100 milj Istre

V Umag smo s Tadejo in Ivojem potovali že v sredo zvečer, Toni mi je dal prosti dan pred tekmo, da se maksimalno spočijem. Želja je bila, da bomo v četrtek dopoldne nabirali šparglje in počivali na ležalnikih nekje ob morju, a deževen dan nam je prekrižal načrte. Dopoldne smo šli skupaj malo razmigat nogice, popoldne sta Tadeja in Ivo preživela na sejmu na stojnici, jaz pa v avtodomu ob knjigici Alpinist – Silva Karota. Neskončno sem uživala in si želela, da ta brezskrben dan traja čimdlje. Ivo je skrbel za najin karbolovding in pripravljal izvrstne obroke. Hvala!

Takoj ob odprtju sejma ob 14ih sem želela po štartno številko, da čimprej opravim z edino obveznostjo tega dne, a je bila že pol ure pred odprtjem dolga kolona. Nič, čakala ne bom, bom šla pa med zadnjimi ob zaprtju prijav, tako kot prejšnje leto. Popoldne se malo oglasim na stojnicah in srečam ogromno poznanih ljudi, po osmi uri zvečer pa z Luko Hrenom in Urošem Kožarjem kot zadnji prevzamemo startne številke. Moja je 14. Dolgo se nisem mogla odločiti na katero razdaljo bi se prijavila letos. V sredini januarja, dva dni pred Tektonik ultra, sem se doma močno udarila v stol in zlomila mezinec na desni nogi, kar me je prikrajšalo za 5 tednov tekaškega treninga! Bila sem zelo nesuverena, da bi zmogla opraviti z miljami s takšnim pomanjkanjem kilometrov. Ampak če gledam za nazaj, sem vedno bila v podobni situaciji, nikoli nisem zares dosti trenirala. Zadnje dni prijave je Toni rekel, da mi je vplačal startnino za 100 milj (168 km in 6500 višincev), pa bo kar bo! 🙂

100 milj Istre je največja tekaška prireditev na Hrvaškem in daleč naokrog, spada v svetovno serijo tekem Ultra Trail World Tour (18 tekem na svetu, od tega 9 PRO, kamor spada tudi Istra). Letos se je je udeležilo 1789 tekačev, od tega 395 tekačev na najdaljši, kraljevski razdalji – 100 milj! To je moja druga 100 miljska razdalja, prva lansko leto prav tako v Istri. 

Petkovo jutro je bilo precej ležerno, psihično sem se pripravljala na ultra dolgo popotovanje. Iz prvotne zaskrbljenosti in nesigurnosti vase, sem postajala vse bolj mirna, čimbolj se je približevala ura odhoda na start. V Labinu sem nekako vedela, da se bo zame vredu izšlo. Tolažila sem se s tem, da, če sem zmogla skoraj 9 dni biti v pogonu na Slovenski planinski poti, bom pa sedaj tudi ta en dan! 😉 Pripravljena sem! Kljub temu, da imam praktično vso novo in nepreizkušeno opremo – Raidlight superge in nahrbtnik, Raidlight ultra light waterproof anorak, naglavno svetilko Led Lenser MH10 (prvič sem jo v roke prijela pol ure pred startom), sem jaz pripravljena! Na start sem se peljala z Lano in Matejem, tam sta me pa že čakala Toni in Hani. Seveda ni šlo brez par stresnih trenutkov, čisto v našem stilu, Toni mi je namreč še zadnje minute nalagal track na uro, mešal napitke ipd, jaz pa gledala, da mi Hani ne zapleni kakšen kos obvezne opreme iz nahrbtnika, pa še kakat je treba tik pred maminim startom, seveda. V vsem kaosu, ki sta ga imela v kombiju sem iskala pleničke in par stvari, ki sem jih sama potrebovala. Sem že pogrešala mojo mamico, ki v takih primerih najboljše poskrbi za najino princesko. 🙂 Minute so tekle brzinsko, na startu še par besed s sotekači, slikica ali dve in že smo v rahlem rosenju dežja drveli proti Plominu. Po 1 uri in 41 minut smo se že prvič videli z mojima spremljevalcema, Hani in Tonijem. Tukaj sem imela še nekaj opravka z novim Raidlight Revolutiv vest nahrbtnikom. V kakšni naslednji objavi mu bom posvetila več besed, ker je fenomenalen, ampak če se ga navajaš šele med tekmo, zna biti rahlo neugodno. Odzadaj ima namreč dve torbici, spodnja je fiksna, zgornja se pa pripne in odpne, lahko jo imaš odzadaj ali si jo kar med tekom potegneš čez glavo naprej na prsi in si jo pripneš ter vzameš ven stvari, ki jih potrebuješ, odpneš in vržeš nazaj na hrbet. Top stvar v glavnem, sploh ne rabiš odpenjat ruksaka! Udoben je pa tako, kot da nimaš nič na sebi. Do cilja v Umagu sem ga že popolnoma osvojila. 🙂 V Plomin sem prišla 10 minut prej kot lansko leto, ampak počutje je bilo izvrsto, nisem imela občutka, da grem prehitro. Čez celo tekmo sem “tekmovala” s svojo lanskoletno časovnico. Samo to mi je bilo važno, da ne bom preveč zaostajala za lanskoletnim časom. Ko sem od daleč zagledala Učko, sem rekla Mihatu, ki je bil za menoj: “Poglej, saj je čisto bela!” Začala je pihat burja, pričel se je pravi idiličen zimski vzpon na Učko. Lepa stezica, vse naokrog pa sneg. Meni je bilo neznansko lepo! Tudi zeblo me ni tako močno, da bi nadela rokavice in vodoodporno jakno. Ves čas sem bila samo v vetrovki. Ko smo bili na brezvetrju, mi je bilo še pretoplo. Res, da so bile divje vremenske razmere, a jaz sem imela dobro opremo, dovolj stvari za oblečt in to mi ni predstavljalo težav. Na Vojaku nas je pozdravilo glasno navijanje Oskarja in še ene punce. Ker je Hani spala v avtu, sva bila s Tonijem dogovorjena, da ga vsakič malo prej pokličem, da bo točno vedel moj prihod na okrepčevalnico. To je pomenilo, da sem vsa premražena, po zasneženi cesti (upala sem, da ni poledenela) iskala v nahrbtniku telefon, da mu javim, da prihajam. Seveda pa ni bilo omrežja. Ah klinc, prenevarno je, da bi se na tem spustu ukvarjala s telefonom, se bo že znašel po svoje. Skoncentrirala sem se na spust in če sem na vzponu prvič rahlo podvomila vase, da le nisem tako pri moči, kot bi si želela, mi je spust šel odlično in zelo sem uživala.

Na Poklonu me pričaka Toni, zamenja prazne bidone s polnimi, napolni zalogo hrane, lupčka in gasa naprej. Ta del se dobro spomnim že iz lanskega leta in mi je super tekaški. Od Brgudca prične kar fajn snežiti, kar je v kombinaciji z močno burjo in sojem naglavne svetilke ter kančkom zaspanosti eno posebno zanimivo doživetje. Srečava se z Belijem, še zadnjič me dohiti Miha. Izgubil je vrečkico s hrano, upam da sta mu moja dva WINFORCE gela dala vsaj malo moči. V Trsteniku me preseneti Ivo, že od daleč vidim avtodom, z novico, da sem druga, tretjo pa vidim v tem istem šotoru pred seboj. To mi nekako ne gre v kalkulacijo, saj sem po ITRA točkah šele na 7.mestu in sem pričakovala, da bom letos težko računala sploh na stopničke! Navijem si Mp3 in gasa naprej v noč. Nazadnje sem glasbo poslušala pred enim letom na Istri, playlisto imam pa na iPod Shufflu isto že nekaj let. V Buzetu me pričakata in oskrbita Ivo in Toni (okrog roke mi navije powerbank za polnjenje ure), ter poročata, da prva (Federica Boifava) ravno odhaja iz tranzicije. Po par korakih iz tranzicije dohitim to Italijanko. Tečem počasi in neopazno ocenjujem situacijo. Neverjetno se mi zdi, da sva skupaj že v Buzetu, na 88-em km. Sama se prekleto dobro zavedam koliko je še pred nami, celih 80km, da se moram še naprej držati svojega tempa, svoje časovnice in prepričana sem, da se bova s Federico še srečali, če se bom tega držala. Ko je videla, da sem jo prehitela, sta z njenim tekaškim partnerjem tako pospešila, da je v par minutah več nisem videla daleč pred seboj. To se mi je zdelo super. Sama sem preživljala največjo krizo na celotni progi, adrenalin iz Buzeta je zelo kmalu popustil. Postala sem tako zaspana, da me je asociiralo na zaspanost na SPP-ju, ko smo šli proti Idriji ali naslednji dan proti Nanosu. Nekajkrat je bilo treba prečiti reko Mirno, jaz sem skakljala po kamnih, nisem šla direkt čez vodo in niti nisem bila tako strašno mokra. Morda se je poznala tudi omenjena hitra zračnost superg Raidlight Responsiv Dynamic, namreč nisem čutila neke mokrote v supergih in tudi žuljev nisem dobila. Bledlo se mi je od zaspanosti in razmišljala sem, kaj bi dala sedaj za trenutek včerajšnjega dne, ko sem v avtodomu brala knjigo Alpinist. Če ne bi bilo rezultatsko tako zanimivo, bi morda celo razmišljala o odstopu. Vem, da se to sliši grozno, ampak nisem mogla držati odprte oči, napol miže sem hodila, mešalo se mi je od zaspanosti, polahko sem začela halucinirati (pred seboj sem videla Vidalija, čeprav je v realnosti bil več kot uro pred menoj:)). Nakar se začne jasniti in ugasnem lučko, prilezem pa tudi do izjemno lepe vasice HUM (stoti kilometer), kjer me čaka presenečenje. Pred seboj zagledam dve znani postavi, Federico in njenega spremljevalca, približujem se jima pa s svojim lahkotnim tempom izredno hitro. Na okrepčevalnico pridemo z 6 sekund razlike. Obe spijeve kavico, jaz le tri požirke, saj je prevroča, in gasa naprej. Sledi tekaški asfalt, kjer imam dober pogled daleč za seboj in ugotovim, da je v zelo kratkem času zelo zaostala. Juhej. Vodim! In zdi se mi, da zelo popušča, verjetno že plačuje davek prehitrega začetnega tempa, pravtako tempa iz Buzeta. Vse to me obudi od skoraj mrtvih in zelo dobro odtečem vso etapo dolgo 17 km do Butonige (8.čas absolutno). Tam me pričakujejo Drejka team in moja dva sončka. Vsakič, ko vidim mojo malo Hani, je tako nasmejana in dobro razpoložena, kar mi da še več energije za naprej. Toni ji že drugi dan govori, da mamica teka, kadarkoli me vidita, kaj neki si misli v svoji mali skravžlani glavici. 🙂 Do Motovuna in Oprtalja gre nekako hitro in brez posebnosti, tam se pa zavedam, da imam še vedno skoraj 4 ure do cilja (32km), kar me malo psihično začne najedati. Kamorkoli pridem, navijajo zame poimensko, res čudovit občutek! Na koncu pa naredim spet isto napako, kot že tolikokrat, se mi pa zdi, da sem se tokrat naučila, da je v prihodnje  ne bom več ponavljala. Proti koncu imam vedno v zavesti, da zdaj bo pa kmalu cilj in neham vnašati kalorije, preneham jesti, ker kao, saj sem skoraj na koncu. Ampak 4 ure je še zelo veliko časa!! Spet mi je zmanjkalo energije za malo hitrejši tek, kot sem si želela na koncu in sem precej slabo odtekla zadnje ravninske kilometre. Če bi jih odtekla tako dobro, kot jih je npr. Beli, bi bila blizu ženskemu rekordu proge. Naši so mi poročali, tudi mama po telefonu, da je drugouvršena daleč daleč za menoj, dobro uro ima zaostanka, tako da se mi naj nikamor ne mudi. Vseeno sem si želela čimprej priti na cilj in končati s to mukotrpno ravnino na koncu. Zadnji kilometer je bil res čudovit. Ko že vidiš ciljno prizorišče in slišiš dogajanje. Na cilj sem prišla zgolj slabih 10 minut hitreje kot lansko leto, s časom 23 ur 16 minut, ampak veliko bolj lahkotno in spočito. 1. mesto v ženski kategoriji, 14.mesto absolutno! (tako kot je bila moja startna številka :)) Bilo je 101 odstopov, kar je četrtina. Ta številka pove, da je bila tekma res težka.

Zmaga je naša! Slovenci smo razturali na vseh razdaljah! Moja ni samo moja, v veliko meri pripada moji spremljevalni ekipi, ki me nesebično podpira in verjame vame, bolj kot verjamem sama vase! HVALA srčki moji! Zahvaljujem se vsem, ki ste mislili name, navijali zame in mi pošiljali vzpodbudna sporočila! Čestitke vsem tekmovalcem, vsem finišerjem za borbo s samim seboj ter organizatorjem in volunterjem za vrhunsko izpeljan tekaški ultra dogodek! Bravo! Vidimo se spet prihodnje leto …

Slike še zbiram …

REZULTATI

branje Alpinist-a, day off pred tekmo

pred startom v Labinu

foto: Drejka team

s Helenco in Borutom

Labin

vesela druščina..

Teja praznuje svoj RD na svoji prvi stomiljski razdalji:)

srček moj <3

prva okrepčevalnica – PLOMIN, moja dva sončka

stezice…

HUM, z Federico. prevzem vodstva

stezice…

Butoniga, foto: Drejka team

Butoniga

z nasmehom proti cilju ..

z nasmehom vedno ..

cilj

pozdrav z Umaga 🙂

moja spremljevalna ekipa

prvih pet žensk na 100 milj

prve tri, foto: Drejka team

direktor tekme: Alen Paliska

zmagovalca

happy, foto: Drejka team

zmagovalca ..Slovenija in Japonska 🙂

reklama za Carico:)

zmagovalki Istra 100 milj 2013 in 2019

 

z Borutom, finišerjem 100 milj

 

This entry was posted in: , , , , , ,
Tags: , .
Bookmark the permalink.

One Response to: 100 milj Istre

Katka, iskrene cestike. Super ženska si!!!

Leave a Reply to Mojchka Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories