Že v petek sva spakirala torbe za na kolo (tokrat brez šotora in kamp opreme :)), da sva lahko zgodaj zjutraj šla na pot. Težko je karkoli napisat, toliko sva doživela v enem samem dnevu. Štartala sva iz Ljubljane, od Kamnika do Črnivca (902m n.m.), oz. do izhodišča na Veliko Planino sva imela kar nekaj vzpona, potem pa še samo spust do krasne vasice Luče in naprej po čudoviti poti ob Savinji. V planu sva imela Panoramsko cesto od Solčave skozi Podolševo, kjer se nahaja najvišje ležeča kmetija v Sloveniji (Bukovnikova kmetija, na višini 1327m), a sva po dveh kilometrih precejšnjega vzpona obtičala na koci v travi s pogledom na Raduho. Obrnila sva in si to pot prišparala za drugič. Ob štirih popoldan sva tako že bila v Logarski dolini, s tem da sva se vsake toliko ustavljala in se čudila lepotam narave. Proti večeru sva prevozila 7 km dolgo dolino in šla še peš do slapa Rinke. Kako blagodejna je hoja po celem dnevu kolesarjenja! V gostilni na Orlovem gnezdu sva spila pivo in se spustila na začetek doline, v čudovito kočo s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Lačna kot volk, sva pojedla vse domače dobrote, kar jih je bilo na mizi, se stuširala in kot ubita zaspala. Preživela sva krasen dan. 

Zbudila sva se zgodaj, polna energije, spočita, pojedla obilen zajtrk, spet samih domačih dobrot in kmalu po osmi uri zjutraj štartala iz Logarske doline (759m n.m.) proti domu. 8 km konstantnega klanca do Pavličevega sedla (1339m n.m.), kjer sva se ustavila, saj je danes potekal 130 km dolg kolesarski maraton Alpe. Dobila sva majčke kolesarskega maratona in čisto premražena počakala prve kolesarje. S takšno hitrostjo so prigonili v klanec! Spet se je v meni prebudila želja po dirkalnem kolesu. Ni se pa prebudila želja po udeležbi kolesarskega maratona. Midva se voziva počasi in uživava v naravi. Iz Pavličevega sedla oz. malo naprej je sledil 8 km dolg spust in nato spet 5 km vzpona po čudovito speljani ovinkasti cesti in ob krasnih razgledih na okoliške hribe ter Savinjske Alpe. Kmalu sva zagledala mejo, ki je pomenila samo še spust na Jezersko. Krasni kilometri ob Kokri, kosilo pred Kranjem, bližnjica čez Šenčur (da sva se izognila prometu čez Kranj) do Trbojskega jezera (ledena kava, ki naju je spet spravila v pravi pogon po obilnem kosilu) in še zadnji kilometri čez Smlednik, Tacen do doma.

Ko sva se vozila po Celovški cesti do doma, sem razmišljala, da sva šele prejšnji dan zjutraj vozila po tej cesti, a v nasprotni smeri. In sedaj sva tukaj, doma, tako malo ur je minilo, pa toliko doživetij in lepih trenutkov je za nama. To je čar kolesa! V tako kratkem času se ti zgodi tako dosti! Pa še povsod prideš zastojn (v tem primeru vstop v Logarsko dolino, ki za avto stane 6 eur :)) in ne onesnažuješ okolja :). In sedaj sledi nov delovni teden, prodajanje sebe osem ur dnevno za svobodne trenutke prostega časa.