela “pol kovčka” lekarne. 🙂 Leteli smo Benetke -Frankfurt – Windhoek, cena letalske karte pa poletela v nebo, 1100€/osebo, za Hani 100€ cenejša. Leteli smo ponoči in vsaj meni in Hani je let hitro minil. Prvi dan potovanja smo prevzeli avtomobile Toyoto Hilux 4×4 ter nabavili hrano za prva dva večera ter zajtrk v supermarketu. Cene v trgovinah so kar podobne našim. Kot zanimivost, se ob sobotah od 13-e ure naprej ter ob nedeljah in praznikih v trgovinah ne da kupiti alkohola. Vsak večer je bil en avto zadolžen za pripravo večerje in zajtrka za 21 ljudi. Naš avto, št.1 (Hani nas je poimenovala ŽELVE) smo bile zadolžene za prva dva dni. Bile smo edini avto od petih, ki je bil brez hladilnika, to nam ji na celotnem potovanju bil pravzaprav edini minus. Soseda Zdenka, Hani, Monika in jaz smo uspešno obvladovale vožnjo po levi ter se vseskozi odlično zabavale. Največ sva vozili midve z Moniko. Uživala sem! In neskončno sem vesela, da se je prav Monika javila, da bo z nami tremi skupaj v avtomobilu! Prevozili smo 3300 km, a niti enkrat mi vožnja ni bila mučna ali dolgočasna. Pokrajina se je spreminjala, opazovala sem naravo in občasno animirala Hani, da je tudi njej čas med vožnjo hitro mineval. Animirali sta jo tudi Zdenka in Monika, upam, da jima ni bilo odveč. Avtomobili med seboj smo komunicirali preko voki tokija, vozili smo drug za drugim. Na makedamski cesti je bil kar izziv zaradi prašenja. Spali smo pretežno v šotorih na avtomobilski strehi, z lahkoto se odprejo in sestavijo. Meni je bilo najlažje, da sem zlezla na streho in uredila prenočišče. Trikrat smo spali v postelji. Po odhodu iz glavnega mesta Windhoek je sledila dolga in luštna vožnja do Sesriema, z nami je bil vodič Dejan (Dejan je bil v tistem avtu, kateri je tisti dan bil zadolžen za pripravo hrane). Prvi dan smo naleteli na pokvarjen avto in domačinom smo pomagali zamenjati gumo. Še sreča, v avtu je bilo namreč vsaj 20 otrok, med njimi dva novorojenčka. Mislim, da nam je ta dobrosrčnost prinesla srečo za celotno potovanje. Bili so hvaležni, menda jim tri ure ni ustavil nihče. Naj še omenim, da je bilo z izjemo v Walvis Bay-u ob Atlantiku, vsak dan zelo vroče! Nad 30°C in tudi do 38°C. Trenutno je v Namibiji deževna doba, a razen kapljica na vsakih 10 minut v glavnem mestu, dežja nismo doživeli. Nasploh velja Namibija za deželo z najmanj padavinami v podsaharski Afriki. Kamp je bil vrhunski, punci (Hani 6let in Lučka 9let) sta popoldan preživeli v bazenu, Lučkini starši ter midve z Zdenko pa ob kozarcu mrzlega piva, v senčki. Bil je sproščen in res lušten popoldan, vsi ostali so se odločili za prelet sipin puščave Namib. Vedela sem, da Hani raje izbere bazen, meni je pa tudi ustrezalo tako. Bi šla tečt, a je bilo peklensko vroče! Zvečer smo pripravile večerjo, riž z piščancem in arašidi v sojini omaki. Bilo je odlično, glavna kuharica Zdenka, midve z Moniko pomočnici. 🙂 Moniki je sicer kuhanje bilo odveč in ji je povzročilo stres. Ampak mislim, da smo super izpeljale svojo nalogo! S seboj sem imela svoje brezglutenske testenine, kosmiče ter pakiran kruh, v trgovinah v Namibiji nikjer nisem našla brezglutenske ponudbe.

Zgodaj zjutraj smo se povzpeli na čudovito sipino v Sossusvleia in s Hani sva z užitkom tekli navzdol. Nato pa se sprehodili do verjetno najlepše slike iz razglednic – Deadvlei “mrtvo močvirje” v puščavi Namib, kotanja z belo glino v narodnem parku Naukluft. Deadvlei je obdan z vajvišjimi sipinami na svetu, od 300-400 metrov. Drevesa so umrla, ker ni bilo več vode. Name je narava naredila močan vtis, sem pa pol poti do tja nosila 25kg težko Hani, očitno je prej na sipinah pustila vso svojo energijo in se ji ni dalo več nikamor. 😅 Še dosti prilagodljiva je bila glede na razmere. Na srečo smo imeli tudi drug dan Dejana v avtu, da je on zvozil ta sicer kratki odcep po pesku, obvezen 4×4 pogon! Pred vožnjo je treba spustiti malce zraka iz gum. Na največjo sipino Big Daddy se žal nismo povzpeli, je kljub zgodnji jutranji uri bilo že peklensko vroče. Pri povratku smo obiskali kanjon v bližini Solitaire, kjer so opice Damjana oropale za Birkenstock natikač. 🙂 Naslednji dan smo kampirali v pravtako odličnem kampu blizu kraja Solitaire. Hani je zelo uživala z želvami, jih hranila, vse poimenovala in se čisto zaljubila v te živali. Pripravile smo testenine s tunino omako in koruzo. In naše kuhanje se je s tem končalo, do konca potovanja smo se pustile strečt, ostale smo pa tudi same punce v avtomobilu, brez sopotnika Dejana.

To noč sem morala ukrepati s sirupom dexamethasona, saj je Hani kar hlastala za zrakom, se celo noč premetavala, bila nemirna, stokala, nasploh je bila situacija zaskrbljujoča. Me je stiskala tesnoba in skrb, zato sploh nisem zatisnila očesa. Takoj po sirupu je mirno zaspala. Zjutraj pa najprej šla do želv in vse do odhoda bila z njimi. Bila je čisto brez glasu, tekom dneva se je povrnil. Popoldan smo se z quodi vozili po sipinah v Swakopmundu, večjemu mestu s palmami in nemško arhitekturo. Hani je z menoj bilo prepočasi in je šla k inštrukturju, da sta se peljala malo hitreje 🙂 Zaradi pozne večerje v restavraciji v Walvis bayu, smo zelo pozno prišli do kampa, kjer smo prenočili v apartmajih. S Hani sva edini dobili dvoposteljno sobo. Ob Atlantiku je bil hladen zrak, kar mislim, da je njenim glasilkam prav dobro delo. Prva noč, ki jo je mirno prespala in začeli so se bolj sončni dnevi za naju, predvsem zame, moja skrb je iz dneva v dan postajala manjša. Zjutraj smo kajakirali med morskimi levi, videli smo tudi veliko pelikanov, flamingotov, delfine, šakale in hijeno, ki so oprezali za svojim plenom, mrtvimi morskimi levi. Šakali so v tropu, hijene pa samotarke in hrano iščejo ponoči. Imela sem željo plavati v Atlantiku, a me je hitro minila. Zaradi hladnega zraka iz Atlantika in puščave na drugi strani je obala več kot 300 dni na leto v megli, se pa popoldan razkadi in posije sonček.

Popoldan smo se peljali proti Spitzkoppe, ki nas je vse totalno navdušil! Čudovita skupina zaobljenih granitnih vrhov, po katerih je zelo lepo hodit/plezat. Krasen kamp, krasna pokrajina, na enega izmed vrhov smo poplezali za čudovit sončni zahod, medtem ko je avto št.2 pripravljal božično večerjo – chili con carne. Imeli smo skritega božička, z lučkami okrasili bližnje bodičasto drevo, Hani pa je od doma vzela prtičke s slikico Božička in nam pripravila lepe praznične pogrinjke. Ta večer je bil eden mojih highlightov v Namibiji. Zjutraj sem celo par kilometrov odtekla po kampu, čeprav so poročali, da se v bližini potika črna mamba. Zjutraj smo si ogledali poslikave Bušmanov, prijetna vodička nam je povedala tudi par stvari v click language-u. Božič smo preživeli pri Himbah, prišli smo pozno popoldan, pripravili so nam tradicionalno večerjo. Sama sem sicer pričakovala, da se bomo družili ob ognju in spekli kozo. 🤪 Večerja je bila čisto preveč bogata, podobna naši prehrani, od solat, mesa, krompirja, riža, nekakšne polente iz zdroba. Prespali smo v bližnjem kampu, z Zdenko sva zadnji šli v posteljo, od blagodejnega posedanja ob ognju ter domačega zvarka mojega tasta. Z Denisom sva zjutraj odtekla par lahkotnih kilometrov. Po zajtrku smo se ponovno oglasili pri Himbah in čeprav so nekakšen “The Living Museum”, mi je bilo všeč. Morda bi bilo zanimivo obiskati Himbe okrog kraja Opuwo, pač nekam, kjer bi bili ljudje bolj pristni. Pokazali so nam običaje, kako se mažejo z okro in mastjo, ki jih ščiti pred soncem in insekti, kako se “umivajo” z dimom – v posodo z zelišči dajo nekaj tlečega oglja in počakajo, da se dim dvigne. Z vodo se ne umivajo. Njihovi domovi so preprosti, stožičaste oblike, zgrajeni iz blata, gnoja in palminih listov, gradijo jih ženske. Moški imajo več žena, ljubosumnosti ni. Živijo zelo dolgo, so zelo zdravi, za razliko od Bušmanov, katerih življenjska doba je malo čez 50 let. Hani je raziskovala okrog hišk in se lovila z otroci. To mi je bilo res lepo. 🥰 Za konec so nam zapeli in zaplesali, nakupili smo spominke. Naslednji dan je narisala sliko, otroka (Himbo) z nakitom in kito nad čelom (to imajo punčke) ter njihovo tradicionalno hiško. Sliko je podarila Tanji za rojstni dan. Na potovanju smo praznovali tri rojstne dneve naših sopotnikov – Nastja in Katja 28 let, ter Tanja okroglo 40 let!! Moram pohvalit Hani, da prelepo riše! Njene slikice me zmeraj navdušijo. 🥰

Sledil je tri dnevni safari v nacionalnem parku ETOSHA, velik za celo Slovenijo. Spali smo v treh kampih: Okaukuejo, Halali ter Namutoni. Vsi so bili vrhunski, z bazenom, kar je puncama bilo ekstra všeč! Res veliko časa sta preživeli v vodi in se zabavali. Vsak popoldan in dokler niso zaprli parka (19:30) smo šli še na krajši safari, vsak po svoje, nekateri so raje ostali v kampu, drugi so imeli zadolžitev kuhanja večerje. Vozila je Zdenka, punci sta bili skupaj v avtu, veliko smo peli, včasih sta risali, tudi računali (matematiko smo trenirali tudi na potovanju ;)) in opazovali smo živali … springboke, gnuje, kuduje, zebre, žirafe, nosoroge, levinjo, slone, različne ptice, monguse… Najboljši mesec za safari je sicer september, oktober. Sedaj je v Namibiji poletje in za živali je prevroče. Highlight v safariju je bilo srečanje s slonom. Zdenki, ki je vozila, sem naročala naj pelje še bližje in še sem in še tja, da bom naredila čimboljšo fotko in nenadoma je slon bil le še 2 metra vstran od nas. Hani se je ustrašila, sosednji avto z Lučkinimi starši pa tudi in so zapeljali vstran, po voki tokiju je Aleša rekla, da se Damjan boji. Šele takrat nama z Zdenko kapne, hm, morda smo pa res šle preblizu, lahko slon morda stopi na avto? 🤔 Umaknile smo se in Hani ter Lučko spravile na varno. Babnice zmešane, kajne? 🤭😅 Ob večerih smo opazovali živali ob napajališčih v kampu, nekateri pa so šli na nočni safari in prav vsi so nad to izkušnjo bili zelo navdušeni!

Zadnji sklop potovanja in verjetno tudi najlepši, je bil obisk najstarejšega ljudstva na svetu – Sani oz. Bušmanov, Grmičarjev – “možje iz grmov”. Se spomnite filma Bogovi so padli na glavo? Najprej so nam ob vhodu pogledali, če imamo v hladilnikih kaj mesa, ki ga ni dovoljeno pripeljat v vas. Malo pred tem smo ustavili in meso strpali pod sedeže in povsod, samo v hladilnikih ni ostalo nič. Avto št. 4 je pripravljal večerjo tudi za Bušmane. Pripravili so žar in solato (trgovino smo izropali mesa 🤣). Sprva je Matjaž želel skuhati golaž, a žal v trgovini nismo dobili govejega mesa za golaž. Otroci so nas takoj obdali, iz grmovja in vseh smeri so kot od nikoder kapljali. Prosili so nas, če imamo kakšno žogo. Druge igrače jih pravzaprav ne zanimajo! Potrebujejo hrano, zvezke, šolske potrebščine ter obleke. Njihovo življenje je bilo težko, izseljevali so jih zaradi rudnikov, modernizacije, Nemci so nad njimi izvajali genocid. V začetku 20.stoletja je bilo pobitih več deset tisoč avtohtonega prebivalstva. Pred 100 leti je bila izdana zadnja dovolilnica za lov/pobijanje domačinov. Cel popoldan, večer in jutro smo preživeli v njihovi družbi, sprejeli so nas z odprtostjo in s prijateljskim pozdravom. Govorijo zanimiv jezik, sestavljen iz besed in klikov. Zelo lepo jih je bilo poslušat in opazovat. Drugače so nomadi, živijo v skupnosti in se selijo tja, kjer je hrana. Zelo dobro se spoznajo na rastline. Lovijo z lokom in sulicami. Hani si je namesto nakita kupila en njihov lok. Divjakinja moja, ustrezalo ji je tudi, da se v Afriki ni bilo treba vsak večer umivat. 😅 Čeprav smo se skoraj vsak dan imeli priložnost umivat, tudi sama nisem tega izkoriščala. V tej vasi, kjer smo bili mi, jim je vlada po koroni zvrtala vodni vir iz podtalnice. Bila sem srečna, po drugi strani pa žalostna, prazna. Tako pristni, zadovoljni in nasmejani so, vsem nam je dalo mislit, da tako pristna čustva mi zelo težko izvabimo iz sebe, večinoma imamo res zategnjene obraze, smo nesproščeni. Imamo veliko materialnih dobrih, eni manj, drugi več. A tako iskrenih in povezanih odnosov, kot smo jih imeli priložnost spoznati v njihovi skupnosti niti približno ne in v bistvu smo eni veliki reveži! Pomagajo si in skrbijo drug za drugega. Družijo se, ob večerih se zbirajo ob ognju, plešejo in pojejo. Bušmani so plesali in peli ob ognju za nas, mi pa jih v zameno naučili plesat račke, Tanja in Monika sta bili pobudnici. ❤ Hani mi je spala v naročju ob ognju. Pozabili smo, kaj je v življenju res pomembno. Zapiramo se vase, zajebavamo drug drugega v glavo in se pehamo za materialnimi dobrinami, namesto z otroci in družino smo nenehno v službah, zakaj? Nas bo to osrečilo? Jaz sem se čisto izgubila v življenju, ni mi všeč kam nas vodi sodobni tok življenja …

Pri Bušmanih smo si ogledali njihovo preprosto vasico, šolo, predstavili so nam njihovo življenje, lov in nabiralništvo. Po obisku je sledila dolga, celodnevna vožnja s postanki do zadnjega kampa na poti, Düsternbrook Guestfarm. Prispeli smo v temi, saj smo malo zalutali. Nas, želve nič ni motilo, vse to je del potovanja! Zjutraj smo občudovali lokacijo in sam kamp, ki je imel najboljši bazen na vsej poti! Peljali smo se na ogled leoparda ter nilskih konjev. Ob prihodu iz izleta sem odtekla peklensko vročih 6 km, menda je bilo varno, mi je pa takoj en springbok stekel čez cesto. Po teku sem se ohladila v bazenu s prekrasno panoramo. Hani se je ta čas že naplavala. To je življenje! Zadnji dan leta 2023 😊

Praznovali smo v glavnem mestu Windhoek, šesterica najvzdržljivejših do pol petih zjutraj v Urban kampu, kjer smo prvi dan pričeli afriško avanturo in jo na istem mestu tudi zaključili. Krasen kamp, spali smo v šotorih, v postelji s komarniki. Kljub temu so me prvo noč popikali komarji, načeloma je zelo malo komarjev in naj ne bi bilo malarije. Plesali smo in peli na mizah in se sred noči namakali v bazenu. Bilo je nepozabno! Skrbelo me je, kako se bom znašla v skupini dvajsetih ljudi z vodičem in moram reči, da je vse bilo perfektno! Pohvale vodiču Dejanu, ki ni bil samo vodič, pravzaprav je potoval z nami. Res, da smo se kdaj malo čakali in več časa porabili ob postankih, da smo se vsi zbrali, a saj smo na dopustu! Ko je Hani bila zdravstveno boljša, se nisem več obremenjevala z ničemer! Hvala za družbo ekipca moja, vsi, brez izjeme ste dali delček v mozaik, da si bomo potovanje zapomnili za vso življenje! Ne, ni mi žal, da sem s seboj vzela Hani, sva imeli ene tri trenutke, ko sem se sicer spraševala o smiselnosti le-tega, a vedno se je zaključilo dobro in ponosna sem, da je moja punčka tako prilagodljiva in sva se imeli skupaj super. Prvega dne novega leta 2024 so me prebudili njeni sladki nežni poljubčki na lička, v mehki postelji s snežno belo posteljnino, to je bil res lep moment, kljub malo težki glavi. 🙂 Sicer tudi spanje v šotoru ni bilo slabo. 😉 Takoj sva šli do bazena in izkoristile še zadnji dan počitnic na toplem. Popoldan sem nostalgično, sama peljala naš avto do rent-a-car-ja na drugem delu mesta, kjer smo avtomobile vrnili in med vožnjo podoživela našo popotovanje po tej krasni, raznoliki deželi. Na poti smo imeli enkrat gumi defekt in en avto od petih je čisto crknil. Agencija je uredila in dostavila drug avto še isti dan. Še šli nismo iz Namibije, že sem jo pogrešala. 🙂 Se pa tudi veselila svojih doma, predvsem moje druge male princeske Dore, ki naju je zagotovo pogrešala, kot sva midve tudi njo. ❤ Hani je, če druga ne, že pri rosnih šestih letih ugotovila, da je povsod lepo, a doma najlepše. 😊

Na tem izjemnem dogodku Tor des Geants (dirka med velikani) sem tretjič. Gre za 330 km dolg krog po alpskem svetu nad dolino Aosto, z 24.000 m vzpona ter toliko spusta, s pričetkom in ciljem v idiličnem gorskem kraju Courmayeur (1224 m). V resnici je tako kilometrov kot višincev še več. Krog je speljan z razgledom na štiri velikane: Mont Blanc, Gran Paradiso, Monte Roso ter Matterhorn.

Leta 2017 sva s sedemmesečno Hani spremljali Tonija na šestih tranzicijah, končal je v 114ih urah. Leta 2019 sem se na pot podala tudi jaz, Toni zaradi preobilice dela ni želel v spremstvo, z menoj sta bila Teja in Ivo. Odstopila sem na 270.-em km (Oyace). Odstop me je zelo potrl. Takrat bi sicer komot šla naprej, a nisem bila več v svojem željenem limitu pod 100 ur in nisem našla prave motivacije. Kasneje mi je bilo zelo žal za sprejeto odločitev, raje bi bila finišer s slabšim časom, kot pa DNF. Prijavila sem se tudi leta 2020, da popravim storjeno napako. A je korona imela drugačne načrte, tekma je bila odpovedana, dali so nam možnost prijave v roku treh let z znižano startnino ter avtomatsko prijavo, brez žreba. Startnina znaša že 1000 €, moraš pa skozi žreb, ni nujno, da boš sprejet. Letos sem izkoristila zadnjo možnost prijave brez žreba ter z znižano startnino (600€).

“Mama, prijavila sem se na TOR!” “Aha, kdaj pa je, točno mi povej, da si takrat vzamem dopust in bosta lahko šla v miru, jaz bom pa punci vozila v vrtec in šolo!” ❤ Brez moje mame bi v resnici vse skupaj bilo veliko težje. Drugega varstva nimava, Hani je letos prvošolka. Hvala mama za nesebično pomoč in da sem lahko bila popolnoma brez skrbi!

Zadnje leto je bilo zame precej stresno, zdi se, da se nam življenje vrti samo okrog dela, splaniran do vsake minute je vsak teden, komaj je kaj spontanosti. Treningi so vrinjeni v čas zgodaj zjutraj pred službo ter kot prihod iz službe. Med vikendi imam prav tako budilko, da sem večinoma nazaj iz treninga, ko se naši doma šele zbudijo. Ko sem doma, sem pretežno sama s puncama. Ničkolikokrat zvečer, ko zaspita, pomagam še Toniju v pivovarni in ta začaran krog me je pripeljal do skorajšnjega kolapsa. Vmes sem zbolela za celiakijo.

Na pot v Courmayeur sem odpotovala v četrtek zjutraj, saj sem krvavo potrebovala malo miselnega odklopa in počitek! 7 ur vožnje je minilo neverjetno hitro, brez enega samega zastoja. Sparkirala sem se na parkirišču pred športno dvorano, kjer je bilo že precej avtodomov. Večinoma Tor des Glacier-ovci (450km), ki so imeli start že v petek zvečer. Najprej sem šla malo pretegnit nogice, nato pa se zaprla v avtodomov in vse kar sem počela, je bil karbo lovding ter branje knjige. Z ostalimi slovenci smo se videli šele v soboto, ko smo dvignili startne številke in tranzicijsko torbo. Tranzicijska torba nas bo pričakala šestkrat, na vsake cca 50 km, vanjo pa lahko daš karkoli misliš, da boš potreboval .. od hrane, rezervnih superg, cunj, opreme, power bank, polnilce. Če greš čisto samooskrbno, je torba kar hitro nabito polna. Ure so minevale prehitro. Bilo me je strah, priznam. Tokrat je časovnica ponovno splanirana za pod 100 ur, a če se bo zalomilo, bom šla do konca, ne glede na končni čas! Tokrat si ne želim odstopa, fajtala bom do konca!

V nedeljo zjutraj poležavam vse do starta ob 10ih, sama sem namreč v drugi skupini, ob 12ih. Toniju pišem: “Kdaj prideš?” Odgovori: “Že tretje pivo pijem pred avtodomom.” odprem vrata in res ga zagledam. Premagajo me solze: ” Toni, strah me je!” On se samo smeji, ve, da sem dovolj trenirala (lahko bi sicer še več) in da bo šlo, če se bom poslušala, dovolj jedla in predvsem dovolj hitro šla spat, sigurno že prvo noč. Jaz imam pa vseeno dvome vase, pot, ki je pred nami, je nepredstavljivo dolga.

Odpravimo se proti centru Courmayeur-a, kjer je start. Postavim se v prve vrste. Vsi najhitrejši so startali v prvem valu, ob 10-ih, jaz sem startala dve uri za njimi, saj zaradi daljše tekaške pavze nimam ITRA točk in ob prijavi na TOR nisem imela nobenih rezultatov v zadnjih treh letih. Start v drugi skupini mi je zelo ustrezal, celo pot sem srečevala in prehitevala tekače iz prve skupine (startna številka manj kot 1000) in je bil lep občutek, da imam itak dve uri prednosti pred njimi, zato celo tekmo nisem bila niti malo tekmovalno usmerjena, šla sem svojo pot, v svojem ritmu od starta do cilja. Start je bil emocionalen in ob poku tudi zelo hiter, bila sem neogreta, množice navijačev skozi mesto so nas pa kar silile, da poženemo svoje mašine. Toni me je še enkrat ujel po dobrem kilometru in me miril, naj upočasnim. Tudi sem, saj sem začutila strašno bolečino v gluteusih že po kilometru in pol. Bolečina je vztrajala še cel prvi vzpon in spust v La Thouile. Niti malo nisem bila sveža in to me je skrbelo. V tej svoji agoniji, kaj neki se dogaja z mojimi mišicami (najbrž sem se preveč zaležala, saj nisem vajena počivat in dan prej nisem naredila aktivacije, kot sicer vedno opravim), sem po točno petih urah srečala Kristija, sedel je na kamnu in jedel slane ribice. Nisem si mislila, da se bova srečala tako zgodaj, startal je namreč v prvem valu. Imel je veliko krizo, objela sva se in malo pojamrala drug drugemu, in šla sem naprej, v dvomih, da mu bo uspelo nadaljevati. Bil je čisto zadnji iz prve skupine. Minevajo prelaz za prelazom, Passo Alto (2857 m), Col la Crosatie (2829 m). Višinci se lepo nabirajo, grem s svojem tempu. Srečujem se s Thomasom iz Češke in malo kramljava, neke dolgotrajne družbe si sicer ne želim, poslušam in prilagajam se zgolj sebi. Tudi na to temo imam slabo izkušnjo iz mojega prvega, neuspešnega TORa. V Valgrisenche (1800m), na prvo tranzicijsko točko od šestih, sem prišla predčasno. Nekako sem se ravnala po Tonijevi časovnici iz l.2018, svojo sem namreč izgubila (v Oyace, l.2019 po odstopu sem tam pustila tudi svojo Suunto uro). Prevzela sem tranzicijsko torbo, medtem klicala Tonija kje je? Zmešala sem si Winforce napitke in dofilala nahrbtnik z geli ter napitki in že je pritekel Toni, ves razburjen, ker ga nisem prej poklicala. Zelo hitro sva se poslovila, za spanje mi je bilo še prezgodaj. Toni je na vsak način želel, da malo odspim že prvo noč, na tej točki sem napreč svoj prvi TOR izgubila, saj se nisem poslušala in že prvo noč halucinirala, spat pa nisem šla. Kmalu sem pri Rif. Chalet, spat ne grem, saj želim še opraviti z vzponom na Col Fenetre (2854m) ter se spustiti v lepo vasico Rhemes Notre Dame (1738m). Enkrat bi tod rada hodila podnevi. Na okrepčevalnici imajo samo 6 postelj, vse so zasedene, počutim se še vredu, zato se odločim za še en vzpon, na prelaz Col Entrelor (3002m) ter spust do Eaux Rousses (1654m), kjer si preventivno privoščim “daljšo” pavzo. Želela sem spati dve uri, a nikakor nisem mogla trdno zaspati, po eni uri napol budnega stanja obupam in se odločim iti naprej. Zunaj iščem Tonija, seveda ga nikjer ni bilo. Vse moje stvari je pustil zunaj na dekci, saj sem prvotno mislila spati kar zunaj na travi, sprva ni bilo nobene proste postelje. Bi šla naprej, a iz nahrbtnika mi je vzel mobitel, brez katerega nisem mogla nadaljevati. Dve gospe prosim za telefon, če ga lahko pokličem, nikakor ga nisem mogla dobiti, treba bo fizično ponj. Avtodom je imel sparkiran vsaj 300 m izven naše smeri nadaljevanja, vsa besna pridem do njega in vzamem mobitel, ki ga je dal polnit. S fenom mi je sušil premočene superge in prav jezna sem bila nase, da sem tako grdo reagirala, a čisto vsako okrepčevalnico sem imela z njim več dela kot sama s seboj in nisem mogla prikriti razočaranja. Oprosti Toni! Trudil se je maksimalno, predvsem glede prehrane, saj mi nič ni pasalo jest, on mi je pa pekel palačinke z brezglutensko moko (delal jih je prvič v življenju!), kuhal testenine, polento, rižoto, pekel krompir in perutničke… V nadaljevanju sem izjavila celo: “Toni, deluješ, kot da v življenju nisi bil na nobeni tekmi, kot da ne bi tudi ti že naredil TOR, daj se malo zberi pa zorganiziraj!” Klical me je po vsaki okrepčevalnici, pred vsako naslednjo in še vmes, kar naprej mi je zvonil telefon in to me je res jezilo. Enostavno ni se mi dalo ukvarjat s telefonom, ker je bil zakopan zadaj v ruksaku in sem ga včasih težko dosegla. Po počitku je sledil vzpon na najvišjo točko Col Loson (3299m). Tik pred vrhom nam je nad glavo preletaval helikopter, reševali so eno punco. Na koncu je šlo res po polžje, občutila sem nadmorsko višino in kljub počasni hoji, se je srčni utrip kar višal. Se je pa na visoki nadmorski višini vsaj dalo živet, prva dva dneva je bilo peklensko vroče in vsa sreča za neštete potočke, izvire vode. Močila sem si čelo, zatilje, roke, noge praktično vsakič, ko sem šla mimo vode. Malo gore dole in že smo bili na drugi tranziciji v Cogne (106 km), kjer sem se zadržala skoraj pol ure. Toni se je res trudil, večkrat mi je umil noge ter na sveže namazal z NOK kremo, obula sem sveže nogavice in suhe superge. Trudila sem se čimveč pojesti trde hrane, tudi na okrepčevalnicah sem vzela kakšen sir, pršut, sadje, riž … kaj več pa že ne. Vsakič sem spila Pepsi, kar je bilo sicer čisto razočaranje, veliko raje imam Coca Colo. Cilj mi je bil prigurat do tretje tranzicije v Donnasu (151 km), ki je na naši najnižji točki (330m), kjer si bom spet privoščila nekaj počitka. Še malo, pa bo za menoj pol poti. Letos asistent oz. spremljevalec, ki te je spremljal, ni smel v glavni šotor oz. prostor (kjer je bila hrana, oskrba, prenočišča), ampak je bil zunaj poseben šotor za spremljevalce, na prostem. V Donnasu sem se prvič in zadnjič stuširala, bilo je prosto in nisem rabila čakati, se preoblekla v sveže tekaške cunje, spila shake, si dala čepke v ušesa in si naštimala budilko čez 2 uri. Včasih so te budili prostovoljci, veljajo pa še pokoronska pravila očitno in se moreš zbuditi sam. Tudi tukaj sem dobila praktično zadnjo prosto posteljo, pa jih je bilo res ogromno! Spet je bil spanec precej slab in sem se predčasno dvignila s postelje, vseeno pa skupno na okrepčevalnici porabila 2uri 20 minut. Umila sem zobe, kar mi je zelo pasalo, po vseh sladkih napitkih in gelih, sem imela občutek, da se mi že glivice v ustih delajo. Od Donnasa do Gressoneya sem precej obujala spomine na moj nesrečni TOR iz 2019, na Rif. Codi sem takrat iskala zdravniško pomoč zaradi driske, veliko je bil naokrog tudi Ivo. Prav pasalo bi mi, da bi me Toni spremljal tudi na kakšnem odseku poti, da bi se malo pogovarjala in bi čas hitreje minil, a ni z mano prehodil niti koraka. Spremstvo na trasi ni dovoljeno. Narava okrog mene je res božanska in ko mi je bilo najtežje, vsakič sem pogledala okrog sebe in se čudila lepotam in prelepim stezicam, pa je takoj bilo razpoloženje spet boljše. Prva dva dneva sta bila peklensko vroča, a nebo je bilo jasno in razgledi božanski! Vedno sem pomislila pa tudi na moji punčki doma, tokrat ne bom odnehala zaradi njiju!

Ura mi kaže že dobrih 200 km, ko se privlečem do NIEL-a (1573m). Za menoj je konkretna nevihta z grmenjem in strelami in prvič v življenju me je strah za svoje življenje v hribih. Usuje se sodra, v momentu zahladi, zadnji čas uspem nase navlečt dežno jakno. Toni oceni, da sem v Niel prišla v precej slabem stanju in zelo počasna, zato me nagovarja, da grem malo spat, še kakšno uro bo deževalo, potem pa več ne in se mi splača narediti malo pavze, zakaj bi nadaljevala v dežju in zaradi premočenih superg tvegala žulje? Morem se pohvaliti, da po več kot 200 kilometrih nisem imela še niti enega žulja. Na mrzlem zunaj sem se vsa preoblekla, skušala nekaj pojesti in se zleknila v šotor, ob petih popoldne ni bilo nobenega noter in sem si privoščila uro mirnega počitka. Spet nisem mogla trdno zaspati in zato predčasno zlezla ven. Res je nehalo deževati in noč je bila suha. Na tranziciji v Gressoneyu (206km) se nisem zadrževala, je pa kljub temu minilo 25 minut, preden sem se odpravila naprej. Počutje je nihalo, ponavadi proti jutru sem bila dobre volje in evforična, prebirala sem vzpodbudna sporočila in bila optimistična. Čez dan pa so se vsebolj zgrinjali temni oblaki v moji glavi, ponavadi, ko se je kakšen vzpon ali spust posebno vlekel mi je začela padati motivacija. Včasih mi je Toni rekel “3 urce maš do naslednje okrepčevalnice” a v resnici je bilo tega skoraj štiri ure, že sem “padla ven”. Težka je ta suporterska, ni kaj! 😉 Toni je spal maksimalno 3 ure na noč ves teden pred odhodom, zato je tudi zanj bilo zelo naporno, včasih je med vožnjo ustavljal na vsakih par minut, da je malo zaprl oči, saj ni mogel voziti. Na predzadnji tranziciji v Valtournenche – 240 km (1526m), sem zagledala Andija, kar me je zelo presenetilo. Toni je poročal, da ima veliko prednost pred menoj. Pripravljal se je za deževni popoldan v hribih, neprestano nad 2000m. Bo deževalo, na srečo pa več ne bo neviht. Tudi sama sem porabila ogromno časa, da sem si vzela več rezervnih oblačil, palerino plus jakno, vse za vsaj enkrat preoblečt, če bi še kje obtičala v kakšni koči. Rif. Barmasse (2175m), Fenetre du Tson (2738m), Rif. Magia (2007m), Rif. Cuney (2656m), Bivacco Clemont (2705m), Col Vessonoz (2788m) … vse to so bile kontrolne točke in do vsake se je kar konkretno vlaklo, deževalo je in voda je drla v potokih. Ledeno mrzla voda mi je žlobudrala v supergih, v Rif. Cuney sem si premražene noge osušila in obula v sveže nepremočljive nogavice, ki sem jih na srečo imela s seboj. Iz prelaza je sledil neskončno dolg spust do Oyace-ja na 270-em km, kjer sem nazadnje odstopila. Tudi tokrat sem prišla skoraj v solzah do okrepčevalnice, spustu je sledilo še 100 m vzpona, kar me je spet psihično dotolklo. Ni in ni bilo konca! Prvič na tej dirki so se mi pojavile halucinacije, vsak kamenček je bil neka žival, predmet, čudila sem se, kako so otroci narisali lepe risbe, ko sem prišla bližje in napela oči, da bi si pobližje pogledala, je bil pa samo kamen. Neštetokrat sem videla človeka sedeti ob nahrbtniku ali spati ob poti, ko sem prišla čisto blizu, je bila pa samo veja ali štor. Toni je rekel: “Nič, nujno moreš malo spat in potem mogoče do cilja več ne bo treba!” 🙂 Prvič sem spala kot ubita in želela sem si tistih dveh ur spanja, a Toni me je zbudil po eni uri. Prvič, da me ni priganjal k spanju, ampak me budil in priganjal naprej. Komaj me je zvlekel iz postelje, tukaj so mu dovolili, da je bil notri v dvorani, saj ni bilo gužve in je bil skoz ob meni. Bila sem v kar slabem stanju, utrujena in zaspana, hodila kot zombi. Umila sem zobe, treslo me je od mraza, a vsakemu počitku je kaj kmalu sledil vzpon, zato se ni splačalo preveč oblačit.

Od tukaj naprej mi je pot bila neznanka, tukaj sem bila prvič. Sprva sem na vponu na Col Brison še spala, hodila in spala in vsako spotikanje ob kamen me je malo predramilo, a ne dovolj, da bi se čisto zbrihtala. Dvakrat sem se vlegla ob poti in zaprla oči za 5 minut, nič ni pomagalo, potem sem “sklofutala” samo sebe, v kratkem času popila dva kofeinska gela in nekako se mi je uspelo vrniti med žive. Spust do Ollomonta se mi je spet vlekel, ampak bila sem vesela, saj sem z vsakim korakom bila bližje cilju. Cilj je še vedno bil daleč, ampak zdaj sem že slutila, da kakorkoli se bo obrnilo, veliko še imam časa, da cilj dosežem! Toni je za zadnjih 50 km iz Ollomonta (zadnja tranzicija) potreboval manj kot 12 h. Do Saint-Rhemy en-Bosses (309. km) se je vleklo kot pri norcih, sicer sem 10 kilometersko ravnino praktično vso pretekla (počasi!), a vsake toliko sem morala malo pomasirati stegna, ki so me bolela za znoret. Toni mi je na zadnji okrepčevalnici, kjer je lahko prišel zraven z avtom pripravil res lepo presenečenje. Bil je lep dan, spekel mi je krompirček, naredil palačinke, kupil brezglutenski sladoled. Ponudba ni da ni! Nazadnje sem mu zavrnila krompirček, češ, da je postan, pa si je tukaj tako splaniral, da ga je odstavil ravno, ko sem prihajala do njega. 🙂 “Ti bi mogla na Tor des Glaciers 450 km, jaz sem se lih ufural v spremstvo”. Vredu je Toni, pozabi, jaz umiram, vse me boli, ne vem ali sem v peklu ali nebesih že četrti dan zapored, še TOR prosim, da, če se bom še kdaj želela prijaviti, me prosim z lopato po glavi, ker to je brutalka, eno samo trpljenje! Danes seveda razmišljam drugače, res ni enostavno, je bilo pa tudi veliko lepega. Pojedla sem cel sladoled in še lep čas mi je bilo slabo od tega sladoleda.

Psihično naporno mi je bilo predvsem zaradi Hani in Dore, prvič sem bila toliko časa odsotna od najmanjše punčke in čeprav vem, da sta z babi uživali in je bilo vse v najlepšem redu (babi je šla tudi na roditeljski sestanek in Hani peljala na plesne vaje) se vseeno nisem mogla otresti misli, da bi raje bila sedaj z njima doma, kaj se jaz to po hribih sprehajam dneve in noči? 🙂 Prvič sem poklicala mamo domov in povprašala kako se imajo. Seveda je bilo vse ok. Zadnji dan sem dobila nekaj sporočil od Drejka team in vsako sporočilo me je dvignilo in motiviralo za naprej, hvala neskončno! Prebirala sem tudi vsa druga sporočila in se veselila, da bo kmalu te agonije konec. V resnici sem bila kar dobra, z dvema manjšima žuljema, utrujenost je bila pa pri vseh prisotna, ne gre drugače na tako dolgi in zahtevni poti. Občasno me je matral kašelj. Včasih je trajalo tudi pol ure, da sem se nekako izkašljala. Precej vlekla sem se do Merdeux-a na 1919 m, nato pa se vzela v roke, pojedla kar se je dalo največ, popila par gelov, shake, pojedla palačinko za TO GO in nazaj dobila moči za Rif. Frassati ter Malatro (2936m). Ko se mi je na prelazu Malatra pogled prevesil na drugo stran, na masiv Mont Blanca, mi je zaigralo srce. Skoraj sem doma, kmalu se bo sklenil krog nad dolino Aosto, ki smo jo pred štirimi dnevi pričeli v Courmayeur-ju. Še 2000 m spusta, vmes še malo gor, kako pa drugače in odprem pivo! Zelo zelo se je vlekla prečka do Rif. Bertone, čeprav pot je neverjetno lepa! Ne morem opisati kako čustven je bil spust od koče proti cilju, pot mi je poznana in v eni urci sem bila v mestu. Vsake toliko so mi spolzele solze. Toni mi je prišel nasproti. Skušal me je snemati, meni so tekle solze. Želela bi si, da bi lahko ta trenutek delila s Hani in Doro. Korak je stekel, tekla sem hitro, moči je bilo še dovolj in en, dva tri sem se znašla na krasnem črnem tepihu, ki je vodil do zmagoslavnega finišerskega loka. Tukaj sem pred petimi leti stala s Hani v vozičku, Toni je celotno pot premagal v 114ih urah.

Ni mi uspelo v željenem času pod 100 urami, kljub temu neskončno zadovoljna in presrečna s časom 102h 3min. Edini cilj je pravzaprav postati FINIŠER, kar na koncu šteje. Od 1100 tekmovalcev sem prilezla do absolutno 51.-ega mesta, v ženski kategoriji pa bila deveta. Samo dva tekmovalca iz drugega vala sta bila pred menoj v cilju. Odstop 2019 me je zelo potrl in letošnji TOR je zradiral slabo izkušnjo ter mi končno prinesel zadovoljstvo. Vsak, ki premore pot, je VELIKAN “GIANT”, kajti, kdor ne pozna TOR-a, si verjetno niti približno ne more predstavljati, za kako zahtevno, naporno in dolgo preizkušnjo to gre. Ura COROS mi je na koncu izmerila skoraj 360 km ter 25.000 vzpona, toliko tudi spusta.

Na cilju prejmem prelepo finišersko medaljo in usmerili so me do velikega plakata, kjer se podpišemo vsi finišerji. S Tonijem se objameva, in začutim, da tudi on joče. Tudi njemu je bilo težko. Opravičujem se ti, da sem bila naporna! Danes se iz tega smejiva. Odprla sva zasluženo pivo, a sama nisem spila niti kapljice. Sprijaznila sem se s celiakijo in živim z novim slogom naprej. Sicer se pa v Italiji dobi zelo ugodno brezglutensko pivo, tudi pri nas. Nobene drame! Žal pa to ni domač Stezičar 🙁

V nedeljo, točno en teden od našega starta, smo na razglasitvi rezultatov najboljših na vseh štirih razdaljah: 30km, 130km, 330km ter 450 km. Bila sem presenečena, da so klicali tudi mene, dobila sem prelep lesen pokal s celotno zaokroženo potjo nad Aosto. Po razglasitvi so na oder poklicali vse finišerje Tor des Glaciers, bilo jih je manj kot 100. Nato še čisto vse finišerje TOR-a (621 nas je končalo tekmo). Sledila je skupinska slika v finišerski majici in nahrbtniku ter pogostitev. Na parkirišču je pred odhodom sledila še analiza z Bojano in Matejem ob pečenih krompirčkih, perutničkah in solati.

Čestitke vsem našim, ki so borbali, Andi, Tomaž, Bojana in Matej, Borut! Uživala sem v vaši družbi! Vsak je šel skozi svojo agonijo, skozi svoje lepote, in vsakega od nas je preizkušnja veliko naučila, lahko smo ponosni nase! .. TOR je izkušnja za življenje! Hvala Toni za spremstvo, hvala moji mami za varstvo in hvala vsem za vzpodbudna sporočila ter čestitke! Nikoli ne reci nikoli … naslednje leto še ne, potem pa morda kdaj spet … khmm .. pod 100 ur? 😉

Ali pa s Tonijem na Tor des Glaciers (oba imava izpolnjene pogoje, TOR pod 130 ur) … “Mama, kdaj greš v penzijo?” 😉

Po čudoviti izkušnji obiska Makedonije in glavnega mesta Bitole leta 2014, ko sva obiskala sedem najvišjih vrhov držav bivše Jugoslavije, sva se z veseljem odzvala povabilu na drugo izvedbo Pelister ultra trail-a (PUT), ki ga skupaj z ženo organizira Tonijev prijatelj Nenad iz Bitole. Spoznala sta se na teku po puščavi – Maraton des Sables. Sprva sem mislila teči samo jaz, a Toniju ni dalo miru… kljub premajhni količini treninga, ga je mikalo, da bi neobremenjeno tekel na najdaljši razdalji, 115 km in 7000 m vzpona. Ko sva rešila varstvo, z nami je šla še Tonijeva najstarejša hči Zara, sva se prijavila oba. Po tekmi smo imeli še en teden časa, ki ga bomo preživeli ob morju v Albaniji ter Črni gori.

Tekmo sva startala oba zelo utrujena. Zaradi preobilice dela ni bilo časa za počitek, vozila sva 12 ur izmenično čez celo noč, da je bilo čimmanj stresno za punce. Naša Dora ima dobro leto, ampak je zelo potrpežljiva in prilagodljiva na potovanju. Namestili smo se v centru Bitole, se sprehajali po mestu in se pripravljali na tekmo.

Ko je Toni na rivi že davno tega v Karlobagu kupil zvonček in po Velebitu tekel z njim, da je odganjal medvede, so se mu vsi smejali. Na PUT-u smo pa dobili v startni vrečki vsak svoj zvonček, ki smo ga iz varnostnih razlogov pred divjimi živalmi morali imeti pritrjenega na ruksaku. 🙂 Na startu dolge tekme nas je bilo komaj čez 20. Škoda, ker gre za res lep event s čudovito organizacijo, prelepo naravo in krasnim vzdušjem s strani prostovoljcev. Zdi se, da vsi dihajo za to tekmo! Prvi kilometri čez Bitolo so bili peklensko vroči, srečevali smo želve, ki so se prosto sprehajale po potkah. Presenečena sva bila nad zelo tekljivimi širokimi potmi. Seveda se je to hitro obrnilo, profil je namreč kazal na štiri nazobčene vrhove, dolge okrog 1200 m vzpona. Tekla sva skupaj, morda bi sama šla nekoliko hitreje, a čez noč je obema odgovarjalo, da sva bila po zares dolgem času sama skupaj. Kot v starih časih 🙂 Ko sva prišla na tranzicijo, sva izvedela, da so trije pred nama očitno zašli in da sva prva na tranziciji. To sva bila presenečena! Mene je zdelovala zaspanost, a nekako sva skupaj pregurala noč in se odločila, da bova skupaj vztrajala do konca. Toni me je presenetil, glede na zelo majno mesečno kilometrino, mu je šlo res super. Le na spustih sem ga malo kregala, zakaj se tako vleče, če ne gre hitreje? 😉 Zgovarjal se je na visoko travo in mestoma težko prehodne stezice. Več kot 30 dni je namreč neprestano deževalo in niso mogli celotne trase pokosit. Za našo tekmo se je naredilo prekrasno vreme, le teren je bil kar razmočen. Ves čas sva pričakovala, da naju kdo dohiti, a se to ni zgodilo. Na zadnjem dolgem spustu sva prvič oba v živo v daljavi videla medvedka, sprehajal se je točno po naši stezici, a ob najini prisotnosti odlaufal v drugo smer … torej zvonček le ni bil odveč v obvezni opremi. 🙂 Prva sva prečkala ciljno črto v športnem središču Nizepole. Prihod v cilj je bil eden najlepših v vsej zgodovini mojih tekov. Pred ciljno črto je bil dolg strm klanec, ki sva ga težko tekla, ampak sva “morala”, toliko ljudi naju je čakalo, z našimi puncami vred. Zara, Hani, Dora ❤. Ob spremljavi makedonske nacionalne glasbe in zvokih kravjih zvoncev, sva nasmejana in vesela skupaj prestopila cilj. Objemi in čestitke so deževale iz vseh smeri, od popolnoma neznanih ljudi. Vzdušje je bili fenomenalno! Prvič sem doživela, da so na cilju imeli v ponudbi brezglutensko pivo, kar je zame sploh bil raj. 🙂 Pa seveda neomejeno sladoleda, saj sta Nenad in Vijoleta lastnika tovarne Zermatt. Prišla sva ravno pravi čas, saj so se takoj na nebu začeli zbirati nevihtni oblaki in pričelo je grmeti, deževati. Strašna škoda za vreme, a proti naravi ne moremo nič. Tekma je bila ustavljena.

Naslednji dan smo bili povabljeni na otroške teke, kjer je tekla tudi Hani ter na zaključek/pogostitev, namenjen sicer prostovoljcem. Iz srca se zahvaljujem za to izkušnjo in prelep sprejem! Z veseljem se bova vračala v Bitolo, kjer imajo pravo srce za stezičenje. Ravno ta vikend je ekipa PUT-a v Kranjski Gori na Julijana trailu, a jaz že v Courmayeur-ju odštevam ure do starta Tor Des Geants. Je pa v Kranjski Gori na stojnici s pivom Toni in bo vsekakor poskrbel, da naši prijatelji iz Makedonije po tekmi ne bodo žejni 😉 🍻

Teden po tekmi smo uživali ob morju, ustavili smo se tudi v mestu Vlöre v Albanije, od koder je Genci Kapllani, ki sva ga spoznala na PUT-u. Veliko je snemal in takoj sem ocenila, da res uživa v trailu. Kljub jezikovni barieri, smo se odlično sporazumevali in se srečali v mestu na kavi. Naslednji dan nas je s čolnom peljal na izlet po morju in nam razkazal čudovito jamo. Zelo smo se imeli lepo! Hvala Genci za gostoljubje!

Po uspešno končani pregledni tekmi Savinjski K6 trail v mesecu aprilu, sem v cilju od članov AZS prejela vprašanje ali me morda zanima udeležba na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Zanimal me je zgolj dolgi trail, v kolikor bi uspele sestaviti žensko ekipo. Šlo je za 87 km dolgo traso, 6000 metrov vzpona in 6500 metrov spusta. Iskreno se tam nisem najbolj videla, saj sem šele dobro začela trenirati po drugi porodniški in sem vedela, da mi bo zmanjkalo časa za optimalno pripravo. Po drugi strani pa tako izjemne priložnosti, doživeti svetovno prvenstvo, res ne gre zamuditi. Barbara je bila zelo navdušena nad idejo in ko je potrdila tudi Martina Klančnik Potrč, je bila ženska ekipa na dolgem trailu sestavljena. Toni je prevzel vlogo mojega trenerja, jaz pa prvič v življenju pridno ubogala vsa navodila, izvedla čisto vse predvidene treninge, vključila obisk fitnesa. Čeprav je včasih bilo težko kombinirati s službo, delom v pivovarni ter družinskimi obveznostmi, sem bila vseskozi visoko motivirana in disciplinirana, na kar sem ponosna in želim v tem tempu nadaljevati. Vmes se je zgodilo marsikaj, od slabe krvne slike do suma na celiakijo (zaenkrat sta pozitivna presejalni test iz lekarne ter krvni izvid protiteles EMA in tTG), vendar trenirala sem dva meseca sistematično in dobro. Edino kar obžalujem je, da se nisem bolje zavzela pri hujšanju in bila na štartu malo lažja. 😅

Takoj po prihodu v Neustift im Stubaital, kjer smo bili nastanjeni v lepem hotelčku s prijaznima lastnikoma, smo si ogledali start VERTIKAL-a in navijali za naše: Varinejo, Dominiko, Anjo, Klemna, Timoteja ter Mirana. Najbolje se je odrezal Klemen z 28-im mestom v res močni konkurenci, dominirali so temnopolti tekači. Letos so vse 4 discipline snemali, prvič v zgodovini gorskega teka ter predvajali v živo, kar je bilo res noro fajn! Celotno tekmo smo spremljali na platnu. Popoldan sem preživela v družbi svoje najljubše cimre Barbare, največji in pravzaprav edini povdarek sva dali na počitek ter karbolovding. Tem za pogovor ni zmanjkalo, tako da je že isti dan popoldan začelo deževati. 🙂 Z veseljem bi šla z gondolo v hribe in pričakala naše še v cilju, a sem se počutila preveč utrujena od vsakodnevnega tempa in dela. Želela sem se res maksimalno spočiti pred tekmo, ki bo na sporedu tretji dan, v petek zjutraj ob 6:30. Tudi naslednji dan sem preživela pretežno v sobi, le malo smo razmigali nogice z Barbaro in Maticem. Naše tekače na kratkem trailu sem spremljala preko telefona in na TV v hotelu. Najbolje sta se pričakovano odrezala Marko in Petra Tratnik. Še na uradno kosilo in večerjo v Neustift nisem šla, saj sem precej omejena z izborom hrane in imam raje svojo. Moram pa pohvaliti lastnika v hotelu, vsako jutro me je čakala brezglutenska košarica kruhkov. Že na dopoldanskem teku sem imela slab občutek, da noge niso, kot bi morale biti, čisto preveč težke. Vse bolj se me je loteval strah. A sploh še znam tečt? A bom zmogla? Zvečer je prispel Toni z brezglutenskimi testeninami in riževim narastkom, vse to mi je pripravila moja mami. Neskončno hvala!!

Če sem prvo noč spala kot angelček, je noč pred tekmo bila bolj nemirna, čutila sem velik pritisk. Zvečer, ko sem se slišala z mamo po telefonu in v ozadju zaslišala Dorin jok, je zajokalo tudi moje srce in nisem mogla zadržati solz. Skrbelo me je, kako bodo zlaufale noge in na tekmi se je kmalu v prvi klanec pokazalo, da to očitno res ne bo moj pravi dan. Pred startom so nam pregledali opremo, stehtali so dežno jakno, ki je morala biti težja od 120 gramov za ženske, ter 150 gramov pri moških. Prvi loop iz Neustifta do prve okrepčevalnice nazaj v Neustift (17 km), kjer me je pričakala večina članov naše reprezentance, sem parkrat morala na wc, bolje rečeno za grmovje – driska. Razmišljala sem, če sem se kje pregrešila z glutenom. Že vmes sem klicala Tonija, da mi pripravi tableto proti driski, teh problemov pa sedaj res ne potrebujem in na srečo je v nadaljevanju pomagalo. Na vzponu nisem preveč uživala, skrbelo me je, ker sem se počutila zelo počasno, hitreje pa nisem upala, saj je pred menoj bilo še velikooo ur, plan je bil okrog 14 ur. Limit tekme je bil 15 ur. Na tekmo so bili prijavljeni le najboljši iz držav celega sveta, treba se bo boriti do konca, do zadnjega metra, to mi je bilo jasno! Zelo me je presenetilo, ko sem kmalu na drugem vzponu zagledala Barbaro, ki čepi na tleh. Zelo mi je žal, da to ni bil njen dan, saj sem prepričana, da je bila odlično pripravljena! Ekipno bi lahko dosegle zelo dobro uvrstitev, že tako smo neuradno končale na 10.mestu. Malo sva šli skupaj, potem sem šla naprej z mislijo in upanjem, da me bo sigurno kje dohitela. Žal sem jo videla šele na cilju, ker se ji stanje ni izboljšalo in jo je ujel limit. Upam, da bomo čez dve leti imele možnost popravnega izpita in da tudi jaz odtečem svoj maksimum. Veliko je govora o tem kako težka je bila tekma, kako so bili limiti prekratki, kako noro dolgi vzponi in spusti so bili. Za svetovno prvenstvo se po mojem spodobi, da je tako. Meni je bila trasa zelo všeč, treba bo pa več delat na vzponih, doma imam največ 300 višincev v kosu in to se je na tekmi poznalo, preveč sem izgubila navkreber. Spuste bi lahko tekla hitreje, a sem namensko šla precej z rezervo, da ne bi preveč nabila nog. Veliko energije so mi dali naši iz kratkega traila, ki so navijali na 3.okrepčevalnici – Hoadl (2500m), Petra in Marko Tratnik, Aleš Žontar, Nejc Blatnik. Imeli smo najboljše reprezentančne drese, majica v živo zeleni barvi, ki je sekala na daleč in smo bili res opazni. Mateja Kosovelj mi je malo pomasirala noge, tudi Toni je prišel gor z gondolo in me presenetil. Se opravičujem če sem koga pozabila omeniti! V drugem delu tekme sem skoz počasi pridobivala mesta in tudi počutje je bilo boljše, sploh na tekaškem delu do 5.okrepčevalnice, kjer so me spet pričakali naši. Vseh okrepčevalnic je bilo 6, od tega 3, kjer je bila dovoljena pomoč. Ko sem prišla do zadnje okrepčevalnice, sem vedela, da bom prišla tudi do cilja, čeprav je pred menoj bil še dolg vzpon 1250 metrov ter spust v Innsbruck. KONČNO, za celotno pot sem potrebovala 13 ur 43 minut! Bila sem vesela, da sem zborbala to res težko tekmo! Prihod v cilj je bil emocionalen, čakala sta me Toni in Zdenko ❤

Hvala našim zvestim navijačem iz reprezentance, ki so ves dan hodili naokrog in nas oskrbovali, tudi oni so bili utrujeni od svoje tekme. Hvala Zdenko, Edvin in Boštjan za spremljanje, navijanje in pomoč, sploh Zdenku, ki je bil kot naš ata za vse! ❤ Hvala vsem, ki so držali pesti za nas in bili z nami v mislih! Hvala mojim domačim, predvsem mamici za varstvo mojih dveh princesk! Vzdušje je bilo izjemno in res sem neskončno HVALEŽNA, da sem lahko to doživela! V cilju me je pričakal Toni s Stezičarjem. Od 135 tekačic nas je končalo le 69, nekaj je bilo odstopov, dosti jih je ujel limit. Končno 45.-eto mesto se ne sliši najboljše, ampak to je 45-eto mesto v res močni svetovni konkurenci in na koncu sem zadovoljna. Na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku nas je vsega skupaj bilo 1300 tekačev iz 68 držav, na dolgem trailu nas je skupno bilo 300 tekačev. Čestitke vsem našim za borbo in hvala za skupne trenutke, ki jih bomo nedvomno hranili v spominu 4EVER!

Ta večer je bil pa NAŠ večer! Končno smo tudi trejlaši prišli do zasluženega piva in dolgo v noč je trajala ta zaslužena hidracija. 🙂 Zadnji dan smo spremljali še tekmo GOR/DOL v središču Innsbrucka in s tem zaključili našo avanturo na Tirolskem. Najbolje se je odrezal Timotej Bečan z 33.mestom, Varineja Drašler z 69.mestom, med mladinci pa Maj Pritržnik (33.mesto) ter Klara Močnik z izjemnim 14.-im mestom! Na poti domov smo pobrali del ekipe, ki je iz Innsbrucka odpotovala precej prej, a obtičala s pokvarjenim kombijem. Na petih sedežih se nas je peljalo 7, Marko je dve uri sedel na gajbi. 🙈 Živi, zdravi (le s hudim muskelfibrom) in z novo bogato izkušnjo smo se sredi noči vrnili domov. ❤

Yes! Prebila sem led in po treh letih netekmovanja, sem končno spet stala na startu organiziranega dogodka (razen Triglav trail run v avgustu lani). Toni me je v zadnjem trenutku prijavil na Savinjski trail preko mojega kluba KGT Papež, dolg 28 km z 2000 vzpona, po tem, ko se zaradi zdravstvenih razlogov nisem prijavila ne na Istra 100 milj, niti Vipava 100 milj. Že celo leto imam v epizodah težave s prebavo (očitno gre za intoleranco na gluten). Tenirala sem zadnje tri mesece redno, solidno, v zadnjem mesecu vklučila tudi fartlek in intervale, ampak nič pretiravala, v vsakem treningu sem uživala. Toni je ocenil, na podlagi “testa na Pristavo”, da sem v zadnjih tednih izboljšala formo in da bi lahko šla na Savinjski tek, ki šteje za državno prvenstvo v kratkem trailu. Sprva sem rekla, da ni šans, tako kratka razdalja mi ne gre in bom zadnja na cilju, a po premisleku, sem si pravzaprav želela prebiti let in začet tekmovati. Dosti je bilo pavze! V resnici pa tudi Toni ni verjel, da mi bo šlo dobro, ker konkurenca je bila huda.

Največja skrb mi je bila, kako bo z mojo prebavo. Velik stres mi povzroča, da na vsakem treningu iščem grmovje, na tekmi bi to bilo toliko bolj stresno. Dolgotrajna diareja je vztrajala še par dni pred tekmo, krvni tlak je bil iz dneva v dan nižji in komaj sem se držala pokonci, čeprav sem se trudila skoz vnašati dovolj tekočine. Zadnje dni sem popolnoma izključila gluten in na dan tekme sem se počutila odlično, brez prebavnih težav.

Zahvaljujoč moji zlati mamici, ki je skrbela za moji dve punčki, sva lahko s Tonijem šla proti lokaciji tekme (Limberk, Griže) že večer prej in tam prespala v avtodomu. Dora se vsako noč prebuja in včasih res slabo spim, tako da mi je noč brez otrok bila kot balzam, spala sem kot polhek. 🙂 Zjutraj dolgo poležavanje, priprava in ogrevanje ter želja, da kmalu startamo, pa bo kar bo. Trasa je bila precej težka, vzponi ter spusti zelo ostri, strmi, mestoma blatna drsalnica. Svoje je naredilo deževje, sneg, pa tudi pohodniki pred nami. Tekli smo na Bukovico, Gozdnik, Mrzlico, Kamnik in Hom. Strmina Gozdnika mi je bila poznana že iz Knap trail-a. Ko se je iz vrha Gozdnika pot prevesila navzdol, me je veter kar zaslepil. Brisala sem si solze in bolj na blef kot sigurno tekla navzdol, saj mi je bil vid čisto zamegljen. Tudi spust iz Kamnika sem šla kot po jajcih, čeprav so očitno drugi imeli še več težav. Vse bolj sem se namreč začela približevala tretjeuvrščeni Barbari Jolič. Če bi mi tehnično zahteven spust šel bolje, bi jo najbrž lahko že tam ujela. Čeprav sem predhodno imela dobri dve minuti zaostanka za njo, sem jo na zadnjem, šestem vzponu dohitela in tudi šla naprej. Misel, da bi mi morda uspelo državno prvenstvo končati na 3.mestu, me je preplavila z adrenalinom. Bolj taktično bi ji bilo slediti in verjetno bi za zadnje metre tako ohranila več moči. Počasi me je začela dohitevati nazaj. Nekaj časa sva tekli skupaj, zadnjih 300 metrov pa je začela pridobivati prednost in tako sem za 6 sekund zaostala in končala na 4.mestu, s časom 3 ure 14 minut. Zelo zelo sem zadovoljna s svojim tekom, počutila sem se odlično, strme vzpone sem zmogla brez težav, kar mi je samo lepa motivacija, da nadaljujem, kakor sem si zasnovala in sem na pravi poti, da se še izboljšam. Za mamico, ki hodi v službo, doma dela v pivovarni in skrbi za dve mali navihanki, vedno brez varstva, razen ko iz Radencev pride moja mami, mislim, da včerajšnja predstava na kratkem trailu ni bila slaba. 🤪 Čestitke prav vsem tekačem, pohodnikom, prostovoljcem in organizatorjem! Imeli smo se čudovito, izpeljali ste krasen dogodek! Res sem neskončno uživala v družbi tekačev, te pozitivne druščine ljudi, ki te zmeraj napolni z energijo.

Ponavadi greva s Tonijem med zadnjimi domov, tudi tokrat ni bilo dosti drugače. Z Ivijem smo dolgo klepetali, in Katka je spet postala lačna. 🤭Šli smo v bližnjo pizzerijo in ker je bila oddaljena samo 400 metrov, smo šli peš. Vsi trije bosih nog 😅 Hvala Ivi za družbo, bilo je super!

REZULTATI: https://www.arrowliveresults.com/SavinjskiK6trail2023

Potovanje na Sicilijo je bila moja ideja za darilo Tonijevi najstarejši hčerki Zari za 18-i rojstni dan. Ker nas je za naš avtodom preveč in ker sem si itak želela, da po dolgem času gremo nekam z letalom, smo po dolgem kolebanju med Tenerifi, Tunizijo, Egiptom … naposled izbrali ta čudovit otok, ki sem ga enkrat že prekolesarila s Simonom. Tokrat smo obiskali tudi tri kraje, ki jih s kolesom nisem .. Etno, notranjost otoka z vasico Corleone ter čudovit San Vito lo Capo. Na potovanju smo bili praktično 11 dni, lahko rečem, da premalo, zmanjkalo je časa za marsikatero plažo, mesto in tudi pretečenih kilometrov je bilo premalo, saj smo imeli precej natrpane dneve. Pozna se tudi to, da so dnevi že zelo kratki, ob šestih popoldan je bila že trda tema. Želela sem jim pa pokazati čimveč! V naprej nismo imeli rezervirano popolnoma nič. Že ob osmih zjutraj smo pristali v Palermu, a se od tam nismo spokali pred 11-o uro zaradi zapletov z rent a carjem. Na letališču imajo namreč precej višje cene, zato je Toni rezerviral preko spleta in imela sva nekaj težav. Ko smo se naposled napokali v Hyundai Bayon, je Zara ugotovila, da je na sedežu, kjer smo tri ure sedeli, pozabila pasno torbico z vsem denarjem. Torbice tam itak več ni bilo! Na srečo so dokumenti ostali pri Toniju, denar pa je dobila od naju, na srečo ga ni bilo pretirano veliko, tako, da se ni bilo treba preveč sekirat. Edino za izgubljen etui za očala, bo treba pa še enkrat v Pariz! 🙂 Začetek slab, konec dober! In točno tako je bilo. No, skoraj (po povpratku v Benetke je Toni namreč izgubil telefonsko številko našega shuttle busa in smo ostali brez prevoza do naše garaže, kjer smo imeli sparkiran avto. Eno uro sem s puncami čakala na letališču, ob enih ponoči, da je Toni prišel po nas s kombijem , hvala Maša za pomoč!!).

Med vožnjo sem preko bookinga rezervirala prvi apartma v prelepem meni že poznanem mestu Cefalu. Hani in Zara sta imele čisto svoj apartma s kuhinjo in kopalnico, zunaj bazen ter kolesa, ki so bila brezplačno na voljo. S Tonijem sva tekla z vozičkom, Zara je peljala Hani s kolesom do centra. Zelo smo uživali! Z Zaro sva zaplavali v morju, Hani že prej v bazenu. Naslednje jutro sem tekla okrog mesta, Zara je šla peš po svoje, sva se pa dobili na glavnem trgu pred čudovito katedralo na kavici. Popoldan smo že bili v Taormini. Moja želja je bila, da jih peljem na otok Vulcano in da se tudi povzpnemo na vulkan, a ker nisem dobila najboljših informacij, kako je z vzponom, naj bi bilo kaznjivo, se potem nismo odločili. V Taormini sem ponovno našla čudovit apartma, Lemon Tree, s čudovitim razgledom na mesto, s čudovitim bazenom ter najbolj čudovitima oskrbnikoma. Prišli smo v času sieste in so bile zaprte trgovine, pa tudi malce težko smo našli apartma. Navigacijo je prevzela Zara, ki se je takrat šele spoznavala z Google mapsom in smo prišli malce slabe volje na cilj. Diega sem prosila, če imajo kaj za jest oz. je kje blizu restavracija. Prinesel nam je paket testenin ter omako in svežo baziliko, toliko da ne umremo od lakote. Zvečer je šel Toni v nabavo, punce pa smo uživale ob razgledu in v bazenu. Dora je zbolela, prvič v življenju, bila slabo razpoložena, zgledalo je, kot da jo boli grlo, kašljala je, veliko je jokala. Zgodaj zjutraj sem si privoščila dvourni tek na Monte Venere, popoldan pa punci peljala po Taormini in ogled antičnega gledališča, ki mi je najbrž zaradi pogleda na morje in Etno veliko bolj posebno mesto, kot sicer največje gledališče na Siciliji, v Sirakuzah (tudi tam je bilo krasno, predvsem, ker smo bili ob sončnem zahodu). Četrti dan potovanja smo najprej peljali Doro k zdravniku, saj je noč bila res težka. Protibolečinska svečka je prijela zgolj za eno uro, večji del noči sem prebedela ob Dorinem joku. Šlo je za virusno vnetje ušeska, prejela je sirup. Po dveh dnevih jemanja sirupa je bilo na srečo čisto vredu. Vmes smo se povzpeli na Etno. Punci z gondolo, jaz peš. Zanimivo je bilo to, da nisem prišla na vrh gondole (višina 2900m) prav veliko za njima. 🙂 Za teh 600 višincev sem potrebovala okrog 45 minut, prišparala pa 30 eur za karto. Žal mi je edino, da si na poti nismo vzeli časa, da bi šli nabirat kostanj. Srečevali smo ogromno ljudi, ki so si nosili polne vreče kostanja iz gozda. Vzpon od višine 2900m do Torre del Philosopho je bil res težaven, en korak naprej, tričetrt koraka nazaj 🙂 Catanio smo preskočili, sigurno škoda, ker bi se lahko srečali s prijateljico Vlasto, ki so vzpon na Etno načrtovali za naslednji dan. Glede napotkov sva se slišali le preko telefona. Apartma sem rezervirala v Sirakuzah sredi mesta. S parkiranjem ni bilo težav, osrečili smo pa tudi Hani, ker je lahko šla v McDonalds na Happy meal. Zjutraj sem šla na tek in v izvidnico, kam jih bom peljala kasneje. Vsi radi bolj dolgo spijo in dokler so vsi pokonci, sem jaz že nazaj iz treninga s svežim kruhom. <3

Da smo malo čuvali Doro, je večkrat Toni ostal z njo v apartmaju, punce smo pa same pohajkovale po mestu. V Sirakuzah smo se skupaj sprehodili po čudoviti Ortigii, kjer sem se v eni od dveh mini plažic naplavala v morju (24 stopinj!), šli na božansko pico, popoldan pa punce same do grškega gledališča, ki je pod Unescovo svetovno dediščino. Južneje od Sirakuz je veliko lepih plaž, a smo vse izpustili ter šli do Agrigenta. Ker se doline templjev zelo dobro spominjam iz kolesarskega popotovanja, sta si to prelepo arheološko najdišče ogledali Zara in Hani sami. Dodatno sem jima vzela avdio guide. Zelo sem bila vesela in ponosna na Zaro, da je tako lepo vodila svojo manjšo sestrico in skrbela zanjo. Na celem potovanju sta vedno imeli skupaj sobico in veliko časa sta preživele skupaj. Prespali smo blizu Scale dei Turchie, čudovite bele skale, kjer smo uživali ob sončnem zahodu in pivu. Vreme smo vseskozi imeli čudovito. Dan smo preživeli v vasici Corleone, mafijsko mesto, od koder je veliko mafijskih donov. Obiskali smo muzej, šli na testenine v lokalno restavracijo ter kmalu popoldan proti Trapaniju. Vasica Corleone mi je bila neznansko všeč, ozke uličice, hribovita pokrajina naokrog in ta misterioznost mafije. Škoda, da nismo ostali dlje! V Trapaniju smo stanovali v mestu, šli na nočni sprehod, zjutraj sem pa tekla na Erice, kjer smo se dobili. Punci sem gor sicer poslala z gondolo, a ravno takrat žal ni delala.

Zadnje tri dni smo preživeli v san Vito Lo Capo, lep apartma z razgledom na morje. Žal se nam je ravno na tej elitni lokaciji, ki je znana tudi kot plezalski raj, skisalo vreme. Dolga peščena plaža, raj za Hani in igranje v pesku, ter za Zaro in sončenje. A žal je postalo vetrovno, morje razburkano. Tekla sem na Monte Monaco, sprehodili smo se čez nacionalni park Zingaro in se sprehajali okrog ene od številnih jam. Kljub slabšemu vremenu, nam ni bilo dolgčas. Zara naju je naučila CAMBIO. Kartali smo dolgo v noč! Toni nam je kuhal kosila. Nekaj sem tekla, vsekakor pa mi je ostalo še kar nekaj neprehojenih stezih za naslednjič! 😉

Mislim, da nam je vsem Sicilija ostala v prelepem spominu. Prehitro je minilo, veselim se pa že naših novih skupnih dogodivščin. Zara je pred kar nekaj prelomnicami v življenju in če v letošnjem šolskem letu uspešno opravi maturo, sem ji obljubila, da gremo na Maldive. 🙂

Da sem se sedem mesecev po porodu odločila nastopiti na organizirani tekmi, je kriva Špela Čampa, ki me je kot ambasadorko dogodka povabila k sodelovanju. Sprva sem se optimistično prijavila na najdaljšo razdaljo, a po pestrem poletju (večino časa sem bila z avtodomom sama s puncama na morju), mi je bilo kristalno jasno, da je iluzorno pričakovati, da bi uspešno prišla do cilja. Nenazadnje še polno dojim in Dora brez mene še ni bila več kot 2 uri. Najraje bi tekla kakšnih 20 km, a trasa do Vrat in nazaj mi ni bila tako všeč, kot naslednja razdalja – 44 km z 2600 višinskimi metri, kjer se bo šlo v visokogorje. Velikokrat v življenju prej skočim, kot tehtno premislim, tako je bilo tudi tokrat. Start je bil ob štirih zjutraj, kar mi je zelo odgovarjalo, da bo Dora čimmanj časa brez mamice. Toni me je podpiral od vsega začetka, a kaj, ko si je nakopal še delo – stojnico s pivom Stezičar. Ne morem se pretvarjati, da mi ni bilo stresno, da sem znova ostala sama za varstvo in pripravo na tekmo. Tekmovala nisem ves čas korone in še dlje … celo večnost! Imela sem nemalo dilem in česarkoli sem se dotaknila, nekaj ni štimalo. Nezanesljiva čelka, plesen v bidonih, pretečeni roki gelov .. Dora kot zakleto ravno ta dan, ko sem pakirala stvari za tek ter urejala še avtodom, ni spala NIČ! Kmalu bi se mi zmešalo, njej pa tudi od dolgčasa, saj mamica ni bila čisto prisotna in skoncentrirana nanjo.

Pot do Mojstrane je trajala precej dlje zaradi zastojev na cesti, a mi je Dora v avtu lepo spančkala, ko pa se je v Jesenicah zbudila, je zaspala Hani, že ob sedmih zvečer in do jutra se več ni prebudila. Neverjetno! Ta teden je prvič po praktično dveh mesecih redno hodila v vrtec in očitno ji bolj zgodnje vstajanje ni najbolj odgovarjalo. Dori sem zraven speče Hani na posteljo nametala kup igrač, s katerimi se je lepo zamotila. Medtem sem skušala vase spraviti čimveč hidratov, si pripraviti vso opremo za zjutraj ter čimprej zaspati. Slednje nama je z Doro uspelo šele po deseti uri. Spala sem kot polhek in se prebudila par minut pred budilko, ob treh zjutraj, podojila Doro, si izbrizgala še preostanek mleka, pojedla kos kruha, se oblekla in šla v temno noč. Adrenalin je delal svoje, ni mi bilo težko vstat, je pa res, da me je malo stiskala tesnoba, ker grem za okrog osem ur vstran od moje male punčke. Vse bo ok!

Pred startom poklepetam s starimi tekaškimi prijatelji in obujam spomine, dolgo je že tega, ko mi je vse to bila rutina. Tokrat pa nisem bila sigurna, da sploh vem, kaj delam tukaj. 🙂 Treniram veliko premalo, višincev imam v nogah skoraj nič … uf … srčno upam, da bom zmogla do cilja! Od Mojstrane do Vrat tečem z rezervo, čisto na začetku občutim močno zgago, zaradi česa nisem mogla piti sladkih napitkov. V glavi se mi pa odvija, da, če ne bom pila napitkov in pojedla par gelov, tudi energije ne bo za celotno pot. Ponavljam si, da sem prišla uživat, da je za vse poskrbljeno, in da je to mojih par ur svobode, zato se moram že enkrat sprostiti in res uživati. Bolj ali manj mi je uspelo, dan je prinesel čudovite razglede in sem pa tja sem s kom spregovorila par besed, kar mi je bilo super. Na Luknji sem srečala legendo Francija Teraža, ki nas je pospremil do Doliča, a mu pravzaprav noben ni mogel slediti, kljub temu, da je pred kratkim prebolel kovid in letos praznoval 60 let!. 🙂 Čudovita pot, bilo mi je lepo, a nisem čutila nobene svežine, nobene lahkotnosti, sigurno tudi na račun odvečnih poporodnih kilogramov, v nogah ni bilo nobene moči, da bi lahko bolj pospešila. Zdelo se mi je, da se vlečem po polžje, je bilo pa v mojih nogah že okrog 1500 metrov vzpona! Kar nekaj sem jih spustila naprej, a jih na spustu hitro ujela. Hvala bogu sem imela relativno dober občutek pri spustih in tukaj nekaj pridobila. Na Doliču sem zmešala Winforce napitek, kar mi je vsakič vzelo precej čas (sem iz forme:)), za nameček pa se po kakšnih 200 metrih spomnila, da sem na okrepčevalnici pozabila palice. Najraje bi jih kar tam pustila, a sem se vseeno vrnila po njih. Sledila je prelepa pot proti Vodnikovi koči, a prav tekaška ni bila. Kljub temu so kilometri hitro leteli in kot bi mignil sem bila pri koči. Spet veliko časa sem porabila, da sem sploh našla pipco z vodo in si nato zmešala napitek. Prisilila sem se, da sem zaužila gel, saj me je čakal vzpon na Konjsko sedlo, nato pa spust v Krmo. Uživala sem v vsakem koraku, kilometri se mi niso zdeli dolgi, kar naenkrat sem bila na zadnji okrepčevalnici, pri Kovinarski koči. Popodla me je evforija, saj sem vedela, da teh zadnjih par kilometrov bom pa že zborbala, čeprav noge res niso bile več sveže! Orosile so se mi učke ob misli, da me čakata moji dve princeski. In to veliko prej, kot v zastavljenih osmih urah.

6 ur 22 minut neverjetno lepe trase in sem bila v cilju, v objemu svojih srčkov. Cilj ni bil prav nič dramatičen, saj je deževalo in praktično nikogar ni bilo ob ciljnem loku. “Škoda, četrta si, ena je samo kakšno minuto ali dve bla pred tabo!” mi je pričakal Toni. Priznam, ob tej novici me je malo grizlo, zakaj nisem več dala od sebe, ampak že itak sem med potjo sklenila, da sem zadovoljna z rezultatom in presenečena, da sem odtekla tako kot sem. Zdaj pa začet trenirat, predvsem v klanec, da bo drugič šlo bolje. 😉

Hvala za povabilo, hvala za to res lepo izkušnjo in hvala vsem mojim navijačem, ki ste verjeli vame!

Čestitke vsem tekačem, predvsem na najdaljši razdalji, 87 km! Norci! In pohvale organizatorjem, izpeljali ste krasen event v osrčju Julijskih Alp, okrog Triglava! Naslednjo leto se pa spet vidimo. 🙂

Začelo se je na Krku. Čisto spontano, kot večina stvari v mojem življenju. Preveč skrbi in težav se je nabralo, in ker Toni nima časa in ga ne bo imel še lep čas, sem trikrat globoko vdihnila, spakirala in na krajši vikend oddih peljala moji punci, v kamp Omišalj na Krku. Z avtodomom, ki sem ga prvič sama vozila in prvič sama ravnala z elektriko, vodo, spraznitvijo wc-ja.. – vsem kar pač paše v VanLife:) Zakaj ravno ta kamp, me sprašujejo!? Ker sem slišala da je zelo dober, da ima bazen in ker je dokaj blizu.

Ta uvertura v naše potovanje je bila, sedaj ko gledam nazaj, pravzaprav neverjetna! Hani je spoznala prijatelje iz Slovenije, s katerimi se je družila cel vikend, prvič je bila sama pri animatorju Marku in nasploh prvič je sama tavala naokrog po igralih, brez da sem bila čist vsak moment zraven in bilo ji je super.

Po štirih dneh smo šle domov, Hani si je želela zaključka v vrtcu in plesnih vaj, mi je pa kaj kmalu bilo jasno, da smo se vrnile čisto brezveze, treba je izkoristiti predsezono, ko še na morju ni nobene gneče. Že čez štiri dni smo šle na zabavo Uršule (Drejka team) v Borovnico. Toniju ni uspelo, da bi se nam pridružil. Od tam pa v neznano … slučajno sem se odločila za Istro, kamp Lanterna, ki bi naj bil zelo vredu za otroke. Res je bil nad pričakovanji, Hani pa maskoto Omija oz Omišalja zamenjala za Marota, maskoto Valamar resortov. Pet dni smo bile same, nakar se nam je pridružila prijateljica Anita z dvema podobno starima otrokoma. Bilo je perfektno, neskončno hvaležna sem ji za vso podporo, varstvo Dore in možnost teka! V par dnevih sem pretekla skoraj 50 km. Izmenjevale sve se za varstvo, ena je tekla, druga imela ta čas štiri otroke… ne vem sicer, kaj je bilo težje 🤪 Dnevi so hitro minevali in že smo se v Medveji dobili s Tonijem, ki je peljal na Krk mojo prijateljico Jano z dvema otrokoma in prišel do Medveje, da sem lahko skočila na Učko. Startala sem pred šesto uro zjutraj in čeprav sem sprva bila tečna od pobiranja pajčevine iz obraza in telesa, sem do vrha ravno prišla v tapravi feeling in v čisto spodobnem času. V kamp sem se vrnila, ko so še vsi spali in tudi mleko, ki sem ga zjutraj izčrpala za Doro, je bilo nedotaknjeno. 🤔

Še isti dan smo krenile proti Krku, nam že poznani Malinski. Z Jano in njenima dvema otrokoma, Saro in Oskarjem, smo skupaj preživeli dober teden, vmes skupaj skočili še na Cres in Lošinj. To je bilo res divje, dve nori babnici z štirimi otroci, nardili sva en kup prekrškov, ampak vse se je dobro končalo 🙂 Ogledali smo si Mali Lošinj, veliko poti prekolesarili, pretekli, si ogledali prekrasen Veli Lošinj, se spustili do Mrtvaške, zadnji dan pa do mesta Cres in Lubenic ter Valuna. Prelepi kraji, kamor se nedvomno čimprej vrnemo! Bi ostali že sedaj dlje, če nas ne bi pregnalo par dni slabega vremena.

Po Krku je ponovno sledila ISTRA. Najprej noro lep in pester vikend v Radičih pri Čampatih. Toni je spet uletel za en dan, jaz opravila dva krajša tekaška treninga. Hvala 🙏 Trenutno smo v Zeleni Laguni med Porečem in Vrsarjem. Ujele smo ritem in veter in če me ne bi že počasi v ozadju kljuvale skrbi, obveznosti do zaključka študija… se mi še dolgo ne bi prav nič mudilo domov …. 🙂

HVALA srčici moji zlati, da sta tako potrpežljivi, da skupaj zmoremo vse in se imamo nadvse lepo 🥰 Rada vaju imam do lune in nazaj!! 🥰

Z rojstvom Dore, 14.1. smo dobili tudi nov kombi, predelan v avtodom, ki nam bo služil za nova popotovanja. S starim Renault Traficom bi štirje težko shajali. Sedaj je vse lažje. V avtu je postelja, ki je ni treba vsakič znova sestavljati, je stojna višina, imamo velik hladilnik in zamrzovalnik, mizo, wc, tuš, kuhinjo, ogrevanje  … te dni smo ga prvič sprobali in smo vsi navdušeni. Čeprav je še vedno malo na tesno, smo zelo dobro shajali.
Edini minus je, ker sem zaradi nakupa avtodoma ostala brez osebnega avtomobila, ampak ta problem bom reševala po končani porodniški, ko bo treba nazaj v službo. 🙂
Ker je bila zelo ugodna vremenska prognoza, smo krenili na pot v Istro. Prvi postanek je bil v Bujah, v novem kampu San Servolo, priznam, predvsem zaradi ogrevanega bazena (36°C), kar je za Hani, kot tudi za naju bilo več kot odlično. O kampu imam samo najboljše mnenje, le cena je kar visoka, 63 €/noč za parcelo ob bazenu. Razgled na Buje, kjer imam lepe spomine na 100 milj Istre in zmago na najdaljši razdalji leta 2019. Radi potujemo spomladi in jeseni, ko ni gneče in res, v kampu nas je bilo za preštet na prste ene roke. Dora je prvo noč spala malo slabše, je pa zato nadaljni dve noči odlično in se zbujala le po maksimalno dvakrat na noč. Ponavadi v prvem kosu spi 7 ur skupaj, kar mi je vrhunsko! Spočita in zadovoljna mamica, zadovoljen otrok! 😉
Naslednji dan smo šli v Pulo na ogled ene jadrnice, popoldan pa se “zasidrali” v kampu Centinera v Banjolah. Bili smo skoraj edini gostje.
Zjutraj sem šla na krajši tek iz Banjol proti Kamenjaku, dobili smo se v Dino parku, spet nekaj za Hani. 🙂 Našla sem prazen voziček in Dorino jopico v dinozavrovih ustih ter Tonijem sms: “Pridi, nekaj strašnega se je zgodilo!”
Nisem nasedla, da je dinozaver pojedel Doro, me je pa prestrašila kača, ki je švignila mimo mojih nog v iskanju dinozavrovih stopinj na koncu poti. Preživeli smo lep dan na Kamenjaku, Hani je uživala na igralih v Safari baru, z očijem lovila ribe ter nabirala solni cvet.
Zvečer smo se zapeljali proti Istrskim toplicam in prespali kar pred vhodom. Zjutraj sem šla na krajši tek, nato še Toni, vsi skupaj pa se kopat v toplice. Ponovno smo bili praktično sami, a kar razočarani nad stanjem toplic, potrebnih konkretne prenove. Malo smo se naplavali in kmalu zapustili Istro, v želji, da se kmalu spet vrnemo.
Dora je z odliko prestala svoje prvo mini popotovanje. ❤